Jedro

Dogovor pravdnih strank, po katerem v posamezno pogodbo kot glavnico vpišeta bruto znesek financiranja posojilojemalca, torej dejansko izročeno glavnico in vsoto pogodbenih dogovorjenih obresti, pri čemer se višine pogodbene obrestne mere ne da razbrati, ne predstavlja takšne kršitve načela vestnosti in poštenja in morale, ki bi narekovale ugotovitev celotne ničnosti pravnega posla.

Pri ugotavljanju oderuškosti višine obrestne mere pogodbenih in pogodbeno dogovorjenih zamudnih obresti za terjatve med posojilodajalko – gospodarsko družbo in posameznikom za obveznosti v tuji valuti pred uveljavitvijo OZ je ustrezna primerjava z obrestno mero, ki so jo za podobne posle uporabljale banke. Po uveljavitvi OZ pa se uporablja domneva oderuških obresti 377. člena OZ.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: v 1. točki izreka v delu, ki se nanaša na posojilno pogodbo in sporazum o zavarovanju terjatve z dne 11.4.2002, zapisana v notarskem zapisu SV 706/02 notarja AA, spremeni tako, da se ugotovi delna ničnost pogodbe in sporazuma glede glavnice, ki presega znesek 5.332,62 EUR in pogodbenih ter zamudnih obresti, ki presegajo 12% letno obrestno mero, v preostalem delu pa se tožbeni zahtevek glede ugotovitve ničnosti te pogodbe in sporazuma zavrne; v 1. točki izreka v delu, ki se nanaša na posojilno pogodbo in sporazum o zavarovanju terjatve z dne 11.5.2001, zapisana v notarskem sporazumu SV 475/01 notarja AA in dodatek štev. 1 k tema pogodbama, zapisan v notarskem zapisu SV 515/01, spremeni tako, da se ugotovi ničnost omenjenih pogodb glede glavnice, ki presega 84.071,52 EUR (20.146.899,77 SIT) in pavšalno dogovorjene odškodnine v višini 28% vrednosti prejetega posojila iz 2. odstavka 3. točke posojilne pogodbe; glede ugotovitve ničnosti preostalega dela pogodbe pa se izpodbijana sodba razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so posojilna pogodba in sporazum o zavarovanju terjatev z dne 11.4.2002, zapisana v notarskem zapisu SV 706/02 notarja AA, posojilna pogodba in sporazum o zavarovanju terjatve z dne 11.5.2001, zapisana v notarskem sporazumu SV 475/01 notarja AA in dodatek štev. 1 k posojilni pogodbi in sporazumu o zavarovanju terjatve dne 17.5.2001, zapisan v notarskem zapisu SV 515/01, sklenjene med pravdnima strankama, nične. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči plačati stroške pravdnega postopka v višini 8.854,17 EUR.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Opozarja, da je potrebno pravni posel gledati celovito. Tožnika sta pred podpisom same posojilne pogodbe prejela ponudbo tožene stranke skupaj z anuitetnim načrtom in oboje lastnoročno podpisala. Iz ponudbe ter anuitetnega načrta je natančno razviden znesek izplačanega posojila, višina in število obrokov. Teh listin tožnika nista podpisala pred sklenitvijo same pogodbe, temveč nekaj dni prej. Sama sodba je v nasprotju s svojimi ugotovitvami, ko navaja, da je tožnik izpovedal, da se je z direktorjem BB dogovarjal za posojilo 10.000.000,00 SIT in da ni vedel, kako se je v pogodbi znašel znesek 499.722,00 DEM. Sodišče je verjelo izpovedim in vlogam tožnikov, čeprav nista govorila resnice. Pritožnik