Jedro

Tožeča stranka je v relevantnem času bila še otrok in ne more biti sporno, da otrokom v starosti enega ali dveh let ni mogoče priznati svobodne volje v smislu (ne)lojalnih ravnanj, kar pomeni, da se niso mogli s svojim ravnanjem pregrešiti zoper državljanske dolžnosti, ker teh niso imeli, niti niso mogli ravnati proti narodnim in državnim koristim FLRJ. V takih primerih pa je sodišče že zavzelo stališče, da vsebina in namen določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž pridobita pravni pomen posredno, preko ugotavljanja državljanstva za prednike, konkretno za očeta. Pri otroku, ki nima lastne volje, da bi lahko izražal stališča (npr. do okupatorja ipd.), ne gre za problem dokazovanja (ne)lojalnosti, ampak za (ne)lojalnost staršev, ki se izraža v njihovem državljanstvu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi Upravne enote A št. 201-462/93-I 545 z dne 16. 7. 2004, s katero je bilo odločeno, da tožeča stranka AA, rojena ... 1943 v B, Avstrija, ni državljanka Republike Slovenije (1. točka izreka) in da se po predpisih o državljanstvu, ki so na območju RS veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu RS, AA od 28. 8. 1945 ni štela za jugoslovansko državljanko. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da gre v obravnavanem primeru za ugotavljanje državljanstva tožeče stranke kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije na podlagi 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji. Glede materialne podlage tožena stranka navaja, da je prvi zakon, ki je po 2. svetovni vojni uredil materijo državljanstva, začel veljati 28. 8. 1945, to je Zakon o državljanstvu FLRJ (prvotno Zakon o državljanstvu DFJ). S tem zakonom so povojne jugoslovanske oblasti odrekle osebam nemške narodnosti, ki so bile v času okupacije lojalne nemškemu Raichu, pridobitev jugoslovanskega državljanstva. Po določbi 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (ki je pričel veljati 4. 12. 1948) se za državljane FLRJ ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper državljanske dolžnosti. V zadevi ni sporna ugotovitev, da se je tožeča stranka na dan 28. 8. 1948 nahajala v tujini. Prvostopenjski organ je svojo odločitev oziroma ugotovitev glede tega oprl na navedbe iz zahteve za denacionalizacijo premoženja z dne 23. 2. 1993, sodbo Vojaškega sodišča mariborskega vojnega področja z dne 14. 8. 1945, listine o podelitvi avstrijskega državljanstva BB in njegovi hčerki AA z dne 13. 5. 1948, izjavo stranke z dne 7. 3. 1995 in izjavo priče CC z dne 20. 4. 1995, zato tožena stranka v tem delu sledi ugotovitvi prvostopenjskega organa. Dalje med strankami tudi ni sporna ugotovitev o nemški narodnosti. Prvostopenjski organ je namreč v postopku ugotovitve državljanstva za tožečo stranko ugotovil, da sta bila njena starša BB in DD nemške narodnosti na podlagi njunega članstva v organizaciji Kulturbund. Mladoletni otroci pa so sledili staršem v domovinstvu, državljanstvu in narodnostni pripadnosti. Glede na to je prvostopenjski organ upoštevajoč tudi upravnosodno prakso po mnenju tožene stranke pravilno ugotovil nemško narodnost tožeče stranke, ko je zavzel stališče, da mladoletni otroci v narodnosti sledijo svojim staršem. Glede na pritožbene navedbe pa je za tožečo stranko sporna ugotovitev obstoja tretjega pogoja 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ. Prvostopenjski organ je namreč ocenil, da ni predložila zadostnih dokazov, ki bi izkazovali, da se med vojno ni pregrešila zoper svoje državljanske dolžnosti z nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ. Tožena stranka ugotavlja, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil izpolnjevanje pogoja bivanja v tujini, nemško narodnost, pri ugotavljanju nelojalnosti pa ni upošteval starosti pritožnice v relevantnem obdobju, zato je v tem delu tožena stranka sledila pritožbenim navedbam. Tožeča stranka je bila namreč kot otrok takrat stara 2 leti in poslovno nesposobna, pod skrbništvom staršev oziroma očeta. Vendar po mnenju tožene stranke ni možno trditi, da se tožeča stranka zaradi svoje mladoletnosti ni mogla s svojim ravnanjem pregrešiti zoper svoje državljanske dolžnosti, ker ni mogla ravnati proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ in to nasprotno ne pomeni, da je bila lojalna v smislu 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ. Po presoji tožene stranke je za lojalnost potrebna določena mera svobodne volje in aktivnosti, česar pa otrok, star 2 leti, nedvoumno nima. Tožeča stranka pa v postopku in v pritožbi ni navajala ničesar nasprotnega, temveč je kot okoliščino, ki prepričljivo nasprotuje domnevni nelojalnosti, navajala ravno svojo starost. Po mnenju tožene stranke se določba 2. odstavka 35. člena ne more neposredno uporabiti za otroka, ki ni mogel izražati svobodne volje glede lojalnosti oziroma nelojalnosti. Zato pa ni mogoče sprejeti razlage, da se pri otroku ta pogoj ne uporablja in zanj veljata le prva dva pogoja, to je nemška narodnost in odsotnost na dan 4. 12. 1948. Pri otrocih, ki so poslovno nesposobni in ki so brez svobodne volje glede svojih ravnanj in odločitev, je po mnenju tožene stranke pri razlagi določbe 2. odstavka treba dati vsebino preko ugotavljanja državljanstva za njihove pravne prednike. Po stališču upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča RS velja načelo, da mladoletni otroci v državljanstvu sledijo svojim staršem. Ob uporabi tega stališča navedeno pomeni, da mladoletna oseba v državljanstvu sledi predniku, pri tožeči stranki je to oče, za državljanstvo katerega pa je potrebno upoštevati pogoj njegove nelojalnosti. Na ugotavljanje državljanstva takrat mladoletne tožeče stranke tako po mnenju tožene stranke posredno vpliva nelojalnost njenega očeta in posledično ugotovitev, da se njen oče ni štel za jugoslovanskega državljana in državljana SRS. To je bilo ugotovljeno s pravnomočno odločbo prvostopenjskega organa št. 201-462/93-05/16-I z dne 2. 