Jedro

Zakonita dedinja je s podpisom vsebine dednega dogovora v skladu z 81. členom ZDen soglašala z oporočnim razpolaganjem glede tega premoženja, ki je pripadalo oporočiteljici na podlagi denacionalizacije. Čeprav je šlo za izjavo zakonite dedinje (ki predstavlja dedno izjavo) pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, ima v luči drugega odstavka 80. člena ZDen pravni učinek glede premoženja, ki pripada upravičencu po odločbi o denacionalizaciji, saj je bila dana v postopku denacionalizacije, ki je mišljen v časovnem smislu, torej ko je bil postopek denacionalizacije za premoženje, ki je predmet te tožbe, že v teku. Pri dednem dogovoru tudi ni šlo za nedovoljeno razpolaganje s premoženjem v luči 88. člena ZDen, saj se prepoved razpolaganja (prodaje, odsvojitve) glede premoženja, katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve, nanaša na zavezance vrnitve, ne pa na tovrstno razpolaganje dedičev upravičenke v času teka postopka denacionalizacije, s katerim ni prišlo do poslabšanja položaja denacionalizacijske upravičenke. Z odločbo o denacionalizaciji se je udejanjil dedni dogovor, s katerim je oporočni dedič pridobil lastninsko pravico z dedovanjem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni (in podredni) tožbeni zahtevek, s katerima je tožnika zahteval, naj se: 1. ugotovi, da nepremično premoženje (z ID znakom X-2592/0, X-2593/0 in X-2594/0) spada v zapuščino po pokojni A. A., in sta prva in druga toženka dolžni vrniti te nepremičnine v njeno zapuščino s tem, da dovolita pri spornih nepremičninah vknjižbo lastninske pravice na ime zapustnice A. A. (s podrednih zahtevkov, da dovolita vpis lastninske pravice na ime dedičev zapustnice A. A., ki sta tožnik in tretji toženec); 2. ugotovi, da je vknjižba lastninske pravice na teh nepremičninah v korist prve in druge toženke neveljavna, in se izbriše vpis lastninske pravice nanju in se vpiše pri nepremičninah lastninska pravica v korist zapustnice A. A. (s podrednim tožbenim zahtevkom, da se vpiše lastninska pravica v korist dedičev zapustnice A. A., ki sta tožnik in tretji toženec) (I. in II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožnik dolžan povrniti prvi in drugi toženki 375,63 EUR, tretjemu tožencu pa 227,66 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožnik. Sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotno uporabo materialnega prava. Meni, da v zapuščino po pokojni spadajo sporne nepremičnine, saj je bil sklep o dedovanju „D“ III D 442/96 z dne 9.4.1997 z izdajo sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2334/2012 z dne 12. 9. 2012 razveljavljen in je tako odpadla podlaga za dedovanje dediča R. O. in po njem njegovih dedinj, prve in druge toženke. Na podlagi sklepa o dedovanju z dne 9. 4. 1997 je bila po uradni dolžnosti vpisana lastninska pravica na ime R. O., po razveljavitvi sklepa o dedovanju pa se po uradni dolžnosti ni vzpostavilo prejšnje lastninsko stanje. Po pokojnem R. O. sta sporno nepremično premoženje na podlagi sklepa o dedovanju III D 2608/2010 z dne 11. 2. 2011 dedovali prva in druga toženka. Glede na takšna dejstva in okoliščine konkretnega primera je potrebno vzpostaviti prejšnje stanje v zemljiški knjigi. Sporne tri nepremičnine, ki so predmet dedovanja, je treba vrniti v zapuščino po pokojni A. A. Zato je tožnik tudi s tožbenim zahtevkom zahteval oblikovanje in obstoj zapuščine, kar je predpogoj za izvedbo dedovanja po pokojni A. A. Pravna podlaga zahtevka je neupravičena obogatitev, saj je do prehoda premoženja prišlo na pravni podlagi, ki je kasneje odpadla, kar pomeni, da tožnik utemeljeno zahteva vzpostavitev prvotnega stanja. Ko se bo oblikovala zapuščina po pokojni A. A., se bodo šele v zapuščinskem postopku lahko presojali in ugotavljali pogoji in upravičenci do dedovanja po zapustnici. Sporno v tej zadevi je pravno vprašanje, ali nepremičnine spadajo v zapuščino po pokojni A. A. ali pa jih imata na veljavni podlagi v lasti in posesti prva in druga toženka. Razlogi izpodbijane sodbe so v nasprotju s pravnimi učinki sklepa razveljavljenega sklepa o dedovanju z dne 9. 4. 1997. 3. Toženci na vročeno pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Očitki procesnih kršitev niso utemeljeni. Sodba ima obširne razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in niso med seboj v nasprotju, zato jo je mogoče preizkusiti. Tudi kršitve iz 15. točke 2. odst. 339. člena ZPP ni. Takšna kršitev je podana, če sodišče napačno prenese vsebino dokaza v obrazložitev sodbe. Gre za tehnično napako (napačen prepis), ki z oceno dokazov in pravno presojo nima nobene zveze. Iz konteksta pritožbe pa izhaja, da tožnik nasprotuje ravno pravnemu zaključku, da ni podlage, da se sporno nepremično premoženje vrne v zapuščino po pokojni A. A., in se zavzema za nasprotno stališče. 6. Iz nespornih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je bilo s sklepom z dne 9. 4. 1997 ugotovljeno, da v zapuščino po pokojni A. A. (ki je umrla ...1981) sodijo tri nepremičnine, ki so ji bile vrnjene v denacionalizacijskem postopku (z odločbama z dne 1. 3. 1996 in 7.11.1996) in da jih deduje njen oporočni dedič R. O. (bratranec zapustnice) in ne B. B.1 (nečakinja - zakonita dedinja po zapustnici A. A.), ki je z oporočnim dedičem dne 6. 7. 1995 sklenila dedni dogovor, s katerim je priznavala oporoko zapustnice z dne 21. 5. 1980 tudi glede nepremičnin, ki so bile tedaj vpisane pod vl. št. ..., k. o. X, čeprav oporočiteljica s tem denacionaliziranim premoženjem ni izrecno razpolagala v svoji oporoki; - da sta po smrti oporočnega dediča R. O. (umrl ...2010) nepremičnine dedovali njegovi oporočni dedinji, ki sta njegovi hčeri (prva in druga toženka) in ki sta se podlagi sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani III D 2608/2010 vpisali kot lastnici teh nepremičnin v zemljiško knjigo; - da je bil naknadno v letu 2012 razveljavljen sklep o dedovanju II D 441/96 z dne 9. 4. 1997 po pokojni A. A. s sklepom VSL II Cp 2334/2012 zaradi procesnih razlogov2. 7. Zmotno je pritožbeno stališče, da že samo dejstvo razveljavitve sklepa o dedovanju z dne 9. 4. 1997 daje podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku, ki po naravi predstavlja izbrisno tožbo. Z izbrisno tožbo, ki je dajatvena tožba in kot takšna nudi celovito pravno varstvo, se sanira materialnopravna neveljavnost vpisa vknjižbe. Sklep o dedovanju je deklaratorne narave in tako ni samostojna podlaga za pridobitev lastninske pravice. Neobstoj sklepa o dedovanju tako še ne pomeni, da ne obstoji pravna podlaga za pridobitev lastninske pravice in vknjižbo le-te v zemljiški knjigi na toženki. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotavljalo, ali sta prva in druga toženka, ki sta vknjiženi v zemljiški knjigi kot solastnici, oziroma pred njima njun prednik, oče R. O., pridobili nepremično premoženje brez pravne podlage, kot to zatrjuje tožnik, ko pravi, da njun oče ni bil ne zakoniti ne oporočni dedič po pokojni A. A. in tako tudi prva in druga toženka ne moreta biti dedinji tega premoženja.

