Jedro

Odločanje o odškodnini po 118. členu ZDR, če jo tožnik uveljavlja v isti tožbi, predstavlja odločanje o pravici, ki je neločljivo povezana s prenehanjem delovnega razmerja, zaradi česar je revizijsko sodišče revizijo obravnavalo po vsebini, kljub temu, da vrednost tega dela spora ni dosegla 40.000 EUR.

Pri odškodnini po 118. členu ZDR gre za odškodnino za bodoče ocenjeno škodo v višini eno od 18 plač, kriterije za njeno odmero pa je oblikovala sodna praksa in se vežejo na skupno delovno dobo delavca, delovno dobo pri delodajalcu, zaposlitvene možnosti delavca, s tem v zvezi pa predvsem njegovo starost, izobrazbo oziroma poklic, zdravstveno stanje, stanje na trgu dela, aktivnost delavca pri iskanju nove zaposlitve, itd.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno spremeni v I. izreka tako, da se pritožba tožeče stranke glede prisojene odškodnine zavrne in se v tem delu (četrtem odstavku I. točke izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje, ter v III. točki izreka, tako da tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbe.

V preostalem delu se revizija zavrne.

Tožeča in tožena stranka krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku po sklepih tožene stranke z dne 14. 2. 2011 in 16. 3. 2011, ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 27. 5. 2011 na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč je trajalo do 9. 10. 2011, zaradi česar je tožena stranka tožniku dolžna priznati delovno dobo za obdobje od 27. 5. 2011 do 9. 10. 2011 in jo vpisati v ustrezno evidenco, ter mu za čas od 27. 5. 2011 do 9. 10. 2011 obračunati bruto plačo, mu po plačilu ustreznih davkov in prispevkov izplačati neto znesek plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, obračunati odškodnino v višini 5.280 EUR ter mu po odvodu davkov in prispevkov plačati neto znesek, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji zahtevek oziroma drugačni zahtevek tožnika pa je zavrnilo (I. točka izreka sodbe in sklepa). Zaradi delnega umika tožbe je ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na priznanje vseh oziroma drugih pravic iz delovnega razmerja ter v delu glede obračuna in plačila drugih prejemkov iz delovnega razmerja (II. točka izreka sodbe in sklepa). Odločilo je, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka, tožniku pa mora povrniti njegove stroške v višini 969 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. izreka sodbe in sklepa). Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče ugotovilo, da pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 3. 2010 (s katerim je bila tožniku očitana kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki naj bi jo storil s tem, da je dne 22. 1. 2010 med delom užival alkohol) ni bilo utemeljeno, tožena stranka pa tudi ni dokazala storitve očitane kršitve hudo nedostojnega ali žaljivega vedenja do nadrejenega, ki je bil razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker tožnik ni želel več nadaljevati delovnega razmerja pri toženi stranki in se je z 10. 10. 2011 zaposlil drugje, je sodišče na podlagi prvega odstavka 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) ugotovilo trajanje delovnega razmerja le do vključno 9. 10. 2011, tožniku za to obdobje priznalo pravice iz delovnega razmerja ter odmerilo odškodnino namesto reintegracije. Pri odmeri odškodnine je upoštevalo tožnikovo starost 30 let, zaposlitev pri toženi stranki, ki je bila enaka njegovi skupni delovni dobi v trajanju 10 let in 11 mesecev, izobrazbo tožnika (mag. managementa), ocenilo, da so bile tožnikove zaposlitvene možnosti dobre in je po nekaj več kot 4 mesecih tudi našel drugo zaposlitev z minimalno višjo plačo kot pri toženi stranki. Glede na to je ocenilo, da znaša pravična denarna odškodnina v višini 4-kratnika njegovih povprečnih plač, to je 5.980 EUR bruto.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino zvišalo na znesek 10.456,10 EUR, v presežku tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi sodne razveze zavrnilo (I. točka izreka sodbe), v preostalem pritožbo tožnika in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (II. točka izreka), naložilo toženi stranki, da tožniku povrne stroške pritožbenega postopka v višini 302,40 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka sodbe) in odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (IV. izreka sodbe). Strinjalo se je z presojo sodišča prve stopnje, tožnik med delovnim časom ni užival alkohola, torej tožena stranka ni dokazala niti očitane kršitve iz opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi po prvem odstavku 83. člena ZDR, sprejelo tudi presojo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala kršitve nedostojnega vedenja, kot kršitve v redni odpovedi tožniku, v zvezi s presojo glede višine odškodnine po 118. členu ZDR pa je zavrnilo pritožbo tožene stranke, ugodilo pa pritožbi tožnika, ker je sodišče prve stopnje prezrlo tožnikovo izpoved, da je oče treh mladoletnih otrok, ki jih je dolžan preživljati, ter mu iz tega naslova odmerilo odškodnino v višini njegovih 7 plač oziroma 10.465,10 EUR bruto.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je revizijo vložila tožena stranka. Meni, da je sodišče določilo previsoko odškodnino glede na obstoječo sodno prakso. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 431/2009, sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 26/2007, in večje število sodb pritožbenega sodišča. Zaradi napačnega materialnega prava po mnenju tožene stranke sodišče ni v zadostni meri upoštevalo okoliščin, kot so zaposlitvene možnosti tožnika oziroma čas, ki je potekel do naslednje zaposlitve tožnika, njegovo delovno dobo pri toženi stranki, zdravstveno sposobnost za delo, izobrazbo, sposobnost, izkušnje, starost in osebne okoliščine. Meni, da bi bila pravilna odškodnina zgolj simbolična - v višini ene plače. 4. V odgovoru na revizijo tožnik prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Pri tem med drugim navaja, da je izgubil službo že v času gospodarske krize, njegove zaposlitvene možnosti pa so bile že bistveno otežene - upoštevajoč tudi dejstvo, da na področju managementa ni imel nobenih delovnih izkušenj. To je pomenilo tudi dejansko minimalne zaposlitvene možnosti. Le izredni sreči je mogoče predpisati, da je kasneje dobil zaposlitev. Istočasno je moral oskrbeti tudi za otroke, s plačo njegove žene (le okoli 1.000 EUR mesečno) pa sta morala odplačevati tudi kredit za stanovanjsko hišo v mesečnem znesku 443,50 EUR, kar pomeni, da sta se znašala v nemogočem položaju oziroma sta se morala soočiti s katastrofalnimi posledicami izgube zaposlitve. Njegova plača na novem delovnem mestu je le 40 EUR višja od plače pri toženi stranki.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – v nadaljevanju ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. V zvezi s to določbo revizijsko sodišče prvenstveno ugotavlja, da tožena stranka revizijo vlaga le zoper odločitev sodišča druge stopnje glede prisojene odškodnine tožniku po 118. členu ZDR, torej tudi predmet revizijske presoje ni več odločitev sodišč druge in prve stopnje o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Odločanje o odškodnini po 118. členu ZDR, če jo tožnik uveljavlja v isti tožbi, predstavlja odločanje o pravici, ki je neločljivo povezana s prenehanjem delovnega razmerja, zaradi česar je revizijsko sodišče revizijo obravnavalo po vsebini, kljub temu, da vrednost tega dela spora ni dosegla 40.000 EUR (1).