8. 1994. Iz navedene odločbe izhaja, da je pritožnik v konkretni zadevi imel možnost izpodbiti domnevo nelojalnosti BB, vendar te možnosti ni izkoristil. Odločba je postala dokončna 7. 3. 1995. Zato je pravilno stališče prvostopenjskega organa, da se je pri ugotavljanju državljanstva tožeče stranke v dvomu oprl na domnevno nelojalnost kot podlago za svojo odločitev. Tako stališče je v svoji sodbi opr. št. U 2256/2004-28 z dne 31. 8. 2005 zavzelo tudi Upravno sodišče RS. Zato je po mnenju tožene stranke odločitev prvostopenjskega organa pravilna in na zakonu utemeljena.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je po negativnih odločbah prvostopenjskega in drugostopenjska upravnega organa ter sodišča Vrhovno sodišče RS ugodilo tožeči stranki in v razveljavitvenem sklepu opr. št. I Up 340/2001 z dne 27. 2. 2003 navedlo dve bistveni ugotovitvi: da upravni organ ni upošteval navedb, da je bila tožeča stranka v času vojne še mladoletna in domnevno nelojalnega ravnanja očeta tožeče stranke ni mogoče enačiti z domnevno nelojalnim ravnanjem same tožeče stranke. Na podlagi tega sklepa je Upravno sodišče RS v svoji sodbi z dne 26. 3. 2003 med drugim zapisalo, da “ugotovitev, da je tožeča stranka kot mladoletna oseba sledila nemški narodnosti svojega očeta, ne more veljati glede domneve nelojalnosti.” Domnevo nelojalnosti mora imeti možnost izpodbijati vsaka oseba, ne glede na svoje prednike. Tako je tudi tožena stranka v svoji odločbi z dne 9. 7. 2003 navedla, da mora prvostopenjski organ pri dokazovanju tožeče stranke, da ni bila nelojalna, upoštevati tudi druge okoliščine. Vendar prvostopenjski organ tega napotila ni upošteval, kar je razvidno iz njegove odločbe ter tudi sedaj izpodbijane odločbe tožene stranke. Ta namreč ugotavlja, da prvostopni organ pri ugotavljanju nelojalnosti ni upošteval starosti pritožnice ter je napačno uporabil določbo 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji. V nadaljevanju pa je tožena stranka zavzela stališče, da ni možno trditi, da se tožeča stranka zaradi svoje mladoletnosti ni mogla s svojim ravnanjem pregrešiti zoper svoje državljanske dolžnosti. Po mnenju tožene stranke dveletni otrok ne more biti lojalen, ker pač nima določene mere svobodne volje in aktivnosti, in je potrebno pri otrocih, ki niso poslovno sposobni in so brez svobodne volje glede svojih ravnanj in odločitev, dati vsebino preko ugotavljanja državljanstva za njihove pravne prednike. Tako stališče je po mnenju tožeče stranke v nasprotju z odločbami Ustavnega sodišča pa tudi sodbami Vrhovnega sodišča RS. Iz njih ne izhaja le ugotovitev, da se ločeno dokazuje neobstoj lojalnosti za otroka ter njegove prednike, ampak tudi ugotovitev, da je mogoče domnevo nelojalnosti izpodbiti tudi z dokazovanjem obstoja drugih okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi nelojalnosti. Tako je Ustavno sodišče med drugim v svojih odločbah opozorilo upravne organe, da upoštevajo pri ugotavljanju obstoja nelojalnosti posebej tudi takratno starost osebe, kar je mogoče razumeti le tako, da tudi starost oziroma mladost osebe lahko spada med “druge okoliščine”. Po mnenju tožeče stranke Ustavno sodišče RS gotovo ni imelo v mislih le tega, da organ zgolj deklarativno ugotovi, da je “otrok nelojalen, ker je poslovno nesposoben in brez svobodne volje glede ravnanj in odločitev”. Tako je trditev tožene stranke, da je dveletni otrok lahko nelojalen, če je nelojalen njegov oče, ta pa nedvomno je nelojalen, absurdna. Ustavno sodišče je že večkrat zapisalo, da je potrebno presojati nelojalnost otrok neodvisno od nelojalnosti njihovih staršev. Pri tem pa imajo otroci, ki praktično nimajo možnosti dokazovanja lojalnosti z dokazi, ki izpričujejo lojalnost, možnost dokazati neobstoj nelojalnosti z dokazovanjem drugih okoliščin, ki nasprotujejo domnevi o nelojalnosti. Tožeča stranka razumljivo ne poskuša dokazati, da je bila s svojim aktivnim ravnanjem pri 2 letih lojalna do države. Prepričana pa je, da predstavlja njena mladost v letu 1945 eno izmed tistih okoliščin, ki jih je imelo v mislih Ustavno sodišče. Tožeča stranka zato meni, da se je na podlagi 1. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu DFJ smatrala za jugoslovansko državljanko. Državljanka FLRJ pa je ostala tudi z uveljavitvijo novega 2. odstavka 35. člena, saj se ni s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešila zoper svoje državljanske dolžnosti. Tožeča stranka meni, da državljanstva ni izgubila niti z odsotnostjo niti z odvzemom niti z odpustom niti z odrekom. Neutemeljeno in v nasprotju z zakonom pa je pavšalno zatrjevanje tožene stranke, da mladoletni otroci v državljanstvu avtomatično sledijo svojim staršem. Zato tožeča stranka sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa na podlagi 3. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, 70/00 in 45/06 – odločba US, v nadaljevanju ZUS) z vlogo št. U-A02-4681/2005-3-A z dne 14. 11. 2005 prijavilo udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla le, da vztraja pri izdani odločbi in ocenjuje, da je ta pravilna in zakonita, navedbe tožeče stranke pa neutemeljene, zato sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da gre v tem upravnem sporu za ugotovitev državljanstva tožeče stranke AA (rojene ... 1943 v B) kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije.

