Jedro

Razširitve tožbe na novega toženca (poleg prvotnega) v primeru, ko se ta z razširitvijo ne strinja, ni mogoče šteti za samostojno tožbo. To mora tožnik v takem primeru vložiti posebej in na novo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. S pravnomočno sodbo je bilo ugotovljeno, da tožnici delovno razmerje pri V. z. p. o., M., ni prenehalo 31. 1. 1992, temveč je trajalo do 5. 9. 1996. S pravnomočno sodbo Pdp 839/2002-3 z dne 19. 7. 2002 v zvezi s sodbo Pd 1669/98-70 z dne 15. 12. 1999 je bilo odločeno, da je tožnici za navedeno obdobje dolžna plačati nadomestilo plače V. b. M., d. o. o., kot pravni naslednik V. z. p. o., M.. V tem postopku je tožnica tožbo razširila tudi na V. z. RS, vendar je Višje delovno in socialno sodišče na pritožbo te tožene stranke odločilo, da se razširitev tožbe ne dovoli, ker ni bilo njenega privoljenja.

2. Tožeča stranka je ob prepričanju, da bi bilo treba razširitev tožbe, ki v zgoraj navedenem postopku ni bila dovoljena, šteti kot samostojno tožbo zoper V. z. RS, z vlogo z dne 6. 4. 2004 sporočila spremembo na strani te tožene stranke, ki je prenehala obstajati. Na poziv sodišča je z vlogo z dne 19. 8. 2004 tudi izrecno navedla, da naj se njeno vlogo šteje kot tožbo in jo istočasno razširila še na drugo toženo stranko. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo ugovarjala pasivni legitimaciji in zastaranje zahtevka.

3. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo zato, ker toženi stranki nista pravni naslednici V. z. RS (kot prvotno tožene stranke v tem postopku) in zato nista pasivno legitimirani v sporu. Poleg tega pa je utemeljen tudi ugovor zastaranja. Tožnica je s tožbo, vloženo 9. 4. 2004, terjala plačilo denarnih obveznosti iz delovnega razmerja za čas od 1992 do 1996. Glede na petletni zastaralni rok so zastarale že vse terjatve, nastale pred 9. 4. 1999. 4. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Ugotovilo je tudi, da gre le za eno toženo stranko, saj je pravna oseba le Univerza v Ljubljani, V. f., N. v. i. pa je le njena notranja organizacijska enota, ki ni samostojna pravna oseba in nima sposobnosti biti pravdna stranka. Presodilo je, da zastaranje z razširitvijo tožbe v zadevi Pd 1669/98 ni bilo pretrgano, saj razširitev ni bila dopuščena. Pri tem se je sklicevalo na določbe 388. do 390. člena ZOR.

5. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje. Navaja, da sodišče druge stopnje ni zavzelo nikakršnega stališča do pritožbenih navedb glede postopanja sodišča prve stopnje, ki zahtevku zoper V. z. RS v nasprotju z določbami sodnega reda ni dodelilo nove opravilne številke, temveč je vlogo tožnice z dne 6. 4. 2004 štelo kot novo tožbo. Tudi sicer je zaključek sodišča druge stopnje o zastaranju nepravilen, saj ni mogoče uporabiti določb 389. in 390. člena ZOR, saj v zadevi Pd 1669/98 tožbeni zahtevek zoper V. z. RS ni bil ne zavržen ne zavrnjen. Ne strinja se tudi z odločitvijo sodišča glede pravnega nasledstva toženih strank.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

8. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo storilo sodišče druge stopnje, ni podana. Za kakšno oziroma katero kršitev naj bi šlo, iz revizije niti ni jasno. Tožnica uveljavlja kršitev ustavne pravice iz 22. člena Ustave, ker da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na njene pritožbene navedbe v zvezi s poslovanjem sodišča prve stopnje z njeno razširitvijo tožbenega zahtevka v zadevi Pd 1669/98. S takimi navedbami ni mogoče utemeljevati edine izrecno uveljavljene relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Poleg tega je kršitev pravil postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP lahko storjena le, če sodišče ne uporabi ali nepravilno uporabi kakšne določbe ZPP, ne pa tudi zaradi morebitnih napak pri vpisovanju vlog v vpisnikih po Sodnem redu. Vpisovanje v sodnih vpisnikih temelji na ustreznih zakonskih določbah, sodnih odločitvah oziroma odredbah sodnika. Ob tem je poudariti še to, da tudi morebitne take napake v drugem sodnem postopku na odločitev o tem, kdaj je bila v tem postopku vložena tožba, ne morejo vplivati.

9. Višje delovno in socialno sodišče je v sodbi Pdp 839/2002 z dne 19. 7. 2002 odločilo tudi, da se ne dovoli razširitev tožbe na V. z. RS, in sicer zato, ker ta stranka ni dala soglasja, ki je pogoj po drugem odstavku 191. člena ZPP (in ne po drugem odstavku 187. člena ZPP kot zmotno navaja navedena sodba). Prvostopno sodbo, ki je nalagala plačilo nadomestila plače za del spornega obdobja tej stranki, je zato razveljavilo in plačilo tudi v tem delu naložilo prvotno toženi stranki. O tožbenem zahtevku tožnice je bilo tako v celoti pravnomočno odločeno. Nič ni ostalo odprtega, saj razširitve tožbe na novega toženca (poleg prvotnega) v primeru, ko se ta z razširitvijo ne strinja, ni mogoče šteti za samostojno tožbo. To mora tožnik v takem primeru vložiti posebej in na novo. Tožnica je tožbo (z enakim tožbenim zahtevkom kot v zadevi Pd 1669/98) zoper V. z. RS oziroma njegove domnevne pravne naslednike, vložila 6. 4. 2004. 10. Glede na tak datum vložitve tožbe je utemeljen ugovor tožene stranke o zastaranju in tudi odločitev sodišča druge stopnje o tem, da zastaranje ni moglo biti pretrgano (ne glede na to, da se pri tem sodišče sklicuje na določbe ZOR, ki v tem primeru ne pridejo v poštev). Ker je bil tožbeni zahtevek tako že iz tega razloga utemeljeno zavrnjen, se revizijsko sodišče ne opredeljuje še do navedb in ugovorov glede pravnega nasledstva toženih strank, saj to na drugačno odločitev ne more vplivati.

11. Ker revizijski razlogi niso podani in je glede na ugotovljeno dejansko stanje izpodbijana sodba materialnopravno pravilna, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).