Jedro

Dokazanost trditve, da je tožničina nepremičnina vključena v sklop nepremičnin v solasti tožencev in se z njo gospodari na enak način, bi mogla ob upoštevanju okoliščin, v katerih je nastal spor o lastništvu sporne nepremičnine, utemeljevati drugačen odgovor na vprašanje, ali imajo drugo-, tretje- in četrtotoženec dejansko oblast nad stvarjo.

Okoliščine primera narekujejo zaključek, da se pri izračunu nadomestila za uporabo izhaja iz stanja nepremičnine, kakršno bi po rednem teku stvari – če si prvotoženka ne bi od leta 1982 in še tudi kljub pravnomočni sodbi lastila tožničine nepremičnine – obstajalo v začetku vtoževanega obdobja v letu 2005.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v I., III., VI. in VII. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne v novo sojenje.

II. Sicer se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba prvotožene stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Pritožbi tožeče stranke zoper sklepa sodišča prve stopnje se zavrneta in se izpodbijana sklepa potrdita.

IV. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo 1/ zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem so drugo-, tretje- in četrtotoženec dolžni tožnici izročiti v posest nepremičnino parc. št. 761/6 k.o. X (I. točka izreka) in ji plačati 11.165,76 EUR in zakonske zamudne obresti od 6.246,94 EUR od 5. 1. 2010 dalje (III. točka izreka), 2/ ugodilo zahtevku, po katerem je prvotoženka dolžna tožnici izročiti v posest prej navedeno nepremičnino (II. točka izreka) in ji plačati 8.804,59 EUR in zakonske zamudne obresti od 4.927,94 EUR od 5. 1. 2010 dalje (IV. točka izreka), 3/ zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem je prvotoženka dolžna plačati 2.361,17 EUR in zakonske zamudne obresti od 1.319 EUR od 5. 1. 2010 (V. točka izreka), 4/ odločilo, da je tožnica dolžna povrniti stroške postopka drugo-, tretje- in četrtotožencu (VI. točka izreka) in da je prvotoženka dolžna tožnici povrniti del stroškov, sorazmeren uspehu v pravdi (VII. točka izreka).

2. S prvim izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se predlog izvedenca M. J. za odmero nagrade in povračilo stroškov po stroškovniku z dne 17. 2. 2012 zavrne, za izvedensko delo, opravljeno na naroku 25. 10. 2012, pa se mu prizna nagrada v skupnem znesku 211,10 EUR.

3. Z drugim izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se sklep o nagradi izvedencu J. z dne 6. 2. 2013 dopolni tako, da se doda še 0,53 % prispevek za poškodbe pri delu v višini 0,48 EUR.

4. Tožnica v pritožbi zoper I., III., V., VI. in VII. točko izreka sodbe uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Trdi, da ji toženci že več kot 32 let z nedobrovernim uživanjem sporne nepremičnine preprečujejo gradnjo bivalnega objekta. Tega postopka ne bi bilo, če bi toženci spoštovali sodbo P 20/2005. Zato so vsi toženci odgovorni za plačilo uporabnine. S priznanjem najemnine se niso strinjali niti toženci, izvedenec pa je na to pripombo odgovoril, naj se v takem primeru upošteva samo odškodnina za obresti od vrednosti eventualno prodanega zemljišča v višini 6.246,94 EUR. Ker toženci uporabljajo njeno nepremičnino, pomeni, da dejansko razpolagajo z njenim premoženjem. Glede na to ji gre celotna zahtevana uporabnina v skupni višini 11.165,76 EUR. Vsi toženci so bili na podlagi sodbe dolžni izdati zemljiškoknjižno dovolilo za vpis lastninske pravice, a tega nihče ni storil in se je vknjižila na podlagi sodbe. Nihče od tožencev ji kljub večkratnim pozivom ni hotel izročiti nepremičnine v posest. Poleg tega sta prvotoženka in tretjetoženec v zaslišanju povedala, da neposredno posest v večji meri izvaja prvotoženka, plodove pa uživajo vsi. Poleg tega je prvotoženka med postopkom vse svoje nepremičnine na tem območju prenesla na tretjetoženca, sama pa si je izgovorila pravico dosmrtne brezplačne rabe, kar je zamolčala. To utemeljuje interes tretjetoženca za pobiranje plodov s sporne nepremičnine, ki leži v sredini celotnega kompleksa parcel. Drugotoženec in četrtotoženec sta ohranila solastninske deleže na dveh nepremičninah. Sodišče je napačno izračunalo pritožničine stroške. Priglasila jih je 732 EUR, priznanih pa je samo 492 EUR, ne da bi bila odločitev posebej obrazložena.