8. Glede na nosilne argumente tožnika pri oblikovanju tako primarnega kot podrednega zahtevka, med katerimi je bil tudi očitek o ničnosti spornega dednega dogovora, je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna. V pritožbi ni sporna veljavnost dednega dogovora, sklenjenega med oporočnim dedičem R. O. in zakonito dedinjo B. B. dne 6. 5. 1995, to je v času, ko je tekel denacionalizacijski postopek, a pred izdajo odločbe o denacionalizaciji v letu 1996. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je zakonita dedinja B. B. s podpisom vsebine dogovora3 v skladu z 81. členom Zakona o denacionalizaciji (ZDen) soglašala z oporočnim razpolaganjem glede tega premoženja, ki je pripadalo oporočiteljici na podlagi denacionalizacije. Čeprav je šlo za izjavo zakonite dedinje (ki predstavlja dedno izjavo, ne predstavlja pa dedne pogodbe iz 103. do 105. člena ZD) pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, ima v luči drugega odstavka 80. člena ZDen pravni učinek glede premoženja, ki pripada upravičencu po odločbi o denacionalizaciji, saj je bila dana v postopku denacionalizacije, ki je mišljen v časovnem smislu, torej ko je bil postopek denacionalizacije za premoženje, ki je predmet te tožbe, že v teku4. Pri dednem dogovoru tudi ni šlo za nedovoljeno razpolaganje s premoženjem v luči 88. člena ZDen, saj se prepoved razpolaganja (prodaje, odsvojitve) glede premoženja, katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve, nanaša na zavezance vrnitve, ne pa na tovrstno razpolaganje dedičev upravičenke v času teka postopka denacionalizacije, s katerim ni prišlo do poslabšanja položaja denacionalizacijske upravičenke. Z odločbo o denacionalizaciji se je udejanjil dedni dogovor, s katerim je oporočni dedič R. O. pridobil lastninsko pravico z dedovanjem.

