Jedro

Ničnost pogodb v celoti je nesorazmerno težka, glede na pogodbeno kavzo pa tudi neprimerna sankcija za toženčeve kršitve. Te na načelni ravni res posegajo tudi v širši družbeni, takorekoč javni interes, pa vendar nasprotovanje morali in nekaterim postulatom urejanja pogodbenih razmerij v konkretnem primeru ni takšne narave, da bi moglo prevladati nad cilji v obligacijskem pravu uveljavljenih načel afirmacije pogodb in stopnjevitosti neveljavnostnih sankcij. Dosledna uporaba slednjih vodi k sklepu, da je nedopustno pogodbeno stanje v tej zadevi mogoče odpraviti z milejšo sankcijo, kot je sankcija absolutne ničnosti spornih pravnih poslov, ne da pri tem trpela temeljna ustavna načela družbene ureditve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnika morata v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožencu njegove revizijske stroške v znesku

1.239,30

EUR .

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so nični Posojilna pogodba in sporazum o zavarovanju terjatve št. SV 706/02 z dne 11. 4. 2002, Posojilna pogodba in sporazum o zavarovanju terjatve št. SV 475/01 z dne 11. 5. 2001 ter Dodatek št. 1 k posojilni pogodbi in sporazumu o zavarovanju terjatve št. SV 515/01 z dne 17. 5. 2001, vsi sklenjeni med pravdnimi strankami. Presodilo je, da so pravni posli toliko nemoralni oziroma nepošteni do tožnikov, da ne morejo ostati v veljavi.

2. Sodišče druge stopnje s tem ni soglašalo. Menilo je, da kršitve načela vestnosti in poštenja oziroma morale niso takšne, da bi narekovale ugotovitev ničnosti pogodb v celoti, pač pa da je treba pogodbe v delih, ki ne nasprotujejo prisilnim predpisom in ki ne omogočajo pretiranega, moralno nedopustnega okoriščenja toženca kot ekonomsko močnejše stranke, obdržati v veljavi. Pritožbi toženca je delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo tako spremenilo, da je pri Posojilni pogodbi in sporazumu o zavarovanju terjatve št. SV 706/02 z dne 11. 4. 2002 ničnost omejilo na del glavnice, ki presega 5.332,62 EUR, in na dogovorjene pogodbene in zamudne obresti, ki presegajo 12 % letno obrestno mero, glede preostanka pogodbe pa je pritožbo zavrnilo. Pri Posojilni pogodbi in sporazumu o zavarovanju terjatve št. SV 475/01 z dne 11. 5. 2001 ter dodatku št. SV 515/01 z dne 17. 5. 2001 je za ničen ugotovilo del glavnice, ki presega 84.071,52 EUR, in določilo o za primer odstopa toženca od pogodbe pavšalno dogovorjeni odškodnini v višini 28 % pogodbeno opredeljene vrednosti posojila, glede obresti (višine obrestne mere pogodbenih in dogovorjenih zamudnih obresti) pa je prvostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Takšno odločitev tožnika v reviziji izpodbijata iz revizijskih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata vzpostavitev sodbe sodišča prve stopnje, saj ta, kot trdita, bolj kakor sodba pritožbenega sodišča ustreza tistemu, kar izhaja iz moralnih načel in prisilnih predpisov. Menita, da toženčev špekulativni pristop, izkoriščanje njune stiske, nevednosti in lahkomiselnosti ne ustrezajo ravni poštenja, ki se zahteva v pravnoposlovnih odnosih. Kršitve morale so v konkretnem primeru tako hude, da posojilni pogodbi ne bi smeli imeti nobenih učinkov. Sodišče bi ju moralo izreči za v celoti nični in s tem v družbo poslati jasno sporočilo, da se stiske neukih ne sme izrabljati na način, kot si je to privoščil toženec. Le tako bi v odmevnih zadevah, na katerih se lomijo kopja pravne države – tudi predmetna je takšna – zaščitilo temeljne družbene vrednote.

4. V odgovoru na revizijo toženec obrazloženo nasprotuje reviziji in predlaga njeno zavrnitev.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Tožnika sta svoja tožbena zahtevka za ugotovitev ničnosti v tč. 1. navedenih posojilnih pogodb in dodatka k eni izmed njiju utemeljevala s trditvami o oderuškosti, nemoralnosti in nevestnem ter nepoštenem ravnanju toženca tako v stipulacijski kot v solucijski pogodbeni fazi. Glavne argumente za ugodilno odločitev je sodišče prve stopnje našlo v teh ugotovitvah oziroma zaključkih: v obeh posojilnih pogodbah je navedeno, da je bil tožnikoma izročen znesek, ki ne odraža dejanskega obsega izplačanega denarja (glavnice) s strani posojilodajalca; v pogodbah opredeljena zneska predstavljata vrednost tožnikoma izplačane glavnice, povečane za kapitalizirane pogodbene obresti in stroške, v nobeni od posojilnih pogodb nista jasno navedeni ne glavnica ne višina obrestne mere dogovorjenih pogodbenih obresti, v pogodbi z dne 11. 5. 2001 (gre za notarski zapis št. SV 475/01) pavšalno določena odškodnina v višini 28 % od celotnega v pogodbi navedenega zneska (torej od 499.722 DEM) nasprotuje prisilnim predpisom, ker gre dejansko za pogodbeno kazen, ta pa je po zakonu prepovedana (tretji odstavek 370. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – v nadaljevanju ZOR), kadar gre za denarne obveznosti, toženec je pravna oseba, ki se je s posojanjem denarja ukvarjala poklicno, zato je bil zavezan strožji, profesionalni skrbnosti, in kljub temu, da je vedel, koliko denarja je tožnikoma dejansko posodil, je toženec skušal v izvršbi priti do poplačila glavnice v višini, kot je neresnično opredeljena v zgoraj omenjeni posojilni pogodbi (torej 499.722 DEM, zmanjšanih za že opravljena delna plačila tožnikov).

8. Revizijsko sodišče pritrjuje reformatorični argumentaciji pritožbenega sodišča, da stranke v skladu z načelom pogodbene avtonomije prosto oblikujejo pogodbena razmerja. Ustavo, kogentne norme in moralna načela, ki avtonomijo omejujejo, je posledično treba razlagati restriktivno in skrbno presojati, kdaj je glede na kršeno (moralno ali kogentno) normo, njen namen in intenzivnost posega v splošne ali posamične interese ničnostna sankcija lahko upravičena. Kadar je nedovoljeno stanje zajeto v enem ali nekaj pogodbenih določilih, pogodba lahko obstoji v veljavi tudi brez njih, če je namen ugotovitve (delne) ničnosti prav v sanaciji nedovoljenega stanja in je preostali del posla upoštevaje kavzo pogodbenega razmerja še vedno smiseln (prim. prvi in drugi odstavek 105. člena ZOR in 88. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ).(1)

9. Za razliko od sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče zavesti tožnikov o tem, koliko denarja sta si izposodila od toženca in tudi, da bo treba izposojeno nekoč vrniti, pripisalo ustrezno težo. Dejstvo je, da sta tožnika v času sklepanja spornih pogodb p oznala višino mesečne anuitete, ki bi jo morala plačevati, in obdobje ročnosti ter izrazila strinjanje z njima s podpisi tako na amortizacijskih načrtih kot na samih posojilnih pogodbah. Znesek izposojene glavnice in plačila zanjo (pogodbene obresti), četudi je bilo slednje v besedilu pogodb izraženo le v kapitalizirani obliki in skupaj z glavnico, jima potemtakem ni mogel biti tuj. Ker preostale ugotovitve, ki tvorijo dejstveni substrat zadeve (zlasti ta, da sta bila tožnika tista, ki sta iskala posojilodajalca, ne obratno – četudi je bila njuna kmetijska dejavnost že obremenjena z dolžnostjo vračanja bančnega kredita, sta se bila pripravljena dodatno zadolževati, ker sta težila k hitri razširitvi proizvodnje), tudi ne podpirajo teze revidentov o toženčevi zavestni zlorabi njunega neugodnega oziroma šibkega, ranljivega položaja oziroma lastnosti (t.i. subjektivni element oderuškosti; prim. prva odstavka 141. člena ZOR in 119. člena OZ), se ničnost pogodb v celoti pokaže kot nesorazmerno težka, glede na pogodbeno kavzo pa tudi neprimerna sankcija za toženčeve kršitve. Te na načelni ravni res posegajo tudi v širši družbeni, takorekoč javni interes, pa vendar nasprotovanje morali in nekaterim postulatom urejanja pogodbenih razmerij (zlasti vestnemu in poštenemu postopanju v obligacijskih zadevah) v konkretnem primeru ni takšne narave, da bi moglo prevladati nad cilji v obligacijskem pravu uveljavljenih načel afirmacije pogodb in stopnjevitosti neveljavnostnih sankcij. Dosledna uporaba slednjih vodi k sklepu, da je nedopustno pogodbeno stanje v tej zadevi mogoče odpraviti z milejšo sankcijo, kot je sankcija absolutne ničnosti spornih pravnih poslov, ne da pri tem trpela temeljna ustavna načela družbene ureditve(2). Rešitev pritožbenega sodišča, naj sporni posojilni pogodbi in dodatek k eni izmed njiju ostanejo v veljavi v obsegu, ki ne bo v nasprotju s prisilnimi predpisi in ne bo omogočal pretiranega, moralno nedopustnega okoriščenja ekonomsko močnejše stranke, tj. toženca kot posojilodajalca, se tako izkaže za povsem primerno.

10. Temeljna zaveza posojilojemalca iz posojilne pogodbe, ki se glasi na denar, je, da vrne znesek, enak izposojenemu (557. člen ZOR in 569. člen OZ). Prav je zato, da sta obe posojilni pogodbi glede obveznosti tožnikov veljavni v delih, ki ustrezata ugotovljenim zneskom izposojene glavnice (posojilna pogodba št. SV 706/02 z dne 11. 4. 2002 do zneska 5.332,62 EUR in p osojilna pogodba št. SV 475/01 z dne 11. 5. 2001 z dodatkom št. SV 515/01 z dne 17. 5. 2001 do zneska 84.071,52 EUR) . Pravilna pa je pravnomočna odločitev tudi v delih, ki se tičejo drugih revizijsko spornih sestavin posojilne pogodbe, sklenjene dne 11. 4. 2002 v obliki notarskega zapisa št. SV 706/02.(3) Gre za višino letne obrestne mere pogodbenih obresti in dogovorjenih zamudnih obresti, ki jo je pritožbeno sodišče pri obeh vrstah obresti omejilo na 12 % z obrazložitvijo, da tožencu ni uspelo izpodbiti zakonske domneve oderuških obresti iz prvega odstavka 377. člena OZ.

11. Matematični preračun relevantnih kategorij potrjuje, da je ta odločitev materialnopravno korektna. Namreč, višino obrestne mere zamudnih obresti za nepristne valutne terjatve v drugem odstavku 378. člena predpisuje OZ, znaša pa 8 % na leto. 8 %, povečanih za polovico, je 12 %. Ta vrednost je po zakonodajalcu določena kot meja, onstran katere se materialno dokazno breme glede vprašanja obrestne oderuškosti z dolžnika prevali na upnika. Kadar ni nasprotne ugotovitve (in v tem primeru je, kot že pojasnjeno, ni), obrestna mera nad to mejo v skladu s praesumptio iuris obvelja za oderuško. Seveda to ne pomeni, da oderuškost obresti ne bi mogla biti podana tudi pri obrestnih merah, ki so nižje od omenjene vrednosti. Vendar je v takem primeru breme, da (navede in) dokaže obstoj specifičnih okoliščin, ki bi mogle utemeljiti tako subjektivni kot objektivni element oderuštva, na dolžniku. Ker trditvena in dokazna ponudba tožnikov v tej pravdi takšnih okoliščin ne zajema, izpodbijani sodbi tudi v tem oziru ni česa očitati.

12. Uveljavljani revizijski razlogi po povedanem niso podani, zato je moralo sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP).

13. Revidenta sta iz revizijskega postopka izšla kot poraženca, zato morata v skladu z merilom uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) povrniti tožencu stroške revizijskega postopka. Te je sodišče priznalo in odmerilo na podlagi stroškovnika v odgovoru na revizijo in revidentoma naložilo v plačilo 1.239,30 EUR zadevnih stroškov.

Op. št. (1): Glej S. Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, veliki komentar zakona o obligacijskih razmerjih, I. Knjiga, ČZ Uradni list SR Slovenije, Ljubljana, 1984, str. 368–370. Op. št. (2): Ta so podrobno opredeljena v odločbi US RS U-I-202/93 z dne 6. 10. 1994. Op. št. (3): Posojilna pogodba SV 475/01 z dne 11. 5. 2001 (z dodatkom SV 515/01) glede nebistvenih sestavin, kot sta višini pogodbenih in dogovorjenih zamudnih obresti, ni predmet revizijske presoje, saj o teh vprašanjih še ni bilo pravnomočno razsojeno.