Jedro

Obvestilo o pravdi vsebinsko pomeni seznanitev tretjega z dejstvom, da teče spor, v katerem ima lahko izdana sodna odločba posreden pravni učinek na obveščenega. Tretji pridobi možnost, da v pravdi intervenira, na drugi strani pa si stranka zagotovi intervencijski učinek izdane sodbe, če se tretji pravde ne bo udeležil.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je v izpodbijani sodbi razsodilo, (I.) da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 5.920.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.880.000,00 EUR od 14.9.2017 dalje do plačila, od zneska 380.000,00 EUR od 21.9.2017 dalje do plačila, od zneska 380.000,00 EUR od 21.10.2017 dalje do plačila, od zneska 380.000,00EUR od 21.11.2017 dalje do plačila, od zneska 380.000,00EUR od 21.12.2017 dalje do plačila, od zneska 380.000,00EUR od 20.1.2018 dalje do plačila, od zneska 380.000,00EUR od 21.2.2018 dalje do plačila, od zneska 380.000,00 EUR od 21.3.2018 dalje do plačila, od zneska 380.000,00EUR od 21.4.2018 dalje do plačila, ter (II.) naložilo toženi stranki v plačilo pravdne stroške v višini 46.510,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo odškodnine je prvostopno sodišče ugodilo na podlagi določbe 263. člena ZGD-1, v zvezi s 515. členom ZGD-1. Gre za povrnitev škode, ki naj bi jo tožeči stranki povzročil direktor tožeče stranke - toženec, ker pri poslovodenju ni ravnal v dobro družbe in s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika, ko je podpisal in izdal Garancijo št. 12-2004 z dne 20.12.2004, s katero je zavezal tožečo stranko k prevzemu brezpogojnega jamstva za plačilo obveznosti družbe M. d.o.o. iz Makedonije do banke A., iz naslova kreditne pogodbe z dne 17.12.2004 v višini 4.000.000,00EUR in ni poskrbel za nobeno zavarovanje plačila, pristnost svojega podpisa na Garanciji pa je ves čas zanikal. Toženec je opravljal funkcijo člana organa vodenja pri tožeči stranki od 7.12.2001 do 18.12.2007 kot direktor tožeče stranke, od 19.12.2007 do 25.8.2009 pa kot predsednik uprave tožeče stranke. S podpisom in izdajo Garancije (t.i. korporativne garancije) je toženec tožečo stranko zavezal k prevzemu brezpogojnega jamstva za plačilo obveznosti družbe M. d.o.o. do banke A., iz naslova Kreditne pogodbe z dne 17. 12. 2004 v višini do 4.000.000,00 EUR. Ker je toženec pristnost svojega podpisa na Garanciji zanikal, je tožeča stranka odklonila izplačilo obveznosti iz naslova Garancije. V pravnomočno zaključenem sodnem postopku pri tukajšnjem sodišču, začetem po tožbi banke A. zoper tožečo stranko za plačilo obveznosti iz Garancije, je bilo s sodbo opr. št. I Pg 576/2010 pravnomočno razsojeno, da podpis toženca na Garanciji ni ponarejen in da je družba E. d.o.o. (sedaj tožeča stranka) iz naslova Garancije dolžna plačati 2.800.146,11 EUR s kapitaliziranimi obrestmi v višini 783.933,92 EUR, oboje povečano za zakonske zamudne obresti in stroške postopka v višini 85.213,41 EUR. V pravdi v tem postopku (I Pg 533/2017) je prvostopno sodišče presodilo, da je bil toženec v zadostni meri in pravočasno seznanjen o obstoju in vsebini pravde opr. št. I Pg 576/2010, kateri se po lastni volji ni pridružil, zato posledično v tem pravdnem postopku nima ugovora slabega pravdanja, saj se intervencijski učinek sodbe I Pg 576/2010 razteza tudi na ta postopek, kjer je sedaj tožena stranka. Posledično je prvostopno sodišče zavrnilo vse dokazne predloge pravdnih strank, zlasti tožene stranke, ker se nanašajo na ugovor slabega pravdanja, ki ni dovoljen zaradi intervencijskega učinka sodbe I Pg 576/2010. Kot neutemeljen je zavrnilo tudi ugovor zastaranja ter ugodilo zahtevku tožeče stranke v celoti.

