Jedro

Tožnik je kritičnega dne v pisarni direktorice s povišanim glasom dejal, da nima časa za dodatno delo, da bo šel gor in zaradi nje dal odpoved, ter da je to na njenem zelniku zraslo. Tožnikovo ravnanje je bilo neprimerno in pomeni kršitev njegovih obveznosti iz delovnega razmerja, vendar očitana kršitev ne ustreza definiciji iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in ravnanj oziroma neprimerne komunikacije tožnika ni mogoče opredeliti kot hujše kršitve, storjene naklepoma ali iz hude malomarnosti. Še posebej ob ugotovitvi, da je bil na splošno njegov odnos do direktorice in sodelavcev primeren in da je bil dober delavec. Poleg tega ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Sodišče je pravilno upoštevalo, da je šlo za prvi, enkraten in le par minutni dogodek v petih letih tožnikove zaposlitve pri toženi stranki, da je bil tožnik miren, korekten in dober delavec, da se je po dogodku direktorici in njenemu namestniku opravičil, tako pri predsedniku uprave, kot na zagovoru pri delodajalcu in ponovno pred sodiščem prve stopnje, da napovedi o neopravljanju dodatno naloženih nalog ni uresničil in da je po spornem dogodku korektno opravljal vse svoje naloge. Zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 4. 2014 in da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še nadalje traja z vsemi pravicami in obveznostmi po pogodbi o zaposlitvi z dne 5. 11. 2012. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika v roku 15 dni pozvati nazaj na delo, ga za čas od 25. 4. 2014 do reintegracije prijaviti v vsa socialna zavarovanja, mu za navedeno obdobje obračunati bruto mesečne plače v znesku 1.805,87 EUR, kot da bi delal, glede na bruto zneske plačati vse davke in prispevke, tožniku pa izplačati mesečne neto zneske plač skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po 10. delovnem dnevu v mesecu od neto plače preteklega meseca do plačila. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo regresov za letni dopust v bruto zneskih 1.293,75 EUR za leto 2015 in nadaljnja leta do reintegracije tožnika. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v rok 15 dni plačati stroške postopka v višini 1.053,23 EUR, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

2. Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da vse tožbene zahtevke zavrne in potrdi kot zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, vse s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da dejanje tožnika, ki je predmet izredne odpovedi, nima znakov kaznivega dejanja. V tem sodba odstopa od pravnih standardov Vrhovnega sodišča RS v sodbi opr. št. I Ips 7226/2009 v kateri je sprejeto stališče, da je moč storiti kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu po členu 197 KZ-1 že z enkratnim dejanjem, kot tudi, da je za obstoj tega kaznivega dejanja bistveno, da se je oškodovanec, zaposleni, ob tem počutil ponižanega. Takšne občutke, to je ponižanje, užaljenost in prestrašenost pa je zbudil tožnik pri oškodovancih, zaposlenih pri toženki (A.A. in B.B.). Že vpitje na A.A. „da je to na njenem zelniku zraslo“ pomeni v objektivnem smislu razžalitev, ki ustreza pravni kvalifikaciji kaznivega dejanja razžalitve po členu 158 KZ-1. „Zelnik“ je vsekakor žaljiv izraz za glavo in kot takšen neprimeren za besednjak, ki se uporablja na delovnem mestu. Ravnanje tožnika proti B.B., ko se je zadrl nanj, naj bo tiho, ker da je šele samo en mesec tam, to pa je storil med vpitjem na A.A., ko mu je B.B. samo rekel, naj se umiri, ima vse elemente kaznivega dejanja. S stališčem izpodbijane sodbe, da je navedeni način komunikacije, le tožnikovo videnje okoliščin v zvezi z nalaganjem dodatnih nalog, ne more vzdržati glede na pravne standarde Vrhovnega sodišča RS. Način komunikacije tožnika in očitki v zvezi z „zelnikom“ ter ustrahovanjem B.B., naj bo tiho, predstavlja ne samo izpolnitev vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, temveč tudi kršitev pogodbenih obveznosti. Takšnega obnašanja toženka kot finančna institucija vsekakor ne more tolerirati, od bančnega uslužbenca se tudi pričakuje, da ima psihofizične sposobnosti na takšnem nivoju, da se je sposoben zadržati tudi, če se mu zazdi, da je preobremenjen in dodatno naloženega dela ne zmore, ne pa da zapade v takšnem izbruh, kot se je zgodilo tožniku. Sodišče prve stopnje je samo naravo kršitev delovnih obvez in tudi sam pravni standard nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja s tožnikom zmotno presodilo. Tako B.B. kot A.A. sta izpovedala, da si zaradi tega, kar je naredil tožnik, ne predstavljata, da bi z njim še morala delati. Oba sta bila enotna, da gre za nedopustno dejanje, ki ga ni mogoče tolerirati. Tudi, če sta oba nekako sprejela tožnikovo opravičilo, vendar pa ne do te mere, da bi z njim še lahko sodelovala. A.A. je tudi jasno povedala, da je mislila v svoji izjavi, v postopku predmetne izredne odpovedi, da s tožnikom lahko še naprej sodeluje zgolj glede službenega dela, saj je bil sicer tožnik kot delavec dober. Izrazila pa je bojazen, da bi se takšen izbruh pri tožniku lahko ponovil. Sodišče je ključne izjave obeh prič protispisno ocenilo. A.A. je namreč že izpovedala, da si ne zna predstavljati, da bi s tožnikom še morala delati in da mu je navedeno, kljub temu da je sprejela njegovo opravičilo, zelo zamerila, saj gre za nedopustno ravnanje. Tudi B.B. je jasno izpovedal, da zaradi navedenih dejanj tožnika nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ni možno. Zato je presoja sodišča prve stopnje glede navedenega napačna, saj za tako hudo kršitev delovnih obveznosti nadaljevanje delovnega razmerja ni možno niti do izteka odpovednega roka. Zmotna pa je tudi odločitev o pravdnih stroških. Toženka je že v odgovoru na tožbo priglasila pravdne stroške. Ker je zavrnjen tožbeni zahtevek po plačilu regresa, ki je denarni zahtevek, bi toženki morala priznati tudi sorazmerni delež pravdnih stroškov. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je v sodbi pravilno povzelo izpovedbe zaslišanih prič in tako v obrazložitvi sodbe ni nasprotja o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov ter samimi temi listinami oziroma zapisniki. Pritožba se ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, vendar to ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb postopka.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so naslednja: - da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu komercialist za posle s pravnimi osebami v podružnici C.; - da je tožena stranka dne 24. 