5. V pritožbi zoper sklepa tožnica uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Izvedenec M. J. je na obravnavi navajal neresnične podatke iz pisno podanega izvedenskega mnenja in dodal še več drugih neresničnih navedb. Ker so bile vse navedbe iz mnenja z dne 15. 2. 2012 in zaslišanja 25. 10. 2012 neuporabne, je moralo sodišče imenovati novega izvedenca. Ker je plačala avans v višini 400 EUR in nato doplačala za nagrado izvedencev K. in S. v višini 501,27 EUR, so bile obveznosti iz naslova izvedenskih stroškov v celoti poplačane. Izvedencu J. K. je bila priznana nagrada s sklepom z dne 6. 2. 2013 v višini 100,14 EUR. Ta znesek bi bil lahko krit iz predujma, ki je bil plačan 28. 11. 2012, razlogi za neizplačilo pa tožnici niso znani. Ker je 1. 2. 2014 začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, naj bi nastala nova obveznost v višini 0,53 % prispevka za poškodbe pri delu, kar v obravnavanem primeru znaša 0,48 EUR. Kljub zanemarljivemu znesku gre za zmotno uporabo materialnega prava. Meni, da tega zneska ne dolguje, ker je vse svoje obveznosti plačala 28. 11. 2012. 6. Prvotoženka v pritožbi zoper IV. in VII. točko sodbe uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovitev sodbe, da bi na tožničini parceli lahko stala vikend hišica, je napačna. Tožnica namreč ne bi mogla pridobiti gradbenega dovoljenja, ker nepremičnina nima urejene dostopne poti. Osnova za višino uporabnine ne more biti tržna najemnina za vikend hišico. Po sodni praksi gre za nadomestitev koristi od uporabe že obstoječe stvari. Napačna je ugotovitev, da je sporno zemljišče stavbno zemljišče. Treba je upoštevati dejansko rabo in korist, ki jo taka raba prinaša. Ob dokazni oceni iz sodbe bi bilo mogoče določiti le eventualno škodo in odškodnino, vendar tožnica ni dokazala vseh elementov odškodninske odgovornosti. V sodbi ni razlogov o veljavnosti kupoprodajne pogodbe z dne 19. 6. 1975, sklenjene med tožnico in J. Š. , o čemer teče spor pred Okrožnim sodiščem v Kranju in v katerem bo odločeno, ali ima tožnica sploh pridobitni naslov za obravnavano zemljišče. 7. Tožnica in prvotoženka v odgovorih na pritožbo nasprotne stranke zoper sodbo predlagata njuno zavrnitev.

8. Tožničina pritožba zoper sodbo je delno utemeljena, njeni pritožbi zoper sklepa pa nista utemeljeni. Prvotoženkina pritožba zoper sodbo ni utemeljena.

Glede zahtevka za vrnitev stvari

9. Po 92. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) lahko lastnik od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari. Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da mora tožnik za utemeljenost zahtevka dokazati, da ima na stvari, na katero se nanaša zahteva za vrnitev, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca.