2. Zoper prvostopno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oz. spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke zavrne. Priglasila je pritožbene stroške.

Prvostopno sodbo izpodbija zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve pravil pravdnega postopka, saj prvostopno sodišče gradi sodbo na napačni uporabi procesnih določil ZPP in materialnega prava po ZGD-1. Zaradi kršitve procesnih pravil ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, ko zaradi intervencijskega učinka sodbe v zadevi I Pg 576/2010, ni presojalo veljavnosti garancije in v zvezi s tem ni izvedlo dokazov, predlaganih s strani tožene stranke.

Glede kršitve določb ZPP je prvostopno sodišče z zmotnim upoštevanjem intervencijskega učinka sodbe I Pg 576/2010 napačno uporabilo določbe 199. do 202., v zvezi z 204. členom ZPP ter napačno presodilo izvedene dokaze. Tožena stranka namreč s postopkom I Pg 576/2010 ni bila seznanjena do te mere, da bi se civilnopravni učinek sodbe I Pg 576/2010 raztezal na sedanji postopek. Z obstoječim postopkom v zadevi I Pg 576/2010 je bila tožena stranka seznanjena v fazi pričanja, z drugimi informacijami o sporu pa v tistem trenutku ni razpolagala, niti ji niso bile pojasnjene s strani tožeče stranke. V času postopka I Pg 576/2010 tožena ni bila več v funkciji zakonitega zastopnika tožeče stranke ali v kakršnem koli pogodbenem sodelovanju s tožečo stranko. Ta dejstva bi morala biti nesporna, saj tožena stranka ni bila seznanjena s poslovanjem tožeče stranke oziroma stanjem zadeve. Tožena stranka je bila organ vodenja tožeče stranke od 7. 12. 2001 do 25. 8. 2009, tožba v zadevi I Pg 576/2010 je bila vložena 1. 4. 2010, torej po prenehanju mandata tožene stranke. Tožena stranka se vse do trenutka prejema vabila na zaslišanje kot priča ni posvetovala o strategiji, ugovorih ipd., v navedeni zadevi, kaj takega iz sodnega spisa ne izhaja. Ni sodelovala pri obrambi tožeče stranke v postopku I Pg 576/2010, saj s tožečo stranko posebej o tem sploh ni komunicirala. Temu pritrjuje tudi zaslišana priča B. B., ki je bil vodja pravne službe pri tožeči stranki in aktivno vključen v obravnavani spor. Predmet sestanka pred pričanjem je bila priprava priče na pričanje. Tožene stranke ni o stanju zadeve obveščal niti odvetnik C. C., kar je tudi sam potrdil v svoji izpovedi. Prvostopno sodišče napačno zaključi, da je bila tožena stranka seznanjena s stanjem zadeve, čeprav sta priči B. B. in C. C. to izrecno zanikali in je napačno ugotovilo dejansko stanje v izpodbijani sodbi.

