Jedro

Ker je bila za promet z nepremičninami potrebna najmanj pisna oblika, za nezazidana stavbna zemljišča pa celo oblika notarskega zapisa, bi morala biti tudi ponudba pisna. Ker pa gre v konkretnem primeru za pogodbo oziroma listino, ki jo podpišeta obe pogodbeni stranki, je potrebno upoštevati tudi 72. člen ZOR, po katerem je zahteva po pisni obliki izpolnjena, ko je listina podpisana. Nepodpisan osnutek pogodbe v konkretnem primeru zato ne more pomeniti takšne oblike ponudbe, ki bi, če bi bila sprejeta, lahko pomenila, da je prišlo do sklenitve pogodbe.

Izrek

Pritožbi zoper sodbo in sklep z dne 18.9.2008 se delno ugodi, pritožbi zoper sklep z dne 7.1.2009 pa se se ugodi v celoti in se sodba sodišča prve stopnje z dne 18.9.2008 v izreku pod točko II. (ugodilni del) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v tem delu v celoti zavrne; sklep sodišča prve stopnje z dne 7.1.2009 (odločitev o stroških postopka) spremeni tako, da morata tožeči stranki plačati toženi stranki njene pravdne stroške v višini 2.439,79 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Pritožba tožene stranke zoper sodbo in sklep z dne 18. 9. 2008 se v preostalem delu (zoper sklep o ustavitvi postopka – točka I izreka ) zavrne in se sklep sodišča v tem delu potrdi.

Tožeči stranki sta dolžni povrniti toženi stranki 275,40 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom in sodbo v izreku pod točko I. odločilo, da se ustavi postopek za ugotovitev, da sta tožnika kot kupca kupila polovico parcele 1707/34 v izmeri 116 m2, ki je vpisana pri vl. št. 175 k.o. ... in sicer zaradi umika tožbe. Pod točko II. je ugodilo zahtevku tožnikov, s katerim sta zahtevala ugotovitev, da sta kot kupca s toženo stranko M. H. kot prodajalko, 10.3.2000 sklenila kupoprodajno pogodbo za nakup nepremičnine – parcele št. 1707/16 v izmeri 508 m2 in ½ parcele št. 1707/34 v izmeri 116 m2, ki sta vpisani pri vl. št. 175 k.o. ... in z vsebino, ki je povzeta v izrek sodbe ter posledično tudi zahtevku, da je tožena stranka tožečima strankama dolžna v roku 15 dni izstaviti zemljiškoknjižno listino primerno za vpis lastninske pravice na parceli 1707/16 v izmeri 508 m2, vl. št. 175 k.o. ... na njuno ime, na vsakega do ½ ter na parceli št. 1707/34 v izmeri 116 m2, vpisani pri vl. št. 175 k.o. ..., na vsakega do 1/4. Kar je tožeča stranka zahtevala drugače, je sodišče pod točko III. izreka zavrnilo.

