Jedro

Sodišče ugotavlja, da tožnik v tožbi ne nasprotuje ugotovitvam toženke iz izpodbijanega sklepa, da je tožnik dogodek z dne 10. 12. 2021 najavil 23. 11. 2021, ter da je vlogo za pomoč v obliki delnega povračila stroškov organizacije srečanj in dogodkov v skladu s 33. členom ZIUPGT oddal 7. 1. 2022, torej v času, ko je že veljal Odlok, ki je pričel veljati 8. 11. 2021 in je med drugim prepovedoval obratovanje gostinskih lokalov, ki nudijo ples in družabni program. Navedeno pa tudi po sodni presoji pomeni, da tožnik za dogodek z dne 10. 12. 2021 ne more uveljavljati delnega povračila stroškov organizacije, saj ne izpolnjuje pogoja iz šeste alineje tretjega odstavka 34. člena ZIUPGT, saj je bilo že v času najave dogodka in oddaje vloge jasno, da izvedba dogodka ali udeležba na dogodku zaradi sprejetih omejitev ne bo mogoča. Na navedeno zato po sodni presoji ne morejo vplivati tožbene navedbe, da je tožnik Pogodbo o poslovnem sodelovanju z družbo A., d. o. o. sklenil že dne 28. 10. 2021, saj je pogoj iz šeste alineje tretjega odstavka 34. člena ZIUPGT določen alternativno (v času nastanka stroškov organizacije srečanja ali dogodka ali oddaje vloge).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrnila vlogo tožnika za delno povračilo stroškov organizacije za dogodek ... dne 10. 12. 2021 (v nadaljevanju dogodek z dne 10. 12. 2021) (1. točka izreka). Posebni stroški postopka niso nastali (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik kot organizator dogodka z dne 10. 12. 2021 pri toženki podal vlogo za pomoč v obliki delnega povračila stroškov organizacije srečanj in dogodkov v skladu s 33. členom Zakona o interventnih ukrepih za pomoč gospodarstvu in turizmu pri omilitvi posledic epidemije COVID-19 (v nadaljevanju ZIUPGT). Toženka citira tudi določilo 34. člena ZIUPGT, ki ureja pogoje in upravičence za uveljavljanje delnega povračila. Pojasni, da je bila imenovana strokovna komisija s sklepom z dne 23. 8. 2021, ki je po pregledu vloge tožnika pozvala k dopolnitvi, saj je ugotovila, da tožnik vlogi ni priložil listin in pojasnil, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti pravilno dejansko stanje. Tožnik je v dopolnitvi pojasnil, da je dokazilo o najavi dogodka mail, ki ga je toženki poslal 23. 11. 2021, ter da posebnega dokazila o odpovedi dogodka nima. Navedel je, da s podjetjem A., d. o. o. sodeluje že dlje časa, zato je plačal uporabo prostora, čeprav dogodka ni bilo mogoče izvesti, ter da v izogib stroškom oglaševanja in prodaje kart ni izvajal. Poleg tega je že vedel, da je prepovedano obratovanje gostinskih lokalov, ki nudijo glasbo za ples oziroma družabni program. Toženka ugotavlja, da je že Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvadovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Uradni list RS št. 174/2021, v nadaljevanju Odlok), ki je pričel veljati 8. 11. 2021, v tretjem odstavku 14. člena vseboval prepoved obratovanja gostinskih obratov, ki nudijo glasbo za ples oziroma družabni program. Ugotavlja, da je bila res pogodba med tožnikom in A., d. o. o. sklenjena 28. 10. 2021, vendar pa je do najave dogodka prišlo šele 23. 11. 2021, ko je tožniku že morala biti poznano, da je prišlo do prepovedi tovrstnih dejavnosti. Meni, da je bilo v času najave dogodka že jasno, da izvedba dogodka zaradi omejitev ne bo mogoča. Zaradi navedenega pa so izpolnjeni zakonski pogoji za obstoj ovire iz šeste alineje tretjega odstavka 34. člena ZIUPGT, po kateri ni upravičen do delnega povračila stroškov upravičenec za tiste prireditve, katerih datum izvedbe je določen tako, da je že v času nastanka stroškov organizacije srečanja ali dogodka ali oddaje vloge jasno, da izvedba dogodka ali udeležba na dogodku zaradi sprejetih omejitev ni mogoča, zaradi česar je bilo treba vlogo tožnika zavrniti. Navaja, da na odločitev ne morejo vplivati navedbe tožnika, da so mu stroški nastali že s podpisom pogodbe o poslovnem sodelovanju s podjetjem A., d. o. o., saj iz V. člena navedene pogodbe izhaja, da mora za storitve iz te pogodbe uporabnik prostora plačati predvideni znesek najkasneje 30 dni po izvedenem dogodku, kar pomeni, da je izvedba dogodka bistvenega pomena za plačilo zneska po pogodbi. Navaja, da tudi druge okoliščine vzbujajo dvom glede realnosti višine stroškov dogodka, saj je pogodbena cena vključevala več različnih storitev, ki niso bile izvedene.

3. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in v tožbi navaja, da je izpolnil vse zakonske pogoje za uveljavljanje delnega povračila stroškov organizacije iz ZIUPGT. Citira 33. člen ZIUPGT ter navaja, da izpolnjuje vse tam navedene pogoje. Navaja, da je odločitev tožene stranke zmotna, saj je dogodek začel načrtovati že 28. 10. 2021, ko je sklenil Pogodbo o poslovnem sodelovanju z družbo A., d. o. o., v kateri je bilo navedeno, da se bo dogodek odvil 10. 12. 2021, ter je tožnik najel prostore, pri čemer je cena za vse storitve znašala 15.000,00 EUR in DDV. Pojasni, da je iz datuma podpisa pogodbe razvidno, da je odločitev o organizaciji dogodka sprejel 28. 10. 2021, zato tožniku ni mogoče očitati, da je ob sklepanju pogodbe vedel, da izvedba dogodka ne bo mogoča. Temu ni bilo tako niti ob najavi dogodka 23. 11. 2021, saj so bili vladni odloki večkrat razglašeni za neustavne, zaradi česar je bilo treba sproti preverjati omejitve in ni bilo mogoče predvidevati, da prireditve 10. 12. 2021 ne bo mogoče izpeljati. Pojasni, da je bil namen zakona, da se industrijo srečanj in zabave oživi, zaradi česar je država prevzela rizik, v kolikor bi bilo potrebno zaradi epidemiološke slike dogodke odpovedati.

4. Navaja, da je že s podpisom pogodbe o organizaciji dogodka sprejel pogodbeno zavezo o najemu prostora, ter da so mu že s podpisom pogodbe nastali stroški organizacije. Ne drži navedba toženke, da tožnik teh stroškov ni dolžan plačati. Zaveza po plačilu odmene je namreč nastala s podpisom pogodbe, le rok plačila je bil določen 30 dni po dogodku. O navedenem bosta izpovedala tožnik in direktor A., d. o. o., ki je bil sopodpisnik pogodbe. Navedeno potrjuje tudi dejstvo, da je tožnik stroške tudi dejansko plačal. Ker tožnik s sopogodbenikom posluje že dlje časa, sta se pogodbeni stranki o podrobnostih dogovarjala ustno. Dvom toženke glede višine realnih stroškov je neutemeljen in neizkazan, zato ne zadošča za zavrnitev vloge. V kolikor toženka meni, da del stroškov ni izkazan, bi morala izvesti dokaze in opredeliti, katerih stroškov in v kakšni višini ne prizna. Brez navedbe konkretnih razlogov pa je obrazložitev nezakonita. Meni, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je podana tudi bistvena kršitev določb postopka. Sklicuje se tudi na listine iz upravnega spisa in sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi ter vrne zadevo v ponovno odločanje toženi stranki. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Izpodbijan sklep je po presoji sodišča pravilen in skladen z zakonom. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi odločitev v pravnem in dejanskem pogledu utemelji tožena stranka. Sodišče se sklicuje na razloge iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ter jih v celoti ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) ter glede tožbenih navedb še dodaja:

8. V obravnavani zadevi je sporna odločitev tožene stranke, na podlagi katere je bila zavrnjena vloga tožnika za delno povračilo stroškov organizacije za dogodek z dne 10. 12. 2021. Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je bila tožnikova vloga zavrnjena zaradi neizpolnjevanja pogoja iz šeste alineje tretjega odstavka 34. člena ZIUPGT, saj je toženka ugotovila, da je tožnik dogodek z dne 10. 12. 2021 najavil dne 23. 11. 2021, ko je že veljal Odlok, ki je v tretjem odstavku 14. člena prepovedoval obratovanje gostinskih lokalov, ki nudijo glasbo za ples in družabni program.

9. Pravna podlaga izpodbijanega sklepa izhaja iz šeste alineje tretjega odstavka 34. člena ZIUPGT, ki med drugim določa, da upravičenec ni upravičen do delnega povračila za prireditve, katerih datum izvedbe je določen tako, da je že v času nastanka stroškov organizacije srečanja ali dogodka ali oddaje vloge jasno, da izvedba dogodka ali udeležba na dogodku zaradi sprejetih omejitev ni mogoča. V skladu s tretjim odstavkom 14. člena v relevantnem obdobju veljavnega Odloka obratovanje gostinskih obratov, ki nudijo glasbo za ples oziroma družabni program, ni bilo dovoljeno.

