Jedro

Stvar upravnega organa je, da v upravnem postopku odobritve presodi, ali listina o priznanju izvirne pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem temelji na v zakonu določenih dejanskih okoliščinah, katerih pravna posledica je izvirna pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem oziroma ali listina po vsebini ne predstavlja pravnega temelja za pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice v smislu 17. člena ZKZ.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota Litija (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila odobritev pravnega posla – notarskega zapisa listine o priznanju lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, sklenjene 22. 8. 2012 s strani A.A. starejšega in A.A. mlajšega kot prvih pogodbenikov ter tožnikov kot drugih pogodbenikov, na podlagi katere bi tožnika pridobila med drugim kmetijski del nepremičnine parc. št. 939/3 k.o. ... kot njuno skupno premoženje po nedoločenih deležih. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bilo v postopku med drugim ugotovljeno, da je bil del parcele št. 939/3 v času sklepanja listine, ki je predmet odobritve, v uporabi kmetijskega gospodarstva KMG-MID ..., kar izhaja iz Registra kmetijskih gospodarstev in je to potrdila tudi nosilka tega kmetijskega gospodarstva B.B. S tem pa ni izpolnjen vsaj eden izmed pogojev za priposestvovanje, to je lastniška posest. Vlagatelja bi lahko pridobila navedeno parcelo le odplačno, kar pa pomeni, da promet ni potekal v skladu z Zakonom o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ). Da bi razjasnil vprašanje, kdo je v zadnjih desetih letih izvrševal posest na sporni parceli, je upravni organ 24. 10. 2012 pridobil tudi izjavo solastnika in prvega pogodbenika A.A. Ta je povedal, da sta tožnika kot lastnika sosednjega zemljišča izrazila željo, da bi zaradi utesnjenosti pridobila še del njihovega zemljišča ob njuni hiši, zato so v letu 2012 ta del zemljišča odparcelirali, to je zemljišče s parc. št. 939/3. Vse do poletja tega leta, ko sta tožnika to parcelo kupila, so del te parcele, ki je vrisana v GERK v okviru njihovega kmetijskega gospodarstva, obdelovali tako, kot je v GERK-u vrisano. B.B. kot nosilka kmetijskega gospodarstva pa je pred mesecem dni del parcele št. 939/3 iz GERK-a izločila. Prvostopenjski organ tako zaključuje, celo če ne upošteva izjave priče A.A., da je izkazano, da je posest na parceli št. 939/3 izvrševalo kmetijsko gospodarstvo. Po presoji upravnega organa tožnika nista dokazala nasprotnega. Zato je upravni organ odobritev pravnega posla zavrnil. 2. Ministrstvo za kmetijstvo in okolje (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 28. 4. 2014 zavrnilo pritožbo tožnikov zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa.