Tožena stranka ni mogla priglasiti udeležbe v postopku I Pg 576/2010 in ji prvostopno sodišče neutemeljeno očita, da ni ravnala s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika iz 263. člena ZGD-1, če s postopkom ni bila seznanjena in posledično ne s posledicami, ki jih ima neudeležba v pravdi. Napačno je stališče, da je intervencijski učinek dosežen z opustitvijo samoiniciativne priglasitve udeležbe po 199. členu ZPP, saj zakon tega ne določa in sodišče takšnega zaključka ne more sprejeti. Obvestilo o pravdi pomeni vsebinsko seznanitev tretjega z dejstvom, da teče spor, v katerem ima izdana odločba lahko posreden učinek za obveščenega. Pomembno je zavedanje posledic, ki ga ima lahko takšna pasivnost za posameznika. Gre za procesna pravila, ne materialnopravna, ob tem pa se prvostopna sodba na procesna določila niti ne naslanja, temveč na stališče sodne prakse, ki ni zapisano neposredno v zakonu. Tudi sicer sodna praksa na katero se sodišče sklicuje (VSL Cpg 114/2019), ni relevantna, saj temelji na drugačnem dejanskem stanju, oz. ne gre za primerljivi zadevi. Gre za napačno uporabo določb 199. do 202., v zvezi s 204. členom ZPP in napačno ugotovitev dejanskega stanja glede obveščenosti tožene stranke v zadevi I Pg 576/2010. Pritožba opozarja, da je potrebno ravnanja tožene stranke po prenehanju funkcije zakonitega zastopnika pri tožeči stranki vezano na zahtevo seznanitve s pravdo I Pg 576/2010 in njenega pristopa k le tej, presojati v luči običajne skrbnosti, ki velja za povprečno skrbnega človeka in ne s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika po 263. členu ZGD-1 (napačna uporaba materialnega prava). Prvostopno sodišče je presojalo ravnaje tožene stranke v zvezi z njeno intervencijo strožje kot bi smelo, saj tožena stranka od začetka pravde v zadevi I Pg 576/2010 ni bila več poslovodja tožeče stranke. Ravnala je s povprečno/potrebno skrbnostjo, saj ni imela dolžnega interesa po vključitvi v pravdo I Pg 576/2010 zaradi neustrezne seznanitve s to pravdo. Tožeča stranka je sodni postopek v zadevi I Pg 576/2010 vodila sama, brez pomoči tožene stranke in je ni vključila v nobeno obrambno strategijo priprave sodnih pisanj. Ni je obvestila o zaključku postopka v Nemčiji, niti o vloženi tožbi v zadevi I Pg 576/2010 in o stanju postopka glede navedene zadeve. Z njo se je sestala zgolj pred pričanjem in takrat je beseda tekla o pričanju, ne o strategiji ali posledicah, ki bi jih sodba imela za toženo stranko. Ker ni bila docela obveščena in ni bila seznanjena s posledicami, ki jih povzroči zavrnitev formalnega poziva, kaj šele s posledicami neformalnega poziva, je prvostopno sodišče s stališčem glede obveščenosti tožene stranke v zvezi s pravdo I Pg 576/2010 in aplikacijo intervencijskega učinka sodbe na predmetni postopek, napačno in absolutno ogrozilo temeljno pravico tožeče stranke do sodnega varstva.

Glede na namen obvestila o pravdi in intervencijski učinek, je izjemnega pomena, da je tretji dejansko seznanjen s konkretno pravdo, konkretnimi okoliščinami, posledicami, da ima dejansko možnost, da v pravdi sodeluje na način, da zavaruje svoje koristi in interese. Zato 204. člen ZPP za zagotovitev intervencijskega učinka zahteva aktivno ravnanje tožeče stranke, saj gre za pravne posledice, ki so v njeno korist. Tega pa v sferi tožeče stranke ni bilo, saj tožene stranke ni obveščala o prvotnem postopku ali namenjala temu posebno pozornost. Tožeča stranka v zadevi (I Pg 576/2010) tudi ni izkoristila vseh pravnih sredstev, kar je očitek neskrbnemu ravnanju takratnega zakonitega zastopnika, ki ni vztrajal pri vložitvi revizije, za katero je C. C. zaslišan kot priča izpovedal, da bi lahko pripeljala do drugačne odločitve. Glede vabila priči v zadevi I Pg 576/2010, ki ga prvostopno sodišče šteje kot del neformalne komunikacije o obstoju citirane pravde, pa tožena stranka pojasni, da vabilo priči ne pomeni seznanitve s pravdo. Namen vabila je zagotoviti udeležbo prič v sodnem postopku, ki nimajo statusa stranke ali druge udeleženke v pravdi. Nepomembna je neformalna seznanitev z navedeno zadevo, saj taka seznanitev ne more in ne sme povzročiti posledic, ki so predpisane za primer, ko se tretja oseba kljub pozivu sodišča za vstop v pravdo na temelju določil 204. člena ZPP, ne odzove. Samo v tem primeru velja, da je sodišče v kasnejšem sporu zoper možnega stranskega intervenienta vezano na presojo celotnega dejanskega in pravnega stanja iz prvotnega spora (intervencijski učinek). Gre za absolutno izjemo od splošnega pravila, da pravnomočna sodba učinkuje le med v pravdi udeleženimi subjekti. Ker gre za izjemo od splošnega pravila o učinkovanju inter partes, je potrebno vse okoliščine v zvezi z intervencijskim učinkom razlagati restriktivno.

Ker tožeča stranka ni poskrbela za formalno vključitev tožene stranke po 204. členu ZPP v postopek, tožena pa tudi ni ravnala v nasprotju z običajno skrbnostjo, za toženo stranko ni nastopil intervencijski učinek, kot zmotno ugotavlja prvostopno sodišče in ima tožena stranka pravico zoper tožečo stranko uveljavljati ugovor slabega pravdanja. Tožeča stranka namreč ni predlagala analize pristnosti žiga na garanciji, niti ni ugotavljala pristnosti vloge za odobritev kredita družbe M. d.o.o., ni predložila originala primerjalnega gradiva z dne 17.12.2004, ali je bila garancija natisnjena s tiskalniki s katerimi tožeča ni razpolagala, … ni zaslišala priče Č. Č., ni dala navedb v smeri, da se je M. d.o.o. dogovarjal z D. D. in ne s toženo, itd.. Do teh navedb se sodišče ni opredelilo zaradi napačno zavzetega stališča o civilnopravnem učinku sodbe iz zadeve I Pg 576/2010, sicer bi ugotovilo drugačno dejansko stanje in bi lahko zaključilo, da je ponarejena garancijska izjava in tudi podpis na njej. Kar pa pomeni, da temelja za plačilo A... ne bi bilo in posledično ne odgovornosti tožene stranke, ki se ji predpisuje na podlagi 263. člena ZGD-1. Tako je sodba obremenjena z napačno ugotovljenim dejanskim stanjem, napačno uporabo materialnega prava in kršitvijo procesnih pravil. Naslovno sodišče je napačno uporabilo tudi določbo 263. člena ZGD-1 glede temelja odškodninske odgovornosti v točki 36., 38. in 42. obrazložitve. Upoštevaje "business judgement rule", so ravnanja tožene stranke kot poslovodstva predmet presoje ex post. Zato je treba presojati ravnanje tožene stranke v luči razpoložljivih informacij s katerimi je razpolagala v tistem času, torej ali je upravičeno odklonila izplačilo obveznosti po garanciji dne 21. 5. 2007, saj je vseskozi zatrjevala, tudi tožeča stranka v postopku I Pg 576/2010, da garancija ni pristna in je ne more priznati kot veljavne in je logičen zaključek, da garancija ne temelji na skupščinskem sklepu in tožena stranka danega jamstva ni mogla ustrezno zavarovati, če ga ni dala. Zato je logično zavrnila izvensodno zahtevo za plačilo iz garancije. Tožena stranka ni ravnala protipravno, oz. ni kršila določbe 263. člena ZGD-1 in tudi ni odgovorna.

Prvostopno sodišče ni izvajalo dokazov v smeri, da je garancija ponarejena in da je ponarejen tudi podpis tožene stranke na njej in je napačno ugotovljeno dejansko stanje. Ključno je namreč dejstvo, da tožena stranka garancije ni nikoli izdala in je ni nikoli podpisala. Prvostopno sodišče bi se moralo opredeliti do navedb izvedenke, da obstajajo očitne razlike v besedilu garancije, da je podpis kvalificirala kot enostaven podpis, ki ga je možno natrenirati oz. ponarediti, da je mogoče logotip z laserskim tiskalnikom poskenirati iz ene nalepke in ga računalniško obdelati, nato pa natisniti na nov papir, do izpovedbe E. E. v postopku I Pg 576/2010, ki je izpovedala, da tožeča stranka ni nikoli izdala, tožena stranka pa ne podpisala garancije, ker bi ta šla skozi njene roke, da pravdni stranki v času izdaje garancije nista imeli poslovnih stikov z banko A. ..., do česar se prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo, ker ni izvajalo dokazov v tej smeri.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da je bila tožena stranka seznanjena s pravdo v zadevi med A. in tožečo stranko (I Pg 576/2010) in zato ne more uveljavljati ugovora slabega pravdanja. Napačno je stališče tožene stranke, da ne more biti seznanjena do te mere, ki bi dopuščalo raztezanje civilnopravnega učinka na predmetni postopek. Meni, da ni potrebno obvestilo o pravdi s 204. členom ZPP preko sodišča, zadošča, da je tretja oseba o pravdi obveščena tudi na druge načine, kar je tožena stranka bila in ne zanika. Obvestilo ima namreč učinek tudi tedaj, ko se ne opravi preko sodišča, po mnenju nekaterih. Ob tem se sklicuje na sodno prakso v zadevi VSL I Cpg 1608/2013 z dne 20. 11. 2014, VSL 114/2019 z dne 4. 11. 2020. Vse navedeno priča, da je bila tožena stranka o obstoju pravde I Pg 576/2010 in o njeni vsebini v zadostni meri in pravočasno obveščena, da bi se lahko kot stranski intervenient vključila v pravdo, saj je pravni interes nedvomno imela. Ker se učinek pravnomočne pravde v zadevi I Pg 576/2010 razteza tudi na ta postopek, tožena stranka ne more uveljavljati ugovora slabega pravdanja. Navaja še, da je prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo določbo 263. člena ZGD-1, ki določa standard skrbnega, vestnega in poštenega gospodarstvenika, ki se zahteva pri izvrševanju nalog članov uprave in ugotovilo, da tožena stranka pri izdaji garancijske izjave ni ravnala s takšno skrbnostjo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožba ima prav, da je prvostopno sodišče zmotno upoštevalo intervencijski učinek pravnomočne sodbe I Pg 576/2010 v izpodbijani sodbi in napačno uporabilo procesne določbe 199. do 201. člena, v povezavi z določbo 204. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V posledici navedene kršitve je ostalo dejansko stanje nepolno ugotovljeno, saj zaradi intervencijskega učinka ni presojalo veljavnosti garancije v tem postopku in v zvezi s tem tudi ni izvajalo dokazov predlaganih s s strani pravdnih strank, še zlasti tožene stranke. Očitana relativno bistvena kršitev določb pravdnega postopka (po prvem odstavku 339.člena ZPP), je nedvomno vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodne odločbe, saj je na ta način ogrožena temeljna pravica tožene stranke do sodnega varstva, na kar pritožba utemeljeno opozarja.

