Jedro

Komur uporaba solastne nepremičnine ni bila preprečevana in jo je lahko uporabljal, kot ga je bila volja, ne more biti prikrajšan; niti ne more biti obogaten, kdor drugemu solastniku ni preprečeval uporabe in je lahko ta nepremičnino vseskozi uporabljal.

Izrek

I. Pritožba prvotožeče stranke zoper sklep z dne 8.5.2013 se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbi drugo in tretjetožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevke tožečih strank: - da je toženka C. M. dolžna plačati tožnici V. M. uporabnino v znesku 60.306,58 EUR z zamudnimi obrestmi, - da je toženec J. V. dolžan plačati tožnici V. M. uporabnino v znesku 51.562,82 EUR z zamudnimi obrestmi, - da je toženka C. M. dolžna plačati tožnikoma M. S. in J. M. 149.905,04 EUR z zakonskimi z zamudnimi obrestmi, - da je toženec J. V. dolžan plačati tožnikoma M. S. in J. M. skupni znesek 141.601,62 EUR z zamudnimi obrestmi, - da so toženci dolžni tožnikoma plačati njihove pravdne stroške, Sodišče je naložilo tožečim strankam, da so dolžne povrniti prvi toženki 9.220,71 EUR pravdnih stroškov, drugemu tožencu pa 8.169,31 EUR pravdnih stroškov z zamudnimi obresti v primeru zamude.

2. Zoper sodbo so se pritožile vse tri tožeče stranke.

3. Sodišče prve stopnje je pritožbo prve tožnice s sklepom, ki je predmet izpodbijanja, zavrglo. Prva tožnica v pritožbi, v kateri ne navaja pritožbenih razlogov, zanika, da bi bila fikcija vročitve opravljena 27.3.2013. Trdi, da je bila pošiljka puščena v nabiralniku 29.3.2013, zato je bila tudi pritožba podana pravočasno.

4. Druga tožnica vlaga pritožbo iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Sklicuje se na določila 190. in 198. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in 218. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Navaja, da so bile izpolnjene vse predpostavke določil 190. in 198. člena OZ. Toženci so uporabljali tujo stvar v svojo korist in za to niso imeli pravne podlage. Toženca sta uporabljala nepremičnino v obsegu, ki presega njuna solastna dela, torej sta uporabljala tudi solastninski delež tožnice. Že z navedenim dejstvom je podana neupravičena obogatitev na strani tožencev in enako prikrajšanje tožeče stranke. Sodišče je napačno ocenilo sodno prakso. Sklicuje se na judikate VS RS II Ips 210/94, II Ips 210/2003, II Ips 812/2006, II Ips 938/2007 in višjih sodišč I Cp 1312/2004 in I Cp 667/2010. Samo v slednjem je stališče višjega sodišča podobno kot je stališče sodišča v izpodbijani sodbi. Vendar tožeča stranka ni zatrjevala ničesar drugega kot to, da stvari ne uporablja. Zaradi napačne razlage judikatov je sodišče napačno uporabilo materialno pravo in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Sodna praksa in zakon ne zahtevata od tožnika nobenih aktivnosti za preprečitev uporabe tuje stvari, kar sodišče imenuje poziv toženi stranki. Zadošča zgolj uporaba, ki presega solastni delež in dejstvo, da je do uporabe prišlo brez dogovora ali druge podlage. Ne drži ugotovitev sodišča, da je tožeča stranka prostovoljno dopustila, da tožena stranka izključno uporablja nepremičnine. Sodišče je tudi napačno odločilo o stroških postopka, saj ni upoštevalo drugega odstavka 161. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki določa, da mora sodišče, kadar gre za sospornike, med katerimi je precejšnja razlika glede njihovega deleža pri spornem predmetu, določiti delež stroškov, ki jih mora povrniti vsak sospornik po tem razmerju. Sodišče je tožnike obravnavale kot enotne sospornike, kar pa niso.