3. Tožnika v tožbi navajata, da je predmet listine o priznanju lastninske pravice na podlagi priposestvovanja parc. št. 939/3; glede te parcele so izpolnjene vse predpostavke za priposestvovanje, kar je v listini izrecno ugotovljeno, pogodbene stranke pa to potrjujejo. To pomeni, da se lastninska pravica ne pridobiva na podlagi pravnega posla, prometa s kmetijskim zemljiščem ni, zato bi moral upravni organ vlogo za odobritev (ki jo tožnika vlagata na iniciativo Notarske zbornice in ministrstva, pristojnega za kmetijstvo, zaradi poenotenja prakse pri overitvah listin), katere predmet so kmetijska zemljišča, zavreči. Tožnika vztrajata pri povedanem, da sta predmetno nepremičnino od leta 2001 uživala zakonca C.C., ki sta leta 2001 na tem svetu tudi posadila fige. Leta 2006 pa sta zakonca C.C. vse nepremičnine, ki sta jih leta 2001 kupila, prodala tožnikoma. Zakonca C.C. sta tožnikoma prodala nepremičnine tako, kot sta jih dejansko uživala in v takem obsegu, kot sta jih tožnikoma pokazala v naravi. Računica pokaže, da ta svet s figami uživata tožnika najmanj od leta 2001, ker se v skladu s Stvarnopravnim zakonikom (v nadaljevanju SPZ) v dobo priposestvovanja všteva tudi priposestvovalna doba prednikov. Dejansko je tako zahtevam SPZ glede priposestvovalne dobe in dobre vere zadoščeno. Po določbi tretjega odstavka 43. člena SPZ je tudi del parcele predmet samostojnega priposestvovanja. Na podlagi drugega odstavka 43. člena SPZ dobroverni lastniški posestnik nepremičnine pridobi lastninsko pravico na njej po poteku 10 let. V obravnavanem primeru so tako izpolnjene vse tri predpostavke, ki jih za priposestovanje določa SPZ. Navedeno ugotavljajo tudi pogodbeniki v notarskem zapisu listine o priznanju lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Na podlagi 9. člena SPZ pa se dobra vera tistega, ki priposestvuje, domneva, če se ne dokaže drugače. Torej se domneva dobra vera tožnikov in njunih pravnih prednikov ves čas priposestvovalne dobe, to je 10 let, saj sta s prodajno pogodbo, sklenjeno z zakoncema C.C., pridobila tudi dejansko posest na nepremičnini s parc. št. 939/3. Njune dobre vere pa zemljiškoknjižna lastnika ne izpodbijata, temveč jo celo potrjujeta. Upravni organ pa v svoji odločbi sploh ni ugotavljal dobre vere, ampak je napačno zaključil, da dobre vere na strani tožnikov ni. Obstoj lastniške posesti se presoja glede na dejansko stanje. Glede na zasajene fige ne vzdrži obrazložitev prvostopenjskega organa, da nepremičnina do poletja 2012 ni bila v posesti tožnikov, kajti dejansko stanje v naravi dokazuje drugače. Upravni organ se je torej napačno meritorno spustil v zadevo in je s tem prekoračil svoja pooblastila. Pri tem je dvomil v dejstva, navedena v notarskem zapisu, ki je javna listina. Zaslišanje B.B. je bilo opravljeno tajno, zaslišanje pa je tudi opravila uradna oseba, ki ni vodila postopka. Pri tem pa tudi ne vzdrži dejstvo, da so A. kosili in uživali del parcele 939/3, kot je to označeno na GERK. GERK je bil namreč vrisan, preden je bila nekdanja parcela št. 939 razparcelirana v tri nove parcele, med drugim tudi v parcelo št. 939/3, ki predstavlja ozek pas vzhodnega dela nekdanje parcele št. 939. Tako je bil vrisan v parcelo št. 939/3 v površini 50 m2 nepravilno, vendar to ne namerno. Prav tako upravni organ napačno ugotavlja, da sta tožnika parcelo pridobila odplačno. Poravnala sta le stroške parcelacije. Tožnika poudarjata, da v tožbi napadata argumentacijo v odločbi organa druge stopnje, ki se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča I U 1884/2011 z dne 29. 1. 2013. Tožnika navajata, da je proti navedeni sodbi vložena revizija ter da Vrhovno sodišče o njej še ni odločilo. V sodbi I U 1884/2011 pa je sodišče spremenilo naziranje, kot ga je sprejelo v sodbi I U 1470/2011 z dne 8. 5. 2012. Tožnika sodišču predlagata, naj izpodbijano prvostopenjsko odločbo odpravi ter samo odloči, da se vloga za odobritev pravnega posla zavrže. Zahtevata tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Sodišče je tožbo poslalo v odgovor kot strankam z interesom tudi ostalim strankam v upravnem postopku. Te odgovora na tožbo niso podale.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev odobritve listine o priznanju lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, ki so jo dne 22. 8. 2012 sklenili A.A. st. in A.A. ml. kot prva pogodbenika ter tožnika kot druga pogodbenika za nepremičnino s parc. št. 939/3. Tožnika menita, da ker se lastninska pravica ne pridobiva na podlagi pravnega posla ter tako prometa s kmetijskim zemljiščem ni, bi organ moral vlogo za odobritev pravnega posla zavreči. Navajata, da iz predložene listine tudi izhaja, saj je v njej to izrecno ugotovljeno, da so zakonski pogoji za priposestvovanje izpolnjeni; organ pa je ta dejstva ugotavljal, čeprav ima listina obliko notarskega zapisa ter šteje za javno listino, pri tem pa je tudi kršil pravila postopka in nepravilno ugotovil dejansko stanje. Kot ključno izpostavljata, da se ne strinjata z argumentacijo, ki izhaja iz odločbe organa druge stopnje, in ki se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča I U 1884/2011 z dne 29. 1. 2013, zoper katero je tudi vložena revizija.

