Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.

Vprašanji, ali se pri razlagi statusa kmeta mejaša uporablja tudi teleološka razlaga in kje je opredeljena pravna oziroma dejanska podlaga, ki omogoča zaključek, da javna pot in melioracijski jarek, ki se nahajata med zemljiščema, ne jemljeta lastnosti sosednjih zemljišč, medtem ko reka sosednji zemljišči prostorsko ločuje, je že rešeno v praksi Vrhovnega sodišča, izpodbijana sodba pa od te prakse ne odstopa, zato ne gre za pomembni pravni vprašanji.

Pri odobritvi pravnega posla za nakup kmetijskega zemljišča gre za pričakovanje pravice za sklenitev pravnega posla, torej za negotovo dejstvo, odvisno od izpolnjevanja z zakonom predpisanih pogojev. Ob takih okoliščinah pa revident zelo hudih posledic ne more izkazovati s tem, da se neko pričakovanje ni uresničilo.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revident) vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Upravne enote Ljutomer, št. 330-710/2008-58 z dne 16. 2. 2011. Z navedeno odločbo prvostopenjski upravni organ ni odobril pravnega posla glede tam navedenega kmetijskega zemljišča po sklenjeni prodajni pogodbi z dne 13. 5. 2008 med A. A. in B. B., kot prodajalcema in revidentom, kot kupcem. Prvostopenjski upravni organ je po opravljeni ustni obravnavani in ogledu terena ugotovil, da revidentove parcele ne mejijo na parcelo, ki je predmet prodajne pogodbe, zato revidenta ni mogoče šteti za kmeta mejaša v smislu 2. točke prvega odstavka 23. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ). Med eno izmed dveh revidentovih parcel in parcelo, ki je naprodaj, namreč poteka njiva, ki je v lasti drugega lastnika, med drugo revidentovo parcelo in med parcelo, ki je naprodaj, pa teče reka Ščavnica in med njima ni prehoda (prehod poteka po najbližjem mostu v oddaljenosti približno 2,1 km) in je zato ni mogoče šteti za mejno. V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da zemljišče prizadetih strank, ki tudi uveljavljata predkupno pravico kot kmeta mejaša (C. C. in D. D.), meji na zemljišče, ki je naprodaj, čeprav ju od parcele, ki je predmet prodajne pogodbe, loči poljska pot in melioracijski jarek, ki pa ju povezuje most, ki je neposredno speljan med predmetnima parcelama. Tožena stranka je z odločbo, št. 33008-42/2001/2 z dne 21. 10. 2011, zavrnila revidentovo pritožbo.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjenosti pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revidenta uveljavljata dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o vprašanju, ki se nanaša na vsebino zadeve, pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Vrhovno sodišče je v več svojih odločbah (X Ips 6/2008, X Ips 47/2009, X Ips 464/2009, X Ips 86/2010, X Ips 123/2010, X Ips 131/2010, X Ips 219/2010, X Ips 32/2011, X Ips 184/2011) že zavzelo stališče, da revizija ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, o katerih je Vrhovno sodišče že odločilo (že rešena pravna vprašanja).

7. Revident navaja, da gre po vsebini za odločitev o pomembnih pravnih vprašanjih v zvezi s prednostnim vrstnim redom predkupnih upravičencev po določbi 23. člena ZKZ, in sicer „ali je potrebno pri uporabi določb ZKZ izhajati iz teleološke razlage predpisa ter upoštevati teritorialno povezanost kmetijskih zemljišč“ in „ali zemljišča, med katerimi poteka pot, cesta ali vodotok, s tem izgubijo lastnost sosednjih zemljišč, oziroma konkretno, kje je opredeljena pravna oziroma dejanska podlaga, ki omogoča zaključek, da javna pot in melioracijski jarek, ki se nahajata med zemljiščema, ne jemljeta lastnosti sosednjih zemljišč, medtem ko reka sosednji zemljišči prostorsko ločuje.“

8. Po presoji Vrhovnega sodišča zastavljeni vprašanji nista pomembni pravni vprašanji v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. O navedenih pravnih vprašanjih je Vrhovno sodišče že odločalo v zadevi X Ips 657/2008 z dne 10. 11. 2010, v kateri je šlo za enake pravne okoliščine in bistveno podobno dejansko stanje, zato gre za že rešena pravna vprašanja, ki glede na pojasnjeno v 6. točki te obrazložitve niso razlog za dovoljenost revizije.