Po drugi svetovni vojni je bilo vprašanje državljanstva najprej urejeno z Zakonom o državljanstvu DFJ (Uradni list DFJ, št. 64/45), ki je začel veljati dne 28. 8. 1945 z dnem objave v Uradnem listu. V 35. členu je določal, da se z dnem uveljavitve tega zakona smatrajo za jugoslovanske državljane vsi tisti, ki so bili tega dne jugoslovanski državljani po veljavnih predpisih. Z Zakonom o potrditvi in spremembah zakona o državljanstvu DFJ je bilo spremenjeno tudi ime zakona v Zakon o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ št. 54/46 z dne 5. 7. 1946, v nadaljevanju ZDrž). V ZDrž je bilo v 35. členu določeno, da za državljane FLRJ veljajo vse osebe, ki so bile na dan 28. 8. 1945 po veljavnih predpisih državljani FLRJ. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 105/48 z dne 4. 12. 1948) pa je uveljavil nov 2. odstavek 35. člena, ki je določal, da se za državljane FLRJ ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. S takšno ureditvijo so povojne jugoslovanske oblasti odrekle osebam nemške narodnosti, ki so bile v času okupacije lojalne nemškemu Reichu, pridobitev jugoslovanskega državljanstva. Novela zakona je po svoji vsebini imela retroaktivni učinek, to je bila odločitev suverene države in odraz tedanje mednarodne situacije. Taka ureditev ni nasprotovala splošnim pravnim načelom, ki so jih že tedaj priznavali civilizirani narodi, ki so bili v drugi svetovni vojni žrtve nacionalsocialističnega totalitarnega režima. Zato je tudi po mnenju Ustavnega sodišča RS uporaba teh določb z vidika pravne kontinuitete pri ugotavljanju državljanstva dopustna (odločba US št. U-I-23/93). Glede na obrazloženo je po mnenju sodišča upravni organ uporabil pravilno materialno pravo za svojo odločitev, čemur sicer tožeča stranka niti ne ugovarja.