4. 2014 tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), ker je dne 11. 4. 2014, po sestanku v poslovalnici C., ko mu je bilo dodeljeno kot nekaterim drugim dodatno delo zaradi reorganizacije (priprava predloga za poslovni mastercard, vnovčenje menic za pravne osebe ter mesečno izpisovanje opominov za pravne osebe), prišel v pisarno direktorice A.A. in njenega namestnika B.B. in začel na direktorico vpiti, da on dela za sindikate in da nima časa še za dodatno delo, ker da je potem ves dan v službi, da bo šel gor in dal odpoved zaradi direktorice in da je to na njenem zelniku zraslo. Ko je namestnik B.B. dodatno želel pojasniti situacijo, mu je glasno rekel naj bo tiho, ker je komaj en mesec tu in da se bo pogovarjal z direktorico. S tem naj bi tožnik izkazal izjemno nespoštljiv odnos do svojih nadrejenih in nakazal, da dodatno naloženega dela ne bo opravljal. Tožena stranka mu v odpovedi očita, da ima njegov način komunikacije z nadrejenimi zlasti z B.B. tudi znake kaznivega dejanja razžalitve in šikaniranja na delovnem mestu, istočasno pa njegovo ravnanje predstavlja hujše kršitve pogodbenih obveznosti in je storjeno z naklepom, ter da gre za tako hude kršitve, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ni več možno niti do izteka odpovednega roka; - da je dne 11. 4. 2014 direktorica zjutraj na sestanku pojasnila, da se bo reorganizacija nanašala tudi na tožnika, da bo premeščen v kletne prostore in da mu bodo naložene dodatne naloge; - da je bil tožnik pod pritiskom zaradi obilice dela (podružnica je hitro rasla, število zaposlenih pa se ni povečalo oziroma se je zaradi odhoda nekaterih delavcev celo zmanjšalo), ker se je ukvarjal z velikimi zneski in se je prestrašil, da bi zaradi velike količine dela storil kakšno večjo napako, prav tako pa je bil astmatični bolnik in je bil predhodno že premeščen iz kletnih prostorov. Zato je po sestanku odšel k direktorici in namestniku z namenom, da bi se z njima le pogovoril. Ker je bil razburjen, je govoril s povišanim tonom, a ni imel namena, da bi koga žalil ali ga želel ponižati. Povedal je, da je direktorici rekel, da ima preveč dela in pojasnil, da je izraz „na čigavem zelniku je to zraslo“ iz pregovora „kdo se je tega spomnil“. Ko mu je B.B. rekel v smislu naj se pomiri, mu je rekel, če je lahko tiho, ko se pogovarja z direktorico in potrdil, da mu je rekel naj bo tiho, ker je komaj en mesec tu in da se bo pogovarjal z direktorico, s tem pa je hotel reči, da B.B. ni poznal še vseh stvari in odnosov znotraj podružnice; - da je bil ta dogodek v petek, tožnik je čez vikend premislil in se sprijaznil s tem, da bo moral v svoj urnik umestiti še dodatno delo in opraviti še več nadur in se v torek, ko je bil zaradi dogodka klican na upravo, A.A. in B.B. opravičil za svojo čustveno reakcijo in pristal na naložene dodatne naloge; - da je tedaj mislil, da so zgladili vse spore, saj je šel z direktorico v pisarno in mu je rekla, da ve, da ima dovolj dela, a da je pomanjkanje kadra in da delo mora biti opravljeno. Rekla mu je tudi, da ga bo v nove naloge postopoma uvajala in te naloge je tudi opravljal naslednji 14 dni. Direktorica mu je tudi dejala, da sprejema njegovo opravičilo, a da se dogodek ne sme ponoviti; - da je direktorica A.A. povedala, da je tožnik po sestanku prišel za njo v pisarno, da je bil slabe volje, zelo jezen in ga takšnega še ni videla. Sama ga je poznala kot zelo mirnega in tihega delavca, zato je bila presenečena, ko je začel govoriti na glas, pri čemer ji je rekel, če je to zraslo na njenem zelniku. Pri tem je pojasnila, da je to bil monolog z njegove strani in ko je povedal svoje, je šel ven. Bila je prizadeta, ker je tožnik rekel, da bo odšel gor, dal odpoved in da bo zato ona kriva. Tožnik je bil dober delavec, zato jo je presenetil njegov izpad, res pa je, da se ji je tudi opravičil na sestanku pri predsedniku uprave, da mu je žal, da je tako odreagiral, prav tako pa je tudi rekel, da bo naložene naloge opravil in te naloge je tudi opravil. Po spornem dogodku je bilo tožnikovo obnašanje v redu in korektno je naredil vse, kar je bilo dogovorjeno. Njegovo dejanje ni odobravala, vendar je njegovo opravičilo sprejela.

8. Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnikovo ravnanje ne pomeni kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, ki bi imele znake kaznivega dejanja. Zaključilo je, da je tožnik kritičnega dne v pisarni direktorice s povišanim glasom dejal, da nima časa za dodatno delo, da bo šel gor in zaradi nje dal odpoved, ter da je to na njenem zelniku zraslo, kar po presoji sodišča prve stopnje ne dosega objektivne žaljivosti. Sodišče je sprejelo tožnikovo pojasnilo, da je z izrazom „na njenem zelniku zraslo“ mislil, kdo se je tega spomnil kot to pomeni v splošno znanem pregovoru, pri čemer izjava tožnika ni pomenila žalitve direktorice, pač pa le tožnikovo videnje okoliščin v zvezi z nalaganjem dodatnih nalog. Tudi dejstvo, da je tožnik namestniku direktorice rekel, naj bo tiho, ker je komaj en mesec tu in da se pogovarja z direktorico, po zaključku sodišča prve stopnje prav tako ne dosega objektivne žaljivosti.

9. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki sodišča prve stopnje. Tožniku ni mogoče očitati obstoja kaznivega dejanja razžalitve iz prvega odstavka 158. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj.), saj tožnik direktorici in pomočniku direktorice očitkov ni izrekel z namenom zaničevanja. Tožena stranka je v odpovedi tožniku očitala tudi kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja zaradi žaljenja pomočnika direktorice, kar predstavlja kršitev 7. člena in 47. člena ZDR-1 ter izpolnitev kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po 197. členu KZ-1. Določba 47. člena ZDR-1 predpisuje obveznost delodajalca in je tožnik kot delavec ni mogel kršiti. Zato je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na sodbo I Ips 7226/2009 z dne 15. 9. 2011, kjer gre za popolnoma drugačno dejansko stanje. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje jasno izhaja, da je bil tožnik razburjen zaradi dodatno naloženega dela in napovedi selitve v kletne prostore, zato je prišel k direktorici, da bi obranil svoje pravice. Iz načina njegovega izražanja in drugih okoliščin je razvidno, da izrečenih besed ni storil z namenom zaničevanja, kar je bistvo očitanega kaznivega dejanja razžalitve, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnikovo ravnanje nima znakov kaznivih dejanj.

10. Tožnikovo ravnanje, kot ga je tudi sam priznal, je bilo neprimerno in pomeni kršitve njegovih obveznosti iz delovnega razmerja, vendar tudi po presoji pritožbenega sodišča očitana kršitev ne ustreza definiciji iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in ravnanj oziroma neprimerne komunikacije tožnika, ni mogoče opredeliti kot hujše kršitve, storjene naklepoma ali iz hude malomarnosti. Še posebej ob ugotovitvi, da je bil na splošno njegov odnos do direktorice in sodelavcev primeren in da je bil dober delavec. Pravilno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da je kršitev obveznosti iz delovnega razmerja mogoče razvrstiti v paleto različnih po teži, trajanju, načinu storitve in posledicah, zato so zanje predvidene tudi različne delovnopravne sankcije. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi se poda le v primeru hujših kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnikovemu ravnanju ob enkratnem dogodku dne 11. 4. 2014 takšne teže ni mogoče pripisati(1). Tožnikovo ravnanje je bilo neprimerno, ne pa žaljivo. Šlo je za čustven odziv na dodatno naložene naloge. Tožnikovo ravnanje je mogoče prej pripisati nepremišljenosti oziroma pomanjkanju taktnosti, kot pa nespoštljivosti ali celo žalitvi.

11. Pritožbene navedbe, da sodišče ne more posegati v presojo delodajalca o hujših kršitvah delovnih obveznosti, niso utemeljene. Za ugotavljanje nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je predvideno sodno varstvo (tretji odstavek 200. člena ZDR-1). Sodišče je tisto, ki v sodnem postopku presoja utemeljenost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri tem pa tudi težo konkretnih kršitev, zaradi katere je podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. V primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi velja tudi obrnjeno dokazno breme (drugi odstavek 82. člena ZDR), kar v obravnavanem primeru pomeni, da mora tožena stranka v sodnem postopku dokazati utemeljenost odpovednega razloga.

12. Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora biti izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ni izpolnjen pogoj, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Pravilno je upoštevalo, da je šlo za prvi, enkraten in le par minutni dogodek v petih letih tožnikove zaposlitve pri toženi stranki, da je bil tožnik miren, korekten in dober delavec, da se je po dogodku direktorici in njenemu namestniku opravičil, tako pri predsedniku uprave, kot na zagovoru pri delodajalcu in ponovno pred sodiščem prve stopnje, da napovedi o neopravljanju dodatno naloženih nalog ni uresničil in da je po spornem dogodku korektno opravljal vse svoje naloge. Upoštevajoč navedene dejanske ugotovitve pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da niso bili izpolnjeni pogoji, zaradi katerih s tožnikom ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določb 109. člena ZDR-1. 13. Sodišče prve stopnje je glede na obrazloženo pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 4. 2014 nezakonita. Posledica ugotovljene nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je reintegracija delavca, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tudi v delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na reintegracijo in reparacijo.

14. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno odločilo o pravdnih stroških in da je toženka upravičena do povračila pravdnih stroškov, ki se nanašajo na denarne terjatve. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika v delu, ki se nanaša na izplačilo regresa za letni dopust za leto 2015, ker ta terjatev še ni zapadla do konca glavne obravnave. Predmet spora je namreč ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, posledično pa tudi denarne terjatve v okviru reintegracije in reparacije, kar še vedno pomeni spor o prenehanju delovnega razmerja, zato je sodišče prve stopnje pravilno tudi odmerilo stroške postopka in jih naložilo v plačilo toženi stranki.

15. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

16. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo tožene stranke, saj njegov odgovor na pritožbo ni z ničemer pripomogel k razjasnitvi stvari (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).

(1) Enako sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 217/2014 z dne 8. 4. 2015.