Jedro

Tožba, v kateri sta kot tožena stranka označeni tako pravna oseba kot notranja organizacijska enota te pravne osebe, je vložena le zoper eno toženo stranko, saj notranja organizacijska enota nima niti pravne subjektivitete niti sposobnosti biti stranka v pravdnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta dolžni toženi stranki nerazdelno plačati tožnici znesek 15.503,97 EUR (3.715.370,30 SIT) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov do plačila, ki je razvidna iz izreka sodbe, in tožbeni zahtevek, da sta dolžni toženi stranki za tožnico nerazdelno poravnati prispevke za socialno varnost in davek od posameznih mesečnih osnov, ki so prav tako razvidne iz izreka sodbe. Odločilo je, da je dolžna tožnica toženima strankama povrniti pravdne stroške v znesku 1.038,69 EUR (248.912,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2006 do plačila.

Zoper navedeno sodbo se je iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožnica. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedla je, da se zastaranje terjatev, ki jih je uveljavljala s tožbo, ni začelo pred 1. 2. 1995, ko je bil pravni prednik toženih strank V. ustanovljen. Zastaranje je bilo kasneje pretrgano, saj je tožnica v zadevi opr. št. Pd 1669/1998 na naroku za glavno obravnavo dne 20. 10. 1999 razširila tožbo na omenjeni zavod, kar pomeni, da je zastaranje ponovno začelo teči 2. 12. 2003, ko je Vrhovno sodišče RS odločalo v reviziji. Poleg tega je v navedeni zadevi sodišče ravnalo v nasprotju z določili sodnega reda, ker razširitve tožbe ni štelo za samostojno tožbo. Tožba z dne 6. 4. 2005 ni nova tožba. Dejstvo, da na dan vložitve tožbe v sodnem registru še ni bila evidentirana pripojitev V. k prvotoženi stranki, za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka ni bistveno. Vpisi v sodni register so le deklaratorne narave, pravne posledice prenehanja delovanja V. je določil sklep Vlade RS z dne 21. 12. 2001: 31. 12. 2001 so njegove obveznosti prešle na prvotoženo stranko. S pravnomočno odločitvijo v zadevi opr. št. Pd 1669/1998 so bili razveljavljeni sklepi V. M. p.o. glede prenehanja delovnega razmerja tožnice, V. B. d.o.o. pa je bilo naloženo plačilo določenih denarnih zneskov in sicer nadomestila plače za čas od 1. 2. 1992 do 5. 9. 1996, ker gre po podatkih iz sodnega registra za pravno naslednico V. M. p.o. Tožbeni zahtevek v tem sporu ne bi bil utemeljen le, če bi se ugotovilo, da ni podano pravno nasledstvo toženih strank v razmerju do V. M. p.o. Glede slednjega je potrebno upoštevati, da so vsa sredstva in vse obveznosti do virov sredstev ter bremena, ki so bila izključno ali pretežno namenjena za opravljanje dejavnosti, ki jo lahko opravlja le javni veterinarski zavod, postala last Republike Slovenije in so bila kasneje prenesena na V. Pri tem je relevantno zgolj vprašanje, ali bi tožnica delo, ki ga je opravljala pri V. M. p.o., po ustanovitvi V. opravljala pri njem. Trditev, ki temu pritrjujejo, tožena stranka ni prerekala. Svoje obveznosti za poplačilo vtoževanih terjatev bi se lahko razbremenila le, če bi dokazala, da je bila terjatev tožnice predmet delitvene bilance V. M. p.o. in je te obveznosti v celoti prevzela V. B. d.o.o, česar ni storila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, ki jih je uveljavljala tožnica, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04 in 52/07) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna in zakonita.

Tožnica je tožbo za plačilo reparacije zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja za obdobje od 1. 2. 1992 do 5. 9. 1996 vložila zoper toženi stranki, h katerima je bil pripojen Veterinarski zavod RS kot domnevni pravni naslednik njenega prejšnjega delodajalca. Zaposlena je bila pri V. M. p.o., kjer ji je delovno razmerje nezakonito prenehalo, kot je bilo pravnomočno ugotovljeno s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru opr. št. Pd 827/1994 z dne 13. 12. 1996 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 239/1997 z dne 5. 6. 1998. V nadaljevanju tega sodnega postopka je bilo s pravnomočno sodbo Delovnega sodišča v Mariboru opr. št. Pd 1669/1998 z dne 15. 12. 1999 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 839/2002 z dne 19. 7. 2002 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 16/2003 z dne 2. 12. 2003, pravni naslednici V. M. p.o. V. B. d.o.o. naloženo plačilo nadomestil plače tožnici za čas od 1. 2. 1992 do 5. 9. 1996, njen predlog za subjektivno spremembo tožbe (poleg V. B. d.o.o. je reparacijski tožbeni zahtevek uveljavljala tudi zoper V.) pa je bil zavrnjen. Iz tega razloga je zoper V. oziroma njegove pravne naslednike (pravnega naslednika) sprožila obravnavani spor.

