Jedro

Iz upravičenja do delnega povračila stroškov po šesti alineji tretjega odstavka 34. člena ZIUPGT so izključeni stroški, ki nastajajo v času, ko je že znano, da zaradi sprejetih oblastvenih prepovedi ali omejitev izvedba ali udeležba na dogodku, načrtovanem na določen datum, ni mogoča. Gre za primere stroškov, ki nastanejo v obdobju, ko je predpis (Odlok) že prepovedal določene dogodke, zaradi česar ni več mogoče upravičiti niti (nadaljnjega) nastajanja stroškov v zvezi z njihovo organizacijo. Nepotrebni oziroma neupravičeni so torej tisti stroški, glede katerih je že v času njihovega nastanka jasno, da se nanašajo na prireditev, ki se ne bo uresničila.

V 6. alineji tretjega odstavka 34. člena ZIUPGT zapisano besedno zvezo „v času nastanka stroškov organizacije srečanja ali dogodka ali oddaje vloge“ je zato treba razumeti v povezavi s predmetom urejanja, torej s povračilom dela stroškov, ki so upravičeni. Ta besedna zveza se tako nanaša na izključitev povračila stroškov, ki niso upravičeni že zaradi časovnega obdobja, v katerem so nastali, čeprav so nastali na enega od načinov, ki so alternativno našteti v nadaljevanju (z organizacijo srečanja ali dogodka ali z oddajo vloge). To pa pomeni, da ne gre za alternativno določene izključitvene razloge, kot je to razlagalo Upravno sodišče, ko bi bila za zavrnitev vloge pomembna le čas najave dogodka ali čas oddaje vloge, temveč za podrobnejšo opredelitev časovno neupoštevnih stroškov, ki se v industriji srečanj in dogodkov lahko nanašajo tako na organizacijo srečanja kot na organizacijo dogodka ali na oddajo vloge.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 506/2022-8 z dne 6. 9. 2022 se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper sklep Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, št. 322-49/2021/493 z dne 22. 3. 2022. Navedeni organ je s tem sklepom zavrnil tožnikovo vlogo za delno povračilo stroškov organizacije dogodka A., ki je bil načrtovan za 10. 12. 2021, nato pa zaradi sprejetja Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Ur. l. RS, št. 174/2021, v nadaljevanju Odlok) ni bil izveden.

2. V obrazložitvi navedene pravnomočne sodbe je Upravno sodišče potrdilo odločitev toženke o neizpolnjevanju alternativno določenega pogoja za delno povračilo stroškov organizacije dogodka iz šeste alineje tretjega odstavka 34. člena Zakona o interventnih ukrepih za pomoč gospodarstvu in turizmu pri omilitvi posledic epidemije COVID-19 (v nadaljevanju ZIUPGT).

3. Vrhovno sodišče je na tožnikov predlog s sklepom X DoR 366/2022-5 z dne 1. 2. 2023 dopustilo revizijo zaradi odgovora na vprašanje, ali je materialnopravno pravilno stališče Upravnega sodišča, da pogoj iz šeste alineje tretjega odstavka 34. člena ZIUPGT tolmači kot alternativnega.

4. Tožnik (v nadaljevanju revident) je na podlagi navedenega sklepa vložil revizijo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi in odločbo (pravilno: sklep) odpravi, podrejeno, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje istemu sodišču. Priglaša stroške revizijskega postopka.

5. Toženka v odgovoru na revizijo uvodoma izpostavlja, da je bila pomoč industriji srečanj, zajeta z ZIUPGT, dana z namenom ohranitve delovnih mest in pomoči gospodarskim subjektom za premagovanje likvidnostnih težav. Glavni cilj je bil omiliti in odpraviti posledice ter vpliv nalezljive bolezni SARS Cov-2 na področju dela in delovnih razmerij ter trga dela, gospodarstva, še posebej gostinstva in turizma. Navaja, da se določba šeste alineje tretjega odstavka 34. člena ZIUPGT nanaša na primere, ko je upravičencu moralo biti znano, da izvedba dogodka zaradi sprejetih omejitev ne bo mogoča. V njej je tudi jasno določeno, da se za relevantne časovne okoliščine v tem smislu štejejo „čas nastanka stroškov organizacije srečanja, čas dogodka in čas oddaje vloge“. To je prepoznalo tudi sodišče v izpodbijani sodbi, kjer se pravilno opredeli, da je pogoj iz navedene zakonske določbe določen alternativno, čeprav na nekaterih mestih neustrezno enači časovno okoliščino najave dogodka in oddaje vloge. Poudarja, da v svojem zavrnilnem sklepu pogoja oddaje vloge ni uporabila kot razloga za zavrnitev revidentove vloge, poleg tega je ustrezno pojasnila, da je bila po pogodbi z dne 28. 10. 2021, sklenjeni s podjetjem B., d. o. o., izvedba dogodka bistvenega pomena za plačilo zneska. Revident zato ne bi kršil pogodbe, če ga ne bi poravnal, lahko pa bi se skliceval tudi na razvezo ali spremembo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin (prvi odstavek 112. člena Obligacijskega zakonika). Predlaga, naj Vrhovno sodišče o pravnem vprašanju odloči istočasno in enovito z drugo zadevo, v kateri je bilo dopuščeno enako revizijsko vprašanje.

**K I. točki izreka**

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Pri odločanju je vezano na ugotovljeno dejansko stanje, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi njegove zmotne ali nepopolne ugotovitve (drugi odstavek 370. člena ZPP).

**Dejansko stanje zadeve**

8. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku in povzetega v izpodbijani sodbi, izhaja, da je tožnik načrtoval izvedbo dogodka na dan 10. 12. 2021. V ta namen je 28. 10. 2021 s podjetjem B., d. o. o., sklenil pogodbo o poslovnem sodelovanju in 23. 11. 2021 dogodek tudi najavil. Zaradi epidemije COVID-19 in s tem povezane prepovedi v Odloku, ki je začel veljati 8. 11. 2021, prireditev ni bila izvedena, zaradi česar je revident kot organizator dogodka 7. 1. 2022 uveljavljal delno povračilo stroškov organizacije (najem prostorov), ki naj bi mu nastali že s podpisom navedene pogodbe, te stroške pa naj bi tudi dejansko plačal. **Izpodbijana sodba in revizijske navedbe**

9. Sodba Upravnega sodišča temelji na razlagi, da revident v skladu s šesto alinejo tretjega odstavka 34. člena ZIUPGT ni upravičen do delnega povračila stroškov organizacije dogodka, ker je bilo že v času njegove najave (23. 11. 2021) in oddaje vloge (7. 1. 2022) za pomoč v obliki delnega povračila stroškov iz 33. člena ZIUPGT jasno, da izvedba dogodka zaradi sprejetih omejitev z Odlokom, ki je v 14. členu prepovedal obratovanje gostinskih obratov, ki nudijo glasbo za ples oziroma družabni program, ni mogoča. Kot nepomembne je zavrnilo tožbene navedbe, da je revident pogodbo o poslovnem sodelovanju z družbo B. sklenil že 28. 10. 2021 (torej pred začetkom veljavnosti Odloka) z razlago, da je pogoj iz šeste alineje tretjega odstavka 34. člena navedenega zakona določen alternativno (v času nastanka stroškov organizacije srečanja ali dogodka ali oddaje vloge).

10. Revident taki razlagi nasprotuje. Izpostavlja, da je bil namen zakona pomagati organizatorjem prireditve tako, da se jim v primeru prepovedi prireditve subvencionira nastale stroške. V njegovem primeru je šlo za stroške, ki so nastali pred sprejetjem omejitev, vloga pa je bila podana po odpovedi prireditve in je tudi iz tega razloga v sodbi sprejeto stališče o neizpolnjevanju pogojev za povračilo materialnopravno zmotno. Navaja, da najava dogodka (to je seznanitev javnosti z nameravano prireditvijo) ni razlog za zavrnitev izplačila delnega povračila nastalih stroškov, nelogična pa je tudi zavrnitev na podlagi stališča, da je v času vložitve vloge vedel, da dogodka ne bo mogoče izvesti. S slednjim je bil namreč seznanjen že, ko bi se prireditev morala odviti, a se ni in je prav zaradi tega zahteval povračilo stroškov, ki so nastali z dnem podpisa pogodbe, ko omejitev še ni bilo pričakovati. Tako se izkaže, da je Upravno sodišče navedeni pogoj razlagalo kot kumulativen v smislu, da omejitev prireditve ne sme biti znana ne v času organizacije dogodka, ne v času oddaje vloge. Pri vlogi bi bilo to mogoče sprejeti le, če bi se skliceval na stroške, ki so nastali v času oddaje vloge.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče moralo presoditi, ali za zavrnitev pomoči v obliki delnega povračila stroškov organizacije dogodka zadošča, če je na dan oddaje vloge za pomoč znano, da dogodek ne bo izveden in je to jasno tudi že ob najavi dogodka ter ali sta navedena mejnika določena v šesti alineji tretjega odstavka 34. člena ZIUPGT kot alternativna, torej v smislu, da zadostuje obstoj enega od njiju za zavrnitev vloge.

