Jedro

Ni dvoma, da so bila vsa dejanja, ki se obtožencu očitajo, storjena z uporabo sile, pri čemer za obstoj te izvršitvene oblike ni potrebno, da bi morala biti uporaba sile posebej intenzivna. Kar zadeva premagovanje večjih ovir pa se ta očitek obtožencu nanaša le na kaznivo dejanje na škodo J.R., ki je pojasnil, da je moral storilec skočiti na plovilo, ker je bil mostiček ob plovilu dvignjen. To pa tudi po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da je moral obtoženec premostiti oviro, ki je zahtevala določen napor, zaradi česar je ta zakonski znak tudi podan.

Sodišče druge stopnje se ne more spuščati v interno razmerje med obtožencem in njegovim zagovornikom, niti v taktiko obrambe, v konkretnem primeru še toliko bolj ne, ker obramba po zagovorniku v konkretnem primeru ni bila obvezna. Čeprav drži, da so se na glavnih obravnavah odvetniki, ki so po pooblastilu zastopali postavljenega zagovornika, res izmenjevali, pa ni moč trditi, da se v postopku niso angažirali.

Izrek

I. Pritožbi obtoženega V.B. in njegovega zagovornika se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženega V.B. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 204. člena in 54. členom KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 205. člena KZ-1 mu je določilo kazen eno leto in en mesec zapora, nakar mu je preklicalo pogojno obsodbo po pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča v Velenju, opr.št. I K 12195/2012 z dne 12.5.2013, v kateri je bila določena enotna kazen dve leti zapora s preizkusno dobo petih let. Sklicujoč se na prvi odstavek 55. člena KZ-1 v zvezi s 53. členom KZ-1 je nato obtožencu ob upoštevanju kazni enega leta in desetih mesecev zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Celju, opr.št. III K1857/2016 z dne 24.10.2016 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju opr.št. I Kp 1857/2016 z dne 22.11.2016, ter kazen dveh let zapora po preklicani pogojni obsodbi in eno leto in en mesec zapora po predmetni sodbi, izreklo enotno kazen štirih let in desetih mesecev zapora, v katero mu je po prvem odstavku 55. člena in prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštelo čas prestan v priporu ter odvzem prostosti v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Celju pod opr.št. III K 1857/2016 z dne 14.1.2016 od 11.12 ure dalje ter del kazni zapora, ki jo je obtoženec že prestal. Dalje je s sodbo odločalo o premoženjskopravnih zahtevkih in ob upoštevanju odločitve o premoženjskopravnih zahtevkih in odvzemu premoženjske koristi v sodbi istega sodišča pod opr.št. I K 27708/2014 z dne 14.7.2014, ki se nanaša na izločen kazenski postopek zoper obsojenega J.B., obtoženemu V.B. na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP naložilo, da je dolžan plačati oškodovanemu M.O. znesek 650,00 EUR, oškodovanemu J.R. znesek 800,00 EUR, oškodovanemu D.S. znesek 500,00 EUR ter oškodovanemu D.S. znesek 750,00 EUR, medtem ko je v presežku premoženjskopravnega zahtevka vse oškodovance napotilo na pravdo. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, medtem, ko bo o stroških in potrebni nagradi zagovornika odločala služba za brezplačno pravno pomoč pri Okrožnem sodišču v Celju.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obtoženec in njegov zagovornik. Prvi sodbo smiselno izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Kako naj sodišče druge stopnje odloči izrecno ne predlaga, ga pa je razumeti, da se zavzema za razveljavitev sodbe oziroma za izrek milejše kazni.

3. Obtoženčev zagovornik sodbo izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Preizkus izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb je pokazal, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje obravnavane zadeve pravilno in v celoti ugotovilo, sprejete zaključke pa podrobno in prepričljivo obrazložilo tako, da jih pritožbena izvajanja obeh pritožnikov niso omajala. Zato se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju sklicuje na razloge izpodbijane sodbe ter glede pritožbenih navedb izpostavlja sledeče. K pritožbi zagovornika:

6. Ne drži pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je ni moč preizkusiti. Sodišče prve stopnje je namreč, kot rečeno, sprejete zaključke podrobno in prepričljivo obrazložilo ter glede vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja razumsko in logično pojasnilo, zakaj jih šteje za dokazane. To velja tudi za obstoj naklepa, za katerega je sodišče v 17. točki sodbe res na kratko navedlo, da je podan, vendar pa je ta zaključek potrebno razumeti v kontekstu celotne obrazložitve dokazne ocene. Obravnavano kaznivo dejanje je namreč moč storiti le z naklepom in glede na način storitve kaznivega dejanja ter prilastitev tujih stvari je jasno, da je sodišče s tem, ko je obrazložilo, da je obtožencu kaznivo dejanje dokazano, pojasnilo tudi, da je storil dejanje z direktnim naklepom. Zato sodbi ni moč očitati pomanjkljivosti.

7. Pritožnik dalje nima prav, ko navaja, da obtožencu ni dokazana izvršitvena oblika vloma, saj sta oškodovana J.R. in D.S. navedla, da za vstop v notranjost plovil ni bila potrebna večja sila, prav tako pa ni mogoče govoriti o premagovanju večjih ovir, saj običajnega skoka na plovilo ni moč uvrstiti v to izvršitveno obliko kaznivega dejanja. Glede na ugotovitve sodišča namreč ni dvoma, da so bila vsa dejanja, ki se obtožencu očitajo, storjena z uporabo sile, kot je to v sodbi obrazloženo pri vsakem posameznem dejanju, pri čemer za obstoj te izvršitvene oblike ni potrebno, da bi morala biti uporaba sile posebej intenzivna, kot meni obramba. Kar zadeva premagovanje večjih ovir pa se ta očitek obtožencu nanaša le na kaznivo dejanje na škodo J.R., ki je pojasnil, da je moral storilec skočiti na plovilo, ker je imel mostiček ob plovilu dvignjen. To pa tudi po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da je moral obtoženec premostiti oviro, ki je zahtevala določen napor, zaradi česar je ta zakonski znak tudi podan. Ker pa se obtožencu tudi pri tem dejanju očita vlom, je pravna opredelitev kaznivega dejanja povsem pravilna.

8. Obtoženčev zagovornik ima sicer prav, ko navaja, da vrednost odvzetih stvari ne presega zneska 50.000,00 EUR in da zato ne gre za veliko premoženjsko korist, vendar ni jasno, kaj želi s tem povedati, saj se obtožencu ne očita, da si je prilastil predmete v takšni vrednosti. Ker se mu torej ne očita storitev kaznivega dejanja velike tatvine po tretjem odstavku 205. člena KZ-1 so pritožbene navedbe v tej smeri povsem neupoštevne. Glede nadaljnje trditve, da obtoženec ni mogel vedeti, kateri predmeti se na plovilu nahajajo in da si jih tudi ni imel namena prilastiti, temveč je želel le dopustovati, pa je na kratko odgovoriti, da le-te v obširni dokazni oceni, kot jo je podalo sodišče prve stopnje, nimajo utemeljene podlage. Razlaga, da bi obtoženec, kolikor bi imel namen karkoli odtujiti, lahko vzel celo plovilo, pa gotovo ni realna, saj s celotnim plovilom ni znal ravnati, niti ga ne bi mogel uporabljati ali kako drugače z njim razpolagati, medtem ko so odvzete stvari (gotovina, ura, očala, itd...) zanj imele določeno vrednost. Spričo povedanega se zato izkaže, da zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni.

9. Zagovornik odločbo o kazenski sankciji izpodbija zgolj s posplošeno navedbo, da je izrečena kazen bistveno prestroga, saj sodišče ni upoštevalo vseh okoliščin primera. Ker pa v nadaljevanju teh okoliščin ni navedel, pritožbenih navedb v tej smeri ni moč preizkusiti.

K pritožbi obtoženca:

10. Bistvo pritožbenih navedb je v očitku obtoženca, da mu v postopku ni bila omogočena obramba po odvetniku, ki mu je bil postavljen v okviru brezplačne pravne pomoči, saj so ga na obravnavah zastopali drugi odvetniki, ki so se izmenjevali na posameznih obravnavah, zaradi česar ima občutek, da se zanj niso zadostno angažirali. Poleg tega je že na prvi obravnavi hotel krivdo priznati, pa mu je zagovornica to odsvetovala češ, da bo dosegla milejšo kazen, zaradi česar ji je sledil in krivde ni priznal, kasneje, ko jo je hotel priznati, pa mu to ni bilo več dopuščeno. Zato meni, da postopanje odvetnikov ni bilo korektno.

11. Glede navedenih očitkov je pojasniti, da se sodišče druge stopnje ne more spuščati v interno razmerje med obtožencem in njegovim zagovornikom, niti v taktiko obrambe, v konkretnem primeru še toliko bolj ne, ker obramba po zagovorniku v konkretnem primeru ni bila obvezna. Čeprav drži, da so se na glavnih obravnavah odvetniki, ki so po pooblastilu zastopali postavljenega zagovornika, res izmenjevali, pa ni moč trditi, da se v postopku niso angažirali. Iz zapisnikov o glavni obravnavi namreč izhaja, da so oškodovancem oziroma pričam postavljali vprašanja in podajali dokazne predloge, na zadnjih treh obravnavah pa je bila prisotna ista odvetnica, ki je obtoženca prav tako korektno zagovarjala. Glede priznanja krivde pa je le opozoriti, da iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 13.10.2016 izhaja, da je bil obtoženec pripravljen priznati le eno kaznivo dejanje, ostalih pa ne, ker se mu je zdela s strani tožilstva predlagana kazen previsoka. To pa pomeni, da je šlo za njegovo prostovoljno odločitev o tem, ali bo krivdo priznal. 12. Kar zadeva odločbo o kazenski sankciji obtoženec izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo okoliščine, da je bilo kaznivo dejanje iz preklicane pogojne obsodbe storjeno že v letu 2009 in da glede na potek časa preklic pogojne obsodbe ni potreben. Prav tako sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo, da mora skrbeti za tri otroke in da se trenutno nahaja na prestajanju zaporne kazni po drugi sodbi.

13. Navedeni pritožbeni očitki niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo in tudi ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na višino zaporne kazni, prav tako je povsem utemeljeno ravnalo, ko je preklicalo pogojno obsodbo. Dejstvo namreč je, da je bil obtoženec do sedaj že dvaindvajsetkrat obsojen, ob tega šestnajstkrat za kazniva dejanja za premoženje, kar kaže, da je izrazit specialni povratnik. Zato olajševalne okoliščine, kot so skrb za otroke, ne morejo imeti takšne teže, da bi narekovale določitev milejše kazni za obravnavano kaznivo dejanje oziroma odločitev, da se pogojna obsodba ne prekliče. Sicer pa je obtožencu le pojasniti, da se kazen, ki jo je prestajal po sodbi Okrožnega sodišča v Celju pod opr.št. III K 1857/2016, všteje v izrečeno enotno kazen po izpodbijani sodbi. Spričo vseh okoliščin, kot jih je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno upoštevalo, tako tudi sodišče druge stopnje ne vidi nobenih razlogov za poseg v izrečeno kazensko sankcijo.

14. Ker obe pritožbi, kot obrazloženo, nista utemeljeni, v postopku pa tudi ni prišlo do kršitev, na katere je bilo potrebno paziti po uradni dolžnosti v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP, je sodišče druge stopnje obe pritožbi na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15. Čeprav obtoženec s pritožbama ni uspel, ga je sodišče druge stopnje na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP oprostilo plačila stroškov pritožbenega dela kazenskega postopka in sicer iz istih razlogov, kot je to storilo že sodišče prve stopnje.