podrobno opisuje, kako je tožnik neverodostojno izpovedoval že v postopku pred Okrajnim sodiščem v Lendavi in očita sodišču, da je preveč sledilo izpovedbam obeh tožnikov. Nekorekten je tudi očitek sodišča, da je tožena stranka v izvršilnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Lendavi vtoževala znesek 40.675.641,00 SIT in ga brez obrazložitve zmanjšala skoraj za polovico, saj je glavnico zmanjšala na podlagi izvedenskega mnenja sodne izvedenke B. A. Sklicevanje sodišča na prve posojilne pogodbe tožnikov s P. C. d.o.o. oziroma S. banko nimajo nikakršne veze s predmetnim poslom. Če naj bi bila izpodbijana pogodba v nasprotju z načelom morale, bi morali biti tožeči stranki zavedeni s strani tožene stranke o tem, koliko posojila bosta prejeli, pri kom ga najemata in koliko ga morata vrniti. V konkretnem primeru sta bila tožnika seznanjena z vsemi bistvenimi elementi posla, zato pogodba v celoti ne more biti nična. Če pa sodišče ocenjuje, da je pogodba nična zaradi višine obrestne mere, pa bi moralo uporabiti določbe delne ničnosti. Pri posojilni pogodbi z dne 11.4.2002 sodišče ugotavlja, da je ta nična tudi, ker nasprotuje določilom 377. in 119. člena OZ. V spisu ni dokaza, da bi pogodbene obresti znašale 30% letno. Navedena obrestna mera ni bila nikoli uradno izračunana. Prav tako ni mogoče pritrditi ugotovitvam sodišča, da tožena stranka ni dokazala, da ni izkoristila stiske ali težkega gmotnega stanja prve tožeče stranke ter njene nezadostne izkušenosti ali lahkomiselnosti. Sodišče je ugotovilo, da je bila prva pogodba sklenjena, ker sta tožnika rabila posojilo za razširitev proizvodnje. Težave pri plasmaju mleka je moč šteti kot poslovni rizik tožnikov, najetje posojil pa kot investicijsko vlaganje. Zamuda pri plačilu teh obrokov torej ni osebna stiska dolžnikov, temveč njun gospodarsko likvidnostni problem. Tožnika nista zatrjevala, da posojila pri kakšni drugi banki ne bi mogla dobiti. Izkoriščanje strank pa tudi ni napoved toženke, da bosta pričela z izvršbo, če ji tožnika v dveh dneh ne bosta plačala zapadlih obrokov.

Pritožba je delno utemeljena.

V obravnavani zadevi je sodišče presojalo ničnost posojilnih pogodb z dne 11.5.2001 in 11.4.2002 ter ustreznih sporazumov o zavarovanju denarnih terjatev z ustanovitvijo zastavnih pravic na nepremičninah in premičninah obeh tožnikov kot zakoncev. Razsodilo je, da so pravni posli v celoti nični, ker nasprotujejo splošnim moralnim načelom, predvsem načelu vestnosti in poštenja pri sklepanju pogodbenih poslov. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da so stranke v pogodbo zapisale kot glavnico celoten bruto znesek, ki sta ga bila tožnika po amortizacijskem načrtu dolžna vrniti toženki in ki vsebuje tudi pogodbene obresti, katerih obrestna mera iz pogodb ni razvidna. V pogodbah je celo zapisano, da je bil bruto znesek financiranja, ki je za več kot enkrat presegel glavnico, tožnikom izročen. Glede na navedeno je poleg ugotovitve ničnosti posameznih pogodbenih določb, kot bo razvidno v nadaljevanju te sodbe, sodišče prve stopnje kot nično razglasilo vse vtoževane pravne posle in s tem v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov.

Eno temeljnih načel pogodbenega prava je načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij (10. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR, 3. člen Obligacijskega zakonika – OZ), pri čemer velja avtonomija volje pogodbenih strank. Udeleženci pogodbe pa so omejeni z ustavo, prisilnimi predpisi in moralnimi načeli. Pri tem je potrebno restriktivno razlagati, kdaj je kakšen pravni posel tako v nasprotju z moralo, da je ničen v celoti. Kdaj gre za ničen pravni posel mora torej sodišče v vsakem primeru skrbno presojati ter analizirati normo (kogentno ali moralno), ki je kršena, in njen namen ter intenzivnost posega v splošne in posamezne interese. Bistveno je, ali je bil pravni posel že izvršen, ter ali bo z ničnostjo sanirano nedovoljeno stanje. Obligacijski predpisi (105. člen ZOR, sedaj 88. člen OZ) zato določajo, da zaradi ničnosti kakšnega pogodbenega določila ni nična tudi sama pogodba, če lahko obstane brez tega določila in če to določilo ni bilo ne pogodbeni pogoj ne odločilni nagib za sklenitev pogodbe. Pogodba pa ostane v veljavi celo takrat, ko je bilo nično določilo zanjo pogoj oziroma odločilni nagib, če je namen ugotovitve ničnosti prav v tem, da bi se pogodba znebila tega določila in bi veljala brez njega.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta bila tožnika seznanjena z vsoto, ki naj bi si jo izposodila ter z višino in številom mesečnih obrokov, ki jih bosta morala vrniti. Nenazadnje sta amortizacijska načrta z navedenimi podatki tudi podpisala. Pri tem je pritožbeno sodišče sledilo dokazni oceni sodišča prve stopnje, da se je prvi tožnik moral zavedati, da dejansko izročeni denarni znesek po prvi posojilni pogodbi ne predstavlja celotnega zneska posojene glavnice, saj se je z delom poplačalo tudi njegovo predhodno posojilo pri S. banki, za katerega je štel, da je z novo posojilno pogodbo prenehalo. Pri obeh pogodbah sta torej tožnika prejela zneske, kot izhajajo iz prvostopne sodbe (stran 9 in 14 sodbe), amortizacijskih načrtov in kot jih zatrjuje tožena stranka ter sta jih bila pripravljena vrniti v dogovorjenih obrokih. Dejstvo, da sta bila v obeh primerih posojilnih pogodb v sam tekst pogodbe vnesena kot glavnica zneska celotnega financiranja tožnika, torej vključno s pogodbenimi obrestmi in stroški, pa po oceni pritožbenega sodišča še ne predstavlja takšne kršitve načela vestnosti in poštenja, ki bi narekovalo ugotovitev ničnosti celotne pogodbe. Sklenjene pravne posle je namreč mogoče vzdržati v veljavi v takšnem obsegu, da ne bodo nasprotovali prisilnim predpisom in ne bodo omogočali pretiranega in moralno nedopustnega okoriščenja ekonomsko močnejše tožene stranke kot posojilodajalke. V tej smeri je sodišče druge stopnje presojalo pogodbe v nadaljevanju, upoštevajoč, da je bil del poslov sklenjen po uveljavitvi OZ, del pa še za časa veljavnosti ZOR, torej v letu 2001. V posojilni pogodbi z dne 11.4.2002, ki sta jo sklenili tožena stranka kot posojilodajalka in zastavna upnica, tožnik kot posojilojemalec in zastavni dolžnik in tožnica kot zastavna dolžnica, je zapisano, da je posojilodajalec posojilojemalcema odobril posojilo v bruto znesku tolarske protivrednosti 10.302,00 EUR, kar na dan podpisa pogodbe znaša 2.318.465,10 SIT, posojilojemalec pa se zavezuje to posojilo vrniti v 68 obrokih po 151,50 EUR. Med pravdnima strankama ni sporno, da je bila neto vrednost posojila 5.332,62 EUR, zgolj od tega zneska pa je tožena stranka tudi upravičena obračunavati pogodbene in zamudne obresti. Po določilu 2. odstavka 378. člena OZ znaša obrestna mera zamudnih obresti 8% letno, mogoče pa se je dogovoriti tudi za višjo obrestno mero (379. člen OZ). Vendar pa se po določilu 377. člena OZ v primeru, če je dogovorjena obrestna mera pri pogodbenih obresti za več kot 50% višja od predpisane zamudne obrestne mere zamudnih obrestih, takšen dogovor šteje za oderuško pogodbo, razen če upnik dokaže, da ni izkoristil stiske ali težkega gmotnega stanja dolžnika, njegove nezadostne izkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti ali da korist, ki si jo je izboril zase ali za koga drugega ni v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali se zavezal dati ali storiti. S to določbo je dokazno breme izpodbijanja domneve oderuštva na upniku, pritožbeno sodišče pa soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tega dokaznega bremena ni izpolnil (stran 14 sodbe). Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnikova zamuda pri plačilu mesečnih obrokov po prvi pogodbi, na podlagi katere sta tožnika že imela pod hipoteko zastavljeno precejšnje premoženje, s katerim sta se kot kmeta preživljala, ne predstavlja njune stiske, temveč gre zgolj za gospodarsko likvidnostni problem. Še posebej to velja glede na ravnanje tožene stranke, ki je vztrajala pri takojšnji realizaciji hipoteke na premoženju tožnikov, ki sta kmeta, njuno premoženje pa jima zagotavlja eksistenco. S prvo posojilno pogodbo sta bila že v odvisnem položaju od gospodarsko močnejše tožene stranke, ta pa je to izkoristila za dogovor o posojilu po nedopustno visoki obrestni meri pogodbenih in zamudnih obresti v razmerju stabilne valute, dogovorjene valutne klavzule in učinkovitega zavarovanja svoje terjatve s hipoteko. Nedvomno višina pogodbenih obresti od zneska posojila v višini 5.332,62 EUR, kar naj bi tožnik vrnil v 68 obrokih po 151,50 EUR, skupno torej 10.302,00 EUR, presega 12% letno obrestno mero (8% obrestno mero zamudnih obresti iz 2. odstavka 378. člena OZ povečano za 50%), v tem obsegu pa je omenjena pogodba nična. Enako velja tudi glede obrestne mere zamudnih obresti v višini 2,5% mesečno oziroma 30% letno. Zato je pritožbeno sodišče tožbenemu zahtevku tožnikov glede ničnosti omenjene pogodbe in k tej pripadajočega sporazuma o zavarovanju terjatev, zapisanega v notarskem zapisu SV 706/02, ugodilo tako, da je ugotovilo njuno delno ničnost glede glavnice, ki presega neto dogovorjeni znesek posojila 5.332,62 EUR ter pogodbenih in zamudnih obresti, ki presegajo 12% letno obrestno mero. V preostalem delu pa je tožbeni zahtevek tožnikov zavrnilo in s tem ugodilo pritožbi tožene stranke. Ugotovitev ničnosti celotne pogodbe ob izročenem posojilu namreč ne bi dosegla svojega namena in bi bila v nasprotju z restriktivnim pristopom, ki poskuša pravne posle ohraniti v veljavi.

V posojilni pogodbi z dne 11.5.2001, ki sta jo sklenili tožena stranka kot posojilodajalka, tožnik kot posojilojemalec in zastavni dolžnik in tožnica kot zastavna dolžnica, pa je zapisano, da je posojilodajalec posojilojemalcema odobril in izročil znesek v višini tolarske protivrednosti 499.722,00 DEM, kar je na dan podpisa pogodbe znašalo 55.509.119,76 SIT. Tožnik se je zavezal posojilo vrniti v 120 zaporednih mesečnih obrokih, višina obroka pa je bila določena na 4.164,35 DEM. Pogodbenici sta se dogovorili za višino zamudnih obresti 2% mesečno v tolarski protivrednosti celotnega dolgovanega zneska, za primer razdrtja pogodbe oziroma odstopa od pogodbe pa sta se dogovorili, da toženi stranki pripada odškodnina v pavšalnem znesku 28% oziroma 139.922,16 DEM oziroma 15.542.533,53 SIT. Kot je pritožbeno sodišče že zapisalo, sledi dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je bila pogodbena volja obeh strank, da znaša neto znesek glavnice v obravnavanem poslu 185.000,00 DEM oziroma 20.146.899,77 SIT, zato je pritožbeno sodišče po že obrazloženem v predhodnem odstavku glede posojilne pogodbe z dne 11.4.2002 ugotovilo ničnost tudi te sklenjene pogodbe za glavnico, ki presega dejanski znesek neto financiranja, torej za navidezno zapisano glavnico v višini 314.722,00 DEM oziroma 35.362.219,99 SIT. Pritožbeno sodišče povsem soglaša tudi z razlogi sodišča prve stopnje na 10. strani sodbe glede ničnosti v pogodbi določene pavšalne odškodnine (2. odstavek 3. točke pogodbe) v višini 28% vrednosti posojila, kar znaša 139.922,16 DEM in se v izogib ponavljanju v celoti nanje sklicuje. Tudi tožena stranka v pritožbi ugotovitvi ničnosti tega dela pogodbe ne nasprotuje. Postavlja pa se vprašanje ničnosti ostalih izpodbijanih pogodbenih določil, to je določil glede višine pogodbenih in zamudnih obresti. V tem delu je sodišče prve stopnje zaradi napačnega materialnopravnega stališča, da je zaradi kršitve moralnih načel in predvsem načela vestnosti in poštenja, pogodba v celoti nična, opustilo materialno procesno vodstvo in pravdnih strank ni opozorilo na pravno relevantne okoliščine. V danem primeru gre za pogodbo med pravno in fizično osebo, zavarovano z valutno klavzulo. Ničnost obravnavanih določb bo tako potrebno presojati tudi v primerjavi z obrestmi, kot so jih banke v tistem obdobju plačevale za takšne in podobne vrste poslov.

