Jedro

Pritožbeno sodišče sicer soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da 7. člen pogodb o zaposlitvi ni neposredna podlaga za izplačilo zahtevanih prejemkov iz delovnega razmerja in da sodišče ne more samo določati meril za ugotavljanje uspešnosti, vendar pa tožnik uveljavlja tudi odškodninsko odgovornost tožene stranke zaradi opustitve sprejema meril. V zvezi s tem je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik od tožene stranke posebej zahtevati sprejem meril za ugotavljanje stopnje uspešnosti. Obveznost tožene stranke, da sprejme oziroma vnaprej opredeli merila, izhaja iz 7. člena pogodb o zaposlitvi. Poleg tega je na podlagi določb četrtega odstavka 7. člena pogodb o zaposlitvi tožnik do nagrade za uspešnost upravičen v vseh primerih, razen v primeru ocene "neuspešno".

Ker tožena stranka ni podala opcijske izjave v smislu oblikovalnega upravičenja oziroma uveljavljala konkurenčne klavzule, tožnik ne more biti upravičen do izplačila nadomestila za čas njenega uveljavljanja.Glede na navedeno je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je ob prenehanju delovnega razmerja avtomatično nastopila obveznost tožene stranke izplačevati tožniku ustrezno nadomestilo.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi, pritožbi tožene stranke pa se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe: - v prvem odstavku točke II, prvem odstavku točke III, točkah V in VI izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; - v prvem odstavku točke I izreka delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova premalo plačanega tekočega variabilnega dela plače za leto 2014 obračunati mesečne bruto zneske, ki so razvidni iz I. točke izreka prvostopenjske sodbe, ter ji po odvodu davka in prispevkov plačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih mesečnih zneskov za obdobje od januarja 2014 do vključno septembra 2014 od 21. 7. 2016 dalje do plačila, višji zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od teh zneskov od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov, tj. od 19. dne v mesecu za plačo preteklega meseca, do 20. 7. 2016 pa se zavrne ter - v prvem odstavku točke IV izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule v mesečnih bruto zneskih 3.713,78 EUR, ter ji po odvodu davka in prispevkov plačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih mesečnih zneskov za obdobje od julija 2016 do vključno septembra 2017, tj. od 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila.

II. V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne ter se potrdi nespremenjeni in nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku točk I, II in III izreka razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova premalo plačanega tekočega variabilnega dela plače za leta 2014, 2015 in 2016 plačati zneske, navedene v izreku sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, v drugem odstavku navedenih točk izreka pa je višje zahtevke zavrnilo. V prvem odstavku točke IV izreka je toženi stranki naložilo, da tožniku izplača nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule v mesečnih zneskih, razvidnih iz izreka sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila, v drugem odstavku navedene točke pa je višji zahtevek zavrnilo. V točki V izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo letne nagrade za poslovno uspešnost oziroma letnega variabilnega dela plače za leta 2010 - 2016 in premalo izplačanega tekočega variabilnega dela plače za leto 2013 plačilo v zneskih, razvidnih iz izreka sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila. V točki VI izreka je odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.412,05 EUR.