10. Prvotoženkini pritožbeni pomisleki o izpolnjenosti prve predpostavke niso utemeljeni. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je tožnica vknjižena kot lastnica na podlagi pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča na Jesenicah P 20/2005 z dne 23. 11. 2005, s katero je bila tožencem naložena izstavitev listine, sposobne za vknjižbo tožničine lastninske pravice, in z učinkom od 3. 9. 2007. 11. Neutemeljeno je prvotoženkino stališče, da bi se moralo sodišče izreči o (ne)veljavnosti kupoprodajne pogodbe z dne 19. 6. 1975, o čemer teče pravda pred Okrožnim sodiščem v Kranju, sodišče v tej zadevi pa je predlog za prekinitev postopka zavrnilo, ker da bo samo odločilo o tem vprašanju. Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da se glede na to, da vknjižba tožničine lastninske pravice temelji na pravnomočni sodbi (in ne na pogodbi), v tem postopku ni treba izreči o veljavnosti pogodbe iz leta 1975. Morebitna ugoditev zahtevku za ugotovitev neveljavnosti pogodbe sama po sebi ne bi pomenila, da ni podana tožničina aktivna legitimacija. Ne gre torej za predhodno vprašanje, o katerem še ne bi bilo odločeno s pravnomočno sodbo in kar šele bi sodišču prve stopnje narekovalo razmislek o razlogih za in proti prekinitvi postopka (206. člen v zvezi s 13. členom ZPP).

12. Utemeljeni so tožničini očitki v zvezi s pravilnostjo odločitve o neizpolnjenosti druge predpostavke v razmerju do drugega, tretjega in četrtega toženca, tj. da ima dejansko oblast nad sporno nepremičnino le prvotoženka, ne pa tudi ostali toženci – njeni sinovi.

13. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je sporna nepremičnina skupaj z nepremičninami v solasti tožencev ograjena, da je na njej ograjen vrt, okrog pa pašnik, na katerem se pasejo ovce, da za urejanje parcele skrbi prvotoženka, ostali toženci pa so le občasno deležni pridelkov z vrta. Na podlagi teh ugotovitev izpodbijana sodba zaključuje, da posest sporne nepremičnine izvršuje samo prvotoženka, ne pa tudi ostali toženci.

14. Izpodbijana sodba je v presojo vključila le okoliščine v zvezo z rabo tožničine nepremičnine, ni pa upoštevala drugih okoliščin obravnavanega primera, pomembnih za presojo, ali ima tudi dejansko oblast nad stvarjo le prvotoženka ali tudi ostali toženci. Pritožba utemeljeno opozarja, da se sodba ni opredelila do trditve, da je tožničina nepremičnina ograjena skupaj z več nepremičninami v solasti vseh tožencev. Poleg tega ni nepomembno, da so ostali toženci sinovi prvotoženke, da so kot dediči po pokojnem očetu vstopili v pravdo, v kateri je tožnica uspela z zahtevkom za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, da je bilo v tisti pravdi ugotovljeno, da je tožničin pravni prednik sporno nepremičnino prodal najprej njej, nato pa še prvi tožnici in njenemu možu, in da sta onadva za to okoliščino vedela, ter da nihče od tožencev ni prostovoljno izpolnil obveznosti po sodbi. Dokazanost trditve, da je tožničina nepremičnina vključena v sklop nepremičnin v solasti tožencev in se z njo gospodari na enak način, bi ob upoštevanju prej navedenih okoliščin mogla utemeljevati drugačen odgovor na vprašanje, ali imajo drugo-, tretje- in četrtotoženec dejansko oblast nad stvarjo. Ker v presojo o obstoju predpostavk za vrnitev stvari niso bile vključene vse relevantne okoliščine, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Glede nadomestila za uporabo