**Pomoč industriji srečanj in dogodkov v ZIUPGT**

12. Navedeni zakon je bil sprejet zaradi omilitve posledic epidemije COVID-19 na gospodarskem področju. V tretjem odstavku 1. člena tako določa, da se v ta namen s tem zakonom določajo tudi začasni ukrepi na področju gospodarstva, zlasti turizma, gostinstva, industrije srečanj in dogodkov, ter na področjih dela, športa in kulture. V poglavju IV so določeni različni začasni ukrepi, med njimi v točki 2.2 z naslovom „Pomoč industriji srečanj in dogodkov“ pomoč v obliki delnega povračila stroškov organizacije srečanj in dogodkov (v nadaljevanju delno povračilo stroškov), kar vsebuje kongresni turizem in organizacijo prireditev, koncertov in sejmov ter drugih podobnih dogodkov (prvi odstavek 33. člena). Določeno je, da so upravičeni stroški iz prvega odstavka tega člena le tisti stroški, ki so upravičencu iz 34. člena zakona nastali neposredno v povezavi z organizacijo srečanj in dogodkov (tretji odstavek 33. člena), obdobje upravičenih stroškov za izvedbo dogodka iz tega člena pa je od 13. marca 2020 do prepovedi oziroma omejitve dogodka zaradi epidemije in predpisov, s katerimi je opravljanje gospodarske dejavnosti onemogočeno ali omejeno (četrti odstavek). Delno povračil0 lahko uveljavlja pravna ali fizična oseba, ki organizira dogodek ali dogodke (organizator dogodkov), ali je prijavljen na sejmu kot razstavljavec (prvi odstavek 34. člena) ter izpolnjuje v nadaljevanju te določbe naštete pogoje, med drugim, da je kot organizator dogodka moral odpovedati ali omejeno izvesti dogodek iz prvega odstavka prejšnjega člena zaradi epidemije in predpisov, s katerimi je upravljanje gospodarske dejavnosti onemogočeno ali omejeno, ali je kot razstavljavec naknadno (po prijavi) s strani organizatorja prejel obvestilo o odpovedi sejma zaradi epidemioloških razmer (četrta alineja prvega odstavka). Ni pa upravičenec upravičen do delnega povračila za dogodke, naštete v tretjem odstavku 34. člena ZIUPGT, med drugim za prireditve, katerih datum izvedbe je določen tako, da je že v času nastanka stroškov organizacije srečanja ali dogodka ali oddaje vloge jasno, da izvedba dogodka ali udeležba na dogodku zaradi sprejetih omejitev ni mogoča (šesta alineja).

13. Na podlagi teh določb je razvidno, da je bila z ZIUPGT dana pravna podlaga za izplačilo državne pomoči tudi t. i. industriji srečanj (kongresni turizem) in dogodkov (prireditve, sejmi, koncerti ipd.) z namenom blažitve negativnih posledic epidemije COVID-19 in z njo povezanih omejujočih predpisov za izvajanje gospodarske dejavnosti. Navedena pomoč se je izvajala v obliki delnega povračila stroškov, nastalih neposredno v povezavi z organizacijo dogodkov v obdobju do prepovedi oziroma omejitve dogodka zaradi epidemije, torej v času, v katerem je bilo mogoče povzročitev stroškov upravičiti s ciljem izvedbe načrtovanega dogodka, ki tedaj še ni bila onemogočena oziroma omejena s sprejetjem ustreznega predpisa. Za delno povračilo nastalih stroškov je bil torej relevanten tudi čas njihovega nastanka.

14. Navedeni okvir je treba upoštevati tudi pri razlagi šeste alineje tretjega odstavka 34. člena ZIUPGT. Ta po svoji vsebini namreč pomeni negativno opredelitev upravičenja do delnega povračila stroškov, saj iz njega izključuje stroške, ki nastajajo v času, ko je že znano, da zaradi sprejetih oblastvenih prepovedi ali omejitev izvedba ali udeležba na dogodku, načrtovanem na določen datum, ni mogoča. Gre za primere stroškov, ki nastanejo v obdobju, ko je predpis (Odlok) že prepovedal določene dogodke, zaradi česar ni več mogoče upravičiti niti (nadaljnjega) nastajanja stroškov v zvezi z njihovo organizacijo. Povedano drugače: stroški so nepotrebni oziroma neupravičeni, če je v času njihovega nastanka že jasno, da se nanašajo na prireditev, ki se ne bo uresničila.

15. Zato je treba v 6. alineji tretjega odstavka 34. člena ZIUPGT zapisano besedno zvezo „v času nastanka stroškov organizacije srečanja ali dogodka ali oddaje vloge“ razumeti v povezavi s predmetom urejanja, torej s povračilom dela stroškov, ki so upravičeni. Ta besedna zveza se tako nanaša na izključitev povračila stroškov, ki niso upravičeni že zaradi časovnega obdobja, v katerem so nastali, čeprav so nastali na enega od načinov, ki so alternativno našteti v nadaljevanju (z organizacijo srečanja ali dogodka ali z oddajo vloge). To pa pomeni, da ne gre za alternativno določene izključitvene razloge, kot je to razlagalo Upravno sodišče, ko bi bila za zavrnitev vloge pomembna le čas najave dogodka ali čas oddaje vloge, temveč za podrobnejšo opredelitev časovno neupoštevnih stroškov, ki se v industriji srečanj in dogodkov lahko nanašajo tako na organizacijo srečanja kot na organizacijo dogodka ali na oddajo vloge.

16. Glede na navedeno je mogoče pritrditi toženki, da obravnavana zakonska določba 34. člena ZIUPGT cilja na primere, ko je upravičencu moralo biti znano, da izvedba dogodka zaradi sprejetih omejitev ne bo mogoča, ne pa tudi, da naj bi se v tem smislu kot relevantne časovne okoliščine štele „čas nastanka stroškov organizacije srečanja, čas dogodka in čas oddaje vloge“. Toženka namreč ne obrazloži svojega razumevanja pojmov časa dogodka ali časa oddaje vloge v razmerju do datuma izvedbe dogodka (ki ga je določil upravičenec) oziroma smiselnost določbe, če bi se glasila, da upravičenec ni upravičen do delnega povračila stroškov za prireditve, katerih datum izvedbe je določen tako, da je že v času dogodka jasno, da njegova izvedba ni mogoča. 17. Odgovor na postavljeno pravno vprašanje je torej negativen.

**Revizijska presoja v konkretnem primeru**

18. Zaradi sprejete razlage šeste alineje tretjega odstavka 34. člena ZIUPGT Vrhovno sodišče pritrjuje revidentu, da zavrnitev njegove vloge temelji na nelogičnem stališču v sodbi, in sicer da je bilo v času njene vložitve 7. 1. 2022 že znano, da prireditve ne bo mogoče izvesti. Revident je to namreč vedel že, ko bi jo moral izvesti, a je zaradi omejitev ni in je prav iz tega razloga zahteval povračilo stroškov, za katere je trdil, da so nastali, ko omejitev še ni bilo pričakovati.

19. Tudi kar zadeva čas najave dogodka, na katerega je Upravno sodišče oprlo svojo odločitev, bi ta lahko bil pomemben za presojo upravičenosti nastalih stroškov (ker so nastali po uveljavitvi Odloka), če bi revident priglasil stroške najave kot del organizacijskih stroškov. Vendar to iz izpodbijane sodbe ne izhaja, pri čemer na drugi strani niso razvidni niti konkretni razlogi, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati o morebitnem razumevanju Upravnega sodišča glede pomena revidentove najave dogodka na način, da so v obravnavani zadevi lahko šele z najavo 23. 11. 2021 nastali stroški, neposredno povezani z organizacijo dogodka. Revident zato utemeljeno oporeka, da razlog za zavrnitev njegove vloge ne more biti najava dogodka po sprejetju Odloka.

20. Upravno sodišče je tako zaradi zmotne razlage uporabljene zakonske določbe neutemeljeno zavrnilo tožbene navedbe o nastalih in plačanih stroških v zvezi z organizacijo odpadlega dogodka kot nebistvene. Ker gre za presojo, ki jo mora opraviti Upravno sodišče, se revizijsko sodišče ne opredeljuje do s tem povezanih navedb v odgovoru na revizijo (med drugim o času nastanka stroškov organizacije dogodka, za katere toženka meni, da so nastali šele z najavo dogodka in ne s sklenitvijo pogodbe med revidentom in družbo B., nadalje o zatrjevani neupravičenosti revidentovega plačila na podlagi navedene pogodbe in o revidentovih možnostih, da uporabi obligacijskopravni institut o razvezi ali spremembi pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin).

21. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zaradi česar je ostalo neugotovljeno tudi relevantno dejansko stanje o nastanku stroškov, povezanih neposredno z organizacijo, reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Upravnemu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 94. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka**

22. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. **Glasovanje**

23. Senat Vrhovnega sodišča je odločitev sprejel soglasno.