9. Ker je bil dedni dogovor sklenjen že 6. 7. 1995, zakonita dedinja B. B. pa je umrla v letu 2002, je pravilen zaključek sodišče prve stopnje, da tožnik in tretji toženec na podlagi 78. člena ZDen (na dan pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji) ne sodita v krog dednopravnih upravičencev glede denacionalizacijskega premoženja, ki ga je podedoval oporočni dedič R. O. Tožnik in tretji toženec po zakoniti dedinji B. B. zato ne moreta dedovati spornega premoženja na podlagi vstopne pravice. Oporočni dedič, ki je podedoval premoženje po pokojni A. A. v soglasju z zakonito dedinjo in v skladu z veljavno zakonodajo, je lahko s tem premoženjem oporočno razpolagal in ga prenesel na toženki.

10. Ker pritožbene navedbe niso neutemeljene, pritožbeno sodišče pa ugotovilo pomanjkljivosti, na katere je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 353. členom ZPP potrdilo.

1 Ki je umrla leta 2002; njen zakoniti dedič je tožnik (njen sin), kot tudi njen mož K. K., ki pa je umrl v letu 2008, in je kot po njem in kot zakoniti dedič po pokojni B. B., tudi tretji toženec. 2 Zapuščinski postopek po pokojni A. A., ki je bil zato ponovno odprt in še ni zaključen, je bil prekinjen do pravnomočnosti tega pravdnega postopka, saj je med dediči obstajal spor o uporabi prava, ali premoženje, ki je bilo vrnjeno pokojni A. A. z odločbo o denacionalizaciji, spada v zapuščino. 3 Tožnikova mati je v njem izrecno izjavila, da priznava oporoko A. A. tudi glede premoženja, ki bo upravičenki vrnjeno v denacionalizaciji. Zaradi tega sta pogodbenika soglašala, da bo zakonita dedinja v celoti dedovala premoženje, ki bo v postopku denacionalizacije v zvezi s podržavljeno lekarno vrnjeno pokojnemu G. P. (očetu A. A. in J. P., očeta B. B.). 4 Tako tudi odločba VS RS II Ips 763/2008