Jedro

Tožnica je tajnici direktorja povedala, da želi koristiti 5 dni dopusta. Ta ji je pojasnila postopek, da mora izpolniti evidenčni list, na katerem označi odsotnost in to izroči direktorju v odobritev in podpis, kar tožnica ni storila. Tožnica je bila 5 dni neupravičeno odsotna (samovoljno koriščenje dopusta), saj ji direktor koriščenja dopusta ni odobril, vendar je o razlogih za svojo odsotnost obvestila delodajalca, zato ni podana kršitev po 3. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR (po tej določbi je razlog za izredno odpoved v tem, da delavec najmanj 5 dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti). Tožnica je letni dopust nastopila brez pisne odobritve nadrejenega delavca, čeprav je vedela in se je tudi zavedela, da brez predhodne pisne odobritve ne more na dopust. Gre za hude kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (po določbi 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR), vendar tožena stranka glede neupravičene odsotnosti z dela tožnici te kršitve ne očita, ampak le kršitev po 3. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, ki pa ni podana, zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 12. 4. 2012 (I. točka izreka) in da delovno razmerje tožnici pri toženi stranki ni prenehalo z dne 21. 4. 2012 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, ki ga je opravljala po pogodbi o zaposlitvi z dne 10. 2. 2010 ali na drugo primerljivo delo (III. točka izreka) in da je dolžna za čas od 21. 4. 2012 do vrnitve na delo v skladu s III. točko izreka tožnico prijaviti v zavarovanje in ji iz naslova plače (zmanjšane za obračunane in s strani tožene stranke odvedene davke in prispevke) plačati mesečne zneske, kot bi jih tožnica dobivala na podlagi odpovedane pogodbe o zaposlitvi, če bi v navedenem obdobju bila zaposlena pri toženi stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti mesečnega zneska plače pa do končnega plačila (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 1.473,72 EUR, v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper navedeno sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, podredno pa zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je sodišče očitno štelo, da je tožnica podala obvestilo o svoji odsotnosti z dela, podala obvestilo o svoji odsotnosti z dela delodajalcu in podala obvestilo o svoji odsotnosti z dela delodajalcu z razlogi za svojo odsotnost. Tožena stranka je prepričana, da nič od navedenega ne drži, pri čemer je resničnost prvega dejstva lahko predmet različne razlage, kako je tajnica A.A. dne 19. 3. 2012 razumela besede in ravnanje tožnice, medtem ko je glede ostalih dejstev ugotovitev lahko le enoznačna, in sicer, da tožnica ni podala obvestila o odsotnosti z dela delodajalcu (torej pristojnemu zaposlenemu pri delodajalcu) in da razlogov za svojo odsotnost ni navedla. Logično je, da mora obvestiti osebo, ki je pristojna za presojo odsotnosti. Dokazni postopek je jasno pokazal, da je bil edini pristojen za odobravanje dopusta in organizacijo delovnega procesa v PE A. pri toženi stranki direktor PE A. B.B., v njegovi odsotnosti pa je to pristojnost prevzel C.C.. Pristojna oseba za sprejem obvestila o odsotnosti je torej bil direktor B.B., ki je izpovedal, da s tožnico dne 19. 3. 2012 ni bil v stiku, prav tako pa ni v roke prejel nobenega evidenčnega lista, elektronskega sporočila ali telefonskega klica s strani tožnice. Četudi bi tožnica sporočila tajnici A.A., da bo v času odsotnosti na dopustu, s tem svoje obveznosti ne bi izpolnila, saj bi morala to sporočiti direktorju B.B., h kateremu jo je A.A. tudi napotila. Njeno sporočilo ni bilo nedvoumno, očitno ga niti A.A. ni mogla nedvoumno razumeti, saj je tožnica odšla z neizpolnjenimi evidenčnimi listi in se z njimi ni več vrnila. Pri tem je tudi revizijska sodna praksa nakazala, da mora biti obvestilo podano jasno in nedvoumno, kot npr. v sodbi opr. št. VIII Ips 73/2012 z dne 5. 