Jedro

Določba tretjega odstavka 5. člena Pogodbe je predpisala le obveznost tožeče stranke, da toženi stranki predloži tudi potrjene račune svojih podizvajalcev. Ne gre torej za predpisano dolžnost predložitve izjav podizvajalcev, na kar se sklicuje revident v reviziji. Na ta način je bila tožena stranka pred zapadlostjo svoje obveznosti do tožeče stranke le seznanjena z obsegom priznanih obveznosti tožeče stranke do podizvajalcev. To razkritje je bilo za položaj tožene stranke relevantno le v primeru uveljavljanja neposrednih zahtevkov podizvajalcev do tožene stranke na podlagi 631. člena OZ. Pogodbeno določilo tretjega odstavka 5. člena Pogodbe je zato zgolj olajšalo položaj podizvajalcev, saj je od tožeče stranke terjalo, da se pred zapadlostjo svoje terjatve opredeli do zahtevkov svojih podizvajalcev in jim tako omogoči uveljavljanje neposrednih zahtevkov do tožene stranke. Takšnega pogodbenega določila pa ni mogoče razlagati tako, da bi morala tožeča stranka najprej poplačati podizvajalce (s čimer bi odpadla potreba po uveljavljanju njihovih neposrednih zahtevkov), šele nato pa bi izpolnitev lahko sama terjala od tožene stranke.

Glede na ugotovitev, da nad tožečo stranko v republiki Sloveniji teče sekundarni stečajni postopek, je v skladu z 28. členom Uredbe Sveta (ES) št. 1346/2000 o postopkih v primeru insolventnosti glede pravnih posledic takšnega postopka potrebno upoštevati pravo Republike Slovenije, to je določila ZFPPIPP. Ta med drugimi učinki določa tudi učinke zakonskega pobotanja medsebojnih terjatev na podlagi prvega odstavka 261. člena ZFPPIPP. Po začetku stečajnega postopka posamezna stranka lahko uspe s tožbenim zahtevkom samo do višine presežka svoje terjatve nad terjatvijo nasprotne stranke. Obstoj nasprotne terjatve, v posledici katere naj bi nastopili učinki zakonskega pobotanja, pa mora v pravdi zatrjevati in dokazati tožena stranka. Gre za utemeljitev materialnopravnega ugovora prenehanja terjatve tožeče stranke.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti 5.331,40 EUR stroškov revizijskega postopka, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 139241/2013 z dne 5. 9. 2013 v naložitvenem in stroškovnem delu in s tem toženi stranki naložilo plačilo 638.406,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 6. 2013 dalje do plačila ter izvršilne stroške v znesku 906,65 EUR (I. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 14.067,50 EUR EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka sodbe).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naložilo povrnitev stroškov tožeče stranke za odgovor na pritožbo v znesku 4.465,20 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožena stranka je v pravočasni reviziji zatrjevala, da uveljavlja vse dopustne revizijske razloge iz prvega odstavka 370. člena ZPP ter predlagala Vrhovnemu sodišču, da reviziji ugodi in spremeni izpodbijani sodbi sodišča prve in druge stopnje tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka tožene stranke s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno je predlagala, naj Vrhovno sodišče razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje ali samo sodišča druge stopnje in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču druge ali prve stopnje.

4. Tožeča stranka je v odgovoru na revizijo predlagala Vrhovnemu sodišču, naj revizijo zavrne, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov revizijskega postopka s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

**Glede dovoljenosti revizije**

5. Z izpodbijano sodbo je pravnomočno odločeno o tožbenem zahtevku, ki presega mejni znesek 200.000,00 EUR iz 490. člena ZPP za dovoljenost revizije v gospodarskih sporih. Zato je revizija dovoljena.

**Relevantno dejansko stanje**

6. Sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Za presojo utemeljenosti revizije so zato relevantne naslednje dejanske ugotovitve v sodbah sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano in so povezane z razlogi, uveljavljanimi v reviziji: - 2. 12. 2009 je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba št. 1 (v nadaljevanju Pogodba), v kateri je tožena stranka nastopala kot naročnica, tožeča stranka pa kot izvajalka.

- Rok plačila je bil pogodbeno določen na 60 dni od prejema začasne situacije.