15. Neutemeljen je prvotoženkin pritožbeni očitek zoper stališče sodbe, da gre tožnici pravica do nadomestila zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine. Pravilno je stališče sodbe, da je lastnik nepremičnine upravičen od nedobrovernega posestnika zahtevati povrnitev koristi, ki bi jo lahko lastnik dosegel, če njegove nepremičnine ne bi zasedal nedobroverni posestnik (96. člen SPZ in 198. člen OZ). Sodna praksa ne daje podlage za upoštevanje zgolj tiste rabe, kakršno je izvrševal nepošteni posestnik, ampak prisoja objektivizirano določeno nadomestilo v višini povprečne tržne najemnine.(1)

16. O vprašanju, ali se ugotavlja višina možne koristi glede na stanje nepremičnine v relevantnem obdobju, se sodna praksa še ni dokončno izrekla.(2) Ugotovljeno dejansko stanje v obravnavanem primeru tudi po stališču pritožbenega sodišča daje podlago za ugotavljanje izgubljene koristi v višini povprečne tržne najemnine, izračunane na podlagi predpostavke, da bi bila na nepremičnini zgrajena vikend hišica. Tožnica, ki vtožuje nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe v obdobju od 1. 1. 2005 do 12. 12. 2013, je v letu 1975 kupila sporno nepremičnino kot nezazidano stavbno zemljišče (nasprotna pritožbena trditev nima podlage v listinah in v mnenjih dveh izvedencev) z namenom izgradnje vikend hišice, izvedla pripravljalna dela, potrebna za začetek gradnje, nadaljnjih korakov h gradnji pa ni mogla izvesti, ker je zaradi ponovne prodaje iste nepremičnine prvotoženki in njenemu sedaj pokojnemu možu izgubila posest nepremičnine. Po – v njeno korist – zaključenih sodnih postopkih za ureditev lastninskega stanja se je z učinkom od septembra 2007 uspela vknjižiti kot lastnica. S temi ugotovitvami je izkazala, da bi po rednem teku stvari na nepremičnini zgradila vikend hišico. Od pričetka pripravljalnih del za izgradnjo v letu 1982 do pričetka vtoževanega obdobja je poteklo več kot dvajset let, v tem obdobju pa je storila vse, kar je bilo mogoče ob dejstvu, da ji je prvotoženka oporekala lastništvo nepremičnine. V ta okvir sodi tudi prizadevanje za ureditev dostopa, tako da ta okoliščina – kakršen je tudi zaključek izpodbijane sodbe – ne more utemeljevati stališča, za katerega se zavzema pritožba. Priznanje višine odmene zgolj v višini najemnine, ugotovljene glede na objektivizirano možnost izkoriščanja nepremičnine v obstoječem stanju, bi bilo v izrazitem nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Po izvedenskem mnenju bi izgubljena korist za celotno obdobje nekaj manj kot devetih let znašala manj kot 70 EUR. Tudi izvedenec Košir je v mnenju navedel, da glede na status zemljišča, ki po namenski rabi in glede na oceno bonitete 0 ne služi kmetijski pridelavi, izgube koristi ne more računati izvedenec za področje kmetijstva, ampak izvedenec gradbene stroke. Ugotovljene okoliščine primera narekujejo zaključek, da se pri izračunu nadomestila za uporabo izhaja iz stanja nepremičnine, kakršno bi po rednem teku stvari – če si prvotoženka ne bi od leta 1982 in še tudi kljub pravnomočni sodbi lastila tožničine nepremičnine – obstajalo v letu 2005. 17. Ker je tožnica zahtevala nadomestitev koristi zaradi neupravičene uporabe njene nepremičnine, ni bilo podlage za obravnavanje zahtevka na odškodninski podlagi.

18. Neutemeljen je tožničin pritožbeni očitek glede višine prisojenega nadomestila. Tožničino zavzemanje za prisojo nadomestila v višini obresti, ki bi jih dobila od zneska, pridobljenega s prodajo sporne nepremičnine, nima opore v tožbeni podlagi. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, da bi nepremičnino prodala, marveč da bi jo uporabljala.