2. Tožnik se pritožuje zoper V. in VI. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenem zahtevku, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka, oziroma da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tožnikove dokazne predloge. Sodišču prve stopnje očita, da je z nezakonitim postopanjem neenako obravnavalo tožnika, saj se do številnih navedb in dokazov, podanih v pripravljalnih vlogah, ni opredelilo oziroma jih je v celoti prezrlo. Zato je po oceni tožnika podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega drugega odstavka 339. člena ZPP. Po mnenju tožnika je treba upoštevati, da na vsebino pogodb o zaposlitvi, ki jih je enostransko pripravila tožena stranka, ni imel nobenega vpliva. Določilo 7. člena pogodb o zaposlitvi ni jasno, saj ne ureja primera, če tožena stranka ne sprejme ustreznih meril. Navaja, da je letni plan družbe, v katerem je bil določen tudi plan dobička, sprejemala skupščina družbe oziroma nadzorni svet tožene stranke. Tožnik je predložil dokaze, iz katerih so izhajali planirani in realizirani poslovni rezultati v spornem obdobju. Tožnik trdi, da je na podlagi sklenjenih pogodb o zaposlitvi pričakoval izplačilo nagrade za poslovno uspešnost in variabilnega dela plače. Meni, da je do zahtevanih zneskov upravičen tudi na podlagi odškodninske odgovornosti tožene stranke zaradi nesprejetih meril. 3. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožnikov tožbeni zahtevek, tožniku pa naloži povrnitev vseh stroškov postopka, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da so se merila za določitev tekočega variabilnega dela plače uporabljala le v letu 2014 in niso veljala v nadaljnjih letih. V drugem odstavku 7. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 2. 2013 je bilo določeno, da merila za določitev variabilnega dela plače tožnika za posamezno poslovno leto določi nadzorni svet družbe najkasneje do 15. aprila za vsako leto. Tudi iz namena meril za določitev variabilnega dela plače izhaja, da so bili kriteriji določeni skladno z določili pogodbe o zaposlitvi družbe, torej le za leto 2014. Ker nadzorni svet tožene stranke v letih 2015 in 2016 ni sprejel meril za izplačilo variabilnega dela plače za posamezno poslovno leto, tožnik ni upravičen do izplačila tega dela plače. Tožena stranka meni, da tožnik ni upravičen do višjega izplačila tekočega variabilnega dela plače za leto 2014, ki presega 20 % mesečne bruto osnovne plače, saj nadzorni svet družbe ni sprejel ustreznega sklepa o višini tega dela plače. Nasprotuje tudi datumu začetka teka zamudnih obresti, saj je glede na določbo šestega odstavka 7. člena pogodbe o zaposlitvi tožnik upravičen le do zamudnih obresti od 21. 7. 2016 dalje, ko so zapadli zneski neizplačanih variabilnih delov plače. Po stališču tožene stranke ni utemeljen zahtevek za izplačilo nadomestila zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule. Določilo tretjega odstavka 18. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 2. 2013 je povsem jasno. Razlagati ga je treba tako, kot se glasi. Tožnik bi bil do izplačila nadomestila upravičen le, če bi tožena stranka uveljavljala spoštovanje konkurenčne klavzule in določila čas uveljavljanja. Ker tožena stranka ni podala opcijske izjave oziroma ob prenehanju delovnega razmerja uveljavljala konkurenčne klavzule, ni dolžna izplačati nadomestila. V obravnavanem primeru ni utemeljenih razlogov za odstop od uporabe določbe 82. člena OZ, saj je pogodbeno določilo jasno in je izraz svobodne volje strank. Tožnik ni podal nobenih pripomb glede vsebine 18. člena pogodbe o zaposlitvi, čeprav bi to lahko storil. Tožena stranka nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da gre za tipsko pogodbo o zaposlitvi. Delavci so imeli možnost podajanja pripomb in vpliva na vsebino pogodbe. Tožnik ni nikoli obvestil tožene stranke, da se domnevno dogovarja za novo zaposlitev pri drugem delodajalcu.

4. Obe stranki sta odgovorili na pritožbi in predlagali njuno zavrnitev. Priglasili sta stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavljata stranki v pritožbah, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Tožnik je s toženo stranko sklenil več pogodb o zaposlitvi za opravljanje del in nalog direktorja, nazadnje dne 28. 2. 2013. Na podlagi takrat veljavnega 72. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR) so lahko v pogodbi o zaposlitvi s poslovodno osebo pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja urejene drugače, to je tudi izven omejitev iz 7. člena ZDR, med drugim tudi v zvezi s plačilom za delo. Upoštevaje navedene opredelitve širše pogodbene svobode pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi s poslovodnimi delavci, med katere je kot direktor (poslovodja) spadal tudi tožnik, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotavljalo vsebino pogodb o zaposlitvi v zvezi s plačilom za delo.

