Jedro

Tožena stranka tožnika ni utemeljeno pisno opomnila na izpolnjevanje obveznosti in na možnost kasnejše odpovedi, čeprav je pri tožniku z alkotestom ugotovila prisotnost alkohola v krvi. Koncentracije alkohola je bila namreč zanemarljiva (0,04 mg/l), bila pa je posledica dejstva, da je tožnik tisti dan jedel rumove kroglice. Tako ni mogoče šteti, da je bil tožnik vinjen na delu, da bi bilo opozorilo (in posledično redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga) utemeljeno.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v petem ter v četrtem odstavku v zvezi s petim odstavkom I. točke izreka sodbe tako, da se prisojena odškodnina zviša na znesek 10.456,10 EUR, od katerega je tožena stranka dolžna odvesti davke in prispevke, ter tožniku izplačati ustrezni neto znesek, v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila, v presežku pa se tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi v znesku 4.494,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrne.

V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta ter se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške pritožbenega postopka v višini 302,40 EUR, v roku 8 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi po sklepu tožene stranke z dne 14. 2. 2011, potrjena s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 16. 3. 2011, nezakonita in se razveljavi (prvi odstavek I. točke izreka), da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prenehalo dne 27. 5. 2011, ampak je trajalo do 9. 10. 2011, in da mu je tožena stranka za obdobje od 27. 5. 2011 do 9. 10. 2011 dolžna priznati delovno dobo ter jo vpisati v ustrezno evidenco (drugi odstavek I. točke izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku obračuna bruto plače in mu po odvodu davkov in prispevkov izplača neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznih zneskov do plačila (tretji odstavek I. točke izreka), ter da mu obračuna odškodnino v višini 5.980,00 EUR in mu po odvodu davkov in prispevkov izplača pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka osemdnevnega roka do plačila (četrti odstavek I. točke izreka). V presežku (za priznanje delovnega razmerja, delovne dobe in plačilo plač po 10. 10. 2011 ter za plačilo odškodnine v znesku 8.910,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (peti odstavek I. točke izreka). S sklepom je zaradi delnega umika tožbe glede priznanja vseh oziroma drugih pravic iz delovnega razmerja ter glede obračuna in plačila drugih prejemkov iz delovnega razmerja postopek v tem delu ustavilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 969,00 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka do plačila (III. točka izreka).

Zoper navedeno odločitev, razen zoper sklep o ustavitvi postopka zaradi delnega umika tožbe, sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del navedene sodbe glede prisojene odškodnine zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje ustrezno spremeni in prisodi vtoževano odškodnino, toženi stranki pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov, podredno pa, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri prisoji odškodnine zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi v premajhni meri upoštevalo trajanje zaposlitve tožnika pri toženi stranki (več kot ¼ delovne dobe, predvidene za starostno upokojitev), da tožnik ni prejemal denarnega nadomestila pri Zavodu za zaposlovanje, obenem pa je precenilo zaposlitvene možnosti tožnika v času izgube zaposlitve. Tožnik je namreč izgubil zaposlitev pri toženi stranki že v času gospodarske krize, ko so bile zaposlitvene možnosti bistveno otežene. Poleg tega sodišče ni upoštevalo, da tožnik ni imel nikakršnih izkušenj na področju managementa, temveč je vse delovne izkušnje pridobil z opravljanjem dela policista. Zaradi pomanjkanja ustreznih delovnih izkušenj so bile tožnikove zaposlitvene možnosti ob izgubi zaposlitve minimalne. Tožnik se je sicer zaposlil na drugem področju, vendar gre to pripisati sreči, ne pa velikim zaposlitvenim možnostim. Ob izgubi zaposlitve se je tožnik znašel v izredno težki ekonomski situaciji, saj je moral skrbeti za otroke. Z ženo sta se znašla v nemogočem položaju, ker sta kljub nizkemu dohodku žene morala plačevati hipotekarni kredit, zavarovan s kupljeno nepremičnino in nepremičninama njunih staršev. V času brezposelnosti tožnik ni prejemal nikakršnih dohodkov, zato je družina trpela hudo pomanjkanje. Vse navedeno bi moralo sodišče upoštevati ter tožniku odmeriti vtoževano odškodnino. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del navedene sodbe ter sklep o stroških iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da ugodilni del sodbe in sklep o pravdnih stroških spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločitev razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da dejstvo, da je tožnik užival kofein, kadil cigareto in imel pri sebi mobilni telefon, ne vpliva na rezultat preizkusa z elektronskim alkotestom. Pri tem se tožena stranka sklicuje na poročilo Slovenskega inštituta za kakovost in meroslovje, ki je opravil test vplivov na elektronski alkoskop, ter ugotovil, da vsi navedeni dejavniki nimajo vpliva na rezultat, ki ga pokaže digitalni alkotest. Tožnik je zapisnik o alkoholiziranosti podpisal in se z njegovo vsebino strinjal. Meni, da je možno le presojati, ali prisotnost alkohola 0,09 mg/L v organizmu policista pomeni opravljanje dela pod vplivom alkohola ali ne. Tožnik ne bi smel nositi orožja, ker je bil pod vplivom alkohola. Pri količini alkohola, ki ga je imel tožnik v organizmu, se pojavijo težave pri opazovanju premikajočih luči, hkrati pa je sposobnost ocenjevanja razdalje slabša kot običajno. Tožnik je bil v alkoholiziranem stanju in bi lahko okrnil ugled organa, saj bi oseba v postopku lahko zaduhala zadah po alkoholu. Vsebnost alkohola v organizmu tožnika pomeni, da je bil v času službe pod vplivom alkohola. Tožniku ni bila odrejena prepoved opravljanja dela zato, ker je imel le še eno uro do zaključka službe, odrejeno pa mu je bilo notranje delo. Poleg tega pa vsebnost alkohola v krvi samo po sebi še ne pomeni nevarnega opravljanja dela na vseh delovnih nalogah. Četudi bi tožnik dejansko zaužil enormne količine rumovih bonbonov, bi se moral zavedati, da uživanje alkohola povzroča nerazsodnost. Meni, da je tožena stranka dokazala nedostojno vedenje tožnika do nadrejenega delavca. A.A. je izpovedal, da je tožnik stresal jezo na nadrejenega ob hkratnem glasnem govorjenju obeh. Tožnik je izrazil jezo do nadrejenega in mu nekaj zabrusil. Ne glede na vsebino izrečenih besed takšen način govora kaže na to, da tožnik do nadrejenega ni bil prijazen. Nadrejeni (komandir) je bil nad načinom izražanja, ki ni bilo primerno, presenečen. Vse navedeno kaže na nezadovoljstvo tožnika, ki je moral kot magister znanosti opravljati delo policista, za katerega se zahteva nižja izobrazba.

Po mnenju tožene stranke je pretirana tudi višina prisojene odškodnine zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Le-ta bi morala biti simbolična, v višini zgolj ene plače. Tožnik je bil manj kot pol leta brez službe in to v času gospodarske krize. Zaposlitvene možnosti tožnika so bile glede na izredno hitro zaposlitev tožnika fenomenalne. Tožnik ima pri drugem delodajalcu višjo plačo, kar pomeni, da je interes za odpoved reintegraciji ekonomske narave. Poleg tega bi moralo sodišče upoštevati dejstvo, da tožena stranka s tožnikom ne more nadaljevati delovnega razmerja.

V odgovoru na pritožbo stranki prerekata navedbe iz pritožb, predlagata njuno zavrnitev, tožnik pa priglaša še stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, je pa na tako ugotovljeno dejansko stanje deloma zmotno uporabilo materialno pravo, ker je tožniku prisodilo odškodnino zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi v prenizkem znesku.

Tožena stranka je tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Pred takšno odpovedjo mora delodajalec skladno z določbo prvega odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) najkasneje v 60 dneh od ugotovitve utemeljenega razloga in najkasneje v šestih mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, razen če ni s kolektivno pogodbo dejavnosti drugače določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih. Tožena stranka je tožniku (policistu) dne 3. 3. 2010 podala pisno opozorilo, v katerem mu je očitala kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki naj bi jo storil s tem, ko je dne 22. 1. 2010 med delovnim časom užival alkohol, kar naj bi bilo ugotovljeno z izvedenim preizkusom alkoholiziranosti. Pravilno je materialno pravno izhodišče sodišča prve stopnje, da se utemeljenost pisnega opozorila presoja v postopku v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik med delovnim časom ni užival alkoholnih pijač, oziroma da ni bil pod vplivom alkohola. Na podlagi izpovedi tožnika, ki jo potrjuje izpoved priče A.C. ter vsebine uradnega zaznamka z dne 22. 1. 2010 glede opravljenega razgovora z natakarico gostinskega lokala B. A.E.., kjer se je tožnik navedenega dne med opravljanjem službenih nalog nahajal, je sodišče ugotovilo neutemeljenost očitka tožene stranke, da je tožnik med delovnim časom užival alkoholne pijače. Tožnik je pred izvedbo alkotesta jedel rumove kroglice. Z opravljenim preizkusom alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom je bilo ugotovljeno, da je imel tožnik ob upoštevanju tolerance proizvajalca elektronskega alkotesta v organizmu 0,04 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Vendar pa tožnik zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti ni podpisal brez pripomb in se z njim ni v celoti strinjal, kot to prikazuje tožena stranka v pritožbi. Na podlagi izvedenih dokazov je bila ugotovljena utemeljenost pripombe tožnika na zapisnik o preizkusu z elektronskim alkotestom, tj. da je koncentracija alkohola v tožnikovem organizmu posledica uživanja rumovih kroglic. Navedeno je potrdil tudi A.C., ki je, zaslišan kot priča, povedal, da je tožnik podpisal zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti ob zagotovilu komandirja, da je rezultat alkotesta zanemarljiv, da naj se tožnik „ne sekira“ in da ne bo ukrepal v zvezi s tem dogodkom. Neutemeljeno je sklicevanje tožene stranke na odločitve prekrškovnega sodišča, saj iz sodbe sodišča za prekrške opr. št. PRp 505/2010 ne izhaja, da tudi drugi dejavniki (kot npr. vpliv kajenja) ne bi mogli vplivati na uporabo alkotesta, v zadevi opr. št. PRp 425/2006 pa je bil kršitelj pred preizkusom alkoholiziranosti opozorjen s strani policistov, da mora odstraniti mobilni telefon. Rezultat alkotesta je pri tožniku pokazal zelo nizko stopnjo koncentracije alkohola v organizmu, kar je potrdil tudi komandir A.F., ki je v uradnem zaznamku z dne 26. 