Jedro

Vrnitev zadeve v odločanje sodišču prve stopnje ne bo prekomerno posegla v pravico tožeče stranke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Če bi sodišče druge stopnje opravilo pritožbeno obravnavo ter izvajalo dokaze, se namreč postopek ne bi bistveno skrajšal. Nesorazmerno pa bi bilo poseženo v pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave), saj bi pritožbeno sodišče prvič odločalo o vprašanjih, ki pomenijo samostojno pravno celoto in ki ne v dejanskem in ne v pravnem pogledu niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča druge stopnje potrdi.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 23. 5. 2023 razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 5.920.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od devetih različnih zneskov in datumov (I. točka izreka) ter odločilo, da tožena stranka nosi stroške postopka (II. točka izreka).

2.Sodišče druge stopnje je s sklepom izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (I. točka izreka). Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka).

3.Tožeča stranka je zoper sklep sodišča druge stopnje vložila pritožbo v skladu s 357.a členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navedla je, da je odločitev o vrnitvi v ponovno sojenje v nasprotju s pravilom iz 355. člena ZPP. Tožba v obravnavani zadevi je bila vložena že 13. 10. 2017, zaradi česar bi vrnitev v ponovno sojenje sodišču prve stopnje pomenila hujši poseg v pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v primerjavi z nastalim posegom v pravico strank do pravnega sredstva, do katerega bi prišlo, če bi sodišče druge stopnje meritorno odločilo v zadevi. Sodišče druge stopnje bi lahko samo dopolnilo postopek, saj naj za odločitev o tožbenem zahtevku ne bi bilo potrebno izvajati dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka z zaslišanjem prič, postavitvijo izvedencev in pridobitvijo listin. Potrebno naj bi bilo presoditi samo, ali se je tožeča stranka slabo pravdala v pravdnem postopku I Pg 576/2010, kar bi lahko opravilo tudi sodišče druge stopnje z vpogledom v spis. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4.Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je sodišče druge stopnje postopalo pravilno, saj prvostopenjsko sodišče odločilnih dejstev glede veljavnosti garancije sploh ni ugotavljalo in o tem ni zavzelo nobenega stališča. Dokazni postopek naj bi bilo potrebno izvesti tudi za odločitev o utemeljenosti ugovora slabega pravdanja in naj zgolj vpogled v listine sodnega spisa I Pg 576/2010 ne bi zadostoval. Navaja še, da v obravnavanem primeru od vložitve tožbe še ni preteklo toliko časa, da bi pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pretehtala pomen pravice do pritožbe. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Meje preizkusa Vrhovnega sodišča pri presoji pravilnosti odločitve sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje so opredeljene s pritožbenim razlogom iz drugega odstavka 357.a člena ZPP. Sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

7.Tudi po presoji Vrhovnega sodišča so v obravnavanem primeru podane ovire, da bi sodišče druge stopnje lahko samo odločilo o tožbenem zahtevku in v okviru tega izvajalo dokazni postopek. Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijani sodbi upoštevalo intervencijski učinek pravnomočne sodbe I Pg 576/2010, zato ni presojalo veljavnosti garancije v tem postopku in v zvezi s tem tudi ni izvajalo dokazov, ki sta jih predlagali pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je zavzelo drugačno stališče, in sicer da se intervencijski učinek iz zadeve I Pg 576/2010 ne razteza na toženo stranko v obravnavani zadevi, zaradi česar je celoten sklop dejstev v zvezi z veljavnostjo garancije ostal neugotovljen. Takšen položaj pa ustreza izjemnemu položaju iz prvega odstavka 355. člena ZPP, ki dopušča razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8.Vrhovno sodišče v tej fazi ne more in ne sme presojati, ali je prej navedeno stališče višjega sodišča pravilno ali ne, saj to presega razloge iz 357.a člena ZPP. Pretehtati mora le, ali so ob zavzetem materialnopravnem izhodišču za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v resnici obstajali razlogi ali pa bi višje sodišče lahko odločilo sámo. Vrhovno sodišče posledično ni upoštevalo pritožničinih navedb o domnevno napačnem stališču sodišča druge stopnje o potrebnosti presoje veljavnosti garancije.

9.Pritožbeno sodišče mora v skladu z določbo drugega odstavka 355. člena ZPP pri oceni razmerja med varstvom pravice do pritožbe in varstva drugih ustavnih pravic opraviti ožji test sorazmernosti. Test legitimnosti je s citirano zakonsko ureditvijo opravil že zakonodajalec, v drugem odstavku 355. člena ZPP pa je že opredeljeno, kdaj je takšno postopanje sodišča druge stopnje primerno in nujno. Vrhovno sodišče mora zato presoditi, ali bi ob razveljavitvi prvostopenjske sodbe prišlo do hujše kršitve pravice tožeče stranke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave).(1)

10.Vrnitev zadeve v odločanje sodišču prve stopnje ne bo prekomerno posegla v pravico tožeče stranke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Če bi sodišče druge stopnje opravilo pritožbeno obravnavo ter izvajalo dokaze, se namreč postopek ne bi bistveno skrajšal. Nesorazmerno pa bi bilo poseženo v pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave), saj bi pritožbeno sodišče prvič odločalo o vprašanjih, ki pomenijo samostojno pravno celoto in ki ne v dejanskem in ne v pravnem pogledu niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje. Čeprav je od vložitve tožbe v zadevi poteklo že 7 let, po presoji Vrhovnega sodišča to še ni tako nerazumno dolga doba, da bi pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pretehtala pomen pravice do pritožbe.

11.Omenjeni razlogi po presoji Vrhovnega sodišča torej omogočajo uporabo kasatoričnega pooblastila sodišča druge stopnje, ki ob povedanem ni nedopustno poseglo v pritožničino pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

12.Vrhovno sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo (četrti odstavek 357.a člena ZPP).

13.Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridržalo za končno odločbo.

14.Sklep je bil sprejet soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

Op. št. (1)Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 34/2023 z dne 20. 9. 2023 in sklep Vrhovnega sodišča RS Cp 23/2023 z dne 4. 10. 2023.