19. Zaradi zmotnega zaključka, da ostali toženci nimajo dejanske oblasti glede sporne nepremičnine, je utemeljen tožničin pritožbeni očitek, da je zmotna tudi odločitev o neutemeljenosti zahtevka za plačilo nadomestila zoper drugo-, tretje- in četrtotoženca. Razlogi so navedeni v 12., 13. in 14. točki te obrazložitve.

Glede odločitve o stroških postopka

20. Pritožnica utemeljeno opozarja na nekatere pomanjkljivosti pri ugotavljanju njenih potrebnih stroškov postopka, vendar se o njih ni treba izreči, ker je že zaradi delne razveljavitve sodbe odločitev o stroških postopka treba razveljaviti.

Glede sklepa o nagradi izvedencu M. J. 21. Kot je pritožbeno sodišče navedlo že v sklepu I Cp 1347/2012 z dne 30. 5. 2012, je izvedenec na podlagi prvega odstavka 249. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) (med drugim) upravičen do povračila stroškov za opravljeno delo in do nagrade za to delo, ko opravi nalogo, ki mu je naložena s sklepom sodišča. Pri presoji, ali je izvedenec opravil naloženo delo, pa ni pomembno, ali se stranke oziroma udeleženci postopka z njim strinjajo, niti ni pomembno, ali bo sodišče v dokaznem postopku sprejelo izvedenčeve ugotovitve ali ne. Pravico do nagrade in povračila stroškov nastane z izpolnitvijo naloge.

22. Tudi po stališču pritožbenega sodišča potem, ko je izvedenec pisno odgovoril na tožničine pripombe in ustno odgovarjal na dodatna vprašanja sodišča in strank, ni več mogoče reči, da ni podlage za priznanje nagrade. Pritožbeni očitki zoper sklep o nagradi izvedencu M. J. so tako neutemeljeni.

Glede sklepa o nagradi izvedencu J. K. 23. Na pritožbeno stališče o neupravičenosti zahteve po doplačilu stroškov za izvedenca v višini 0,48 EUR pritožbeno sodišče v skladu z načelom de minimis non curat praetor ne bo odgovarjalo.(3)

24. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pri odločitvi o zahtevkih zoper drugo-, tretje- in četrtotoženca in po ugotovitvi, da v ostalem tožničina pritožba in v celoti prvotoženkina pritožba nista utemeljeni in da tudi niso podane po uradni dolžnosti preizkušene kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče tožničini pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v I. in III. točki izreka ter posledično glede odločitve o stroških postopka v VI. in VII. točki izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v ostalem pa pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem in izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

25. Razveljavitev (in ne spremembo) narekuje okoliščina, da je bil dokazni postopek, ki obsega tudi neposredno izvedene dokaze, pred sodiščem prve stopnje že izveden, tako da bi bila njihova ponovna izvedba pred sodiščem druge stopnje neekonomična. Sodišče prve stopnje naj oceni, ali je treba dopolniti dokazni postopek ali zadostujejo že izvedeni dokazi in je za pravilno odločitev v zadevi potrebna le izdelava nove sodbe. Pri odločanju naj upošteva že podane materialnopravne preudarke, pomembne za presojo o obstoju predpostavk za utemeljenost vrnitvenega in verzijskega zahtevka tudi zoper ostale tožence. Pri odločanju o stroških postopka naj vzame v ozir tožničine pritožbene navedbe.

26. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Prim. npr. odločbe VS RS II Ips 698/2009 z dne 28. 10. 2010, II Ips 626/2008 z dne 7. 5. 2009 in II Ips 305/2011 z dne 24. 7. 2014. Op. št. (2): O tem vprašanju je dopuščena revizija s sklepom II DoR 54/2014 z dne 29. 5. 2014. Op. št. (3): Prim. odločbi VSL II Cp 3644/2008 z dne 1. 4. 2009 ter I Cp 4402/2010 z dne 9. 3. 2011 in druge.