Jedro

Ni dovolj, da stranka obširno opisuje dosedanji potek postopka, dejansko stanje, vpletene udeležence oziroma doslej sprejete odločitve, če vsega naštetega vsebinsko ne osmisli v duhu 367.a člena ZPP in pomenu zahtev iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP. Tudi zgolj tehnično kopiranje zakonske določbe 367.a člena ZPP ne zadošča, saj slednjo Vrhovno sodišče po uradni dolžnosti že samo pozna. Kot ključna se tako pokaže zahteva po silogističnem konkretiziranju sicer abstraktnega zakonskega dejanskega stanu v smislu iskanja izostrene pravne vezi med konkretno zadevo ter njenim širšim pomenom.

Iz dotičnega predloga pa veje predvsem (pravna) nemoč, ker predlagatelj določene (pravne) zagate (očitno) ne uspe rešiti na zanj zadovoljiv način, kar pa za popolnost predloga ne zadošča. Čeprav je njegovo stisko iz občečloveškega vidika mogoče razumeti, ni dvoma, da Vrhovno sodišče ni pravni asistent, ki bi lahko strankam svetoval, kako naj se (bolje - učinkoviteje - drugače) lotevajo reševanja svojih pravnih zadev. Tovrstnemu pedagoško pravnemu sekundiranju revizijski postopek ni namenjen, kot tudi ne presoji, ali neke nepremičnine res (ne)spadajo v zapuščino. O tem sta se (očitno nikalno) že izrekli nižji sodišči. Za Vrhovno sodišče je ključno le, katero je s prekršenim pravilom povezano sporno pravno vprašanje, ki ima širši pomen; zlasti za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava oziroma razvoj sodne prakse. Revizijski postopek namreč ni redno pravno sredstvo in že konceptualno presega tovrstne težnje, na podlagi katerih bi Vrhovno sodišče preverjalo pravilnost in zakonitost izdanih odločb per se.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, naj se ugotovi; 1) da predmetno nepremično premoženje spada v zapuščino po pokojni C. C., zato ga morata prva in druga toženka vrniti v zapuščino tako, da dovolita vknjižbo pri spornih nepremičninah na ime zapustnice oziroma dedičev; 2) da je vknjižba lastninske pravice na predmetnih nepremičninah neveljavna in se vpiše lastninska pravica v korist zapustnice oziroma dedičev (I. in II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da mora tožnik prvi in drugi toženki plačati 375,63 EUR, tretjemu tožencu pa 227,66 EUR (III. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga predlog za dopustitev revizije. Prepričan je, da sta sodbi nižjih sodišč nezakoniti in nepravilni. Kršena je bila Ustava RS v 14., 22., 23. in 33. členu. Zapuščinski postopek po zapustnici še ni bil zaključen. Tožnik je s tožbo zajel vse dediče, tako zakonite kot oporočne. Predmet dedovanja je nepremično premoženje, ki je bilo vrnjeno zapustnici v postopku denacionalizacije, zato se za dedovanje tega premoženja uporabljajo določbe Zakona o denacionalizaciji in Zakona o dedovanju. Predlagatelj glede dopustnosti revizije citira določbo 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da se postavlja pravno vprašanje, kako doseči pravno možnost, da bo nepremično premoženje, ki je bilo predmet denacionalizacije po zapustnici, in je bilo njej kot denacionalizacijski upravičenki vrnjeno v naravi, sploh lahko predmet dedovanja v zapuščinskem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani. Gre za nepremičnine v k. o. .... Po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji je prišlo do razpolaganja s tem premoženjem, zato je treba vzpostaviti prvotno pravno stanje in vrniti premoženje v zapuščino. Glede tega ima tožnik pravni interes. To je treba nato uskladiti tudi v zemljiški knjigi. Glede na navedeno je tožbeni zahtevek utemeljen in ne prejudicira dedovanja po zapustnici v zapuščinskem postopku. Pri tem tožnik obširno opisuje dosedanji potek postopka o tem, kako je bil sklep o dedovanju razveljavljen in je bila v vmesnem obdobju izdana sodba v zvezi z dediščinsko tožbo. Prišlo je do pravnih sprememb, ki jih je treba sanirati. Tako je bil prekinjen zapuščinski postopek po zapustnici, razveljavljena pa sta bila tudi sklep o dedovanju in klavzula o pravnomočnosti. Odpadla je pravna podlaga za dedovanje dediča B. B., kar je treba upoštevati pri stanju zemljiške knjige in vzpostavitvi prejšnjega stanja. Tožnik zahteva oblikovanje zapuščine, kar je predpogoj za izvedbo dedovanja po zapustnici. Prvenstveno je treba določiti obseg zapuščine in je sporno vprašanje, ali predmetne nepremičnine spadajo v zapuščino in bodo predmet dedovanja ali pa imata zadevne nepremičnine pravilno in zakonito v lasti in posesti prva in druga toženka. Tožnik zaključi, da sicer v tem postopku ne uveljavlja, naj se ugotovi dedna pravica, v podkrepitev svojih navedb pa prilaga kopijo spisa sodišča prve stopnje.

4. Predlog ni popoln.

5. ZPP v 367. a členu določa, da Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotno uporabo prava ali razvoj prava preko sodne prakse. V četrtem odstavku 367. b člena ZPP je določeno, da mora predlagatelj v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče druge stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. V primeru, da predlagatelj ne ravna v skladu z opisanim odstavkom, se predlog za dopustitev revizije zavrže (šesti odstavek 367. b člena ZPP).

6. Navedeno predlagatelju ni uspelo, saj ne navede niti enega spornega pravnega vprašanja in pravnega pravila, ki naj bi bilo prekršeno, tega pa tudi sicer ni mogoče nedvoumno razbrati iz njegovih navedb. Enako predlagatelj zatrjevanih okoliščin in kršitev ne predstavi z vidika pomena za pravni red oziroma (ne)enotno sodno prakso. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo,1 da je prav konkretna in natančna postavitev pravnega vprašanja bistvena sestavina predloga za dopustitev revizije, podana obrazložitev pa se mora nanja tudi problemsko in silogistično osredotočati. Šele tako popoln predlog omogoča revizijskemu sodišču, da opravi presojo zatrjevane pomembnosti vprašanja tudi v sistemski luči glede pomena za pravni (ne)red oziroma (ne)enotno sodno prakso. Z aktivističnim oblikovanjem pomembnega pravnega vprašanja bi Vrhovno sodišče prekoračilo svoj nepristranski in ambivalenten položaj, ki ga ima v razmerju do strank tudi v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi.2

7. Tako ni dovolj, da stranka obširno opisuje dosedanji potek postopka, dejansko stanje, vpletene udeležence oziroma doslej sprejete odločitve, če vsega naštetega vsebinsko ne osmisli v duhu 367. a člena ZPP in pomenu zahtev iz četrtega odstavka 367. b člena ZPP. Tudi zgolj tehnično kopiranje zakonske določbe 367. a člena ZPP ne zadošča, saj slednjo Vrhovno sodišče po uradni dolžnosti že samo pozna. Kot ključna se tako pokaže zahteva po silogističnem konkretiziranju sicer abstraktnega zakonskega dejanskega stanu v smislu iskanja izostrene pravne vezi med konkretno zadevo ter njenim širšim pomenom.

8. Iz dotičnega predloga pa veje predvsem (pravna) nemoč,3 ker predlagatelj določene (pravne) zagate (očitno) ne uspe rešiti na zanj zadovoljiv način, kar pa za popolnost predloga ne zadošča. Čeprav je njegovo stisko iz občečloveškega vidika mogoče razumeti, ni dvoma, da Vrhovno sodišče ni pravni asistent, ki bi lahko strankam svetoval, kako naj se (bolje - učinkoviteje - drugače) lotevajo reševanja svojih pravnih zadev. Tovrstnemu pedagoško pravnemu sekundiranju revizijski postopek ni namenjen kot tudi ne presoji, ali neke nepremičnine res (ne)spadajo v zapuščino.4 O tem sta se (očitno nikalno) že izrekli nižji sodišči. Za Vrhovno sodišče je ključno le, katero je s prekršenim pravilom povezano sporno pravno vprašanje, ki ima širši pomen; zlasti za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava oziroma razvoj sodne prakse.5 Revizijski postopek namreč ni redno pravno sredstvo in že konceptualno presega tovrstne težnje, na podlagi katerih bi Vrhovno sodišče preverjalo pravilnost in zakonitost izdanih odločb per se.

9. Ker vprašanje v predlogu ni postavljeno vprašanje v skladu z zahtevami iz četrtega odstavka 367. b člena ZPP, je Vrhovno sodišče predlog kot nepopoln zavrglo na podlagi šestega odstavka 367. b člena ZPP in 377. člena ZPP.

1 Primerjaj z II DoR 328/2018, II DoR 81/2018, II DoR 278/2018 in drugimi. 2 Primerjaj z II DoR 501/2018 z dne 16. 5. 2019. 3 „(...) Zato se postavlja (...) pravno vprašanje, kako doseči pravno možnost, da bo nepremično premoženje, ki je bilo predmet denacionalizacije (...), sploh lahko predmet dedovanja (...)“ (str. 3 v predlogu, drugi odstavek) 4 „(...) Prvenstveno pa je potrebno določiti obseg zapuščine, in je tako sporno pravno vprašanje v tej pravdni zadevi, ali zadevne nepremičnine spadajo v zapuščino po pokojni (...)“ (str. 5 v predlogu, peti odstavek) 5 V tem smislu se kot odvečne pokažejo tudi masovno vložene kopije iz sodnega spisa sodišča prve stopnje, ki jih je tožnik priložil predlogu.