8. V zvezi z denarno odškodnino po 118. členu ZDR je Vrhovno sodišče v večjem številu odločb že pojasnilo njeno pravno naravo. Gre za odškodnino, ki pomeni odmeno oziroma nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu, torej za izgubo zaposlitve kljub predhodni ugotovitvi nezakonite odpovedi delodajalca in vzpostavitvi delovnega razmerja, najdlje do odločitve sodišča prve stopnje. Gre za odškodnino za bodoče ocenjeno škodo v višini eno od 18 plač, kriterije za njeno odmero pa je oblikovala sodna praksa in se vežejo na skupno delovno dobo delavca, delovno dobo pri delodajalcu, zaposlitvene možnosti delavca, s tem v zvezi pa predvsem njegovo starost, izobrazbo oziroma poklic, zdravstveno stanje, stanje na trgu dela, aktivnost delavca pri iskanju nove zaposlitve, itd. 9. Upoštevajoč te okoliščine je po oceni revizijskega sodišča pravilna presoja sodišča prve stopnje, ki je tožniku prisodilo odškodnino v protivrednosti štirih plač. Sodišči prve in druge stopnje pa sta pri odmeri odškodnine pravilno upoštevali tožnikovo starost, skupno delovno dobo oziroma delovno dobo pri toženi stranki (10 let in 11 mesecev), tožnikovo izobrazbo, pa tudi dejstvo, da kljub izobrazbi magistra managementa na tem področju ni imel ustreznih delovnih izkušenj. V zvezi z zaposljivostjo tožnika sta sodišči upoštevali tudi dejstvo, da je aktivno iskal zaposlitev, saj je podal večje število prošenj za novo zaposlitev.

10. Sodišče druge stopnje je preveliko težo poklonilo temu, da ima tožnik tri otroke (od katerih za enega plačuje preživnino). Pri odmeri odškodnine po 118. členu ZDR ne gre za odškodnino, ki bi bila namenjena povračilu škode zaradi težkega položaja oziroma stisk, v katerih se je delavec znašel zaradi izpada zaslužka v posledici sicer kasneje ugotovljene nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pri presoji o višini odškodnine tudi ni mogoče spregledati dejstva, da je tožnik relativno kmalu našel novo zaposlitev s primerljivo plačo. 11. Neutemeljeno je sklicevanje tožene stranke na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 431/2009 z dne 7. 3. 2012 (pravilno 7. 3. 2011) in v zvezi s tem priznanje odškodnine v višini ene plače, saj iz te sodbe izhaja, da je bila tožniku dosojena odškodnina po 118. členu ZDR v višini 10 mesečnih plač, takšno odločitev pa je Vrhovno sodišče potrdilo. Odločitev v zadevi VIIII Ips 26/2007 je načelne narave in obsega predvsem razlago določbe 118. člena ZDR ter napotke in usmeritve za odmero odškodnine – glede na to, da sta bila v tem delu sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavljeni, zadeva pa vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje.

12. Glede na navedene razloge in v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP je revizijsko sodišče spremenilo sodbo sodišča druge stopnje tako, da je tudi v preostalem delu zavrnilo pritožbo tožnika in glede prisojene odškodnine (v četrtem odstavku I. točke izreka) potrdilo sodba sodišča prve stopnje. Znesek prisojene odškodnine po sodišču druge stopnje v višini 10.456,10 EUR je torej znižalo na višino odškodnine, ki je bila tožniku prisojena pred sodiščem prve stopnje, v posledici te odločitve pa je spremenilo tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka v zvezi s stroški, ki so bili prisojeni tožniku v III. točki izreka, tako da tožnik krije svoje stroške pritožbe. Revizijo tožene stranke v preostalem delu je zavrnilo.

13. Ker odločanje o odškodnini po 118. členu ZDR, če jo tožnik uveljavlja v isti tožbi, predstavlja odločanje o pravici, ki je povezana s prenehanjem delovnega razmerja, in ker tožnik s svojo pritožbo ni uspel niti glede višine odškodnine (nenazadnje je bil tudi uspeh tožene stranke z revizijo le delen), je Vrhovno sodišče odločilo tudi, da stranki krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Op. št. (1): Glej tudi sklep Vrhovnega sodišča VIII Pri 77/2007 z dne 20. 11. 2007 in sklep VIII DoR 103/2010 z dne 2. 11. 2010.