9. V citirani zadevi je Vrhovno sodišče pojem kmeta mejaša (predkupnega upravičenca) po 2. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ razlagalo ob uporabi teleološke razlage in razsodilo, da se za kmeta mejaša šteje tudi kmet, katerega zemljišče je od zemljišča, ki je naprodaj, ločeno zgolj z javno potjo, ki je prehodna in namenjena uporabi in izkoriščanju zemljišč, ki se nahajajo ob poti, na katere meji (torej ne gre za avtocesto ali magistralno cesto oziroma drug objekt javne infrastrukture, kjer ni zagotovljena prehodnost med nepremičninami), s čimer se zasleduje namen zakona, to je lažje in bolj ekonomično obdelovanje kmetijskih zemljišč in zaokroženost kmetijskih gospodarstev. Iz tega stališča Vrhovnega sodišča jasno izhaja, da je pri uporabi določbe 2. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ poleg jezikovne razlage treba uporabiti tudi razlago po namenu zakona (teleološko razlago) in da je ravno teleološka razlaga ZKZ tista, ki v vsakem posamičnem primeru glede na dejanske okoliščine zadeve omogoča presojo, ali pot, cesta, vodotok, melioracijski jarek ali kakšen drug objekt, ki zemljišče ločuje od zemljišča, ki je naprodaj, predstavlja takšno oviro, da zemljišče nima lastnosti sosednjega zemljišča oziroma njegov lastnik nima statusa kmeta mejaša v smislu 2. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ.

10. Ker so torej vprašanji, ki ju revident izpostavlja kot pomembna, že rešena v sodni praksi Vrhovnega sodišča, odločitev sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi (v kateri gre za enako pravno stanje in bistveno podobno dejansko stanje), ki temelji na namenu zakonskih določb (ekonomičnem obdelovanju in zaokroženosti kmetijskih gospodarstev) in kot bistveno za dosego tega namena pri presoji, ali gre za zemljišče, ki meji na zemljišče, ki je naprodaj, v smislu 2. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ, šteje okoliščino povezanosti oziroma dostopnosti in teritorialne oddaljenosti kmetijskih zemljišč, pa od stališča Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 657/2008 ne odstopa (na navedeno stališče Vrhovnega sodišča se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi sklicuje), v obravnavani zadevi ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 11. Po presoji Vrhovnega sodišča revident ni izkazal niti izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje sprejeto stališče o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010 in X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010) mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati.

12. Revident v zvezi z razlogom po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 navaja, da mu je zaradi neodobritve pravnega posla povzročena velika materialna škoda, saj mu kmetijstvo predstavlja edino in glavno dejavnost, od katere pridobiva dohodke. V primeru odobritve pravnega posla bi pridobil dodatno kmetijsko zemljišče, s katerim bi lahko svojo kmetijsko dejavnost dodatno razširil in s tem ustvaril dodatni dohodek, ki zanj pomeni edini vir preživetja. Dosedanji upravni in sodni postopek je povzročil njegovo diskreditacijo, dolgotrajnost postopka pa mu je povzročila tudi številne duševne bolečine.

13. Glede na pojasnjeno pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu (4. in 11. točka te obrazložitve) revident s temi pavšalnimi navedbami zelo hudih posledic izpodbijane odločitve v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazal. Poleg tega gre pri odobritvi pravnega posla za (pravno korekten) nakup kmetijskega zemljišča in s tem za pričakovanje pravice za sklenitev pravnega posla, torej za bodoče negotovo dejstvo, odvisno od izpolnjevanja z zakonom predpisanih pogojev. Ob takih okoliščinah pa revident zelo hudih posledic ne more izkazovati s tem, da se neko pričakovanje ni uresničilo. To stališče je skladno tudi z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 535/2007, X Ips 149/2009, X Ips 201/2009, X Ips 97/2011 in X Ips 232/2011).

14. Ker revident ni izkazal nobenega pogoja za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

15. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.