Jedro

Za otroka kot poseben pravni subjekt velja samostojna domneva nelojalnosti, kar pomeni, da mora imeti tudi oseba, ki je bila v času vojne še mladoletna, možnost izpodbijati domnevo nelojalnosti. Domnevo nelojalnosti lahko izpodbije tako, da se sklicuje, da je njej bližja oseba ravnala tako lojalno, da to izpodbija domnevo nelojalnosti tudi v njen prid. V poštev pride ravnanje osebe, ki je skrbela za mladoletno osebo, praviloma torej starši. Zatrjuje lahko tudi kakšne druge okoliščine, ki izpodbijajo domnevo nelojalnosti. Mladoletnost sama po sebi ne zadošča.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000), zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 4.10.2005. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote Maribor z dne 16.7.2004, s katero je ta ugotovila, da B.B., roj. 21.2.1943 v G., Avstrija, ni državljanka Republike Slovenije (1. točka izreka), da se po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91, 38/92 in 13/94), B.B. od 28.8.1945 ni štela za jugoslovansko državljanko (2. točka izreka). Sodišče prve stopnje navaja, da gre v obravnavani zadevi za ugotavljanje državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku za denacionalizacijo za B.B. Tožena stranka je v ponovljenem postopku po pravnomočni sodbi upravnega sodišča (U 52/2003), pravilno uporabila določbe 39. člena ZDRS ter 1. in 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (ZDrž, Uradni list DFJ, št. 64/45, Uradni list FLRJ, št. 54/46, 90/46, 104/47, 88/48, 105/48). Po določbah 2. odstavka 35. člena tega zakona se za jugoslovanskega državljana ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Glede državljanstva otrok je ZDrž v 4. členu določal, da pridobijo otroci zvezno državljanstvo po rodu. Pred tem je Zakon o državljanstvu Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (Sl.n. št. 254/1928) določal, da se pridobi državljanstvo s poreklom oziroma v 42. paragrafu med drugim, da zakonski otrok, mlajši od 21 let, sledi pridobitvi in izgubi državljanstva očetu. V obravnavani zadevi so bili kumulativno izpolnjeni vsi v navedenem zakonu določeni pogoji. Med strankama ni sporno, da je tožnica nemške narodnosti in da se je na dan 28.8.1948 nahajala v tujini. Sporno pa je vprašanje nelojalnosti. Tožnica se glede tega izrecno sklicuje na svojo mladoletnost, saj je bila rojena 1943. Dejstvo je, da je bila tožnica v relevantnem času še otrok in po presoji sodišča prve stopnje ne more biti sporno, da otrokom v starosti dveh let ni mogoče priznati svobodne volje v smislu (ne)lojalnih ravnanj, kar pomeni, da se niso mogli s svojim ravnanjem pregrešiti zoper državljanske dolžnosti, ker teh niso imeli, niti niso mogli ravnati proti narodnim in državnim koristim FLRJ, kot tožnica pravilno opozarja. V takih primerih pa je sodišče že zavzelo stališče, da vsebina in namen določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž pridobita pravni pomen posredno, preko ugotavljanja državljanstva za prednike, konkretno za očeta. Za tožničinega očeta A.A. je bilo s pravnomočno odločbo (z dne 2.8.1994) ugotovljeno, da se ni štel za jugoslovanskega državljana in državljana SRS. Res je Ustavno sodišče RS v zvezi z domnevo nelojalnosti zavzelo stališče, da mora stranka imeti možnost dokazovanja nasprotnega zakonski domnevi nelojalnosti, vendar po mnenju sodišča tega pri mladoletnih otrocih, ki nimajo svobodne volje in so v vsem odvisni od staršev, ni mogoče neposredno uporabljati. V takem primeru lahko zato otroci dokazujejo nasprotno (torej lojalnost) za svoje starše in s tem posredno za ugotavljanje svojega državljanstva tako, da izpodbijejo domnevo nelojalnosti za starše. Neposredno dokazovanje oziroma izpodbijanje domneve nelojalnosti za otroke (ne glede na starše) pa je po mnenju sodišča možno le v primerih, ko so sicer še mladoletni otroci vendar že toliko stvari, da lahko izražajo voljo in uveljavijo svobodno izbiro. S tem je po mnenju sodišča prve stopnje upoštevano tudi stališče Ustavnega sodišča RS, na katerega opozarja tožnica, da je treba pri odločanju glede obstoja nelojalnosti mladoletne osebe posebej upoštevati starost (odločba Ustavnega sodišča RS,št. Up-525/04). Ni pa mogoče sprejeti stališča, da se pri otroku, ker zaradi starosti ne more biti (ne)lojalen, ta pogoj ne uporablja oziroma, da se zanj ugota vlja le obstoj drugih dveh pogojev.

