Jedro

Gledano samo ravnanje tožnika v pisarni direktorice poslovalnice revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožena stranka tožniku utemeljeno očitala, da je šlo za hujšo kršitev delovnih obveznosti, ko je zavestno odklonil odrejeno delo ter imel neprimeren odnos do nadrejenih delavcev, ki je daleč presegal nivo komuniciranja, ki se sicer pričakuje v kontaktih pri opravljanju dela po navodilih, kar je eden od bistvenih elementov delovnega razmerja. Utemeljeno pri tem tožena stranka opozarja na zahtevani nivo komuniciranja v dejavnosti bančništva in finančnih storitev ter na utemeljena pričakovanja, da se imajo zaposleni v njeni dejavnosti vedno v oblasti. Je pa pri tem sodišče v okviru določb prvega odstavka 109. člena ZDR-1 utemeljeno upoštevalo tudi druge okoliščine v zvezi s tem tožnikovim ravnanjem, zlasti ugotovitev, da je bil tožnik sam do svojega ravnanja kritičen, ko se je pomiril, da se je obema nadrejenima po premisleku opravičil (še preden je stekel postopek izredne odpovedi) in sta le ta opravičilo tudi sprejela in da je dodatna dela, ki jih je v razburjanju najprej odklanjal, po premisleku sprejel in jih začel korektno opravljati ter da je bil sicer resen in dober delavec. Zato je sodišče utemeljeno presodilo, da kljub kršitvi niso obstajale okoliščine, zaradi katerih delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati vsaj do izteka odpovednega roka oziroma nasploh nadaljevati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora tožniku plačati njegove stroške revizijskega postopka v znesku 793,00 EUR v roku 15-ih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 24. 4. 2014. Hkrati je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in toženi stranki naložilo, da tožnika pozove na delo in ga od 25. 4. 2014 dalje prijavi v socialna zavarovanja ter mu obračuna in izplača plačo na podlagi mesečnega bruto zneska 1.805,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečno zapadlih neto zneskov dalje ter mu povrne stroške postopka. Ugotovilo je, da se je tožnik po delovnem sestanku v pisarni direktorice poslovalnice neprimerno obnašal, bil razburjen zaradi dodatno odrejenih del in napovedane selitve v drug (kletni) delovni prostor ter to v razburjanju odklanjal, vendar njegovo ravnanje ni imelo znakov kaznivega dejanja in niti ni šlo za hujšo kršitev delovnih obveznosti v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), pa tudi niso bile podane okoliščine, zaradi katerih ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, upoštevaje tudi tožnikovo kasnejše opravičilo in dejstvo, da je dodatno odrejeno delo dejansko sprejel in začel korektno opravljati.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), češ da je v izpodbijani sodbi nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, še zlasti zapisnikov o zaslišanju prič in da je „relevantne okoliščine samega dejanja izpodbijana sodba ocenila protispisno, in sicer v nasprotju z izpovedbo prič A. A. in B. B. in tudi tožnika samega“. Zatrjuje, da so bili v tožniku očitanem ravnanju podani vsi znaki kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po 197. členu Kazenskega zakonika - KZ-1) oziroma vsaj kaznivega dejanja razžalitve po 158. členu KZ-1. Navaja, da je šlo s strani tožnika za naklepno ravnanje, ki je posebej v bančnih in finančnih inštitucijah povsem nesprejemljivo in ga tožena stranka ne more tolerirati. Glede presoje, da ima tožnikovo ravnanje vse znake kaznivega dejanja in da je ravnanje delavca, ki ima znake kaznivega dejanja pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, se sklicuje na sodbe revizijskega sodišča v zadevah VIII Ips 87/2010 in VIII Ips 218/2012. 4. V odgovoru tožnik predlaga zavrnitev revizije in prereka v reviziji zatrjevane kršitve pri izdaji izpodbijane sodbe.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Tožena stranka v reviziji ni navedla, v čem naj bi bilo nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, posebej zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami. Revizijska navedba, da je sodišče v izpodbijani sodbi relevantne okoliščine tožnikovega ravnanja „ocenilo protispisno“ in sicer v nasprotju z vsebino izpovedbe zaslišanih prič in tožnika samega, ker tožena stranka ne soglaša s presojo, da s takšnim ravnanjem niso bili podani znaki kaznivega dejanja, ne pomeni uveljavljanje kršitve pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč s tem tožena stranka sodišču dejansko očita zmotno uporabo materialnega prava. Na tak način tožena stranka sodišču očita zmotno pravno oceno dejstev, ki jih je sodišče na podlagi korektne dokazne ocene v bistvenih elementih ugotovilo enako, kot jih je zatrjevala tožena stranka. Ali ima določeno ravnanje znake kaznivega dejanja ni vprašanje dejanskega stanja temveč gre za vprašanje pravne subsumbcije oziroma vprašanje uporabe materialnega prava.

8. Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo naslednja pravno relevantna dejstva: - Tožnik, ki je pri toženki delal kot komercialist za posle s pravnimi osebami, je bi na sestanku zaposlenih v poslovalnici v petek dne 11. 4. 2014 s strani direktorice poslovalnice obveščen, da je zadolžen še za dodatne naloge in da se bo moral seliti v pisarno v kletnih prostorih.

- Po sestanku se je tožnik razburjen zglasil v pisarni direktorice poslovalnice in s povišanim glasom zatrjeval, da ima preveč dela ter odklanjal dodatne zadolžitve in pri tem direktorici očital, da je to „zraslo na njenem zelniku“ in da bo zaradi nje dal odpoved. Ko ga je vmes hotel prisotni namestnik direktorice pomiriti, mu je razburjen dejal, naj bo tiho, ker je pri njih šele mesec dni in da govori z direktorico, ko je povedal svoje pa razburjen odšel iz pisarne.

- Tožnik je bil pod pritiskom preobilice dela, ker je dejavnost podružnice hitro rasla, število zaposlenih pa se ni povečevalo oziroma se je zaradi odhoda nekaterih celo zmanjšalo. Pri tem je bil tožnik zaradi težav z astmo že premeščen iz kletnih prostorov. V svojem izbruhu tožnik nadrejenih ni imel namena žaliti.

- Preko vikenda je tožnik zadevo premislil in se sprijaznil z dodatnimi zadolžitvami, ter se naslednji delovni dan, ko je bil klican na upravo, direktorici poslovalnice in njenemu namestniku tudi osebno opravičil, navedena pa sta opravičilo sprejela. Svoje in dodatno odrejeno delo je tožnik v naslednjih dneh tudi korektno opravljal. - Nasploh je bil tožnik tudi po oceni direktorice poslovalnice sicer dober in resen delavec.

9. Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev revizijsko sodišče soglaša s presojo, da tožnikov izbruh v pisarni direktorice poslovalnice ni imel znakov kaznivega dejanja (niti kaznivega dejanja šikaniranja in niti kaznivega dejanja razžalitve).

10. Kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu iz 197. člena KZ-1 stori, kdor na delovnem mestu ali v zvezi z delom s spolnim nadlegovanjem, psihičnim nasiljem, trpinčenjem ali neenakopravnim obravnavanjem povzroči drugemu zaposlenemu ponižanje ali prestrašenost. Tožnikovo ravnanje ni mogoče opredeliti za psihično nasilje, trpinčenje ali neenakopravno obravnavo, ker je pri tem treba upoštevati, da je šlo za konflikt oziroma neprimerno ravnanje tožnika v razmerju do njemu nadrejenih delavcev, niti ni šlo za ponižanje ali prestrašenost le teh. Dejansko se je tožnik z neprimerno reakcijo oziroma na neprimeren način le branil novih zadolžitev in njegove selitve v zanj neprimeren prostor, ne da bi pri tem nadrejenima oporekal njun položaj, pri tem namestnika direktorice neprimerno zavrnil, naj se ne vmešava, ker glede na kratko dobo zaposlitve očitno ne pozna vseh razmer. Tako ravnanje delavca ni mogoče šteti za šikaniranje v smislu določb 197. člena KZ-1, do katerega tudi sicer lahko praviloma pride le z ravnanjem nadrejenega delavca v razmerju do delavcem v odvisnem delovnem razmerju. Prav tako je sodišče utemeljeno ugotovilo, da tožnikovega ravnanja ni mogoče šteti za razžalitev v smislu 158. člena KZ-1. Vodje delovnega procesa pri delodajalcu prevzemajo odgovornost za svoja ravnanja in odklanjanje njihovih odredb s strani podrejenih delavcev samo po sebi ne more pomeniti njihove razžalitve. Tožnikov očitek direktorici poslovalnice, da so zanj nesprejemljive odredbe „zrasle na njenem zelniku“, tudi objektivno niso žaljive, saj je tožnik uporabil dejansko pogosto pogovorno frazo, ki se sama po sebi ne šteje za žaljivo, sam očitek, da je odgovorna za sporne odredbe, pa glede na njen položaj pri toženi stranki ni mogel biti neutemeljen in žaljiv. Sicer neprimerna zavrnitev očitno dobronamernega poskusa namestnika direktorice, da tožnika pomiri, pa očitno s strani tožnika ni bila izrečena z namenom razžalitve, posebej ker je tožnik sočasno dal vedeti, da odklanja njegovo posredovanje pač zato, ker je bil dejansko pri toženi stranki zaposlen šele krajši čas.