10. Sodišče ugotavlja, da tožnik v tožbi ne nasprotuje ugotovitvam toženke iz izpodbijanega sklepa, da je tožnik dogodek z dne 10. 12. 2021 najavil 23. 11. 2021, ter da je vlogo za pomoč v obliki delnega povračila stroškov organizacije srečanj in dogodkov v skladu s 33. členom ZIUPGT oddal 7. 1. 2022, torej v času, ko je že veljal Odlok, ki je pričel veljati 8. 11. 2021 in je med drugim prepovedoval obratovanje gostinskih lokalov, ki nudijo ples in družabni program. Navedeno pa tudi po sodni presoji pomeni, da tožnik za dogodek z dne 10. 12. 2021 ne more uveljavljati delnega povračila stroškov organizacije, saj ne izpolnjuje pogoja iz šeste alineje tretjega odstavka 34. člena ZIUPGT, saj je bilo že v času najave dogodka in oddaje vloge jasno, da izvedba dogodka ali udeležba na dogodku zaradi sprejetih omejitev ne bo mogoča. Na navedeno zato po sodni presoji ne morejo vplivati tožbene navedbe, da je tožnik Pogodbo o poslovnem sodelovanju z družbo A., d. o. o. sklenil že dne 28. 10. 2021, saj je pogoj iz šeste alineje tretjega odstavka 34. člena ZIUPGT določen alternativno (v času nastanka stroškov organizacije srečanja ali dogodka ali oddaje vloge).

11. Zato tudi po presoji sodišča navedbe tožnika, da so stroški organizacije nastali že s podpisom pogodbe, da je bil stroške najema prostora dolžan plačati kljub neizvedbi dogodka, da je račun dejansko plačal ter da se je o podrobnostih ustno dogovarjal s sopogodbenikom, ne vplivajo na odločitev v konkretni zadevi in jih sodišče kot nerelevantne zavrača. Sodišče kot povsem pavšalne in nekonkretizirane zavrača navedbe tožnika, da tožena stranka ni izvedla dokazov v zvezi z navedbami, da del stroškov ni izkazan. Prav tako ne drži ugovor tožnika, da izpodbijan sklep ni ustrezno obrazložen, saj iz obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno izhajajo razlogi, zaradi katerih je bila vloga tožnika zavrnjena. Po presoji sodišča ima obrazložitev izpodbijanega sklepa vse sestavine iz 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Upoštevaje vse zgoraj navedeno pa tudi predlagana zaslišanja tožnika in direktorja A., d. o. o. ter vpogled v Pogodbo o poslovnem sodelovanju, račun 21101, potrdilo o plačilu ter predmetni upravni spis, ne morejo vplivati na tožnikovo izpolnjevanje pogoja iz šeste alineje tretjega odstavka 34. člena ZIUPGT.

12. Glede na predhodno navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Materialno pravo je pravilno uporabljeno ter relevantno dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno. Sodišče tudi ni našlo kršitev Ustave RS in tudi ne nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji) na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj relevantno dejansko stanje med strankama ni sporno. Tožnik v tem postopku namreč tudi v primeru, če so vsa dejstva, ki jih zatrjuje, resnična, ne more doseči spremembe svojega pravnega položaja, zato bi bilo dokazovanje takih dejstev tudi v nasprotju z načelom ekonomičnosti in učinkovitosti postopkov, o svojih pravnih naziranjih v zvezi z uporabo materialnega prava pa se je lahko in se tudi je izrekel v tožbi.1 V obravnavani zadevi je sporna le pravilna uporaba materialnega prava, in sicer določbe šeste alineje tretjega odstavka 34. člena ZIUPGT.

14. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške upravnega spora.

1 ESČP je v več sodbah izrecno zavzelo stališče, da lahko nacionalni organi upoštevajo načelo učinkovitosti in ekonomičnosti, saj bi sistematično opravljanje obravnav v končni fazi preprečilo zahtevo po sojenju v razumnem roku (primerjaj Salomonson v. Sweden No 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Schelling v. Austria No. 55193/00 z dne 10. 2. 2006, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Pakozdi v Hungary No. 51269/07 z dne 23. 3. 2015, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge). Glede na ustaljeno sodno prakso ESČP je to posebej upravičeno in ne predstavlja kršitve 6. člena EKČP v tistih primerih, ko se ne postavljajo nobena v zadevi relevantna dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ne bi bilo mogoče pravilno razrešiti že na podlagi spisa (primerjaj Salomonson v. Sweden No. 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge).