Jedro

Zemljišča, ki je v lasti tožnika, po ZKZ ni mogoče šteti za sosednje na prodaj danemu zemljišču, saj ga reka, preko katere med zemljiščema ni neposrednega prehoda, prostorsko ločuje od na prodaj danega zemljišča.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Ljutomer odločila, da se ne odobri prodajna pogodba, zapisana v notarskem zapisu št. SV 227/08 z dne 13. 5. 2008, ki je bila sklenjena med A.A. in B.B. kot prodajalcema ter tožnikom kot kupcem, katere predmet je njiva s parc. št. 881, k.o. ... Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila vloga za odobritev pravnega posla pri prometu s kmetijskim zemljiščem vložena dne 13. 5. 2008. Upravna enota Ljutomer je z odločbo št. 330-710/2008-20 z dne 3. 6. 2008 odločila, da se pravni posel ne odobri. Tožnik je zoper odločbo vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano zavrnilo. Upravno sodišče pa je s sodbo opr. št. II U 106/2009 z dne 6. 10. 2010 tožbi ugodilo in odločbi odpravilo ter vrnilo zadevo prvostopnemu organu v ponovni postopek z napotilom, da mora upravni organ strankam v ponovljenem postopku omogočiti, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice, v ponovljenem postopku pa je treba popolno in celovito ugotoviti tudi dejansko stanje glede prednostnega vrstnega reda predkupnih upravičencev. V ponovljenem postopku je upravna enota razpisala ustno obravnavo, na kateri je tožnik povedal, da uveljavlja predkupno pravico kot kmet mejaš, ki ima v lasti več kot 30 ha kmetijskih zemljišč, in ki mu dohodek iz kmetijstva predstavlja glavni vir zaslužka. V bližini njive, ki se prodaja, ima v lasti več kmetijskih zemljišč, ki tvorijo zaokroženo celoto. V postopku zaslišane priče C.C., D.D. in E.E. so povedale, da sta F.F. in G.G., ki sta v postopku prav tako uveljavljala predkupno upravičenje kot kmeta mejaša, na kmetiji delala tudi v času, ko sta bila še zaposlena. V začetku sta se ukvarjala z govedorejo, kasneje pa sta začela rediti prašiče. Na kmetiji delata tudi po upokojitvi. Da sta F.F. in G.G. na kmetiji delala že v času svoje zaposlitve, je potrdila tudi vodja Kmetijsko svetovalne službe Ljutomer, H.H. Povedala je, da se je kmetija z leti razvila v večjo družinsko prašičerejsko kmetijo. Kmetijsko tradicijo nadaljuje sin I.I. s pomočjo svojih staršev, F.F. in G.G. Iz dopisa davčnega urada z dne 28. 12. 2000 je razvidno, da sta F.F. in G.G. zavezanca za davek od dohodka iz kmetijske dejavnosti. V lasti imata zemljišča s parc. št. 280/3, 281/1, 281/2, 870/3, vse k.o. ... ter zemljišča s parc. št. 973, 816 in 848, vse k.o. ..., kar predstavlja skupaj približno 7,4 ha obdelovalnih površin. Upravni organ na prvi stopnji je opravil tudi ogled prodajanega zemljišča ter sosednjih zemljišč, ki so v lasti tožnika in F.F. in G.G. Pri ogledu je ugotovil, da njive s parc. št. 870/7, k.o. ..., ki je v lasti tožnika, ni mogoče šteti za sosednjo zemljišču, ki je dano na prodaj, saj med zemljiščema leži zemljišče s parc. št. 870/6, ki je v lasti drugega lastnika. Za sosednjo tudi ni mogoče šteti njivo tožnika s parc. št. 905, k.o. ..., saj leži na drugi strani reke Ščavnice in med njo ter njivo, ki je dana na prodaj, ni neposrednega prehoda. Med zemljiščema poteka prehod preko oddaljenega mostu, kar pomeni, da sta nepremičnini oddaljeni približno 2,1 km. Med zemljiščem s parc. št. 870/3, k.o. ..., ki je v lasti F.F. in G.G., in na prodaj dano njivo, pa se po ugotovitvi upravnega organa nahajata pot in vodotok, ki služita uporabi zemljišč – to je dovozu oz. rednemu delovanju melioracijskega območja, zaradi česar njivi predstavljata sosednji zemljišči, ki sta prostorsko povezani ter sta sorodni po namenski rabi. Upravno sodišče Republike Slovenije je v sodbi opr. št. U 443/2005 navedlo, da zemljišča zgolj zaradi tega, ker poteka med njimi pot oz. vodotok, ne izgubijo lastnosti sosednjih zemljišč. Pri razlagi zakonskih določb je po mnenju Vrhovnega sodišča Republike Slovenije treba upoštevati poleg gramatikalne tudi teleološko razlago zakona. Zato je treba šteti, da zemljišča, ki so od zemljišča, ki je naprodaj, ločena zgolj z javno potjo, ki pa je prehodna in služi uporabi in izkoriščanju zemljišč (ob upoštevanju, da ne gre za avtocesto ali magistralno cesto oz. druge objekte javne infrastrukture, ki ne zagotavljajo prehodnosti med nepremičninami), lahko štejejo za sosednja zemljišča v smislu 2. točke prvega odstavka 23. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ). Upravni organ na prvi stopnji je presodil, da izpolnjujeta F.F. in G.G. vse pogoje za priznanje statusa kmeta mejaša v smislu določb ZKZ. Ugotovljeno je namreč bilo, da jima je bila leta 1977 izdana odločba o statusu kmeta. Kot upokojenca se tako v smislu 3. alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ štejeta za kmeta, saj sta vse življenje (tudi v času, ko sta bila še zaposlena) posvetila delu na kmetiji. Iz naslova opravljanja kmetijske dejavnosti sta pridobivala ves čas pomemben del dohodka. Kmetijo sta predala sinu, kljub upokojitvi pa na kmetiji še zmeraj aktivno delata. V lasti imata kmetijo, ki predstavlja del družinske kmetije, katere nosilec je sin I.I., kmetija pa je v letu 2008 (v času sprejema ponudbe) obsegala 30 ha kmetijskih zemljišč. Ker izkazujeta F.F. in G.G. kot kmeta mejaša močnejšo predkupno pravico po 23. členu ZKZ kot tožnik, ki se ne šteje za kmeta mejaša, je upravna enota zavrnila zahtevo tožnika za odobritev prodajne pogodbe, ki jo je ta sklenil s prodajalcema zemljišča. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki pa je bila z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 33008-42/2011/2 z dne 21. 10. 2011 kot neutemeljena zavrnjena. V obrazložitvi odločbe se ministrstvo strinja z ugotovitvijo prvostopnega organa, da je v obravnavani zadevi za predkupna upravičenca po 2. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ treba šteti F.F. in G.G., ki imata v solasti zemljišče s parc. št. 870/3, k.o. ..., ki meji na zemljišče s parc. št. 881, k.o. ..., ki je dano na prodaj. Po mnenju ministrstva je navedeni parceli prvostopenjski organ pravilno štel za sosednji zemljišči, čeprav ju prostorsko ločita poljska pot in melioracijski jarek. Obe zemljišči namreč povezuje most, ki omogoča dostop iz javne poti na zemljišče, ki je v solasti F.F. in G.G. Ker je po sodni praksi za mejna treba šteti tudi zemljišča, ki ju loči prehodna javna pot, ni mogoče slediti tožniku, da je treba pojem meje razlagati po določbah Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN). Dejstvo, da je most speljan iz javne poti na nepremičnino s parc. št. 882 in ne neposredno na zemljišče, ki je dano na prodaj, pa po mnenju pritožbenega organa na odločitev ne more imeti vpliva. Ministrstvo se tudi ne strinja s trditvijo tožnika v pritožbi, da je njegova parc. št. 905, k.o. ... od prodajane njive oddaljena le približno 40 m. V postopku na prvi stopnji je bilo namreč ugotovljeno, da se tožnikovo zemljišče nahaja na drugi strani reke Ščavnice in da je prehod med tožnikovim zemljiščem ter prodajano parcelo mogoč po cesti ter mostu, ki je oddaljen približno 2,1 km. Glede na ugotovitve v postopku je treba F.F. in G.G. šteti za kmeta na podlagi določbe 1. alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ, po kateri se šteje za kmeta tudi fizična oseba, ki je lastnica, zakupnica oz. drugačna uporabnica kmetijskega zemljišča, če to zemljišče obdeluje sama ali s pomočjo drugih in je za to obdelovanje ustrezno usposobljena ter če iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka, ki je v letu 2007 znašal 10.273,60 EUR. Iz dokumentov zadeve izhaja, da F.F. in G.G. živita na kmetiji od leta 1971 in da se ves ta čas ukvarjata s kmetijstvom, zaradi česar se po drugem odstavku 111. člena ZKZ šteje, da sta za opravljanje kmetijske dejavnosti ustrezno usposobljena. Leta 2007 je kmetija iz naslova opravljanja kmetijske dejavnosti pridobila 94.138,16 EUR prihodkov. Glede na obrazloženo je F.F. in G.G. organ na prvi stopnji utemeljeno štel za kmeta mejaša. Po mnenju ministrstva je neutemeljen tudi pritožbeni ugovor o nepristranskosti prvostopnega organa pri zaslišanju prič. Vse priče so bile namreč pred zaslišanjem opozorjene, da morajo govoriti resnico, opozorjene pa so bile tudi na posledice krive izpovedbe. Zaradi skladnosti njihovih izpovedb pritožbeni organ ne dvomi v resničnost njihovih izpovedb, ki sta jih potrdila tudi Kmetijsko gozdarska zbornica in Kmetijsko svetovalna služba.