8. Tožnik je zahteval plačilo zneska iz naslova nagrade za (poslovno) uspešnost ter variabilnega (tekočega in letnega) dela plače. Navedba pravne podlage tožbenega zahtevka ni obvezna sestavina vsebine tožbe. Tretji odstavek 180. člena ZPP izrecno določa, da vzame sodnik tožbo v postopek tudi tedaj, ko tožeča stranka ne navede pravne podlage tožbenega zahtevka, če pa jo navede, sodnik ni vezan nanjo. Pravna kvalifikacija tožbenega zahtevka je naloga sodišča. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izplačilo navedenih prejemkov odvisno od meril za ugotavljanje stopnje uspešnosti oziroma stopenj, ki bi jih moral določiti ustanovitelj oziroma nadzorni svet tožene stranke. Ugotovilo je, da tožena stranka z izjemo meril za določitev tekočega variabilnega dela plače za leto 2014 drugih meril za določitev stopnje uspešnosti oziroma določitev variabilnega dela plače ni sprejela. Tožnik je trdil, da bi morala tožena stranka v primeru pravilnega in zakonitega ravnanja storiti vse potrebno za sprejem sklepa in da odsotnost sklepa ne more biti v njegovo škodo. Če merila ne bi bila sprejeta, bi bili delavci več kot očitno izigrani, delodajalec pa bi namensko obšel zakon in pogodbena določila.

9. Pritožbeno sodišče sicer soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da 7. člen pogodb o zaposlitvi ni neposredna podlaga za izplačilo zahtevanih prejemkov iz delovnega razmerja in da sodišče ne more samo določati meril za ugotavljanje uspešnosti, vendar pa tožnik uveljavlja tudi odškodninsko odgovornost tožene stranke zaradi opustitve sprejema meril. V zvezi s tem je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik od tožene stranke posebej zahtevati sprejem meril za ugotavljanje stopnje uspešnosti. Obveznost tožene stranke, da sprejme oziroma vnaprej opredeli merila, izhaja iz 7. člena pogodb o zaposlitvi. Poleg tega je na podlagi določb četrtega odstavka 7. člena pogodb o zaposlitvi tožnik do nagrade za uspešnost upravičen v vseh primerih, razen v primeru ocene "neuspešno".

10. Glede na navedeno bi moralo sodišče dejansko stanje, ki so ga navedle stranke, preizkusiti s stališča vseh pravnih norm, ki bi utegnile priti v poštev. Če se pri tem izkaže, da je dejansko stanje navedeno pomanjkljivo, mora stranko opozoriti na možnost drugačne kvalifikacije in jo spodbuditi k dopolnitvi dejstev. Sodišče je dolžno samostojno ugotavljati, ali zatrjevano dejansko stanje ustreza zakonskemu dejanskemu stanu katerekoli izmed za obravnavani primer v poštev prihajajočih pravnih norm. To velja tudi v primeru, če stranka kakšnega pravno relevantnega dejstva ne navede. Sodnik je namreč dolžan v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) s postavljanjem vprašanj spodbuditi stranko, da manjkajoča dejstva navede. Ta dolžnost velja ne glede na to, ali ima stranka v sporu pooblaščenca odvetnika (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-130/04 z dne 24. 11. 2005).

11. Ob upoštevanju vsega navedenega tožnik v pritožbi utemeljeno uveljavlja kršitev pravice do izjave oziroma bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 354. člena ZPP razveljavilo točko V izreka in posledično odločitev o stroških postopka (točka VI izreka) ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj kršitve glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. Pri vrnitvi zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje je upoštevalo, da bo potrebno ugotoviti tudi relevantna dejstva in oceniti dokaze v zvezi z odškodninsko odgovornostjo tožene stranke zaradi opustitve sprejema meril za ugotavljanje stopnje uspešnosti oziroma meril za določitev variabilnega dela plače, česar sodišče prve stopnje v dosedanjem postopku še ni storilo. Če bi navedene okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred pritožbenim sodiščem. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da ne gre za nesorazmeren oziroma hujši poseg v strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

12. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da so Merila za ugotavljanje poslovne uspešnosti za določitev tekočega variabilnega dela plače direktorja tožene stranke z dne 21. 10. 2013 (v nadaljevanju: merila) za tožnika veljala vse do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tj. do 21. 6. 2016. Iz meril izhaja, da je njihov namen določiti merila za presojanje in ugotavljanje poslovne uspešnosti direktorja družbe po posameznih kvartalih ter na podlagi tega določiti tekoči variabilni del plače, vse skladno z določili pogodbe o zaposlitvi direktorja družbe. Torej tudi skladno z drugim odstavkom 7. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 2. 2013, ki določa, da merila za določitev variabilnega dela plače tožnika za posamezno poslovno leto določi nadzorni svet najkasneje do 15. aprila za vsako leto. Glede na to, da so bila merila sprejeta 14. 1. 2014, se skladno s 7. členom pogodbe o zaposlitvi uporabljajo od 1. 1. 2014 dalje za tekoče poslovno leto. Navedeno pomeni, da se merila uporabljalo le za ugotavljanje tekočega variabilnega dela plače za leto 2014, ne pa tudi za naslednja leta. Tožnik, ki močno presega skupno ponderirano oceno po posameznih kazalnikih za doseganje stopnje uspešnosti, je glede na izračune, ki jim tožena stranka ni obrazloženo ugovarjala, upravičen do zahtevane razlike iz naslova tekočega variabilnega dela plače za leto 2014, in sicer ne glede na to, da nadzorni svet tožene stranke ni izpolnil svoje obveznosti oziroma sprejel posebnega sklepa o konkretni višini variabilnega dela plače. Nadzornemu svetu tožene stranke ob sprejetih merilih za leto 2014 ne more biti prepuščeno, ali bo o konkretni višini dela plače sploh odločal ali ne. Za leti 2015 in 2016 pa ostaja odprto vprašanje odškodninske odgovornosti tožene stranke zaradi opustitve sprejema meril za določitev variabilnega dela plače. Zato je bilo treba iz zgoraj navedenih razlogov razveljaviti tudi prvi odstavek točke II in prvi odstavek točke III izreka sodbe ter zadevo tudi v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje, ki bo moralo v ponovnem sojenju dati tožniku možnost, da dopolni pomanjkljive tožbene navedbe in njegov zahtevek presoditi tudi z vidika pogodbene odškodninske odgovornosti tožene stranke.

13. Tožena stranka nadalje v pritožbi utemeljeno nasprotuje datumu začetka teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenih mesečnih zneskov iz naslova tekočega variabilnega dela plače za leto 2014. Sodišče prve stopnje se glede zapadlosti dela plače zmotno sklicuje na določbo četrtega odstavka 6. člena pogodbe o zaposlitvi, saj se ta nanaša na zapadlost mesečne bruto plače, določene v 6. členu pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi prvega odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ) dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Iz šestega odstavka 7. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 2. 2013 izhaja, da je v primeru prenehanja delovnega razmerja tožnik upravičen do odmere in izplačila vseh odmerjenih in še neizplačanih variabilnih delov plače in njenih delov v roku 30 dni od prenehanja te pogodbe. Ker je tožniku na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovno razmerje prenehalo 21. 6. 2016, je upravičen do zakonskih zamudnih obresti od prisojenih neto mesečnih zneskov tekočega variabilnega dela plače za leto 2014, in sicer od 21. 7. 2016 dalje do plačila.

14. Utemeljena je tudi pritožba tožene stranke zoper odločitev sodišča, v kateri je toženi stranki naloženo plačilo nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule. Če spoštovanje konkurenčne klavzule po drugem odstavku 38. člena ZDR onemogoča pridobitev zaslužka, primerljivega delavčevi prejšnji plači, mu mora delodajalec po določbi prvega odstavka 39. člena ZDR za ves čas spoštovanja prepovedi mesečno izplačevati denarno nadomestilo. Stranki sta se v 18. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 2. 2013 dogovorili, da tožnik ne sme uporabljati tehničnih, proizvodnih in poslovnih znanj in zvez, ki so plod raziskav, dela in izkušenj družbe oziroma A. in A. d. d., v roku dveh let po prenehanju delovnega razmerja (1. odstavek). Prav tako se v obdobju dveh let po prenehanju delovnega razmerja ne sme zaposliti na podobnih delih in nalogah pri družbi s podobno dejavnostjo, kot jo ima družba oziroma A. in A. d. d., ali opravljati podobnih del in nalog (2. odstavek). V primeru, da družba uveljavlja konkurenčno klavzulo, pripada tožniku za čas njenega uveljavljanja mesečno nadomestilo v višini razlike med njegovo bruto mesečno plačo povprečja zadnjih treh mesecev, ko je v družbi še delal, in prihodki ob novi zaposlitvi, ki v skladu s prvim in drugim odstavkom tega člena ne sme biti konkurenčna njegovi zaposlitvi v družbi. Če tožnik zaradi uveljavljanja konkurenčne klavzule ne more pridobivati sredstev oziroma plačila, mu pripada nadomestilo v višini 50 % njegove povprečne mesečne plače v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem te pogodbe (3. odstavek).