Uvodoma je pritožbeno sodišče ugotovilo, da gre v tem sporu za eno toženo stranko, saj je tožnica tožbeni zahtevek uveljavljala le zoper eno pravno osebo (U.), katere notranja organizacijska enota je N. Ker slednji ni samostojna pravna oseba, glede na določbo 1. odstavka 76. člena ZPP nima sposobnosti biti stranka v pravdnem postopku poleg pravne osebe, katere sestavni del je.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije tožene stranke, vendar z zmotno utemeljitvijo – zato ker V. ob vložitvi tožbe še ni prenehal obstajati. Do pripojitve V. k toženi stranki je prišlo tekom sodnega postopka, tožnica pa je terjatev uveljavljala zoper toženo stranko kot (domnevnega) pravnega naslednika. Kljub temu, da v času vložitve tožbe navedeni zavod še ni prenehal obstajati, to za odločitev ni bistveno, saj je relevantno dejansko stanje ob zaključku glavne obravnave. V tem času pa je do pripojitve (dne 15. 12. 2004) že prišlo. Vendar kljub temu ni podana pasivna legitimacija tožene stranke glede terjatev, ki jih je uveljavljala tožnica. Tožnica je s tožbenim zahtevkom zahtevala plačilo nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pri V. M. p.o., ki je prenehal obstajati zaradi procesa lastninjenja. Skladno z določbo 1. točke 146. člena Zakona o veterinarstvu (ZVet; Ur. l. RS, št. 82/94 in nadaljnji) so se veterinarski zavodi lastninili tako, da so z dnem uveljavitve tega zakona (dne 1. 1. 1995) postala last Republike Slovenije vsa sredstva in obveznosti do virov sredstev ter bremena, ki so bila izključno ali pretežno namenjena za opravljanje dejavnosti, ki jo po tem zakonu lahko opravljal le javni veterinarski zavod, preostali družbeni kapital pa se je skladno z 2. točko istega člena ZVet lastninil na način, določen v 148. členu ZVet (notranji odkup, prodaja delnic). Iz delnega izpiska iz sodnega registra (priloga A19 v priloženem sodnem spisu Delovnega sodišča v Mariboru, opr. št. Pd 1669/1998) izhaja, da se je na podlagi lastninskega preoblikovanja V. M. p.o. preoblikoval v V. B. d.o.o., preostala sredstva pa so se lastninila tako, da so prešla v last države. Zato ni mogoče pritrditi pritožbeni navedbi, da je tudi V. pravni naslednik V. M. p.o., saj je pravna naslednica slednjega le V. B. d.o.o. Pri tem tudi ni odločilno, da je novo ustanovljeni V. v letu 1995 v določenem obsegu opravljal identično dejavnost kot V. M. p.o. in da so se pri njem zaposlili nekateri delavci, ki so bili pred tem zaposleni pri V. M. p.o. Poleg tega je terjatev tožnice, ki jo uveljavlja v tem sporu (reparacija za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja), zastarala, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Nezakonitost prenehanja delovnega razmerja je bila ugotovljena s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, opr. št. 827/1997 z dne 13. 12. 1996, ki je bila potrjena z odločitvijo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 239/1997 dne 5. 6. 1998. Tega dne je začel teči petletni zastaralni rok za terjatev iz naslova reparacije za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, določen v 371. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89). S spremembo tožbe (uveljavljanje tožbenega zahtevka tudi zoper Veterinarski zavod RS kot solidarnega dolžnika), ki jo je tožnica podala na naroku za glavno obravnavo dne 20. 10. 1999 v sporu, ki ga je sodišče vodilo pod opr. št. Pd 1669/1998, zastaranje ni bilo pretrgano, saj je sodišče s pravnomočno sodbo z dne 15. 12. 1999 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 839/2002 z dne 19. 7. 2002 sklenilo, da se sprememba tožbe ne dovoli. Skladno z določbo v času nastanka terjatve veljavnega 388. člena ZOR se sicer zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe (torej tudi s spremembo tožbe na drugo toženo stranko), vendar se po določbi 2. odstavka 389. člena ZOR šteje, da zastaranje ni bilo pretrgano, če je upnikova tožba ali zahteva (sprememba tožbe) zavržena ali zavrnjena. Ker sodišče spremembe tožbe ni dopustilo po določbi 2. odstavka 187. člena ZPP (izostanek soglasja nove tožene stranke), torej zaradi vzroka, ki se ne tiče same stvari, bi morala tožnica glede na določbo 1. odstavka 390. člena ZOR v treh mesecih od pravnomočne odločitve (19. 7. 2002) vložiti novo tožbo. Ker ni tako ravnala, ni mogoče šteti, da je prišlo do pretrganja zastaranja, kot neutemeljeno navaja pritožba. Petletni zastaralni rok je do vložitve tožbe v tem sporu (9. 4. 2004) potekel, kar dodatno utemeljuje zaključek o neutemeljenosti tožbenega zahtevka.

Ker niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 1. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspela.