Jedro

Če je odločba o BPP odvetniku, določenemu za izvajanje BPP, vročena tik pred iztekom zakonskega roka za vložitev pravnega sredstva, ali celo pozneje, je možna le smiselna uporaba instituta vrnitve v prejšnje stanje in s tem omogočeno uresničevanje pravice do obrambe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo I K 5994/2012 z 8. 5. 2017 obsojenega V. B. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 204. člena in 54. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 205. člena KZ-1 mu je določilo kazen eno leto in en mesec zapora, nakar mu je preklicalo pogojno obsodbo po pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča v Velenju I K 12195/2012 z 12. 5. 2013, v kateri je bila določena enotna kazen dve leti zapora s preizkusno dobo petih let. Sklicujoč se na prvi odstavek 55. člena KZ-1 v zvezi s 53. členom KZ-1 je nato obsojencu ob upoštevanju kazni enega leta in deset mesecev zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Celju III K 1857/2016 s 24. 10. 2016, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju I Kp 1857/2016 z 22. 11. 2016, ter kazen dveh let zapora po preklicani pogojni obsodbi in enega leta in enega meseca zapora po predmetni sodbi, izreklo enotno kazen štiri leta in devet mesecev zapora, v katero mu je po prvem odstavku 55. člena in prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštelo čas prestan v priporu ter odvzem prostosti v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Celju III K 1857/2016 s 14. 1. 2016 od 11.12 ure dalje ter del kazni zapora, ki jo je obsojenec že prestal. Ob upoštevanju odločitve o premoženjskopravnih zahtevkih in odvzemu premoženjske koristi v sodbi istega sodišča I K 27708/2014 s 14. 7. 2014, ki se nanaša na izločen kazenski postopek zoper obsojenega J. B., je obsojenemu V. B. na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) naložilo, da je dolžan plačati oškodovanemu M. O. znesek 650,00 EUR, oškodovanemu J. R. znesek 800,00 EUR, oškodovanemu D. S. znesek 500,00 EUR ter oškodovanemu D. S. znesek 750,00 EUR, medtem ko je v presežku premoženjskopravnih zahtevkov vse oškodovance napotilo na pravdo. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, medtem ko bo o stroških in potrebni nagradi zagovornika odločala služba za brezplačno pravno pomoč pri Okrožnem sodišču v Celju. Višje sodišče v Kopru je s sodbo II Kp 5994/2012 s 5. 10. 2017 pritožbi obsojenega Vahida Brkovića in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila sodne takse.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga obsojenec, kot uvodoma navaja, zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter kršitev Ustave RS. Zatrjuje, da mu je kršena pravica do obrambe in poštenega postopka, ker se ni imel možnost pogajati s tožilstvom o kazni, saj so se menjavali njegovi zagovorniki, prepozno pa mu je bila odobrena brezplačna pravna pomoč za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, zaradi česar ni mogel stopiti v stik z nobenim odvetnikom. V zahtevi predloga ne navaja, razen, da se mu prekine nadaljnje izvrševanje prostostne kazni.

3. Vrhovna državna tožilka Barbara Brezigar je v odgovoru, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenila, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Navaja, da očitek, da obsojenec ni imel ustrezne pomoči zagovornika, ne drži. Na enake pritožbene očitke je v 10. in 11. točki sodbe odgovorilo že sodišče druge stopnje in v skladu s podatki v spisu pojasnilo, da je bila obsojenemu nudena ustrezna pomoč odvetnika. Ne drži niti očitek na račun pogajanj o kazni. Iz spisa je razvidno, da obsojeni na predobravnavnem naroku krivde ni priznal in se je postopek nato nadaljeval z glavno obravnavo. Pri očitku na račun postavitve zagovornika za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti pa gre za odločitev o brezplačni pravni pomoči po pravnomočno končanem kazenskem postopku, očitek pa tudi ne drži, saj je sodišče brezplačno pravno pomoč pravočasno odobrilo in tudi določilo konkretnega zagovornika.

4. Obsojenec se je o odgovoru vrhovne državne tožilke, ki mu je bil vročen 23. 2. 2018 izjavil. Navaja, da zagovornik, ki mu je bil postavljen v okviru brezplačne pravne pomoči v postopku na prvi stopnji, ni bil navzoč, ter da so ga na obravnavi zastopali drugi odvetniki, s tem pa, da mu je bila kršena pravica do učinkovite obrambe po 22. in 29. členu Ustave RS.

B.

5. Bistvo obsojenčevih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jih je navedel že v pritožbi, je v očitku, da mu v postopku ni bila omogočena obramba po odvetniku, ki mu je bil postavljen v okviru brezplačne pravne pomoči za postopek na prvi stopnji, saj so ga na obravnavah zastopali drugi odvetniki, ki so se izmenjevali na posameznih narokih, zaradi česar se vložnik ne more znebiti občutka, da se zanj niso zadostno angažirali. Poleg tega je že na prvem naroku hotel priznati krivdo, pa mu je zagovornica to odsvetovala, češ, da bo dosegla milejšo kazen, zaradi česar ji je sledil in krivde ni priznal, kasneje, ko jo je hotel priznati pa mu to ni bilo več dopuščeno.

6. Glede navedenega očitka Vrhovno sodišče sprejema razloge pritožbenega sodišča, ki je zavrnilo vsebinsko enak pritožbeni ugovor pod točko 11 obrazložitve sodbe. Čeprav drži, kot navaja že pritožbeno sodišče, da so se na narokih za glavno obravnavo odvetniki izmenjevali, pa ne drži, da se v postopku niso angažirali. Iz zapisnikov o glavni obravnavi izhaja, da so oškodovancem oziroma pričam postavljali vprašanja in podajali dokazne predloge, na zadnjih treh obravnavah pa je bila prisotna ista odvetnica, ki je obsojenca prav tako korektno zagovarjala. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 13. 10. 2016 glede priznanja krivde izhaja, da je bil obsojenec pripravljen priznati krivdo le za eno kaznivo dejanje, glede ostalih pa ne, ker se mu je zdela s strani državnega tožilstva predlagana kazen previsoka. Šlo je torej za obsojenčevo prostovoljno odločitev o tem, ali bo krivdo priznal. 7. V nadaljevanju uveljavlja obsojenec procesno kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP, to je kršitev pravice do obrambe, ki jo utemeljuje z navedbami, da mu sodišče ni omogočilo formalne obrambe, to je sestave in vložitve zahteve za varstvo zakonitosti na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči št. 2042/2017 z 11. 1. 2018, ter mu je s tem kršilo ustavno pravico iz druge alineje 29. člena Ustave RS.

8. Po določbi druge alineje 29. člena ZKP (pravna jamstva v kazenskem postopku) mora biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljeno, da se brani sam ali z zagovornikom. Pravica do obrambe z zagovornikom (pravica do formalne obrambe) je s tem po Ustavi RS razglašena za eno temeljnih ustavnih pravic, strokovna pomoč, ki jo obsojencu lahko nudi le zagovornik, pa za eno od jamstev, ki jih daje ustava obdolžencu v kazenskem postopku, zato da mu zagotovi uresničevanje drugih ustavnih pravic, na prvem mestu, pravico do poštenega sojenja. Sodišče je zato dolžno obdolženca o tej pravici ne le poučiti (drugi odstavek 67. člena ZKP), temveč mu tudi zagotoviti primeren čas in možnosti za pripravo obrambe (četrti odstavek 12. člena ZKP).

9. V obravnavani zadevi je obsojenec vložil vlogo za brezplačno pravno pomoč za sestavo in vložitev zahteve za varstvo zakonitosti 7. 12. 2017, ki ji je organ za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Celju z odločbo Bpp 2042/2017 z 11. 1. 2018 ugodil in za izvajanje brezplačne pravne pomoči v navedenem obsegu določil odvetnika M. G..

10. Iz podatkov pridobljenih na podlagi tretjega odstavka 377. člena ZKP Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila odločba o brezplačni pravni pomoči preko Uprave ZPKZ Dob, obsojencu vročena 15. 1. 2018, odvetniku M. G. pa 22. 1. 2018. Zakonski rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, se je, glede na to, da je bila drugostopenjska odločba obsojencu vročena 25. 10. 2017, iztekel 26. 1. 2018. 11. Kronologija procesnih dogodkov torej potrjuje obsojenčeve navedbe, da je bila odvetniku za izvajanje brezplačne pravne pomoči M. G. odločba o brezplačni pravni pomoči vročena tik pred iztekom zakonskega roka za vložitev izrednega pravnega sredstva, ki v obravnavanem primeru teče od vročitve drugostopenjske sodbe obsojencu (četrti odstavek 120. člena ZKP), ter da odvetnik izrednega pravnega sredstva ni vložil. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča1, bi bila v obravnavanem primeru, ko je bila odločba o brezplačni pravni pomoči odvetniku vročena tik ob izteku zakonskega roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, možna le smiselna uporaba instituta vrnitve v prejšnje stanje iz 89. člena ZKP, ki obdolžencu, ob izkazanih opravičljivih razlogih za zamudo roka za pritožbo zoper sodbo, dovoljuje vložitev prošnje za vrnitev v prejšnje stanje. Prav institut vrnitve v prejšnje stanje po stališču Vrhovnega sodišča mehča strogo zakonsko dikcijo o štetju roka za vložitev pravnega sredstva in omogoča polno uresničevanje pravice do obrambe oziroma do pravnega sredstva v kazenskem postopku v primeru, ko obdolženčev zagovornik iz upravičenih razlogov zamudi rok za vložitev pravnega sredstva. Ker pa zagovornik ni vložil pravnega sredstva ter ni podal tovrstne prošnje, obsojenčev očitek o kršitvi pravice do obrambe ni utemeljen.

12. Obsojenec graja tudi odločitev o kazenski sankciji ter izpostavlja, da sodišče prve stopnje pri izreku kazenske sankcije ni upoštevalo poteka časa od storitve kaznivega dejanja (6 let). S temi navedbami obsojenec izpodbija pravnomočno sodbo zaradi odločbe o kazni, kar pa ni dopustno. Po določbi 5. točke 372. člena ZKP je kršitev kazenskega zakona podana, če je bila z odločbo o kazni prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Za prekoračitev pravice gre, če sodišče izreče kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja, ali če izreče kazensko sankcijo, ki je zakon sploh ne pozna, ali ne izreče kazenske sankcije, ki bi jo po zakonu moralo izreči. Če pa glede na konkretne olajševalne in obteževalne okoliščine izreče neprimerno vrsto kazenske sankcije, gre le za vprašanje primernosti kazenske sankcije, torej pritožbeni razlog iz 374. člena ZKP. Na tej podlagi pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

C.

13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Odločitev o oprostitvi plačila sodne takse kot stroška postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določbi 98.a v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.

1 Sodba I Ips 19826/2015 z 12. 10. 2017 ter sodba I Ips 29646/2013 z 28. 9. 2017.