- S Pogodbo je bila dogovorjena uporaba določil Splošnih pogojev pogodbe FIDIC (v nadaljevanju določila FIDIC).

- 26. 4. 2013 je tožeča stranka posredovala toženi stranki 37. začasno situacijo in račun št. 2 za dela, opravljena v aprilu 2013. Tožena stranka je začasno situacijo potrdila.

- 24. 6. 2013 je bil v Republiki Avstriji začet glavni stečajni postopek nad tožečo stranko.

- 22. 7. 2013 je nastopil učinek toženkinega odstopa od pogodbe. Do odstopa je tožeča stranka izvršila 98% pogodbeno dogovorjenih del. Izvedena dela so bila prevzeta.

- 9. 8. 2013 je bil nad tožečo stranko začet sekundarni stečajni postopek v Republiki Sloveniji.

- 6. 9. 2013 je tožena stranka unovčila bančno garancijo za dobro izvedbo pogodbenih del v višini 6.450.334,35 EUR.

- V stečajnem postopku nad tožečo stranko je tožena stranka prijavila terjatev v višini 13.516.619,67 EUR. Terjatev je predmet pravde pred Okrožnim sodiščem v Celju I Pg 653/2014. Glede relevantnosti vprašanja, ali je tožeča stranka poplačala podizvajalce oziroma ali je tožena stranka upravičeno zadržala plačilo zaradi neizpolnitve tega razloga

7. Pravdni stranki sta pogoje za dospelost obveznosti plačila naročnika (tožene stranke) za izvršena dela izvajalca (tožeče stranke) določili v 5. člena Pogodbe. Tožena stranka v reviziji izpostavlja da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo pri razlagi tretjega1 odstavka 5. člena Pogodbe, ki se glasi: _V primerih, ko izvajalec dela izvaja s podizvajalci, mora računu oziroma situaciji priložiti potrjene račune oziroma situacije svojih podizvajalcev._

8. Vrhovno sodišče v celoti pritrjuje stališču sodišč prve in druge stopnje, da iz povsem jasnega pogodbenega določila ne izhaja, da bi bila zapadlost obveznosti tožene stranke pogojevana s poplačilom obveznosti tožeče stranke do svojih podizvajalcev. Določba tretjega odstavka 5. člena Pogodbe je predpisala le obveznost tožeče stranke, da toženi stranki predloži tudi potrjene račune svojih podizvajalcev2. Ne gre torej za predpisano dolžnost predložitve izjav podizvajalcev, na kar se sklicuje revident v reviziji. Na ta način je bila tožena stranka pred zapadlostjo svoje obveznosti do tožeče stranke le seznanjena z obsegom priznanih obveznosti tožeče stranke do podizvajalcev. To razkritje je bilo za položaj tožene stranke relevantno le v primeru uveljavljanja neposrednih zahtevkov podizvajalcev do tožene stranke na podlagi 631. člena OZ. Pogodbeno določilo tretjega odstavka 5. člena Pogodbe je zato zgolj olajšalo položaj podizvajalcev, saj je od tožeče stranke terjalo, da se pred zapadlostjo svoje terjatve opredeli do zahtevkov svojih podizvajalcev in jim tako omogoči uveljavljanje neposrednih zahtevkov do tožene stranke. Takšnega pogodbenega določila pa ni mogoče razlagati tako, da bi morala tožeča stranka najprej poplačati podizvajalce (s čimer bi odpadla potreba po uveljavljanju njihovih neposrednih zahtevkov), šele nato pa bi izpolnitev lahko sama terjala od tožene stranke. Tako daleč zaščita položaja podizvajalcev glede na jasno pogodbeno določilo ne seže. Sodišče druge stopnje se je zato pravilno sklicevalo na zavzeto stališče v sodbi Vrhovnega sodišča III Ips 14/2011, da vzpostavljena poslovna praksa med pravdnima strankama (na katero se je vseskozi sklicevala tožena stranka) ne more imeti regulativne funkcije ob povsem jasnem pogodbenem določilu.