11. 2012. B.B. je v svoji izpovedbi tudi večkrat ponovil, da ni vedel za razlog tožničine odsotnosti (da bi to lahko bil dopust, bolniška odsotnost ali kaj tretjega) in ni izpovedal, da je tožnica, ko se je dne 19. 3. 2012 oglasila v tajništvu povedala, da ima dopust, saj niti sama tajnica A.A. ni mogla biti gotova, da je razlog tožničine odsotnosti dopust, ko pa je evidenčne liste odnesla in jih ni prinesla nazaj, zato je takšna navedba protispisna, kakor tudi izhaja iz izpovedbe prič D.D. in A.A., da je tožnica dne 19. 3. 2012 prišla v prostore tožene stranke, vendar zgolj z namenom, da preveri ali je urejena njena odsotnost v tekočem tednu. Navedeni priči tega nista izpovedali, temveč je D.D. izpovedala, da ji je tožnica tega dne na stopnicah rekla, da je prišla uredit špico (česar nikakor ne moremo enačiti z urejanjem dopusta). Urejanje v špici zajema na splošno urejanje delovnega časa, ne glede na razlog odsotnosti. Bistveno vprašanje, ki ga je sodišče prezrlo je, kaj mora sporočilo delavca vsebovati, da lahko ustreza pojmu obvestila po dikciji 3. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. Ne more biti vsakršna delavčeva izjava (pisna ali ustna) obvestilo. Vsekakor mora ta izjava vsebovati sporočilo, da delavca ne bo na delo, kakor tudi koliko časa ga predvidoma ne bo na delo oziroma kdaj se vrne. Direktor B.B. kot pristojni zaposleni pri toženi stranki glede ravnanja tožnice ni mogel vedeti in dejansko ni vedel, kdaj se bo tožnica vrnila, zato četudi bi slednja A.A. nedvoumno izjavila, da gre na dopust, to ne bi zadostovalo, da bi lahko njeno izjavo šteli kot obvestilo. Tožena stranka meni, da kljub poznavanju sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, je napačna razlaga norme 3. alinee 1.odstavka 111. člena ZDR, da je ta kršitev podana le, če delavec ne obvesti delodajalca o svoji odsotnosti, ne glede na siceršnjo opravičenost ali neopravičenost izostanka, če je le izpolnjen pogoj, da odsotnost traja najmanj 5 dni. Vrhovno sodišče se je doslej opredeljevalo, da je zakonski znak te kršitve v opustitvi obvestila delavca delodajalcu, da bo odsoten, medtem, ko je štelo najmanj 5 dnevno odsotnost kot nekakšen objektivni pogoj kaznivosti, torej po kazenskopravni terminologiji. Pooblaščenec tožene stranke razume navedeno normo drugače, pri čemer uporablja prvenstveno gramatikalno razlago. Kršitev je lahko storjena, če delavec najmanj 5 dni zaporedoma ne pride na delo ali če o svojem izostanku od dela ne obvesti delodajalca (pri čemer pa izostanek mora trajati najmanj 5 dni, da je kršitev podana). Zastavlja si vprašanje, zakaj bi zakonodajalec materijo drobil in bi v posebej izpostavljeno kršitev povzdignil samo delavčevo opustitev obvestila o odsotnosti delodajalcu, ne pa tudi vseh drugih možnih primerov neupravičenih izostankov z dela. Meni, da izostanek tožnice od dela ni bil upravičen in je trajal najmanj 5 dni, ter ob upoštevanju navedenega pravilnejšega materialnopravnega izhodišča, je kršitev po 3. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR podana in izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi s tem zakonita. Sodišče pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo glede presoje upravičenosti uporabe 2. odstavka 118. člena ZDR. Toženi stranki je pretila velika škodna nevarnost, saj je tožnica opravljala pomembno in odgovorno delo, pri katerem bi lahko imele opustitve hude posledice. Prav zaradi tega nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Ni mogoče, da bi stranki tega spora lahko nadaljevali s pogodbenim razmerjem, ko pa je zaupanje tožene stranke v tožnico po njenem izkazanem 5 dnevnem samovoljnem izostanku od dela povsem izgubljeno. Tožnica je morala v okviru svojih zadolžitev pristopati na glavne obravnave, pri tem pa so lahko sporni zneski tudi zelo visoki in škoda, ki lahko nastane toženi stranki ogromna, ko se ne more več zanesti, ali bo tožnica dejansko pristopila na obravnavo, ali pa si bo morebiti samovoljno odredila dopust. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da je tožnica direktorjevi tajnici sporočila, da ima dopust in zato ne more vzdržati pritožbena navedba, da naj bi razlog njene odsotnosti ostal neopredeljen. D.D. je pojasnila, da se z direktorjem komunicira in posluje preko tajnice, tajnica A.A. pa je brez dvoma vedela za razlog tožničine odsotnosti in ga po lastni izpovedbi tudi sporočila direktorju. Sporočila mu je tako namen njene odsotnosti (dopust), kot tudi trajanje (cel teden), zato je moral biti tudi direktor seznanjen z razlogom za tožničino odsotnost. Tožničina verbalna komunikacija, ko je tajnici A.A. povedala, da gre na dopust in da je cel teden ne bo, zato mora zadostovati pojmu obvestila po dikciji 3. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje postopati po 2. odstavku 118. člena ZDR. Tožnica poslovanja tožene stranke ni z ničemer ogrozila, saj je pred svojo odsotnostjo poskrbela, da je bilo vse delo opravljeno, v tistem tednu pa tudi ni imela razpisanih nobenih obravnav ali sestankov z odvetniki.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev bi bila podana le, če bi sodišče prve stopnje o odločilnih dejstvih zapisalo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov, in med listinami ali zapisniki. Takšnega nasprotja ni zapisalo. V kolikor pritožba ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, smiselno uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožnici dne 12. 4. 2012 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 3. alinei 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ker v dneh od 19. 3. 2012 do 23. 3. 2012 ni prišla na delo 5 dni zaporedoma, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestila delodajalca, čeprav bi to morala in mogla storiti (A3).

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnica dne 19. 3. 2012 prišla v prostore tožene stranke zgolj z namenom, da preveri, ali je urejena njena odsotnost v tekočem tednu. Ugotovilo je, da tožeča stranka tega dne ni prišla v prostore tožene stranke z namenom, da bi opravljala delo v skladu s pogodbo o zaposlitvi, temveč je želela le preveriti evidenco odsotnosti, medtem ko jo je mama čakala na avtobusni postaji (odhajala je z mamo v zdravilišče). V prostorih tožene stranke je tega dne srečala sodelavko D.D., ki je kot priča izpovedala, da je bila ob tem presenečena, saj je mislila, da je tožnica na dopustu. Tožnica se je nato zglasila pri tajnici direktorja A.A., in obe sta skladno izpovedali, da je preverjala kako je z njenim dopustom. A.A., ki je opravljala delo tajnice direktorja pri toženi stranki, je pojasnila, da je njena naloga tajnice, da od zaposlenih sprejema evidenčne liste na katerih se označijo odsotnosti in poskrbi, da je evidenčni list predložen v podpisno mapo in nato izročen direktorju. Sodišče prve stopnje je na podlagi skladnih izpovedb A.A. in direktorja B.B. ugotovilo, da se je tožnica dne 19. 3. 2012 zglasila v tajništvu tožene stranke in povedala, da ima dopust ter da je tajnica A.A. o tožničinem obvestilu seznanila direktorja B.B. še istega dne in sicer tako, da ga je konec delovnega dne seznanila z obvestilom tožnice, da bo ta v dneh od 19. 3. 2012 do 23. 3. 2012 koristila letni dopust. Direktor, seznanjen s tem obvestilom, je bil začuden, kako bo koristila letni dopust, če ji ga ni odobril. Na podlagi teh dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnica izpolnila zakonsko obveznost „obvestila o razlogih odsotnosti“, zato je izredna odpoved, podana na podlagi 3. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, nezakonita. Glede na razlog, zaradi katerega je tožena stranka tožnici podala izredno odpoved, je zaključilo, da tudi ni podlage, da bi sodišče ugotavljalo ali je direktor tožnici odobril koriščenje dopusta, prav tako pa da ni bilo podlage za ugotavljanje, kako je tožnica sicer planirala izrabo letnega dopusta.