15. Konkurenčna klavzula temelji na izhodišču, da je že ob sklenitvi pogodbe ugotovljeno, da bodo zaradi dogovorjenih omejitev iz naslova prepovedi konkurence, delavčeve možnosti pri iskanju nove zaposlitve ali opravljanja dejavnosti zmanjšane. Delavec na te omejitve pristane ob dogovorjenem nadomestilu. Bistveno pri tem pa je, da se upravičenost delavca do nadomestila zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule ugotavlja v trenutku prenehanja delovnega razmerja. Če gospodarska družba uveljavlja skladno z zakonom v pogodbi o zaposlitvi opredeljeno konkurenčno klavzulo, pripada poslovodni osebi odškodnina (odmena) zaradi manjše možnosti pridobivanja dohodkov. To izhaja iz (sicer neobveznih) Kriterijev za individualne pogodbe o zaposlitvi managerjev (Ur. l. RS, št. 14/1997), ki v 12. točki določajo: "Če ob prenehanju delovnega razmerja managerja gospodarska družba uveljavlja skladno z zakonom v pogodbi o zaposlitvi opredeljeno konkurenčno klavzulo, pripada managerjem oziroma vrhunskim strokovnjakom odškodnina (odmena) zaradi manjše možnosti pridobivanja dohodkov". Podobno določajo (neobvezna) Pravila Združenja Manager pri sklepanju managerskih pogodb v 32. točki.

16. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je določba tretjega odstavka 18. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 2. 2013 nejasna in jo je zato treba razlagati skladno z drugim odstavkom 82. člena OZ. Vprašanje, katero razlagalno pravilo bo sodišče uporabilo pri razlagi pogodbe, je pravno vprašanje. Po določbi prvega odstavka 82. člena OZ se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. Iskanje skupnega namena pogodbenikov prihaja v poštev le pri razlagi spornih pogodbenih določil (drugi odstavek 82. člena OZ). Tožena stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da je določba tretjega odstavka 18. člena pogodbe o zaposlitvi, po kateri se je zavezala izplačevati nadomestilo le v primeru uveljavljanja konkurenčne klavzule, jasna. V prvih dveh odstavkih 18. člena pogodbe o zaposlitvi je določena vsebina dogovorjene konkurenčne klavzule, v tretjem odstavku tega člena pa je urejena obveznost izplačila nadomestila. Trditev tožnika, da je konkurenčno klavzulo razumel tako, da ta velja in da druge izbire nima, če ne želi plačati odškodnino in da bi tožena stranka k izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi morala priložiti tudi kakšno izjavo, da se ji odpoveduje, pa tega ni storila, ne izkazuje "spornosti" citiranega pogodbenega določila o izplačilu nadomestila. Pritrditi je treba pritožbi tožene stranke, da je pogodbeno določilo o izplačilu nadomestila jasno in razumljivo, za njegovo uporabo ni potrebna nobena razlagalna metoda. Uporabi se tako, kot je zapisano. To privede do materialnopravnega sklepa, da v obravnavanem primeru ni utemeljenih razlogov za odstop od uporabe določbe prvega odstavka 82. člena OZ in za iskanje drugačne vsebine volje strank v primeru razlage spornih pogodbenih določil, kot je zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Ker tožena stranka ni podala opcijske izjave v smislu oblikovalnega upravičenja oziroma uveljavljala konkurenčne klavzule, tožnik ne more biti upravičen do izplačila nadomestila za čas njenega uveljavljanja. Ob upoštevanju vsega navedenega je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je ob prenehanju delovnega razmerja avtomatično nastopila obveznost tožene stranke izplačevati tožniku ustrezno nadomestilo.

17. Ostale pritožbene navedbe strank niso odločilnega pomena za rešitev konkretnega individualnega delovnega spora, zato se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (360. člen ZPP).

18. Ker je pritožba tožene stranke delno utemeljena, ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP ter 5. alineje 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tako, kot je razvidno iz izreka sodbe. Ker v preostalem niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v preostalem delu pritožbo tožene stranke zavrnilo ter potrdilo nespremenjeni in nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njihovo naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo, in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.