5. Tretji tožnik se v obširni laični pritožbi, v kateri ne navaja pritožbenih razlogov, sklicuje na 190. člen OZ in pravila neupravičene pridobitve. Podrobno pojasnjuje potek več kot 20 let trajajočega postopka razdružitve sporne solastne nepremičnine in izpostavlja krivce za tako postopanje in dolgotrajnost postopka. Tekom tako dolgo trajajočega nepravdnega postopka, so si toženci prilastili nepremičnine, okrajno sodišče pa jim je z zavlačevanjem postopka to omogočilo. Vprašanja sodišča o tem, zakaj od tožencev niso zahtevali souporabe nepremičnin, ocenjuje kot neumestna, saj sodna praksa ni taka, da bi si morali sami nasilno utreti pod do solastnine. Navaja še, da mu je odvetnica odpovedala pooblastilo za zastopanje, sam pa ni uspel dobiti novega pooblaščenca. Sodnica je napovedala, da bo njegov zahtevek zavrnila, kar ga preseneča. Osnovno vprašanje, kako sta toženca dobila deleža 6/9 in 3/9 na parceli 710, je ostalo nerazčiščeno. Izpodbija tudi stroške postopka.

6. Na pritožbi drugo in tretjetožeče stranke je drugi toženec odgovoril in v svojem odgovoru predlaga, da sodišče pritožbi zavrne.

7. Pritožbe niso utemeljene.

O pritožbi zoper sklep z dne 8.5.2013

8. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom pritožbo prve tožnice M. S., poslano dne 13.4.2013, zavrglo. Ugotovilo je, da ji je sodišče vročilo sklep z dne 17.1.2013, s katerim je štelo njeno pritožbo z dne 21.4.2011 za umaknjeno, po pravilih o fikciji vročitve 27.3.2013 (obvestilo o opravljeni vročitvi na list. št. 429). Ker je bila pritožba vložena po poteku 15-dnevnega roka za vložitev pritožbe, je bila vložena prepozno. Rok za vložitev pritožbe je začel teči 28.3.2013 in se je iztekel 11.4.2013. Pritožba je bila vložena 13.4.2013. Prvostopenjsko sodišče je tako ravnalo pravilno, ko je prepozno pritožbo zavrglo (343. člen ZPP).

9. Prva tožnica v pritožbi zoper izpodbijani sklep ne navaja ničesar, kar bi ovrglo pravilnost ugotovitev izpodbijanega sklepa. Navaja, da pošiljka ni bila puščena v nabiralniku 27.3.2013, ampak šele 29.3.2013, zato je bila tudi pritožba oddana pravočasno. Take pritožbene trditve so neutemeljene. Kot izhaja iz obvestila sodišču o opravljeni vročitvi, je bilo prvi tožnici puščeno pisanje v njenem hišnem predalčniku 12.3.2013. V obvestilu je bilo navedeno, kje se nahaja pisanje in 15-dnevni rok, v katerem ga mora dvigniti. 15-dnevni rok za dvig pisanja je potekel 27.3.2013, ko tudi prvostopenjsko sodišče pravilno šteje, da je bila opravljena fikcija vročitve tožnici (142. člen ZPP). Naslednjega dne, je pričel teči rok za vložitev pritožbe. Tega dne, to je 28.3.2013 je bilo v tožničinem hišnem predalčniku tudi puščeno pisanje. Tako izhaja iz obvestila sodišču, ki je javna listina in njene vsebine ni moč ovreči zgolj z drugačnim zatrjevanjem glede dejanske vročitve. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako tudi tisti ne, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo potrebno zato zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbah zoper sodbo

10. Tožeče stranke zahtevajo od obeh toženih strank plačilo uporabnine za solastne deleže nepremičnine, ki v naravi predstavlja opuščen peskokop. Zatrjujejo, da sta toženi stranki v spornem obdobju sami uporabljali sporno nepremičnino, tožečim strankam pa onemogočali soposest in pravico uporabe. Toženi stranki sta bili obogateni, tožeče pa prikrajšane. Med obogatitvijo toženih strank in prikrajšanjem tožečih strank obstaja vzročna zveza, toženi stranki pa sta solastne deleže tožnikov uporabljali brez pravnega naslova. Toženi stranki sta bili obogateni za toliko, kolikor sta uživali več kot znaša njun solastni delež, tožniki pa so bili ravno za toliko prikrajšani.

11. Prvostopenjsko sodišče je štelo, da tožniki niso uspeli dokazati svojega realnega in konkretnega prikrajšanja pri souporabi spornih parcel in njihov zahtevek zavrnilo. Ker tožniki niso podali predloga ali poziva toženim, da želijo sporne nepremičnine souporabljati in z ničemer niso dokazali, da so jim toženci kakorkoli omejevali uporabo oziroma dostop k spornim nepremičninam, zgolj neuporaba solastnega dela nepremičnine ne zadostuje za priznanje zahtevka na podlagi neupravičene obogatitve. Do uporabnine je upravičen tisti, ki dokaže, da mu je bila uporaba solastnega dela onemogočena. Pri tem se sodišče sklicuje na večje število judikatov VS RS.

12. Materialnopravno je pravilno izhodišče sodišča prve stopnje, da je obstoj podlage za utemeljenost tožbenega zahtevka tožeče stranke odvisen od izkazanosti dejstev, da solastne nepremičnine tožeča stranka proti svoji volji ni mogla uporabljati sorazmerno s svojim deležem, ker mu tega tožena stranka ni dovolila ali mu je to preprečila ali souporaba zaradi sporov ni bila mogoča (1). Komur uporaba solastne nepremičnine ni bila preprečevana in jo je lahko uporabljal, kot ga je bila volja, ne more biti prikrajšan; niti ne more biti obogaten, kdor drugemu solastniku ni preprečeval uporabe in je lahko nepremičnino vseskozi uporabljal. Zgolj dejstvo, da solastnik solastne stvari ne uporablja, ne zadošča za zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve. Drugačna stališča, ki jih izpostavlja pritožba in jih je zaslediti v starejši sodni praksi, so presežena. Za konkretno obravnavan primer je torej pomembno vprašanje dokazanosti nezmožnosti tožeče stranke za souporabo solastnega dela sporne nepremičnine v sorazmerju s svojim deležem. Po presoji prvostopenjskega sodišča, s katero pritožbeno sodišče soglaša, je odgovor na to vprašanje negativen in to je bil tudi razlog za zavrnitev zahtevka.

13. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja strank ugotovilo, da tožniki nikoli niso uveljavljali oziroma zahtevali souporabe spornih nepremičnin (izpovedbe tožnikov kot tudi tožencev). Pri tem sodišče od tožnikov ni zahtevalo, naj izkažejo „poziv“ toženi stranki, kot zmotno meni pritožba. Sodišče je ugotavljalo, ali so tožniki želeli nepremičnino souporabljati ali ne in kakšne aktivnosti so v zvezi s tem izvedli. Med ostalim je sodišče ugotavljalo tudi, ali je tožeča stranka „predlagala“ oziroma „pozivala“ toženo stranko, da želi sporne nepremičnine uporabljati in ali sta jim toženca omejevala uporabo. Odgovor na obe vprašanji je nikalen, posledično pa sodišče ni izkazalo realnega in konkretnega prikrajšanja.

14. Pritožbena trditev, da je tožeča stranka najkasneje z vložitvijo tožbe izrazila stališče, da ne soglaša z izključno uporabo nepremičnin s strani tožene stranke, ne spremeni ugotovitev, da tožniki niso uveljavljali souporabe nepremičnin, toženci pa jim je niso onemogočili.

15. Glede dolgotrajnosti nepravdnih postopkov za razdružitev nepremičnine je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da toženca in pokojni F. M. niso zlorabljali postopka, niti ni potek postopka omejeval tožnikov, da ne bi mogli zahtevati souporabe. Višje sodišče ugotovitve prvostopenjskega sodišča v zvezi s tem v celoti sprejema in povzema. Pritožbena sklicevanja tretjetožnika na dolgotrajnost nepravdnega postopka so zato neutemeljena.

16. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, ki se nanašajo na odločitev o stroških postopka. Solastni deleži tožnikov so enaki, in sicer ima vsak 1/27 solastni delež. Tako je tudi odločeno. Tožniki so dolžni solidarno povrniti stroške tožene stranke, kot so odmerjeni (154., 162. in 165. člen ZPP).

17. Ostale pritožbene navedbe so take narave, da ne morejo izpodbiti zaključkov prvostopenjskega sodišča in niso odločilnega pomena za pravilno odločitev v tej zadevi (360. člen ZPP).

18. Pritožbeno sodišče je zato pritožbe zavrnilo in izpodbijano sodbo in sklep potrdilo (353. člen in drugi odstavek 365. člena ZPP).

(1) Primerjaj odločbe VS RS II Ips 687/2007, II Ips 743/2007, II Ips 147/2010, II Ips 118/2010 itd.