6. Prvostopno sodišče je v točkah 24. do 27. obrazložilo, da tožena stranka v zadevi I Pg 576/2010, tožeča stranka v tem postopku, ni predlagala, da sodišče obvesti tretjega (sedaj toženo stranko) o začeti pravdi I Pg 576/2010. Toženec torej ni prejel obvestila o začeti pravdi opr. št. I Pg 576/2010 na predlog tožeče stranke (oz. tožene stranke v zadevi I Pg 576/2010), v skladu z 204. členom ZPP. Kljub temu je prvostopno sodišče zaključilo, da je bil toženec pravočasno in v zadostni meri seznanjen o obstoju in vsebini pravde I Pg 576/2010, da bi se tožeči stranki (tam toženi v zadevi I Pg 576/2010 ) po lastni volji lahko pridružil kot stranski intervenient in pomagal v obrambi pred zahtevki banke. Upoštevalo je, da je banka A. sprožila sodni spor iz naslova veljavnosti Garancije in plačila po tej garanciji, še v času mandata toženca pri tožeči stranki v letu 2008 pred nemškim Deželnim sodiščem v Frankfurtu in da je toženec takrat angažiral prejšnjega pooblaščenca tožeče stranke za zastopanje v pravdi pred nemškim sodiščem (odvetnika C. C.). Postopek pred nemškim sodiščem je bil zaključen s sodbo z dne 29. 12. 2009 v času, ko toženec ni več opravljal funkcije predsednika uprave tožeče stranke. Nemško sodišče se je izreklo za nepristojno. Sodni postopek v zvezi z veljavnostjo Garancije se je nato začel pred tukajšnjim sodiščem pod opr. št. I Pg 576/2010 z dnem 1. 4. 2010. V tem postopku je bil toženec vabljen na zaslišanje kot priča in najkasneje s prejemom vabila dne 25. 12. 2011, je bil po oceni prvostopnega sodišča seznanjen, da med istima strankama (banko A. in E. d.o.o.) za plačilo zneska po Garanciji teče sodni postopek pred slovenskim sodiščem. Od tega trenutka dalje je imel toženec možnost sodelovanja v postopku kot stranski intervenient (skladno z določilom 199. člena ZPP), četudi ni prejel uradnega obvestila o začeti pravdi, opr. št. I Pg 576/2010 s strani sodišča (na predlog tožeče stranke oz. tožene v zadevi I Pg 576/2010), je bil o obstoju pravde in o njeni vsebini s strani tožeče stranke v zadostni meri in pravočasno obveščen na druge neformalne načine (sestanek pred njegovim zaslišanjem, zaslišanje kot priča, seznanitev o izsledkih grafoloških raziskav s strani izvedenke, zagotovitev primerjalnih lastnoročnih podpisov) in bi lahko v pravdi sodeloval tako, da bi prijavil udeležbo kot stranski intervenient in tožeči stranki (toženi stranki v zadevi I Pg 576/2010) pomagal v obrambi pred zahtevki banke.