S sklepom, ki je bil izdan 7.1.2009, je sodišče odločilo, da je tožena stranka v roku 15 dni dolžna tožečima strankama povrniti njune pravdne stroške v višini 2.541,94 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper sodbo in sklep z dne 18.9.2008 in sklep z dne 7.1.2009 vlaga pritožbo tožena stranka. Zoper sodbo in sklep z dne 18.9.2008 vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je tožeča stranka ob modifikaciji prvega podrednega zahtevka na naroku dne 11.5.2005 pustila nespremenjen prvi podredni zahtevek v delu, v katerem je zahtevala ugotovitev, da sta tožnika s toženko 10.3.2000 sklenila kupno pogodbo z vsebino, kot jo povzema v nadaljevanju zahtevka. Spremenila je zgolj del zahtevka, ki se nanaša na izstavitev zemljiškoknjižne listine in je tako po modifikaciji zahtevala izstavitev listine za vpis lastninske pravice na parceli 1707/16 k.o. ... na vsakega od tožnikov do 1/2, na parceli 1707/34 k.o. ... pa na vsakega do 1/4. Ob tem je res šlo za delni umik tožbe, vendar pa sodišče ni imelo nobene podlage za to, da je pod točko I. izreka ustavilo postopek glede ugotovitve, da naj bi tožnika kupila polovico parcele 1707/34. Sodišče tudi ni imelo nobene podlage za svojevoljno spremembo zahtevka tožeče stranke kot je razvidna iz točke II. izreka sodbe. V tem delu je namreč sodišče nedopustno, za povrh pa še povsem neobrazloženo, namesto zahtevane ugotovitve, da naj bi tožnika sklenila kupno pogodbo glede celotne parc. št. 1707/34 k.o. ..., izreklo, da naj bi sklenila pogodbo le glede polovice te parcele, nato pa celo samo popravljalo v zahtevku vsebovani tekst pogodbe, za katero tožnika trdita, da je bila sklenjena 10.3.2000. Ker je tožeča stranka zatrjevala in uveljavljala sklenitev pogodbe s povsem določeno vsebino, glede katere naj bi bila 10.3.2000 dogovorjena celo pisna listina in katere vsebino je tožeča stranka povzela v svojem zahtevku, je mogoče takšen zahtevek zgolj v celoti zavrniti ali pa mu v celoti ugoditi, nikakor pa ni v okviru ugoditve zahtevku možno popravljati vsebine zatrjevane listine. Takšno postopanje predstavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka v pritožbi nadalje oporeka pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja v pogledu ugotovitve, da naj bi toženka hkrati s pogodbo o razveljavitvi kupne pogodbe z dne 1.3.1996 tožnikoma prinesla v podpis še novo pogodbo. V tem delu pritožbe tožena stranka opozarja na pomanjkljivo in nepravilno dokazno oceno in v zvezi s tem opozarja na izpovedi zaslišanih prič B. P., priče R. in M. ter vsebino listin v spisu. Sodišče prve stopnje je po prepričanju pritožnice tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj je vztrajalo pri uporabi določila 36 ZOR in ob tem povsem zanemarilo opozorilo Višjega sodišča, ki je bilo izraženo v razveljavitvenem sklepu opr. št. I Cp 179/2006 in po katerem bi bilo zaključek o ponudbi in vezanosti nanjo moč podpreti le v primeru, da bi bila ponudba podpisana. Opozarja tudi na določilo 1. odstavka 72. člena ZOR, ki za primer, da je treba za sklenitev pogodbe napraviti listino, določa, da je pogodba sklenjena, ko listino podpišejo vsi, ki se z njo zavezujejo.

V pritožbi zoper sklep z dne 7.1.2009, ki ga prav tako izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov, pa navaja, da je glede na nepravilno odločitev v sodbi, nepravilna tudi odločitev o stroških postopka, ki so predmet tega sklepa. Ker tožena stranka v pritožbi zoper sodbo in sklep z dne 18.9.2008 predlaga spremembo in zavrnitev zahtevkov, posledično predlaga tudi to, da se tožeči stranki naloži v plačilo stroške tožene stranke.

Tožeča stranka na pritožbi ni odgovorila.

Pritožba zoper sklep in sodbo z dne 18.9.2008 je delno utemeljena, pritožba zoper sklep z dne 7.1.2009 pa je utemeljena v celoti.

Glede na to, da sta bili sodba in sklep z dne 18.9. 2008 izdana pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D), se je postopek na pritožbeni stopnji nadaljeval po dotedanjih predpisih (2. odst. 130. člena ZPP-D). Vsa določila ZPP, na katera se pritožbeno sodišče v nadaljevanju sklicuje, se zato nanašajo na nenoveliran tekst ZPP.

Pritožbeno sodišče je sodbo in sklep z dne 18.9.2008 ter sklep z dne 7.1.2009 preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov (1. odstavek 350. člena ZPP) in po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) in v okviru takšnega preizkusa ugotavlja, da so pritožbeni očitki utemeljeni v naslednjem obsegu: a) pritožba zoper sodbo in sklep z dne 18.9.2008 Glede na to, da je pritožbo v tem delu vložila zgolj tožena stranka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča pod točko III. (zavrnilni del) postala pravnomočna.

Tožnika prvi podredni zahtevek o katerem je z izpodbijano sodbo odločalo sodišče prve stopnje, opirata na trditev, da je bila po razveljavitvi pogodbe z dne 1.3.1996 (s pogodbo o razveljaviti z dne 10.3.2000), 10.3.2000 sklenjena nova pogodba s točno določeno vsebino, ki je povzeta v ugotovitvenem delu zahtevka in sicer tako, da sta tožnika sprejela toženkino ponudbo v obliki nepodpisanega osnutka kupne pogodbe brez datuma, ki je v spisu označena kot priloga A9. Tožnika temu, da toženka osnutka ni podpisala, nista oporekala, dokazovala sta zgolj to, da jima je osnutek tožnica dejansko izročila. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi sicer ugotovilo, da toženka te pogodbe ni podpisala (kar naj bi med pravdnima strankama ne bilo sporno), vendar pa te okoliščine ni štelo za pomembne oziroma je zaključilo, da toženko dana ponudba kljub temu veže. Ker sta to ponudbo tožnika kot naslovnika sprejela, je pogodba sklenjena.

Pritožbeno sodišče je že v sklepu I Cp 179/2006 z dne 9.10.2007 opozorilo, da bi nepodpisan obrazec pogodbe lahko predstavljal toženkino ponudbo zgolj v primeru, če bi bil podpisan. V času, ko naj bi pravdni stranki sklepali sporno pogodbo, je pogodba, s katero se je prenašala lastninska pravica na nepremičnini, morala biti sklenjena v pisni obliki, za nezazidano stavbno zemljišče pa je 12. člen Zakona o stavbnih zemljiščih predpisoval celo obliko notarskega zapisa (sodišče prve stopnje v sodbi ugotavlja, da ima prodajalka, to je tožena stranka, veljavno gradbeno dovoljenje št. 3/7-351-229/69 z dne 23.9.1970 za gradnjo počitniške hišice na parceli 1707/16 k.o. ...). Za presojo, ali bi lahko prišlo do sklenitve zatrjevane pogodbe na način, kot ga opisuje tožeča stranka, je zato potrebno uporabiti poleg 38. in 39. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) tudi 72. člen ZOR, na katerega opozarja tudi pritožba. Ponudba pogodbe, za katero zahteva zakon posebno obliko veže ponudnika samo, če je dana v taki obliki (38. člen ZOR). To velja tudi za sprejem ponudbe. V 72. členu istega zakona pa je določeno, da je pogodba, če je za njeno sklenitev potrebno napraviti listino, sklenjena, ko jo podpišejo vsi, ki se z njo zavezujejo. Ker je bila za promet z nepremičninami potrebna najmanj pisna oblika, za nezazidana stavbna zemljišča pa celo oblika notarskega zapisa, bi morala biti torej tudi ponudba pisna, ker pa gre v konkretnem primeru za pogodbo oziroma listino, ki jo podpišeta obe pogodbeni stranki, je potrebno upoštevati tudi že citirani 72. člen ZOR, po katerem je zahteva po pisni obliki izpolnjena, ko je listina podpisana. Nepodpisan osnutek pogodbe v konkretnem primeru zato ne more pomeniti takšne oblike ponudbe, ki bi, če bi bila sprejeta, lahko pomenila, da je prišlo do sklenitve pogodbe. Sodišče prve stopnje je zato v tem delu, potem, ko je ugotovilo, da tožena stranka osnutka pogodbe, za katerega tožnika trdita, da pomeni ponudbo, ni podpisala, nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da takšna ponudba toženko kljub temu zavezuje in je z njenim sprejemom bila pogodba sklenjena.