V tožbi tožnik izpodbijani odločitvi nasprotuje ter navaja, da upravna enota v ponovljenem postopku ni pravilno ugotovila prednostnega vrstnega reda predkupnih upravičencev. F.F. in G.G. po njegovem mnenju ni mogoče šteti za kmeta mejaša. Iz ortofoto posnetka z dne 25. 2. 2011 namreč jasno izhaja, da je most iz javne poti speljan neposredno na zemljišče s parc. št. 882, k.o. ... in ne na zemljišče, ki je predmet prodaje. Po prvem odstavku 19. člena ZEN poteka meja zgolj med sosednjima parcelama, ki se neposredno stikata in ne med zemljiščema, med katerima ležijo druga zemljišča. Upravna enota, ki tega ni upoštevala in je F.F. in G.G. določila za kmeta mejaša, je po mnenju tožnika odločila v nasprotju z zakonskimi določili. Tožnik tudi nasprotuje ugotovitvi prvostopenjskega organa, da je zemljišče s parc. št. 905, k.o. ... od prodajane nepremičnine oddaljeno 2,1 km. Kot poudarja, sta parceli oddaljeni zgolj približno 40 m, kar je natanko toliko, kolikor je od prodajane parcele oddaljeno zemljišče F.F. in G.G. Tožnika bi zato upravni organ po 1. alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ moral šteti za kmeta mejaša, saj se med njegovim zemljiščem s parc. št. 905, k.o. ... in zemljiščem, ki je naprodaj, nahajata zgolj pot in vodotok, med tem ko se med prodajano parcelo ter zemljiščem s parc. št. 870/3, ki je v lasti F.F. in G.G., nahajajo tri nepremičnine, ki predstavljajo v naravi vodotok, pot in deponijo. Po mnenju tožnika F.F. in G.G. tudi ni mogoče šteti za kmeta, saj se kmetijski dejavnosti zaradi zaposlitve nista posvetila v celoti. Prav tako ne drži, da sta kljub upokojitvi še zmeraj aktivna na kmetiji. F.F. in G.G. pa tudi nista izkazala, da sta za kmetovanje ustrezno usposobljena in da iz kmetijske dejavnosti pridobivata pomemben del dohodka. Njun glavni vir preživljanja je namreč pokojnina. Za razliko od F.F. in G.G. pa tožniku predstavlja kmetijska dejavnost glavno in edino dejavnost. Organ na prvi stopnji je po mnenju tožnika pri zaslišanju prič ravnal arbitrarno in samovoljno, ko je priči najprej prebral izpovedbo F.F. in G.G. in šele po prebrani izjavi pričo zaslišal. Izpovedb prič zaradi nepristranskega ravnanja organa ni mogoče šteti za verodostojne. Glede na obrazloženo tožnik sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in odobri prodajno pogodbo, podrejeno pa predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in vrne zadevo upravnemu organu v ponovno odločanje. Zahteva pa tudi povračilo stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka in A.A. ter B.B. kot prizadeti stranki na tožbo niso odgovorili.

V odgovoru na tožbo se F.F. in G.G. kot prizadeti stranki strinjata z izpodbijano odločitvijo ter sodišču predlagata, da tožbo zavrne ter jima prizna stroške sodnega postopka.

V nadaljnjih pripravljalnih vlogah tožnik in F.F. in G.G. prilagata izvedeniški mnenji, ki bi naj dokazovali, da tako tožnik kot tudi prizadeti stranki po ZKZ izpolnjujeta pogoje za priznanje statusa kmeta mejaša. Tožba ni utemeljena.

Za odločitev v tej zadevi je sporno vprašanje prednostnega vrstnega reda tožnika ter F.F. in G.G. pri nakupu na prodaj danega kmetijskega zemljišča s parc. št. 881, k.o. ... V upravnem postopku sta namreč tako tožnik kot tudi F.F. in G.G. predkupno upravičenje utemeljevala s statusom kmeta mejaša po določbi 2. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ, po kateri se za predkupnega upravičenca šteje kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj.

F.F. in G.G. tudi po ugotovitvi sodišča izpolnjujeta pogoje za priznanje statusa kmeta po 1. alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ, po kateri se za kmeta šteje fizična oseba, ki je lastnica, zakupnica oziroma drugačna uporabnica kmetijskega zemljišča, to zemljišče obdeluje sama ali s pomočjo drugih, in je za to obdelovanje ustrezno usposobljena ter iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka.