7. Določba 204. člena ZPP1 v prvem odstavku določa, če mora tožeča ali tožena stranka obvestiti koga o začeti pravdi, da si s tem zagotovi kašen civilnopravni učinek, lahko to stori po pravdnem sodišču z vlogo, v kateri navede razlog obvestitve in stanje, v katerem je pravda, vse do takrat, dokler se pravda pravnomočno ne konča. Obvestilo o pravdi vsebinsko pomeni seznanitev tretjega z dejstvom, da teče spor, v katerem ima lahko izdana sodna odločba posreden pravni učinek na obveščenega. Tako tretji pridobi možnost, da v pravdi intervenira, na drugi strani pa si stranka zagotovi intervencijski učinek izdane sodbe, če se tretji pravde ne bo udeležil.2 Navedena procesna določba zahteva aktivno ravnanje stranke, ki si želi zagotoviti kakšen civilnopravni učinek. V konkretnem primeru pa takšnega aktivnega ravnanja tožeče stranke (oz. tožene stranke v zadevi I Pg 576/2010), da bi seznanila, obvestila toženo stranko o obstoju pravde I Pg 576/2010 z namenom zagotovitve si (civilnopravnega) intervencijskega učinka (v smislu 204. člena ZPP), ni bilo. Tožena stranka ni bila seznanjena, da ima lahko izdana odločba v zadevi I Pg 576/2010 posreden pravni učinek nanjo in da ima možnost sodelovanja z vključitvijo kot stranski intervenient na strani tožeče stranke, v zadevi I Pg 576/2010. O začeti pravdi (1. 4. 2010) v zadevi I Pg 576/2010, ki se je začela po tem, ko je funkcija zakonitega zastopnika oziroma predsednika uprave toženi stranki pri tožeči že prenehala (25. 8. 2009), pa vse do prejema vabila na zaslišanje kot priči v navedeni zadevi 25.12.2011, tožena stranka sploh ni bila seznanjena, niti ni kakorkoli sodelovala s tožečo stranko pri vodenju obrambe v tej zadevi. Zgolj s prejemom vabila na zaslišanje kot priča v zadevi I Pg 576/2010, pripravo na zaslišanje (sodelovanje na sestanku v zvezi s tem) in zaslišanjem kot priča ter z zagotovitvijo primerjalnih podpisov in seznanitvijo z izsledki preiskave, pa tožena stranka o pravdi I Pg 576/2010 ni bila obveščena na način (v smislu določbe 204. člena ZPP), da bi se nanjo lahko raztezal intervencijski učinek pravnomočne sodbe v zadevi I Pg 576/2010, torej kot če bi bila pravilno obveščena po določbi 204. člena ZPP in se ne bi odzvala z vključitvijo v postopek.

8. Povedano drugače, tožeča stranka tožene stranke ni obvestila z obvestilom po 204. členu ZPP, da lahko vstopi v pravdo kot stranski intervenient (199. do 201. člen ZPP) na njeni strani in ji pomaga v pravdi zoper banko A. (v zadevi I Pg 576/2010). Tako tožeča stranka v odgovoru na pritožbo kot prvostopno sodišče sicer poudarjata, da je toženec pravočasno in v zadostni meri seznanjen z obstojem in vsebino pravde I Pg 576/2010, ki se ji po lastni volji ni pridružil, čeprav je bil najkasneje s prejemom vabila na zaslišanje kot priča seznanjen, da teče med strankama (banko A. in E. d.o.o.) postopek in je imel možnost sodelovanja v postopku kot stranski intervenient, vendar brez aktivnega ravnanja tožeče stranke v skladu z določbo 204. člena ZPP, v zvezi z 199. do 201. člena ZPP, ki bi predlagala obvestitev tožene stranke o pravdi z namenom zagotoviti si intervencijski učinek, ni mogoče doseči intervencijskega učinka. Intervencijski učinek sodbe ne more biti dosežen zgolj z opustitvijo samoiniciativne priglasitve udeležbe tožene stranke po 199. členu ZPP. Tožena stranka ni bila stranka pravde I Pg 576/2010 in sama po sebi ni imela dolžnega ravnanja vključitve v postopek I Pg 576/2010, brez da bi bila obveščena, da lahko ima izdana odločba v zadevi I Pg 576/2010 posreden pravni učinek nanjo. Pomembno je namreč zavedanje o tem, kakšne so pravne posledice za toženo stranko, če v postopku I Pg 576/2010, ne bo sodelovala. Gre za procesna pravila, ki jih je potrebno upoštevati tako na strani tožeče stranke kot tudi tožene stranke za dosego intervencijskega učinka.3

9. Ker tožeča stranka teh procesnih pravil ni upoštevala in tožene stranke ni seznanila, da ima lahko izdana odločba v postopku I Pg 576/2010 posreden pravni učinek nanjo, niti da ima pravni interes za vključitev v navedeni postopek kot stranski intervenient na strani tožeče (tam tožene) stranke, niti s pravnimi posledicami, ki jih povzroči neodziv za vstop v pravdo (199. do 201. člen ZPP, v zvezi z 204. členom ZPP), si intervencijskega učinka iz zadeve I Pg 576/2010 ni zagotovila, oziroma se ta ne razteza na toženo stranko v predmetni zadevi. Pri intervencijskem učinku gre namreč za absolutno izjemo od splošnega pravila, da pravnomočnost učinkuje le med v pravdi udeleženimi subjekti in je vse okoliščine v zvezi z intervencijskim učinkom potrebno presojati restriktivno.

10. Sklicevanje tožeče stranke v odgovoru na pritožbo, da je lahko tretja oseba o sporu (pravdi) obveščena tudi na druge načine, da ima obvestilo po mnenju nekaterih učinke tudi tedaj, kadar se ne opravi preko sodišča, sklicujoč se na sodno prakso VSL I Cpg 114/2019 z dne 4.11.2020,4 ni uporabljivo za konkretni primer. V izpostavljeni sodni praksi sta pravdni stranki komunicirali preko dopisov, elektronskih sporočil, pošiljali si vloge, izmenjevali stališča in mnenja o zadevi itd. … Nakar je sodišče presodilo, da dopis vsebinsko izpolnjuje kriterije obvestila o pravdi in ima učinek tudi tedaj, ko se ne opravi preko sodišča. Kar pa ne velja za konkreten primer. Vabilo toženi stranki na zaslišanje kot priči, ne more imeti učinkov uradnega oziroma neuradnega obvestila o pravdi v zadevi I Pg 576/2010, v smislu 204. člena ZPP, kot je že bilo pojasnjeno. Poleg tega priča nima statusa udeleženca v sodnem postopku.

11. Pritožba ima prav, da je prvostopno sodišče napačno presojalo tudi skrbnost tožene stranke v zvezi s priglasitvijo udeležbe v postopku I Pg 576/2010, s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika iz 263. člena ZGD-1. Za postopek priglasitve udeležbe v pravdi, se uporabljajo procesna določila Zakona o pravdnem postopku in ker je toženi stranki v času vodenja postopka I Pg 567/2010, tožba je bila vložena 1. 4. 2010, prenehal mandat zakonitega zastopnika oz. predsednika uprave (25. 8. 2009) pri tožeči stranki, je potrebno skrbnost tožene stranke v zvezi s priglasitvijo udeležbe v postopku I Pg 576/2010 presojati z običajno skrbnostjo, ki pritiče povprečno skrbnemu človeku.

12. Pritožba ima prav, da je zaradi napačno upoštevanega intervencijskega učinka pravnomočne sodbe I Pg 576/2010, prvostopno sodišče posledično zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje v tem postopku, saj ni presojalo trditev pravdnih strank in ugotavljalo dejstev v zvezi s pristnostjo garancije v tem postopku in tudi ni izvajalo nobenih dokazov pravdnih strank, zlasti tožene stranke, v tej smeri, temveč je vse dokazne predloge pravdnih strank kot nepotrebne zavrnilo, ker se nanašajo na ugovor slabega pravdanja (13. točka obrazložitve).

13. Prvostopno sodišče je torej z z zmotnim upoštevanjem intervencijskega učinka pravnomočne sodbe I Pg 576/2010, (oz. s kršitvijo procesnih določb 199. do 201. člena, v povezavi z določbo 204. člena ZPP), storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (po prvem odstavku 339.člena ZPP), ki je nedvomno vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodne odločbe in je na ta način ogrožena temeljna pravica tožene stranke do sodnega varstva. V posledici navedene kršitve je zmotno in nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje v tem postopku (340. člen ZPP), saj zaradi intervencijskega učinka prvostopno sodišče sploh ni presojalo veljavnosti garancije v tem postopku in v zvezi s tem sploh ni izvajalo dokazov predlaganih s strani pravdnih strank, (zlasti tožene stranke). Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more samo odpraviti te bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj prvostopno sodišče sploh še ni presojalo veljavnosti garancije v tem postopku in v zvezi s tem sploh še ni izvajalo dokazov in o tem odločalo. Zato je na podlagi 354. člena ZPP pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

14. V novem sojenju bo prvostopno sodišče moralo izdati sodbo, ki ne bo obremenjena z očitano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), nato preučiti trditve pravdnih strank, izvesti predlagane dokaze pravdnih strank, (zlasti tožene stranke) in presoditi tako glede veljavnosti garancije v tem postopku kot tudi glede odgovornosti tožene stranke po 263. členu ZGD-1. Šele na podlagi celovito izvedenih dokazov in celovite dokazne ocene le teh (8. člen ZPP), bo mogoče pravilno in popolno ugotoviti dejansko stanje ter pravilno uporabiti materialno pravo (263. člen ZGD-1).

15. Pritožbeno sodišče ne more namesto sodišča prve stopnje samo izvajati celoten dokazni postopek, ki zaradi zmotnega upoštevanja intervencijskega učinka pred sodiščem prve stopnje sploh še ni bil izveden v celoti5 in nato še samo odločiti v zadevi. S takšnim ravnanjem bi bilo na pritožbeni stopnji sojenja vsekakor prekomerno poseženo v pravico strank do pritožbe oziroma do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen URS).6 Ker sodišče prve stopnje sploh še ni izvajalo dokaznega postopka (v celoti) in dokazov glede veljavnosti garancije v tem postopku, takšna odločitev ne pomeni pretiranega posega v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, kljub temu, da je bila tožba vložena že 13. 10. 2017. 16. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP in se pridrži za končno odločbo.

1 204. člen ZPP: 1) Če mora tožeča ali tožena stranka obvestiti koga drugega o začeti pravdi, da si s tem zagotovi kakšen civilnopravni učinek, lahko to stori po pravdnem sodišču z vlogo, v kateri navede razlog obvestitve in stanje, v katerem je pravda, vse do takrat, dokler se pravda pravnomočno ne konča. 2) Stranka, ki je drugega obvestila o pravdi, ne more zaradi tega zahtevati, da bi se prekinila začeta pravda, podaljšali roki ali preložil narok. 2 Glej Lojze Ude in soavtorji, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, druga knjiga, stran 283. 3 Iz tipskega obrazca Obv-zac.- pr_d1, ki ga sodišče uporablja, da na predlog strank obvešča (obveščenega) po 204. členu ZPP, vsebuje splošno seznanitev z obvestilom o začeti pravdi med strankama, z navedbo in vročitvijo vloge, v kateri stranka predlaga, da vas sodišče obvesti, da se je v tej zadevi začela pravda, ter s poukom, da v to pravdo lahko vstopi ves čas postopka do pravnomočnosti (2. in 3. odstavek 199. člena ZPP). 4 Iz sodne prakse VSL I Cpg 114/2019 z dne 4. 11. 2020 na katero se sklicuje prvostopno sodišče in tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, namreč izhaja, da "pomeni obvestilo o pravdi vsebinsko seznanitev tretjega z dejstvom, da teče spor v katerem ima lahko izdana odločba posredni učinek na obveščenega. In po oceni sodišča prve stopnje je posredovani dopis tožeče stranke te kriterije izpolnjeval..., ... ima obvestilo o pravdi učinek tudi tedaj, kadar se ne opravi preko sodišča...". 5 Izvedeni so bili le dokazi v zvezi s presojo intervencijskega učinka. 6 Podobno tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi III Ips 4/2013 z dne 17. 9. 2013.