Glede na navedeno se ostala dejstva, ki jih je ugotavljalo sodišče prve stopnje in se nanašajo na vprašanje, kdo je sestavil osnutek pogodbe in ali je bila toženka tista, ki ga je dostavila tožnikoma, izkažejo za pravno nerelevantna in pritožbeno sodišče glede na to posebej ne odgovarja na pritožbo v delu, ki se nanaša na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede zgoraj navedenih vprašanj.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče na podlagi 358. člena ZPP odločitev sodišča prve stopnje v izreku pod točko II. spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v tem delu v celoti zavrnilo.

Ker je sodišče prve stopnje v izreku pod točko III. vse, kar je tožeča stranka zahtevala drugače, že zavrnilo in je v tem delu postala odločitev pravnomočna, se posledično izkaže, da je pritožba tožene stranke zoper odločitev sodišča prve stopnje pod točko I (ustavitev postopka zaradi delnega umika tožbe) neutemeljena. Sodišče prve stopnje je izrek v tem delu sicer res oblikovalo drugače kot bi ga moralo glede na prvotno postavljeni tožbeni zahtevek, vendar pa to nima za toženo stranko nobenih negativnih posledic, saj je z spremenjeno odločitvijo pod točko II in odločitvijo pod točko III celoten modificiran zahtevek zavrnjen in za pritožbo niti nima pravnega interesa. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo.

b) pritožba zoper sklep o stroških Ker je bila odločitev glede prvega podrednega zahtevka spremenjena in je ta zahtevek, upoštevajoč spremenjeno odločitev s strani pritožbenega sodišča in že pravnomočni del odločitve sodišča prve stopnje pod tč. III., v celoti zavrnjen, s pravnomočno sodbo z dne 13.7.2005, opr. št. P 2015/2003-II, pa je bil tudi že zavrnjen primarni zahtevek, je bilo treba ugoditi tudi pritožbi tožene stranke zoper sklep o stroških postopka in ga spremeniti tako, da sta tožeči stranki, ki sta v dosedanjem postopku propadli tako s primarnim kot s prvim podrednim zahtevkom, dolžni povrniti toženi stranki njene (doslej nastale) pravdne stroške. Pri svoji odločitvi je pritožbeno sodišče poleg uspeha (154. člen ZPP) upoštevalo tudi potrebnost stroškov (155. člen ZPP) in toženi stranki na podlagi stroškovnika z dne 13. 7. 2005, stroškov priglašenih v pritožbi z dne 22. 9. 2005 in priglasitve stroškov na zadnji obravnavi, na podlagi Odvetniške tarife veljavne v času izvršenega opravila, priznalo skupno 4350 odvetniških točk ter sodno takso za odgovor na tožbo v višini 43,81 EUR. Z upoštevanjem vrednosti točke v višini 0,459 EUR in 20 % DDV-ja, to znaša skupno 2.439,79 EUR. Toženi stranki od priglašenih stroškov ni bil priznan strošek za sestavo vloge z dne 16.4.2004 (vse, kar je bilo navedeno v tej vlogi, bi lahko navedla že v odgovoru na tožbo), za zastopanje na naroku dne 15. 10. 2004 ji je priznalo le 100 točk, to je 25 % tarife, saj je bil prvi narok preložen, za zamudo časa na naroku dne 11. 5. 2005 150 točk (narok je trajal skupno le 2 uri), za prvo pritožbo 500 točk (25% zvišana tarifa), od stroškov priglašenih na zadnji obravnavi pa ji je pritožbeno sodišče priznalo za vlogo z dne 25.3.2008 le 200 točk, pristop na obravnavo dne 27.3.2008 200 točk, za vlogo z dne 11. 4. 2008 pa prav tako le 200 točk. Vsi ostali stroški so bili priznani.

Ker je tožeča stranka s svojo pritožbo uspela v večjem delu, ji je bila priznana tudi pravica do povračila pritožbenih stroškov (165. člen ZPP), ki so bili odmerjeni v višini 275,40 EUR (500 t x 0.459 EUR z dodanim DDV).