Na podlagi dokazov, izvedenih v upravnem postopku, je bilo namreč ugotovljeno, da sta F.F. in G.G. solastnika kmetijskih zemljišč v skupni površini 7,4 ha, ki so sestavni del kmetijskega gospodarstva, v sklop katerega so v letu 2008 sodila kmetijska zemljišča površine približno 30,00 ha. Kmetijska zemljišča še zmeraj aktivno obdelujeta, iz kmetijske dejavnosti pa kot solastnika kmetijskega gospodarstva, ki je v letu 2007 izkazovalo 94.138,16 EUR prihodkov, v smislu drugega odstavka 24. člena ZKZ pridobivata tudi pomemben del dohodka.

Upoštevaje prehodno določbo drugega odstavka 111. člena ZKZ, je treba šteti, da sta F.F. in G.G. za opravljanje kmetijske dejavnosti tudi ustrezno usposobljena. Po tej specialni določbi se namreč (ne glede na splošna določila zakona) šteje, da je kmet za opravljanje kmetijske dejavnosti ustrezno usposobljen, če je starejši od 30 let in ima od 15. leta starosti dalje najmanj pet let delovnih izkušenj na kmetiji ali v posamezni kmetijski dejavnosti. V postopku na prvi stopnji je bilo ugotovljeno, da sta F.F. in G.G. starejša od 30 let in da imata z delom na kmetiji dolgoletne izkušnje, saj se (kot so izpovedale priče, to pa je potrdila tudi vodja kmetijsko svetovalne službe) s kmetijsko dejavnostjo ukvarjata več kot dvajset let. Ker F.F. in G.G. izpolnjujeta vse pogoje za priznanje statusa kmeta, zaposlitev in prejemanje pokojnine iz naslova minule zaposlitve pa po ZKZ ni ovira za priznanje statusa kmeta, sodišče zavrača ugovor tožnika, da je upravni organ prizadetima strankama status kmeta priznal neupravičeno.

F.F. in G.G. sta upravna organa tudi pravilno štela za kmeta mejaša v smislu 2. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ. Zemljišče s parc. št. 870/3, k.o. ..., ki ga imata v solasti, namreč tudi po presoji sodišča meji na zemljišče, ki je naprodaj. Javna pot in melioracijski jarek, ki se nahajata med zemljiščema, in ki služita njunemu gospodarskemu izkoriščanju, po sodni praksi (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 657/2008 z dne 10. 11. 2010, sodba Upravnega sodišča RS opr. št. II U 40/2011 z dne 9. 5. 2011) glede na namen zakonskih določb (varovanje kmetijskih zemljišč in zaokroževanje kmetijskih gospodarstev) zemljiščema ne jemljeta lastnosti sosednjih zemljišč. Sodišče se tudi strinja z ugotovitvijo upravnih organov, da zemljišče s parc. št. 905, k.o. ..., ki je v lasti tožnika, po ZKZ ni mogoče šteti za sosednje na prodaj danemu zemljišču, saj ga reka Ščavnica, preko katere med zemljiščema ni neposrednega prehoda (prehod je v oddaljenosti približno 2 km), prostorsko ločuje od na prodaj danega zemljišča. Pri uporabi določb ZKZ, ki se nanašajo na odobritve pravnih poslov pri nakupu kmetijskih zemljišč in gozdov, je treba izhajati iz teleološke razlage predpisa, kar pomeni, da se pri ugotavljanju prednostnega vrstnega reda predkupnih upravičencev po 2. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ upošteva predvsem teritorialna povezanost kmetijskih zemljišč, ki olajšuje kmetijsko obdelavo in zagotavlja zaokrožanje kmetijskih gospodarstev. Pri opredeljevanju sosednjih zemljišč v smislu ZKZ se iz navedenega razloga ne uporabljajo določbe ZEN, ki za potrebe evidentiranja nepremičnin in urejanja meja sosednjih zemljišč opredeljujejo pojem meje.

Neutemeljen je po presoji sodišča tudi tožbeni ugovor o neverodostojnosti izpovedb prič, pridobljenih v postopku na prvi stopnji. Seznanitev prič s trditvami F.F. in G.G. namreč ne dokazuje neverodostojnosti njihovih izpovedb.

Izvedeniški mnenji tožnika ter prizadetih strank, ki sta bili pridobljeni po izdaji upravnih odločb in prvič predloženi v upravnem sporu, pa sodišče pri odločanju ni upoštevalo, saj predstavljata po tretjem odstavku 20. člena v zvezi z 52. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nedovoljen dokaz.

Ker so ugovori tožnika neutemeljeni, in ker je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, odločba pa je po presoji sodišča tudi pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je o utemeljenosti tožbe kljub spornemu dejanskemu stanju odločilo na seji, saj so stranke v upravnem sporu navajale zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno z 52. členom ZUS-1 sodišče pri odločanju ne more upoštevati (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Zahtevke strank za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.