**Glede dopustnosti zadržanja plačila na podlagi člena 15.4(b) določil FIDIC**

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da so bile sestavni del Pogodbe tudi določila FIDIC, ki v členu 15 urejajo odstopno upravičenje naročnika. Glede na določbo 15.2(e) teh določil ima naročnik odstopno upravičenje tudi v primeru, da izvajalec ... _bankrotira ali je nezmožen plačila (insolventen), gre v stečajni postopek,_ .... Ta razlog za odstop od pogodbe je uveljavila tožena stranka. Tožena stranka se je sklicevala na določbo 15.4(b) določil FIDIC, ki določa, da lahko naročnik, potem ko odpoved na podlagi podčlena 15.2. začne veljati, ... _zadrži nadaljnja plačila izvajalcu, dokler se ne ugotovi stroškov izvedbe, dokončanja del in odprave napak, odškodnine za zakasnitve pri dokončanju (če so) ter vseh drugih stroškov, ki jih je utrpel naročnik_, ...

10. Utemeljen je revizijski očitek, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ko sta citirano določbo 15.4(b) FIDIC razlagali tako, da naj bi se pravica naročnika do zadržanja plačila nanašala samo na obveznosti, ki na dan učinkovanja odstopa od pogodbe še niso zapadle. Ker naj bi obveznost tožene stranke iz vtoževane 37. začasne situacije zapadla še pred učinkovanjem odstopa o pogodbe, naj bi se po stališču sodišč prve in druge stopnje pravica do zadržanja plačila nanjo ne nanašala.

11. Da se učinki pravice naročnika do zadržanja plačil nanašajo le na še nezapadle obveznosti, ni mogoče sklepati iz besedne razlage določbe 15.4(b) FIDIC, kot je zmotno razložilo sodišče prve stopnje (9. točka obrazložitve sodbe). Besedno zvezo _zadrži nadaljnja plačila izvajalcu_ je mogoče razlagati le kot pravico do odloga vseh plačil, ki jih bo od uveljavitve odstopa od pogodbe moral izpolniti naročnik izvajalcu.

12. Zmotno je tudi stališče sodišča druge stopnje, da naj bi zavzeto stališče, da se pravica naročnika do zadržanja izplačil ne nanaša na že zapadle obveznosti, izhajalo tudi iz ustaljenega stališča v sodni praksi, da je izvajalec tudi v primeru odstopa od pogodbe upravičen do plačila opravljenih in izročenih del. Stališče Vrhovnega sodišča v zadevi III Ips 56/2014 (na katero se sklicuje sodišče druge stopnje v 22. točki obrazložitve sodbe) se nanaša na vprašanje učinkovanja odstopa od pogodbe le na neizpolnjen del obveznosti izvajalca, če je naročnik dela, ki so bila pred odstopom od pogodbe opravljena, prevzel. Določba 15.4(b) FIDIC pa ne ureja tega vprašanja, temveč predstavlja pogodbeno dogovorjeno obliko zavarovanja položaja tožene stranke v primeru njenega odstopa od pogodbe iz razloga, ki izvira iz sfere tožeče stranke (začetek stečajnega postopka). Z nastopom učinkov odstopa od pogodbe sta bili pogodbeni stranki prosti pogodbenih obveznosti le v obsegu še neizvršenih del. Toženi stranki zato ostaja izpolnitvena obveznost glede izvršenih in prevzetih del. Na drugi strani pa ima tožena stranka zaradi neizpolnjenega (celotnega) pogodbenega interesa zaradi (delnega) odstopa od pogodbe pravico od tožeče stranke uveljavljati zahtevke iz naslova povrnitve vseh vrst škode, navedene v določbi 15.4(c) Splošnih določb FIDIC. Določba 15.4(b) FIDIC zato določa pogodbeno dogovorjene materialnopravne posledice uveljavitve odstopnega upravičenja tožene stranke. Te posledice se kažejo kot odlog zapadlosti obveznosti tožene stranke iz naslova opravljenih del do trenutka, ko se lahko izreče o nastalih terjatvah do tožeče stranke zaradi neizpolnitve pogodbe in kot oblikovalno upravičenje tožene stranke do pobotavanja medsebojnih obveznosti pogodbenih strank.