8. Sodišče ugotavlja, da je medtem Vrhovno sodišče s sodbo X Ips 143/2013 z dne 24. 9. 2014 zavrnilo revizijo zoper sodbo tega sodišča I U 1884/2011 z dne 29. 1. 2013. Po nosilnem stališču navedene sodbe (12. točka obrazložitve), ki ga sodišče povzema v tej točki obrazložitve te sodbe, je tudi posadno listino (ki je sicer v 1. točki tretjega odstavka 40. člena ZZK-1 opredeljena kot listina, ki vsebuje izjavo osebe, ki jo izstavlja, da priznava izvirno pridobitev stvarne pravice v korist druge osebe, in ki je v smislu uvodnega stavka tretjega odstavka tega člena zemljiškoknjižno dovolilo) treba predložiti v odobritev po določbah ZKZ, in to ne glede na to, ali je zapisana v obliki pogodbe ali kot zemljiškoknjižno dovolilo. Zemljiškoknjižno dovolilo je namreč po svoji vsebini razpolagalni pravni posel; ali ta temelji na pravnem poslu, ki po vsebini pomeni promet s kmetijskimi zemljišči v smislu 17. člena ZKZ ali na v zakonu določenih dejanskih okoliščinah, katerih pravna posledica je izvirna pridobitev lastninske pravice, pa je predmet presoje v upravnem postopku odobritve. V postopku odobritve namreč upravni organ ob upoštevanju dejanskih okoliščin konkretnega primera odloči, ali v konkretnem primeru gre za promet v smislu 17. člena ZKZ oziroma ali so podane okoliščine, zaradi katerih odobritev ni potrebna.

9. Tako je tudi po navedenem stališču Vrhovnega sodišča ter nadaljnjem razlogovanju v navedeni sodbi (13. točka obrazložitve) stvar upravnega organa, da v upravnem postopku odobritve presodi, ali listina o priznanju izvirne pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem temelji na v zakonu določenih dejanskih okoliščinah, katerih pravna posledica je izvirna pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem (43. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ) oziroma ali listina po vsebini ne predstavlja pravnega temelja za pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice v smislu 17. člena ZKZ. Glede na drugi odstavek 43. člena SPZ mora biti zato v taki listini ugotovljena in izkazana ne samo zakonsko določena doba za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, ampak mora biti ugotovljena in izkazana tudi dobroverna lastniška posest v smislu 27. in 28. člena SPZ.

10. V izpodbijani odločbi organ povzema, da se v listini o priznanju lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, ki sta jo tožnika predložila v predmetnem postopku odobritve pravnega posla, navaja, da imata tožnika predmetno parc. št. 939/3 v posesti že več kot dvajset let; da sta jo kupila od zakoncev C.C., pa zemljiškoknjižnega stanja nista nikoli uredila; da ves ta čas to njivo v izmeri 116 m2 uživata kot lastnika, pa jima tega še nikoli ni nihče oporekal. Ker pa je v okviru ugotovitvenega postopka (z vpogledom v register kmetijskih gospodarstev ter izpovedbo priče B.B.) med drugim ugotovil, da na zemljišče s parc. št. 939/3 sega GERK, ki je pripisan kmetijskemu gospodarstvu KMG-MID ..., ter (z izpovedbo navedene priče, ki je nosilka kmetijskega gospodarstva) še, da je kmetijsko gospodarstvo ta GERK vsa leta uporabljalo, kosili so ga še v letu 2012 ter da je od poletja 2012 v lasti tožnikov, zato bo pri kmetijskem gospodarstvu izbrisan, ter (z vpogledom v register kmetijskih gospodarstev) da je bil ta GERK vpisan pri navedenem kmetijskem gospodarstvu od leta 2005, od leta 2007 do leta 2012 pa so bile tudi za ta GERK vložene zbirne vloge za neposredna plačila iz naslova ukrepov kmetijske politike, je zaključil, da eden od predpisanih pogojev za priposestvovanje, to je lastniška posest, ni izpolnjen ter gre tako za promet, ki pa ni potekal v skladu z ZKZ, zaradi česar je odobritev pravnega posla zavrnil (za to pa je podana podlaga v drugi alinei tretjega odstavka 19. člena ZKZ).