Obrestne mere zamudnih obresti za obveznosti, izražene v tuji valuti, v tistem obdobju ni določal noben predpis. Po stališču, izraženem v sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 228/97, so se stranke lahko dogovorile za višje zamudne obresti, kot so jih za takšno vrsto posla plačevale banke, saj imajo te obresti tudi kazensko funkcijo za primer zamude. Nasprotno pa iz sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 426/2000 izhaja, da je tudi glede dogovorjenih zamudnih obresti potrebno uporabiti analogijo z 2. odstavkom 399. člena ZOR in jih torej primerjati z bančnimi obrestmi. Vrhovno sodišče je pri ugotavljanju morebitne oderuškosti obrestne mere zamudnih obresti pri terjatvah z devizno klavzulo kot ustrezno označilo tudi primerjavo z obrestno mero, ki jo je takrat določal zakon za tolarske terjatve (sodba II Ips 266/2002). Sodišče prve stopnje naj tako v nadaljevanju ugotovi, ali in za koliko je dogovorjena obrestna mera zamudnih obresti v višini 2% mesečno od celotnega dolgovanega zneska realno presegla zamudno obrestno mero, ki jo je takrat za tolarska posojila predpisoval zakonodajalec in ali ter koliko je presegla bančno obrestno mero za podobne posle. Ne glede na svobodo urejanja pogodbenih razmerij namreč po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka glede na vse ugotovljeno ni upravičena do morebitnih višjih obresti od tistih, ki so si jih v podobnih poslih lahko izgovorile banke in so v presežku višje dogovorjene pogodbene zamudne obresti nične.

Enako velja tudi za pogodbene obresti, katerih obrestna mera iz pogodbe ni razvidna. Tudi v tem primeru je ustrezna primerjava za moralno dopustnost dogovorjene obrestne mere tista obrestna mera, kot so jo na finančnem trgu lahko dosegle banke v podobnih poslih. Višje obresti bi pomenile kršitev načela vestnosti in poštenja ter varstva ekonomsko šibkejše stranke, pri tem pa bi dopuščale nesprejemljivo okoriščanje tožene stranke, ki je razpolagala z ustreznim hipotečnim zavarovanjem terjatve. Ker se sodišče prve stopnje s primerjavo obrestnih mer v obravnavani pogodbi in takrat obstoječih bančnih mer ni ukvarjalo ter v tej smeri zadeve tudi ni predstavilo strankam ter jim ni omogočilo, da dopolnijo trditveno podlago (285. člen ZPP), je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo glede posojilne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z dne 11.5.2001 ter dodatka k tej posojilni pogodbi v delu, v katerem ni že samo ugotovilo ničnosti pogodbe, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje na podlagi določila 355. člena ZPP. Navodila za delo prvostopnega sodišča so vsebovana v dosedanji obrazložitvi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 4. odstavka 165. člena ZPP.