1. 2010 ugotovil, da policist ni dajal znakov vinjenosti, zato ni mogoče šteti, da je tožnik opravljal službene naloge pod vplivom alkohola. Nasprotno, tožniku je bilo po preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom odrejeno nadaljnje delo. Pri tem tožena stranka zatrjuje, da iz spisa, predvsem iz navedb A.F., jasno izhaja, da je bilo takšno delo odrejeno zato, ker je imel tožnik le še eno uro do zaključka službe. Takšne trditve so protispisne, saj iz zapisnika o ugotavljanju alkoholiziranosti izhaja, da je bil zaključen ob 2.50 uri, tožnik pa je bil v službi oziroma razporejen na delo do 6.00 ure zjutraj. Na podlagi vsega navedenega pritožbeno sodišče soglaša s presojo prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka ni dokazala v opozorilu očitane kršitve delovne obveznosti (uživanja alkohola med delovnim časom) in da bi že takšna ugotovitev zadostovala za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

ZDR v 3. alinei prvega odstavku 88. členu opredeljuje krivdni razlog kot kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, v drugem odstavku navedenega člena pa določa, da delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi le, če je takšen razlog utemeljen ter onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Tožena stranka je tožniku v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da se je dne 6. 1. 2011 do komandirja A.F., potem ko mu je ta pojasnil, da mu bo zaradi neopravljanja nalog zaključil službo, hudo nedostojno in žaljivo vedel. Komandirju A.F. naj bi tožnik rekel: “Ko te jebe, kva misliš, da si“, ter „Kva me skos jebeš, zajebavaš, o tem bom napisal uradni zaznamek!“. Pri tem naj bi tožnik vpil in razdražljivo hodil po hodniku ter po opozorilu A.F. nadaljeval z nedostojnim vedenjem. Opisano ravnanje naj bi po mnenju tožene stranke predstavljalo nasilno in drzno vedenje, ki je pri nadrejenem povzročilo občutek ponižanosti in strahu pred nasiljem, s čimer naj bi bili izpolnjeni znaki prekrška po prvem odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru.

Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je tožnik komandirju res izrekel nekaj neprimernih besed, vendar pa ne besed „ko te jebe“. Do verbalnega napada ali žalitve, ki bi bila znatna in bi vplivala na potek delovnega procesa, ni prišlo. To ne izhaja niti iz izpovedi dežurnega policista A.A., ki je povedal, da je uradni zaznamek sestavil na prošnjo komandirja A.F.. Tožniku ni mogoče očitati kršitve zgolj zato, ker je bil jezen in do komandirja neprijazen. Šlo je bolj za konflikt zaradi besed v smislu, zakaj se nadrejeni spravlja nanj, in ki niso bile izrečene z namenom žalitve ali zaničevanja nadrejenega. Vsekakor pa tožnik z izrečenimi besedami, v razgovoru, ki je potekal v zvišanem tonu tožnika in komandirja ter v prisotnosti drugih policistov, pri nadrejenem (komandirju policijske postaje že od leta 2004) ni povzročil občutkov strahu, prizadetosti ali ponižanosti. Glede na obrazloženo tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka ni dokazala kršitve nedostojnega vedenja oziroma prekrška po prvem odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru. Pritožbene navedbe s tem v zvezi so zato neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega utemeljeno presodilo, da tožnik ni kršil pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, oziroma da ni dokazana utemeljenost pisnega opozorila niti odpovedni razlog iz 3. alinee prvega odstavka 88. člena ZDR. Zato je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 2. 2011, potrjena s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 16. 3. 2011, nezakonita, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.

Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje pri odločanju o odškodnini po prvem odstavku 118. člena ZDR ni upoštevalo vseh relevantnih okoliščin oziroma jim je dalo premajhno težo. Sodišče prve stopnje je sicer upoštevalo, da je tožnik mag. managementa, vendar pa iz podatkov v spisu izhaja, da ni nikoli delal v tem poklicu. Tožnik je opravljal delo policista, za katerega je usposobljen, takšno delo pa je specifično, ne glede na to, da je po štirih mesecih uspel najti drugo zaposlitev. Pri odmeri odškodnine pa je sodišče povsem prezrlo tožnikovo izpoved, da je oče treh mladoletnih otrok, ki jih je dolžan preživljati. Ob upoštevanju, da je tožnik star 30 let, da je oče treh otrok, da je plača na novem delovnem mestu malenkostno višja, da je bil pri toženi stranki zaposlen skupno nekaj manj kot 11 let, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnik upravičen do odškodnine v znesku sedmih plač (7 x 1.495,01 EUR = 10.465,10 EUR), upoštevaje povprečne plače, izplačane v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Od prisojenega zneska mora tožena stranka odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati ustrezen neto znesek. Kar je tožnik zahteval več, pa je pritožbeno sodišče zavrnilo, ker do višje odškodnine glede na kriterije, ki jih je pri določitvi odškodnine po 118. členu ZDR treba upoštevati, ni upravičen. Odškodnina v tej višini je primerna tudi ob upoštevanju odločitev sodišča v sodni praksi v podobnih primerih (npr. zadeva opr. št. Pdp 1239/2009). V tem delu je torej treba pritožbi tožnika delno pritrditi, pritožbene očitke tožene stranke o tem, da bi moralo pri utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine sodišče po višini upoštevati tudi voljo oziroma motive tožnika po prenehanju delovnega razmerja, pa zavrniti. Odškodnina po 118. členu ZDR predstavlja odmeno za odpoved pravici delavca do reintegracije. Do odškodnine je delavec upravičen v primeru, ko oceni, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče in sam predlaga razvezo pogodbe o zaposlitvi, torej iz subjektivnih razlogov na njegovi strani, ne glede na mnenje delodajalca o tem.

Deloma spremenjena odločitev v posledici zvišanja zneska odškodnine zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi ne vpliva na drugačno odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, pri čemer je odškodnina po 118. členu ZDR pravica, ki je neločljivo povezana s prenehanjem delovnega razmerja in izvira iz spora o prenehanju delovnega razmerja. Ker je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, posebni stroški pa v zvezi z ugotavljanjem višine odškodnine po 118. členu ZDR in preostalim zavrnjenim delom tožbenega zahtevka niso nastali, je tožena stranka na podlagi 154. člena ZPP dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka v višini 969,00 EUR.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi tožnika delno ugodilo ter po prvem odstavku 351. člena in 5. alinei 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v četrtem in petem odstavku I. točke izreka delno spremenilo, tako da je tožniku namesto 5.980,00 EUR prisodilo odškodnino v znesku 10.456,10 EUR. V preostalem, to je glede odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo razlike do vtoževanega zneska odškodnine v višini 10-kratnega povprečja treh zadnjih mesečnih plač delavca (14.950,10 EUR), pa je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika in v celoti pritožbo tožene stranke zoper ugodilni del sodbe in odločitev o prvostopenjskih pravdnih stroških zavrnilo ter v nespremenjenemu izpodbijanem delu potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, saj niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

Tožnik je s pritožbo delno uspel z zvišanjem odškodnine na znesek 10.456,10 EUR. Uspeh tožnika po oceni pritožbenega sodišča znaša 50 % (tožnik je uspel s 4.476,10 EUR od izpodbijanih 8.970,10 EUR). V tem deležu je upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov. Le-te je sodišče druge stopnje odmerilo v višini 604,80 EUR (nagrada za postopek v sporu o zakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi po tarifni številki 3210 – 504,00 EUR ter 20 % DDV), pri čemer 50 % znaša 302,40 EUR, kar je tožena stranka na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP dolžna povrniti tožniku v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Odgovor tožnika na pritožbo tožene stranke ni pripomogel k boljši razjasnitvi stvari v postopku odločanja o pritožbi, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu z določilom prvega odstavka 155. člena ZPP.