11. Ob navedenem sodišče najprej ugotavlja, da mora biti po stališču Vrhovnega sodišča v sodbi X Ips 143/2013 z dne 24. 9. 2014 (13. točka obrazložitve) že v sami listini o priznanju lastninske pravice s priposestvovanjem ugotovljena in izkazana ne samo zakonsko določena doba za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, ampak mora biti ugotovljena in izkazana tudi dobroverna lastniška posest v smislu določb 27. in 28. člena SPZ. Teh pogojev pa predmetna listina o priznanju lastninske pravice na podlagi priposestvovanja z dne 22. 8. 2012 že na trditveni ravni ne izpolnjuje (saj je nekonkretna glede teka priposestvovalne dobe kot tudi glede dobroverne lastniške posesti; nekonkretna je npr. glede pričetka teka priposestvovalne dobe oziroma dneva dogodka, ki je podlaga za pridobitev lastniške posesti posestnih prednikov, glede podlage za pridobitev lastniške posesti posestnih prednikov, glede razloga za nepridobitev lastninske pravice tožnikov ob nakupu (dela) parc. št. 939 od zakoncev C.C. itd.), zlasti pa ne na dokazni ravni (predložena npr. ni kupna pogodba za predmetno zemljišče, ki naj ne bi bila realizirana itd.). Že na tej podlagi bi bilo mogoče (ker niso izkazane dejanske okoliščine, katerih pravna posledica je izvirna pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, saj gre v nasprotnem primeru zgolj za temelj za pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice) predloženi listini o priznanju pridobitve lastninske pravice na podlagi priposestvovanja odreči odobritev, saj promet tudi ni tekel v skladu z določbami ZKZ.

12. Ne glede na navedeno pa sodišče tudi sodi, da organu - ki je resnično dejansko stanje poskušal ugotoviti ob v listini zatrjevanih, pa neizkazanih dejanskih okoliščinah, katerih pravna posledica je priposestvovanje - nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev pravil postopka, ki naj bi jih zagrešil pri vodenju ugotovitvenega postopka, ni mogoče očitati. Dejstva, ki so bila ugotovljena z izpovedbo priče, so namreč potrjena tudi z uradnimi podatki, s katerimi je razpolagal organ, tožnika pa jih z neizkazanimi in mestoma nasprotujočimi si navedbami tudi nista uspela izpodbiti. Organ sicer ni ravnal pravilno, ko je B.B. zaslišal, ne da bi bila z narokom in možnostjo udeležbe seznanjena tudi tožnika, vendar pa je kršitev saniral, s tem ko je tožnika naknadno seznanil z izvedenimi dokazi in ugotovitvami ter jima dal možnost izjave o odločilnih dejstvih. Organ enako ni ravnal pravilno, ko na narok za zaslišanje A.A. kot priče ni vabil tožnikov, vendar izvedenega dokaza zaradi navedene nepravilnosti, kot iz izpodbijane določbe izhaja, ni upošteval pri odločanju. Da bi uradna oseba, ki je opravila zaslišanje B.B., ne imela pooblastila za vodenje postopka, pa tožnika niti ne zatrjujeta; ne moreta pa uspeti z zatrjevanjem, da zaslišanja ni izvedla uradna oseba, ki je vodila postopek.

13. V zvezi s sklicevanjem tožnikov na okoliščino, da je predložena listina o priznanju lastninske pravice na podlagi priposestvovanja sestavljena v obliki notarskega zapisa, ki ima pravni učinek javne listine, sodišče dodaja, da tudi z notarskim zapisom ni mogoče, če po določbah SPZ o priposestvovanju relevantne dejanske okoliščine, katerih pravna posledica je priposestvovanje, niso izkazane, ugotoviti in priznati priposestvovanja. Vsebina „pravnega posla“ je namreč (glede na izkazana dejstva) v nasprotju z njegovo pravno opredelitvijo v listini. Tudi iz cit. sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 143/2013 ne izhaja drugače. 14. Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

15. O stroških pa je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.