11. Kolikor se tožena stranka sklicuje na odločitve sodišča v zadevah VIII Ips 87/2010 in VIIII Ips 218/2012 sodišče ugotavlja, da zadeve niso neposredno primerljive. V prvem primeru je sodišče štelo, da so podani znaki kaznivega dejanja razžalitve, ker je tožnik sodelavca ob vročanju vabila „grobo zmerjal s kletvicami“, v drugem primeru pa, da so bili podani znaki kaznivega dejanja ogrožanja varnosti, ker je tožnik na nadrejenega delavca, ki je bil fizično mnogo šibkejši v njegovi pisarni kričal, mu žugal s prstom pred nosom, da se mu je moral ta umikati, mu grozil, da se bosta srečala še kje drugje in z mahanjem proti njemu z zajemalko nadaljeval še v drugem prostoru.

12. Tožena stranka v reviziji smiselno nasprotuje tudi presoji sodišča, da tožnikovo ravnanje ni pomenilo niti hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, s tem ko poudarja, da takega ravnanja glede na svojo dejavnost ne more tolerirati. Gledano samo ravnanje tožnika v pisarni direktorice poslovalnice dne 11. 4. 2014 revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožena stranka tožniku utemeljeno očitala, da je šlo za hujšo kršitev delovnih obveznosti, ko je zavestno odklonil odrejeno delo ter imel neprimeren odnos do nadrejenih delavcev, ki je daleč presegal nivo komuniciranja, ki se sicer pričakuje v kontaktih pri opravljanju dela po navodilih, kar je eden od bistvenih elementov delovnega razmerja. Utemeljeno pri tem tožena stranka opozarja na zahtevani nivo komuniciranja v dejavnosti bančništva in finančnih storitev ter na utemeljena pričakovanja, da se imajo zaposleni v njeni dejavnosti vedno v oblasti. Je pa pri tem sodišče v okviru določb prvega odstavka 109. člena ZDR-1 utemeljeno upoštevalo tudi druge okoliščine v zvezi s tem tožnikovim ravnanjem, zlasti ugotovitev, da je bil tožnik sam do svojega ravnanja kritičen, ko se je pomiril, da se je obema nadrejenima po premisleku opravičil (še preden je stekel postopek izredne odpovedi) in sta le ta opravičilo tudi sprejela in da je dodatna dela, ki jih je v razburjanju najprej odklanjal, po premisleku sprejel in jih začel korektno opravljati ter da je bil sicer resen in dober delavec. Zato je sodišče utemeljeno presodilo, da kljub kršitvi niso obstajale okoliščine, zaradi katerih delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati vsaj do izteka odpovednega roka oziroma nasploh nadaljevati ter da glede na to izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila zakonita.

13. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani, zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, mora tožniku povrniti utemeljene stroške odgovora na revizijo. Glede na določbe Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), ki je veljal v času vložitve tožbe, znašajo stroški odgovora na revizijo 793,00 EUR, kar mora tožena stranka plačati v 15 dneh, sicer za naprej dolguje tudi zakonite zamudne obresti.