Izredna odpoved tožnice temelji na razlogih iz 3. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. Po tej določbi je že po zakonu razlog za izredno odpoved v tem, da delavec najmanj 5 dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Določba 3. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR ne vsebuje presoje (ne)opravičenosti odsotnosti z dela, temveč pomeni izpeljavo delavčeve dolžnosti obveščanja delodajalca (o razlogih za izostanek z dela). Tako je v 1. odstavku 34. člena ZDR določeno, da mora delavec delodajalca obveščati o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti in o spremembah, navedeno pomeni, da je delavec v primeru, če najmanj 5 dni zaporedoma ne pride na delo, delodajalca dolžan obvestiti o razlogih za svojo odsotnost. V navedenem izhodišču je za dejanski stan citirane kršitve pogodbene obveznosti pomembno tudi, ali je delavec delodajalca o razlogih za svojo odsotnost mogel obvestiti (1).

V konkretnem primeru je tožnica toženo stranko sicer obvestila dne 19. 3. 2012, ko je tajnici direktorja A.A. povedala, da želi koristiti 5 dni dopusta (od 19. 3. 2012 do 23. 3. 2012). Ta ji je pojasnila postopek, da mora izpolniti evidenčni list, na katerem označi odsotnost in to izroči direktorju v odobritev in podpis, kar tožnica ni storila. Tožnica je bila 5 dni neupravičeno odsotna (samovoljno koriščenje dopusta), saj ji direktor koriščenja dopusta ni odobril, vendar je o razlogih za svojo odsotnost obvestila delodajalca. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo materialno pravo, ko je glede na dejanski stan kršitve štelo, da ni podana kršitev po 3. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Tožnica je letni dopust nastopila brez pisne odobritve nadrejenega delavca, čeprav je vedela in se je tudi zavedela, da brez predhodne pisne odobritve ne more na dopust. Gre za hude kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (po določbi 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR), vendar tožena stranka glede neupravičene odsotnosti z dela tožnici te kršitve ne očita, ampak kršitev po 3. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, ki pa glede na zgoraj obrazloženo ni podana.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni ugotovilo trajanja delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki le do odločitve sodišča prve stopnje (118. člen ZDR). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka na naroku za glavno obravnavo dne 16. 10. 2012 smiselno predlagala, da v kolikor sodišče ugotovi, da je bila odpoved nezakonita, naj na podlagi 118. člena ZDR, upoštevaje vse okoliščine in interese tožene stranke ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnico ni več mogoče, ker takšnega samovoljnega ravnanja tožnice pri toženi stranki ni mogoče tolerirati, in se pri tem sklicevala na zaslišanje priče E.E.. Nadalje je navajala, da je razloge zakaj nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, navedla že v izredni odpovedi in v svojih pisnih vlogah. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je tožena stranka v izredni odpovedi in pripravljalnih vlogah sklicevala na porušeno medsebojno zaupanje, to je na razloge, ki se nanašajo na izpolnjevanje pogoja iz 1. odstavka 110. člena ZDR (torej na nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka). Tudi na naroku dne 20. 9. 2012 priče v svoji izpovedbi niso navedle dejstev, ki bi nakazovale, da so obstajale okoliščine (oziroma interes obeh pogodbenih strank) o tem, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Ker tožena stranka ni konkretizirala, obrazložila in dokazala, da so obstajale okoliščine in interesi obeh pogodbenih strank, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki ne bi bilo mogoče, je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno ugodilo tudi delu tožničinega tožbenega zahtevka, ki se nanaša na reintegracijo in reparacijo (za obdobje od nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo k toženi stranki).

Glede na to, da je pritožba tožene stranke v zvezi z odločitvijo o reparacijskem delu tožničinega tožbenega zahtevka povsem neobrazložena, je pritožbeno sodišče ta del izpodbijane sodbe preizkusilo le v obsegu, kot izhaja iz 2. odstavka 350. člena ZPP. Ugotovilo je, da odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka ni obremenjena z nobeno od absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je bilo na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje, pravilno uporabljeno tudi materialno pravo.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevanih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in ker niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Op. št.: (1): Enako sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 305/2010 z dne 9. 1. 2012.