Jedro

Ker je tožena stranka na zaslišanju tožnika le razčiščevala tožnikove navedbe v njegovi prošnji za azil, s tem še ni začela izvajati rednega ugotovitvenega postopka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 3. in 4. točke 1. odstavka 60. člena v zvezi s 1. točko 1. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 16.1.2006, in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi določbe 1. in 2. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. alineo 36. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB1) zavrnila tožnikovo prošnjo za azil z dne 4.8.2004 kot očitno neutemeljeno in odločila, da mora tožnik v roku enega dne od pravnomočno končanega azilnega postopka zapustiti Republiko Slovenijo.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi menilo, da je zaradi zaslišanja tožnika dne 8.12.2004 in z vpogledom listin, ki jih je vložil tožnik, tožena stranka že začela izvajati redni ugotovitveni postopek in zato ne bi smela odločiti v skrajšanem postopku. V takem primeru pa mora tožena stranka svojo odločitev opreti na določbo 1. odstavka 35. člena ZAzil, ne pa na določbo 2. odstavka 35. člena ZAzil, kot je to storila v obravnavani zadevi.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne. Sklicuje se na upravno-sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, po kateri lahko tožena stranka še po zaslišanju prosilca za azil prošnjo zavrne po določbah 2. odstavka 35. člena ZAzil. Skrajšani postopek po navedeni določbi ZAzil in tudi po določbi 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ne prepoveduje zaslišati stranko. Tako mnenje izhaja tudi iz komentarja k ZUP. Tožnik je namreč v obravnavanem primeru predstavil lažne razloge za priznanje azila, poleg tega pa tudi iz njegove vloge izhaja kot očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo meni, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na bistveno tožbeno trditev, da gre pri tožniku za psihično zelo motenega človeka in da bi morala tožena stranka angažirati izvedenca s področja psihiatrije. Šele nato bi lahko ugotovili, da je treba nujno odločiti o možnosti humanitarnega azila za tožnika.

O pritožbi tožene stranke zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že odločalo, in sicer s sodbo, št. I Up 538/2006-2 z dne 19.4.2006, s katero je pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo pa na podlagi določbe 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS spremenilo tako, da je tožnikovo tožbo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo.

Zoper navedeno sodbo Vrhovnega sodišča RS je tožnik vložil ustavno pritožbo, ki ji je Ustavno sodišče RS z odločbo, št. Up 771/06-15 z dne 15.6.2006 (Uradni list RS, št. 66/2006), ugodilo in navedeno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču RS v novo odločanje. Vrhovno sodišče RS se namreč v izpodbijani sodbi, čeprav je odločalo tudi o sami tožbi, ni opredelilo do tožbenih navedb o psihičnih težavah tožnika, čeprav bi te lahko bile relevantne za odločitev, ali prošnja za azil temelji na namernem zavajanju, temveč jih je celo povsem spregledalo. Zato je tožnika prikrajšalo za obrazloženo sodno odločbo in je s tem kršilo njegovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna.

O azilu kot posebni obliki zaščite, ki jo Republika Slovenija ob izpolnjevanju z ZAzil predpisanih pogojev zagotavlja tujcem, se po ureditvi v ZAzil lahko odloča v rednem azilnem postopku (34. člen in 1. odstavek 35. člena ZAzil) ali pa v pospešenem azilnem postopku (2. odstavek 35. člena ZAzil), ki je po svoji pravni naravi skrajšani ugotovitveni postopek, ki ga ureja 144. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). V pospešenem azilnem postopku se lahko odloči že na podlagi prošnje za priznanje azila, če je podan kateri izmed pogojev, določenih v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Po določbah 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ prošnjo za azil zavrne kot očitno neutemeljeno, če prosilčeva prošnja (med drugim) temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja, ker je prosilec predstavil lažne razloge, na katere se sklicuje (1. alinea 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. alineo 36. člena ZAzil), ali če je prosilec prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje (2. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil).

V obravnavanem primeru so bili po presoji pritožbenega sodišča izpolnjeni pogoji za odločanje tožene stranke v pospešenem azilnem postopku po določbah 1. in 2. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. alineo 36. člena ZAzil, kljub temu, da je tožena stranka tožnika še posebej zaslišala in vpogledala v listine, ki jih je tožnik predložil. Posebno zaslišanje prosilca za azil v pospešenem (skrajšanem) azilnem postopku, v katerem se glede na določbo 2. odstavka 35. člena ZAzil odloča (praviloma) na podlagi prošnje za azil, v povezavi s 144. členom ZUP pa tudi na podlagi morebitnih dokazil, ki jih predloži prosilec, ter seveda podatkov iz uradnih evidenc, ki jih vodi organ, in splošno znanih dejstev, ni potrebno. Vendar pa po presoji pritožbenega sodišča, to stališče se je že ustalilo v njegovi upravno-sodni praksi, posebno zaslišanje prosilca še ne pomeni prehoda v redni azilni postopek, če se zaslišanje, kot v obravnavanem primeru, nanaša le na razjasnitev pogojev iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, ker je glede tega prosilčeva prošnja za azil nejasna oziroma si posamezne navedbe v njej nasprotujejo.

V obravnavanem primeru iz zapisnika o tožnikovem zaslišanju z dne 8.12.2004 izhaja, da so bile na zaslišanju razčiščevane le tožnikove navedbe v prošnji za azil, ki so bile nejasne in nasprotujoče si, vse še v okviru ugotavljanja izpolnjevanja pogojev za odločanje po 2. odstavku ZAzil. Odločitev tožene stranke torej niti ne temelji na podatkih, ki bi jih ta pridobila šele z zaslišanjem tožnika, pač pa na podatkih, ki so izhajali že iz tožnikove prošnje in dokazil, ki jih je predložil tožnik sam. Samo zaslišanje tožnika v tem primeru po presoji pritožbenega sodišča niti ni bilo potrebno. Zato po presoji pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v obravnavanem primeru že začela izvajati redni (posebni ugotovitveni) azilni postopek, ni pravilna.

Zaradi navedenega po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka ni storila očitane kršitve določbe 1. točke 1. odstavka 25. člena ZUS in zato ni bilo podlage za odločanje sodišča prve stopnje po določbah 60. člena ZUS. Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe ZUS, je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu po določbi 2. odstavka 72. člena ZUS, saj je ta kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je zaradi te kršitve odločalo le procesno in se ni opredelilo do tožnikovih vsebinskih tožbenih navedb, kar bo storilo v novem postopku.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.