13. Ne glede na navedeno zmotno uporabo materialnega prava pri razlagi Pogodbe pa tožena stranka z revizijo ne more uspeti. Sodišči prve in druge stopnje sta povzemali sklicevanje tožene stranke, da naj bi tožena stranka v (sekundarnem) stečajnem postopku, ki teče v Republiki Sloveniji nad tožečo stranko, prijavila terjatev do tožeče stranke in da je ta terjatev predmet pravde I Pg 653/2014 pred Okrožnim sodiščem v Celju. Vendar je materialnopravno zmotno stališče revidenta, da naj bi vprašanje obstoja terjatve tožene stranke do tožeče stranke, ki je predmet pravde I Pg 653/2014, predstavljalo predhodno vprašanje za odločitev v tej pravdi.

14. Predpostavka predhodnega vprašanja, kot ga opredeljuje prvi odstavek 13. člena ZPP, je prejudicialnost, to je odvisnost odločitve sodišča v pravdi od obstoja pravice ali pravnega razmerja, o katerem bi bilo lahko odločeno v drugem postopku. Pravdni stranki sta v dveh različnih pravdah uveljavljali nasprotujoča zahtevka (tožeča stranka v tej pravdi za plačilo opravljenih del, tožena stranka pa v drugi pravdi za plačilo oziroma ugotovitev obstoja terjatve iz naslova nastale škode).

15. Glede na ugotovitev, da nad tožečo stranko v republiki Sloveniji teče sekundarni stečajni postopek, je v skladu z 28. členom Uredbe Sveta (ES) št. 1346/2000 o postopkih v primeru insolventnosti glede pravnih posledic takšnega postopka potrebno upoštevati pravo Republike Slovenije, to je določila Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Ta med drugimi učinki določa tudi učinke zakonskega pobotanja medsebojnih terjatev na podlagi prvega odstavka 261. člena ZFPPIPP. Po začetku stečajnega postopka posamezna stranka lahko uspe s tožbenim zahtevkom samo do višine presežka svoje terjatve nad terjatvijo nasprotne stranke. Obstoj nasprotne terjatve, v posledici katere naj bi nastopili učinki zakonskega pobotanja, pa mora v pravdi zatrjevati in dokazati tožena stranka. Gre za utemeljitev materialnopravnega ugovora prenehanja terjatve tožeče stranke. V primeru, ko stranki v različnih pravdah uveljavljata nasprotna zahtevka, sta ta zahtevka v materialnopravnem smislu izključujoča. Vendar bo takšen rezultat izražen v sodbah v obeh pravdah le ob predpostavki, da je bil v obeh postopkih zatrjevan in dokazan učinek zakonskega pobotanja terjatev.

16. Tožena stranka bi zato v tej pravdi s svojim ugovorom prenehanja terjatve tožeče stranke lahko uspela le ob predpostavki, da bi podala ustrezne trditve in ponudila dokaze, da je do višine vtoževane terjatve na dan začetka stečajnega postopka nad toženo stranko obstajala njena nasprotna terjatev. Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da tožeča stranka, razen trditev, da teče še en gospodarski spor, konkretnih trditev ni podala. Zgolj sklicevanje tožene stranke na obstoj pravde med pravdnima strankama o nasprotnem zahtevku tožene stranke ne zadošča.3 Takšnih ugotovitev revidentka v reviziji ne izpodbija. To pa pomeni, da revidentka ni uspela utemeljiti in dokazati svojega materialnopravnega ugovora o prenehanju terjatve tožeče stranke.

**O utemeljenosti revizije**

17. Glede na navedene materialnopravne razloge je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

**Odločitev o stroških revizijskega postopka**

18. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožena stranka ni uspela z revizijo, je dolžna povrniti tožeči stranki potrebne stroške revizijskega postopka v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Odvetniške tarife (Ur. list RS 76/2015) in sicer nagrado za postopek z revizijo (tar. št. 3300) v znesku 4.350,00 EUR in pavšalne stroške (tar. št. 6002) v znesku 20,00 EUR, oboje povečano za 22 % DDV.

1 V reviziji je citirano besedilo očitno pomotoma opredeljeno kot drugi odstavek 5. člena Pogodbe. 2 Takšno pogodbeno določilo je bilo kot obvezni del pogodbe predpisano na podlagi osmega odstavka 71. člena ZJN-2 po kasnejši uveljavitvi novele ZJN-2B. Vendar ta novela še ni neposredno učinkovala na pogodbeno razmerje med pravdnima strankama. 3 Tožena stranka je v utemeljitev ugovora zgolj predložila kopijo tožbe, ki naj bi jo vložila v pravdi I Pg 653/2014.