Tožnica je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila pritožbo v kateri uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ponovi tožbene navedbe, da je treba ločeno ugotavljati (ne)lojalnost otrok in njihovih staršev, kar izhaja iz odločb Ustavnega sodišča RS (Up 461/01-7, Up 240/98, Up 2/02, Up 525/04). Otroci lahko torej samostojno dokazujejo, da niso bili nelojalni. V skladu s stališčem Ustavnega sodišča RS lahko domnevo nelojalnosti izpodbijejo ne le z dokazi, ki izpričujejo lojalnost, ampak tudi z dokazovanjem obstoja drugih okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi o nelojalnosti. Po njenem mnenju glede na navedeno zadošča, da dokažejo obstoj druge okoliščine, npr. starost dveh let, ki prepričljivo nasprotuje domnevi o nelojalnosti. Strinja se sicer s stališčem sodišča prve stopnje, da tudi za otroka veljajo vsi trije pogoji iz 2. odstavka 35. člena ZDrž, vendar pa meni, da tretji pogoj (nelojalnost) v tem primeru ni podan. Predlaga, da Vrhovno sodišče RS njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi 1. odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče RS odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1.1.2007, po ZUS-1. Po 2. odstavku 107 člena ZUS-1 se do 1.1.2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbe po tej določbi, štejejo za revizije. Ker je tožničina pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje vložena pred 1.1.2007, in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot revizija.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava ( 86. člen ZUS-1). Po presoji revizijskega sodišča revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. V obravnavani upravni zadevi gre za ugotavljanje državljanstva (3. odstavek 63. člena ZDen) kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije in je zato treba upoštevati poleg predpisov, ki urejajo državljanstvo, tudi določbe ZDen. Temeljno pravilo glede ugotavljanja državljanstva kot pogoja za pridobitev upravičenj do denacionalizacije je vsebovano v 1. odstavku 9. člena ZDen, ki določa, da so fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena ZDen upravičenci, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9.5.1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Časovni okvir, ki je pomemben za ugotovitev državljanstva, je ureditev ZDrž, ki določa v 2. odstavku 35. člena oviro za ugotovitev oziroma nadaljevanje jugoslovanskega državljanstva na dan 28.8.1945, če so podani trije pogoji: življenje v tujini, nemška narodnost in nelojalno ravnanje med vojno ali pred vojno proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ. V obravnavani zadevi, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je sporen tretji pogoj po 2. odstavku 35. člena ZDrž, to je nelojalno ravnanje med vojno ali pred vojno proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ. V 3. odstavku 63. člena ZDen je določeno, da pri ugotavljanju jugoslovanskega državljanstva kot pogoja za pridobitev upravičenj do denacionalizacije ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese in države FLRJ. Po stališču iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93, na katero se upravna organa in sodišče prve stopnje pravilno sklicujejo, vsebuje določba 2. odstavka 35. člena ZDrž v povezavi z določbo 3. odstavka 63. člena ZDen domnevo nelojalnosti, ki je bila glede na takratna zgodovinska dejstva upravičena, vendar je ni dopustno razlagati tako, da prizadeta oseba ne bi imela pravice izpodbijati domneve in dokazovati nasprotnega. Vrhovno sodišče RS je v svoji sodni praksi (sodbe, št. X Ips 1307/2006, X Ips 678/2006, X Ips 1335/2005, X Ips 1276/2006), že zavzelo stališče, da za otroka kot poseben pravni subjekt velja samostojna domneva nelojalnosti, kar pomeni, da mora imeti tudi oseba, ki je bila v času vojne še mladoletna in je po predpisih Kraljevine Jugoslavije sicer sledila državljanstvu (zakonski otrok svojega očeta), možnost izpodbiti domnevo nelojalnosti oziroma dokazovati in tudi dokazati svojo lojalnost. Revidentka je v postopku navajala kot okoliščino, ki prepričljivo nasprotuje domnevi nelojalnosti, svojo starost. Drugače kot revidentka, Vrhovno sodišče RS ne meni, da je starost tista okoliščina, ki sama po sebi zadošča za izpodbitje domneve nelojalonosti. Polnoletniki morajo, da izpodbijejo domnevo nelojalnosti, dokazati ravnanje, ki je bilo koristno za narode FLRJ. Za mladoletnika tudi velja domneva nelojalnosti, zato se od njega za izpodbitje te domneve zahteva isto kot za polnoletnika, to pa je ravnanje v korist narodov FLRJ. Po stališču Vrhovnega sodišča RS zgolj mladoletnost ne zadošča za ovrženje domneve nelojalnosti. ZDen je podelil denacionalizacijskim upravičencem denacionalizacijski zahtevek, ki je premoženjske narave. Tega pa imajo načeloma le državljani Republike Slovenije, kot to izhaja iz 1. in 3. odstavka 9. člena ZDen. V času 2. svetovne vojne osebe nemške narodnosti zaradi 3. odstavka 63. člena ZDen v povezavi z 2. odstavkom 35. člena ZDrž praviloma nimajo denacionalizacijskega zahtevka (odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93). Če bi se zavzelo stališče, da za izpodbijanje domneve nelojalnosti zadošča že mladoletnost vlagatelja denacionalizacijskega zahtevka v času 2. svetovne vojne, bi se velikokrat dogodilo, da starši otroka, zaradi svoje nemške narodnosti in domneve nelojalnosti, ne bi imeli denacionalizacijskega zahtevka, njihovi otroci pa bi takšen zahte vek imeli izključno zaradi svoje mladoletnosti pri vseh ostalih enakih okoliščinah. Pri tem so oboji bili nemške narodnosti in so tudi v vsem ostalem delili enako usodo. Glede na cilj ZDen bi to bilo protislovje, zato oseba ne more ovreči domneve nelojalnosti zgolj z navedbo svoje starosti.

Če je bila oseba mladoletna, torej takšne starosti, da ni bila sposobna tvoriti svoje volje in ravnati po njej, potem si iz stvarnih razlogov ni mogoče predstavljati, da bi lahko izpodbila domnevo nelojalnosti s svojim ravnanjem. V takšnem primeru lahko izpodbije domnevo nelojalnosti tako, da se sklicuje, da je njej bližja oseba ravnala tako lojalno, da to izpodbija domnevo nelojalnosti tudi v njen prid. V poštev pride ravnanje osebe, ki je skrbela za mladoletno osebo, praviloma torej starši. Zatrjuje lahko tudi kakšne druge okoliščine, ki izpodbijajo domnevo nelojalnosti. Mladoletnost sama po sebi ne zadošča. Revidentka tudi po presoji revizijskega sodišča domneve nelojalnosti ni uspela ovreči, čeprav je bila k temu v upravnem postopku pozvana.

Revidentka je bila ob koncu 2. svetovne vojne mladoletna. Okoliščin, ki bi izpodbile domnevo nelojalnosti, ni zatrjevala, zato velja domneva njene nelojalnosti. Ker je bilo poleg tega v upravnem postopku ugotovljeno, da je revidentka 4.12.1948 živela v tujini in da je bila nemške narodnosti, je bilo materialno pravo v obravnavani zadevi pravilno uporabljeno. Sodba sodišča prve stopnje je iz navedenih razlogov pravilna in temelji na zakonu.

Revizijski ugovori upoštevaje navedeno na drugačno odločitev revizijskega sodišča ne morejo vplivati.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.