Glede državljanstva otrok je ZDrž določal v 4. členu, da pridobijo otroci zvezno državljanstvo po rodu. Pred tem je Zakon o državljanstvu Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (Službene novine št. 254/1928) določal, da se pridobi državljanstvo s poreklom oziroma v 42. paragrafumed drugim, da zakonski otrok, mlajši od 21 let, sledi v pridobitvi in izgubi državljanstva očetu.

Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, tožbenih navedb in upravnih spisov, katere je sodišču predložila tožena stranka, med strankami ni sporno, da je tožeča stranka nemške narodnosti in da se je na dan 28. 8. 1948 nahajala v tujini. Sporno pa je vprašanje nelojalnosti. Gre za zakonsko domnevo, kot je že večkrat zavzelo stališče v svojih odločbah Ustavno sodišče RS, za katero velja, da je dovoljeno dokazovati nasprotno, vendar pa je dokazno breme na strani stranke, ki tej domnevi nasprotuje. Tožeča stranka se glede tega izrecno sklicuje na svojo mladoletnost, saj je bila rojena leta 1943, torej v času trajanja druge svetovne vojne.

Dejstvo je, da je bila tožeča stranka v relevantnem času še otrok in ne more biti sporno, da otrokom v starosti enega ali dveh let ni mogoče priznati svobodne volje v smislu (ne)lojalnih ravnanj, kar pomeni, da se niso mogli s svojim ravnanjem pregrešiti zoper državljanske dolžnosti, ker teh niso imeli, niti niso mogli ravnati proti narodnim in državnim koristim FLRJ, kot pravilno opozarja tožeča stranka. V takih primerih pa je sodišče že zavzelo stališče, da vsebina in namen določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž pridobita pravni pomen posredno, preko ugotavljanja državljanstva za prednike, konkretno za očeta. Pri otroku, ki nima lastne volje, da bi lahko izražal stališča (npr. do okupatorja ipd.), ne gre za problem dokazovanja (ne)lojalnosti, ampak za (ne)lojalnost staršev, ki se izraža v njihovem državljanstvu. Za očeta pa je bilo, kot že navedeno, s pravnomočno odločbo št. 201-462/93-05/16-I ugotovljeno, da se ni štel za jugoslovanskega državljana (med spisi se nahaja sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. U 485/95-7 z dne 19. 3. 1998). Res je Ustavno sodišče RS v zvezi z domnevo nelojalnosti zavzelo stališče, da mora stranka imeti možnost dokazovanja nasprotnega zakonski domnevi nelojalnosti, vendar po mnenju sodišča tega pri mladoletnih otrocih, ki nimajo svobodne volje in so v vsem odvisni od staršev, ni mogoče neposredno uporabljati. Tudi za lojalnost je namreč potrebna določena mera svobodne volje in izbire. V takem primeru lahko zato otroci dokazujejo nasprotno (torej lojalnost) za svoje starše in s tem posredno za ugotavljanje svojega državljanstva tako, da izpodbijajo domnevo nelojalnosti za starše. Neposredno dokazovanje oziroma izpodbijanje domneve nelojalnosti za otroke (ne glede na starše) pa je po mnenju sodišča možno le v primeru, ko so sicer še mladoletni otroci, vendar že toliko stari, da lahko izražajo svobodno voljo in uveljavijo svobodno izbiro. S tem je po mnenju sodišča upoštevano tudi stališče Ustavnega sodišča RS, na katero opozarja tožeča stranka, da je treba pri odločanju glede obstoja nelojalnosti mladoletne osebe posebej upoštevati tudi starost (odločba US št. Up-525/04). Ni pa mogoče sprejeti stališča, da se pri otroku, ker zaradi starosti ne more biti (ne)lojalen, ta pogoj ne uporablja oziroma da se zanj ugotavlja le obstoj drugih dveh pogojev.

Na podlagi zgoraj navedene zakonske podlage zakonski otroci sledijo usodi državljanstva svojih staršev (tako v pridobitvi kot v izgubi), pri čemer pa je bilo glede očeta tožeče stranke ob upoštevanju določb 2. odstavka 35. člena ZDrž pravnomočno ugotovljeno, da se ni štel za jugoslovanskega državljana.

Glede na navedeno je po mnenju sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo s sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo.