Jedro

Ugotovitev delovnega in socialnega sodišča, da obdolženka ni storila kaznivega dejanja, za kazensko sodišče ni zavezujoča, zato tudi ne more predstavljati odločilnega dejstva, o katerem je precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja o razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Tudi zaključek v pravnomočni sodbi I Pd 000/2017, da je obdolžena huje kršila obveznosti iz hude malomarnosti (in ne naklepoma), nima nikakršnega vpliva na presojo prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi, da je obdolženka kaznivo dejanje storila s krivdno obliko direktnega naklepa, saj gre za povsem različna predmeta odločanja.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolžena A. A. je dolžna plačati sodno takso v znesku 220,00 EUR, obdolženo B. B. pa se plačila sodne takse oprosti.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Novem mestu je z uvodoma navedeno sodbo obdolženi B. B. in A. A. spoznalo za krivi storitve kaznivega dejanja poneverbe po prvem odstavku 209. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Po 57. in 58. členu KZ-1 je obdolženka izreklo pogojni obsodbi, v katerih je vsaki določilo kazen eno leto zapora in preizkusno dobo treh let ter posebni pogoj, da vsaka v roku dveh let od pravnomočnosti sodbe plača sorazmerni del premoženjskopravnega zahtevka Republike Slovenije v znesku 8.768,03 EUR in sorazmerni del odvzete protipravne premoženjske koristi v znesku 34,83 EUR. Nadalje je odločilo, da sta obdolženki po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) solidarno dolžni plačati premoženjskopravni zahtevek oškodovani Republiki Sloveniji v višini 17.536,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pravnomočnosti sodbe dalje do plačila. Po drugem odstavku 75. člena KZ-1 v zvezi s 74. členom KZ-1 je obdolženkam naložilo v solidarno plačilo znesek 69,63 EUR, kar ustreza s kaznivim dejanjem na škodo Republike Slovenije pridobljeni protipravni premoženjski koristi. Skladno s četrtim odstavkom 95. člena ZKP je obdolženki oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo sta se pritožila:

- zagovornik obdolžene B. B. iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožbe, da naj bi storila očitano ji kaznivo dejanje, oziroma (podredno), da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje;

- zagovornik obdolžene A. A. iz vseh pritožbenih razlogov - zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe določb materialnega prava ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbi v celoti sledi in ji ugodi ter izpodbijano sodbo na podlagi pritožbenih razlogov ustrezno spremeni tako, da se obdolženko spozna za nedolžno storitve očitanega ji kaznivega dejanja poneverbe, skladno s prvim odstavkom 209. člena KZ-1, katerega naj bi obdolženka izvršila v krajevnih in časovnih okoliščinah, kot so opisane v krivdoreku izpodbijane sodbe, vse pa iz razloga pomanjkanja dokazov, skladno z določili člena 358 ZKP, podredno pa, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo in odločitev, vendar v spremenjeni sestavi.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb ter preučitvi podatkov spisa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze, pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva ter na tej podlagi sprejelo pravilne dokazne in pravne zaključke, da sta obdolženki storili v izreku sodbe opisano kaznivo dejanje poneverbe po prvem odstavku 209. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1.

5. K pritožbi zagovornika obdolžene A. A.:

6. Pritožnikov predlog za prenos krajevne pristojnosti z Višjega sodišča v Ljubljani na drugo stvarno pristojno sodišče druge stopnje je Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju: Vrhovno sodišče) s sklepom I Kr 3466/2018-221 z dne 23. 11. 2023 zavrnilo.

7. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da zagovornik v uvodnih izvajanjih pritožbe (str. 3) s posplošenimi, selektivnimi in tudi napačnimi razlogi pojasnjuje lastno razumevanje obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožnik namreč netočno navaja, da naj bi sodišče prve stopnje zatrjevalo, da sta si obdolženki protipravno prilastili znesek 17.536,06 EUR, čeprav je v spremenjeni obtožnici naveden znesek 17.605,72 EUR. Tako iz opisa dejanja v izreku izpodbijane sodbe kot iz njene obrazložitve (str. 4, 19, 21, 22, 34 in 36) je namreč razvidno, da je prvostopenjsko sodišče modifikacijo obtožnega akta v smeri višine protipravno prilaščene gotovine iz naslova plačanih sodnih taks v znesku 17.605,72 EUR sprejelo, znesek 17.536,06 EUR pa predstavlja višino premoženjskopravnega zahtevka Republike Slovenije, ki ga je sodišče prve stopnje obdolženkam solidarno naložilo v plačilo, v presežku (69,63 EUR) do zneska 17.605,72 EUR pa jima je odvzelo pridobljeno premoženjsko korist. Pritožnik nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje svojo presojo oprlo tudi na izvedensko mnenje sodnega izvedenca finančne stroke ter da ni upoštevalo sodbe izdane v individualnem delovnem sporu I Pd 000/2017. Po oceni pritožnika je odločitev prvostopenjskega sodišča vsebinsko in pravno povsem zgrešena in neutemeljena, v izpostavljenih delih celo sama s seboj v nasprotju oziroma v nasprotju z vsebino izvedenih dokazov in posledično nezakonita. Te uvodne pritožbene navedbe so povsem neobrazložene in se sodišče druge stopnje do njih niti ne more opredeliti.

8. Pritožnik pravilno izpostavlja, da je v individualnem delovnem sporu tožeče stranke A. A. zoper toženo stranko Republiko Slovenijo, Okrožno sodišče v Ljubljani, zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi - kršitev pogodbenih obveznosti in znaki kaznivega dejanja, Višje delovno in socialno sodišče (v nadaljevanju: VDSS) v sodbi Pdp 278/2019 z dne 7. 11. 2019 odločilo, da je ugotovitev sodišča prve stopnje glede presoje utemeljenosti odpovednega razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 zmotna, saj niso dokazani vsi znaki kaznivega dejanja po 209. členu KZ-1. Po oceni VDSS namreč zgolj dejstvo, da je bila tožnica (obdolžena A. A.) razporejena na delo z blagajno, da je vedela, kako se z blagajno posluje in da kljub temu gotovinskih prejemkov iz naslova sodnih taks ni najmanj enkrat tedensko polagala na ustrezen račun sodišča, ne zadošča za zaključek, da si je tožnica skupaj s sodelavko B. B. ugotovljeni manko tudi prisvojila (točka 17 sodbe Pdp 278/2019). Držijo tudi pritožbene navedbe, da je sodišče v individualnem delovnem sporu ugotovilo, da je tožnica huje kršila delovne obveznosti iz hude malomarnosti (in ne naklepoma oziroma zavestno).

9. Sodišče prve stopnje je v zvezi z navedbami obrambe o ugotovitvah delovnega sodišča pojasnilo (točka 10 sodbe), da je bilo pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani s sodbo odločeno (zgolj) o tožbenem zahtevku tožeče stranke na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ne pa o tem, ali je obdolžena A. A. storila kaznivo dejanje ali ne, ne glede na to, kakšna stališča je glede njene krivde kot zaposlene zavzelo v obrazložitvi sodbe. Glede na predhodno povzeto oceno VDSS, da razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (da ima kršitev delovne obveznosti vse znake kaznivega dejanja), ni izkazan, so upravičeni pritožbeni očitki o zmotnem zaključku prvostopenjskega sodišča, da v individualnem delovnem sporu sodišče vprašanja, ali je obdolženka izvršila kaznivo dejanje, sploh ni presojalo, kar pa na siceršnjo pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe nima nikakršnega vpliva in posledično ne narekuje njene razveljavitve, za kar se neutemeljeno zavzema pritožnik. Ugotovitev delovnega in socialnega sodišča, da obdolženka ni storila kaznivega dejanja, namreč za kazensko sodišče ni zavezujoča, zato tudi ne more predstavljati odločilnega dejstva, o katerem je precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Tudi zaključek v pravnomočni sodbi I Pd 000/2017, da je obdolžena A. A. huje kršila delovne obveznosti iz hude malomarnosti (in ne naklepoma), nima nikakršnega vpliva na presojo prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi, da je obdolženka kaznivo dejanje storila s krivdno obliko direktnega naklepa, saj gre za dva povsem različna predmeta odločanja. Posledično so brezpredmetni in tudi netočni pritožbeni očitki, da naj bi sodišče prve stopnje (ki je sicer izvedlo bistveno obsežnejši dokazni postopek (točka 8 sodbe) kot delovno in socialno sodišče (točka 3 sodbe I Pd 000/2017)), na podlagi povsem istih dokazov, zlasti pa izpovedb istih prič, v izpodbijani sodbi sprejelo drugačno presojo.

9.Ni mogoče pritrditi pritožbenim trditvam (str. 5, 12 in 13 pritožbe), da obdolženka za poslovanje blagajne naj ne bi bila zadolžena, niti odgovorna, ampak je C. C. za to delo izrecno uvedel soobdolženo B. B., ki je v zvezi z blagajno tudi sama izvajala ves plačilni promet. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da sta po upokojitvi C. C. (v novembru 2015), katerega je na njegovem delovnem mestu nadomestila prav obdolžena A. A., na blagajni Okrajnega sodišča v ... (v nadaljevanju: okrajno sodišče) delali le obdolženki, da sta od strank obe sprejemali plačila za sodne takse, jim za prejeta plačila izdajali in tiskali račune, zaključevali blagajno in izdelovali blagajniške dnevnike. Nadalje je vsaka imela svoje uporabniško ime in svoje geslo za dostop do programa "blagajna" ter vsaka svoj ključ od priročne blagajne, kamor sta spravljali prejeto gotovino, preden je bila položena na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju: račun sodišča), pri delu sta bili enakovredni, prav tako je obdolžena A. A. v odsotnosti soobdolženke (npr. bolniška odsotnost od 13. 10. do 11. 11. 2016) na blagajni tudi dalj časa delala sama. Vse navedene okoliščine pa nedvomno potrjujejo, da sta bili za delo na blagajni enako zadolženi in odgovorni obe obdolženki. Takšnega zaključka pritožnik ne more uspešno omajati niti s sicer pravilnimi ugotovitvami, da obdolžena A. A. ni polagala gotovine na bančni račun sodišča in da je zadnje poročilo o stanju blagajne 28. 6. 2017 brez tuje pomoči v celoti pripravila soobdolžena B. B., ki je tudi prinesla priročno blagajno iz ločenega prostora, pri čemer pa popolnoma prezre, da je bila obdolžena A. A. tega dne na dopustu. Pritožnik netočno zatrjuje (str. 5 in 8 pritožbe), da naj bi soobdolžena B. B. pologe gotovine na bančni račun sodišča vedno izvedla, ko obdolžene A. A. ni bilo v službi, saj je iz izpiska prisotnosti na delu in izpiska opravljenih pologov razvidno, da sta bili ob pologih 9. 2., 8. 3., 4. 4. in 5. 5. 2016 na delu prisotni obe obdolženki. Tudi v pritožbi (str. 5, 8 in 13) izpostavljeno dejstvo, da so imeli do sistemske sobe (ločenega prostora) s trezorjem, v katerem se je hranila priročna blagajna, dostop še drugi zaposleni, nima posebne teže. Sodišče prve stopnje je tezo obrambe, da bi si gotovino prilastil kdo drug, s celovito in prepričljivo dokazno oceno o ravnanju obeh obdolženk zanesljivo ovrglo ter tudi logično zaključilo, da bi obdolženki v takšnem primeru, že zaradi lastne zaščite, na kakršenkoli manko gotovine takoj opozorili nadrejene, sicer pa tega, da bi bil za manko v blagajni odgovoren kdo tretji v svojem zagovoru niti nista zatrjevali (str. 31 in 32 sodbe). Pritožbene navedbe, da v času, ko je v delo na blagajni C. C. uvajal soobdolženo B. B., obdolženka sploh še ni delala, nimajo posebne teže, saj je sodišče prve stopnje svojo presojo, da sta bili obdolženki poučeni in uvedeni v delo na blagajni, prepričljivo utemeljilo v točki 14 (str. 25 in 26) razlogov sodbe, ki jih pritožbeno sodišče sprejema in se jim v celoti pridružuje.

10.Sodišče druge stopnje se strinja s pritožnikom, da neposrednega dokaza, da je obdolženka storila obravnavano kaznivo dejanje, ni. Vendar pa je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenih dokazno podprtih dejstev: (i) da sta na blagajni sodišča delali le obdolženki; (ii) da sta le obdolžki imele ključ od priročne blagajne, v kateri se je hranila gotovina (iii) da nista vsakodnevno poskrbeli za natančno evidenco (natis blagajniškega dnevnika in popis prejete gotovine s priloženimi računi) prejetega denarja; (iv) da prejete in v priročni blagajni shranjene gotovine nista redno polagali na račun sodišča; (v) da je bila obdolžena A. A. po klicu D. D. iz finančno računovodske službe Okrožnega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju: FRS) zelo nervozna; (vi) da je obdolžena A. A. po razkritju manka gotovine rekla priči N. N., da bosta z B. (B.) ob službo, ker si je (obdolžena A. A.) izposojala denar in ga ne more vrniti, da hočejo papirje in da imata z možem tudi kredit, o čemer je priča povedala tudi K. K., kar je slednja v svoji izpovedbi potrdila; (vii) da sta obdolženki v službo pogosto prejemali pakete in se bahali z dragimi oblačili in obutvijo; (viii) da so bili med stvarmi obdolžene A. A., ki so po njenem odhodu ostale v pisarni, med drugim najdeni tudi darilni seti, več parov obutve in kosov oblačil ter izstopajoče število kosov spodnjega perila (43) in kopalk (38) ter (ix) da je obdolžena A. A. 28. 6. 2017, ko je imela odobren dopust, zgodaj zjutraj v priročno blagajno prinesla gotovino v znesku 10.218,13 EUR, ki predstavljajo zaključen krog trdnih indicev, pravilno in z gotovostjo zaključilo, da je obdolženka v sostorilstvu s soobdolženo B. B. storila obravnavano kaznivo dejanje poneverbe po prvem odstavku 209. člena KZ-1.

11.V zvezi s pritožbenimi trditvami, da naj bi izvedensko mnenje ekonomske stroke temeljilo izključno na predpostavkah, ker naj bi izvedenec na vprašanja obrambe odgovarjal izključno na podlagi hipotez in ne dejanskih okoliščin, pritožnik konkretno izpostavlja, da naj bi izvedenec na vprašanje državne tožilke odgovoril, da izračuna ne more podati, ker sploh ne ve, kakšno je bilo začetno stanje. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je v pritožbi zatrjevana vsebina izvedenčevega odgovora izvzeta iz konteksta. Državno tožilstvo je v vloženi obtožnici namreč obdolženkama očitalo storitev kaznivega dejanja v času od 22. 4. 2016 do 28. 6. 2017 in za to časovno obdobje je sodišče prve stopnje tudi odredilo izdelavo izvedenskega mnenja. Izvedenec je v pisnem izvedenskem mnenju (list. št. 470 do 490) ugotovil, da znaša manko gotovine 17.605,72 EUR, ki je bil postopoma vzet iz blagajne v obdobju od 4. 1. 2016 do 28. 6. 2017, in ni bil položen na račun sodišča. V dopolnitvi pisnega izvedenskega mnenja (list. št. 542 do 544) je izvedenec pojasnil, da primanjkljaja v blagajni na dan 22. 4. 2016 iz podatkov v spisu ni mogoče ugotoviti, ker v spisu ni dokazila o dejanskem stanju gotovine v blagajni na ta dan. Na datum 22. 4. 2016 pa se je nanašal tudi v pritožbi izpostavljeni odgovor izvedenca na postavljeno vprašanje državne tožilke, da za to obdobje (od 22. 4. 2016 do 28. 7. 2017) manka gotovine ni mogel izračunati, ker ni vedel, kakšno je bilo začetno stanje, zato ga je izračunal za obdobje od 4. 1. 2016 do 28. 6. 2017 pod predpostavko, da je bila 1. 1. 2016 v blagajni le menjalnina v znesku 200,00 EUR, kar vse je ponovno pojasnil tudi v odgovorih na vprašanja pritožnika.

12.Sodišče prve stopnje je ugotovitve izvedenca ekonomske stroke strnjeno povzelo v točki 12 ( str. 20 do 22) razlogov izpodbijane sodbe, na katere se pritožbeno sodišče v izogib nepotrebnemu ponavljanju sklicuje ter ugotavlja, da vsebina izvedenskega mnenja ne potrjuje posplošenih pritožbenih navedb, da naj bi zaključki izvedenca temeljili le na nepreverljivih domnevah oziroma hipotezah. Pritožnik neutemeljeno zatrjuje, da ne le da ni dokazov, kakšno je bilo začetno stanje blagajne 22. 4. 2016, temveč naj bi enako veljalo za datum 4. 1. 2016. Iz Zapisnika o popisu gotovine po stanju na dan 31. 12. 2015 (priloga C3, list. št. 79), ki ga je upošteval tudi izvedenec, izhaja, da je komisija za redni popis gotovine v blagajni za sodne takse (priloga C3, list. št. 80) dne 4. 1. 2016 popisala menjalnino v gotovini v blagajni na okrajnem sodišču in ugotovila, da je 31. 12. 2015 znašala 200,00 EUR. Izvedenec je resda izpovedal, da lahko le predpostavlja, da je bilo na začetku obdobja (4. 1. 2016) stanje gotovine 200,00 EUR, do česar se je sodišče prve stopnje izrecno opredelilo (točka 12, str. 19 sodbe) in utemeljeno zaključilo, da dokazni postopek ni potrdil, da bi bil takrat v blagajni še kakšen drug denar, da je bila ob koncu leta 2015 opravljena inventura blagajne, pred tem pa je obdolžena B. B. na bančni račun sodišča položila preostalo prejeto gotovino. Nadalje iz izpovedbe priče D. D. izhaja, da je FRS po odkritju blagajniškega primanjkljaja opravila pregled poslovanja blagajne okrajnega sodišča tudi za leta 2013, 2014 in 2015 ter za leto 2015 kakršnihkoli nepravilnosti ni ugotovila, kar le še dodatno utrjuje pravilnost presoje prvostopenjskega sodišča, da je bilo 4. 1. 2016 v blagajni dejansko le 200,00 EUR menjalnine. Posledično pa je bil ta podatek tudi zanesljiva podlaga za izdelavo izvedenskega mnenja ekonomske stroke o višini manka v blagajni ter so pritožbene navedbe, da je tudi izvedenec sam vzbudil dvom v stanje blagajne na dan 1. 1. 2016, irelevantne. Navsezadnje so po oceni pritožbenega sodišča za presojo bistvene ugotovitve izvedenca o razliki med skupnim zneskom vplačil gotovine iz naslova sodnih taks v blagajno okrajnega sodišča in skupnim zneskom pologov te gotovine na bančni račun sodišča v inkriminiranem časovnem obdobju (točka 12, str. 20 in 21 sodbe), ki jih pritožnik ne izpodbija in s katerimi so pritožbeni očitki, da izvedenec ni mogel podati konkretne ocene, koliko je dejansko znašal manko v blagajni, prepričljivo ovrženi. Sodišče druge stopnje sprejema pritožbeno oceno, da je bil nadzor nad poslovanjem blagajne okrajnega sodišča zelo pomanjkljiv, vendar pa glede na dejstvo, da FRS pri kontroli poslovanja blagajne za leto 2015 ni ugotovila nepravilnosti, pritožnik neuspešno nakazuje na možnost nastanka primanjkljaja v blagajni že pred 1. 1. 2016. Po pojasnjenem je sodišče prve stopnje na podlagi mnenja izvedenca ekonomske stroke pravilno zaključilo, da je manko gotovine iz naslova sodnih taks v blagajni znašal skupno 17.605,72 EUR, pritožbene trditve o pravno in vsebinsko povsem zgrešeni interpretaciji izvedenskega mnenja v izpodbijani sodbi ter da z izvedencem sploh ni bilo mogoče ugotoviti kdaj in v kakšni višini je nastal manko v blagajni (str. 13 pritožbe), pa pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljene.

13.Neupravičeni so pritožbeni očitki (str. 9 pritožbe), da naj bi sodišče prve stopnje iz izvedenskega mnenja povzelo in upoštevalo le tiste ugotovitve izvedenca, ki so potrjevale očitke iz "obtožnice", ne pa tudi njegovih jasno izraženih dvomov, kar naj bi kazalo na postopanje, ki ni v skladu z načelom nepristranskosti sojenja. Sodišče prve stopnje je izvedensko mnenje v obrazložitvi izpodbijane sodbe izčrpno in korektno povzelo ter se tudi prepričljivo opredelilo do izpovedbe izvedenca, da so ugotovitve o stanju blagajne na dan 31. 12. 2015 in 31. 12. 2016 podane le kot predpostavka, kakršnihkoli drugih "izraženih dvomov izvedenca", katerih prvostopenjsko sodišče naj ne bi upoštevalo, pa pritožnik konkretno ni pojasnil.

14.Glede na vse do sedaj navedeno sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbene teze, da je upoštevaje ugotovitve izvedenca, pomanjkanja dokazov, da si je obdolženka dejansko prilastila denar, v povezavi z dejstvom, da naj bi vse pologe gotovine opravila soobdolžena B. B. na dneve, ko obdolžene A. A. ni bilo na delu, in da so do ločenega prostora s trezorjem, v katerem se je poleg drugih listin hranila tudi priročna blagajna, imeli dostop tudi drugi zaposleni, prav tako mogoče, da si obdolženka ni prilastila ničesar od manjkajoče gotovine.

15.Pritožbeni očitki o domnevnih nelogičnostih v izpodbijani sodbi glede povrnitve zneska 17.605,72 EUR niso utemeljeni. Pritožnik zatrjuje, da je sodišče prve stopnje glede premoženjskopravnega zahtevka oškodovane Republike Slovenije odločilo, da sta ga obdolženki dolžni plačati solidarno, hkrati pa je v okviru izrečene pogojne obsodbe določenega posebnega pogoja odločilo, da sta obdolženki dolžni oškodovani Republiki Sloveniji povrniti vsaka polovico navedenega zneska, kakor tudi polovico protipravno pridobljene premoženjske koristi v znesku 69,66 EUR, ki pa v krivdoreku izpodbijane sodbe izrecno ni naveden, temveč je zatrjevan zgolj znesek 17.605,72 EUR.

16.Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o v izrečeni pogojni obsodbi določenem posebnem pogoju ter o premoženjskopravnem zahtevku in odvzemu premoženjske koristi natančno pojasnilo v točkah 17 in 18 (str. 34 do 36) obrazložitve izpodbijane sodbe. Pri tem je pritožnik očitno spregledal, da je Republika Slovenija v predmetnem kazenskem postopku uveljavljala premoženjskopravni zahtevek v znesku 17.536,06 EUR in ne v znesku 17.605,72 EUR, zato je sodišče prve stopnje razliko med navedenima zneskoma v višini 69,66 EUR obdolženkama pravilno odvzelo kot protipravno pridobljeno premoženjsko korist, oziroma jima vsaki polovico tega zneska naložilo v plačilo kot posebni pogoj. Znesek 69,66 EUR je torej že vključen v v opisu dejanja v izreku izpodbijane sodbe navedenem znesku 17.605,72 EUR.

17.Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da naj bi sodišče prve stopnje s tem, ko je vsaki obdolženki v okviru posebnega pogoja naložilo v plačilo polovico zneskov 17.536,06 EUR (8.768,03 EUR) in 69,66 EUR (34,83 EUR), presodilo, da si je vsaka izmed njiju prilastila polovico vzete gotovine, čeprav izvedenec ni mogel ugotoviti, koliko denarja si je vsaka dejansko prilastila. Kot je pravilno pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, je prav zato, ker v dokaznem postopku ni bilo mogoče ugotoviti, koliko gotovine si je prilastila vsaka obdolženka, niti tega, ali ena več in druga manj, določilo, da sta si prilastili vsaka polovico zneska 17.605,72 EUR, kar je glede na ugotovljene okoliščine tudi edina možna in pravična odločitev.

18.Pritožnik nadalje zatrjuje neskladnost v izpovedbah zaslišanih prič (konkretno gre za izpovedbo priče D. D.), da je bilo potem, ko je FRS prejela manjkajočo dokumentacijo okrajnega sodišča, po podatkih elektronskih evidenc stanje blagajne urejeno, šele naknadni ročni pregled dokumentacije pa naj bi pokazal, da blagajna ni bila ustrezno vodena. Po oceni zagovornika je dejstvo, da glede istega vprašanja iz dveh različnih evidenc izhajata povsem nasprotujoči si stanji, nelogično in kaže na neskladnost nadzora FRS nad stanjem blagajne okrajnega sodišča.

19.Iz izpovedi priče D. D. in njenega uradnega zaznamka z dne 29. 6. 2017 (list. št. 256 do 258) dejansko izhaja, da je bila dokumentacija, ki so jo najprej prejeli od okrajnega sodišča, urejena, blagajniški dnevniki so bili podpisani, priloženi so bili računi, in se je ujemala s pologi na račun sodišča. Vendar pa je pritožnik povsem spregledal, da je priča hkrati ugotovila, da blagajniški dnevniki za določene dni manjkajo, zato je od okrajnega sodišča zahtevala še manjkajoče blagajniške dnevnike za leto 2017, služba za informatiko pa ji je uredila neposredni dostop v aplikacijo (program "blagajne sodišč") in šele potem, ko se je seznanila z vsebino manjkajočih blagajniških dnevnikov, je videla, da na račun sodišča ni bila položena vsa iz naslova sodnih taks prejeta gotovina. Po opravljenem komisijskem pregledu blagajniške dokumentacije okrajnega sodišča za leti 2016 in 2017 je bilo ugotovljeno, da skupni manko znaša 17.536,06 EUR. Pritožnikovo povzemanje izpovedbe priče D. D. je torej zavajajoče, saj ni šlo za neskladnosti med podatki elektronskih evidenc in ročnim pregledom dokumentacije o stanju blagajne, temveč je bilo razlog za prvotno ugotovitev, da se stanje pologa gotovine ujema s priloženimi blagajniškimi dnevniki, izključno dejstvo, da FRS ni razpolagala z manjkajočimi blagajniškimi dnevniki ter pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

20.Sodišče druge stopnje zavrača pritožbene navedbe, da naj bi bili zaradi pomanjkljivega nadzora predsednik okrajnega sodišča in uslužbenke FRS enako soodgovorni za nastalo situacijo, saj si navedeni gotovine niso prilaščali, neredni nadzor poslovanja z blagajno pa kvečjemu kaže, da so obdolženkama popolnoma zaupali. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da sta bili inventuri stanja blagajne 31. 12. 2015 in 31. 12. 2016 izvedeni povsem pomanjkljivo, pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da FRS glede poslovanja blagajne v letu 2015 ni ugotovila nepravilnosti, medtem ko je komisija okrajnega sodišča 31. 12. 2016 preverjala zgolj stanje menjalne gotovine v blagajni, ki je ustrezala znesku 200,00 EUR, ne pa tudi knjigovodskega stanja, ki se z ugotovitvami komisije resda ni ujemalo (točka 12, str. 22 sodbe), kar pa na pravilnost zaključkov prvostopenjskega sodišča iz že pojasnjenih razlogov nima nikakršnega vpliva.

21.Pritožbene navedbe, da sta "vedeti za manko v blagajni" in "biti odgovoren za taisti manko v blagajni" dva povsem različna in ločena pravna pojma, ki pa v konkretnem primeru prav v ničemer ne izkazujeta odgovornosti obdolženke, sploh ob upoštevanju ugotovitev dr. T. T. in dr. Z. Z. o psihičnem stanju obdolženke v kritičnem času in nadaljnjem obdobju, so povsem neobrazložene ter pritožbe v tem delu niti ni mogoče preizkusiti.

22.Pritožnik neuspešno zatrjuje, da obdolženka ni imela razloga za poseganje po denarnih sredstvih delodajalca, saj je imela urejene družinske razmere, ni živela v pomanjkanju, z možem sta imela lepe mesečne prihodke, ki so omogočali dostojno, če ne že kar nekoliko bolj luksuzno življenje, kar naj bi potrdile zaslišane priče. Tudi v tem delu je pritožba povsem pavšalna, sicer pa je obdolženka N. N. sama povedala, da si je iz blagajne okrajnega sodišča izposojala denar, da imata z možem kredit in da ne ve, kako bo denar povrnila, kar nikakor ne potrjuje pritožbenih navedb o njenem luksuznem življenju na podlagi družinskih prihodkov. Kljub temu si je v inkriminiranem časovnem obdobju kupovala dražja oblačila in obutev ter spodnje perilo in kopalke v izstopajoči količini in si je denar za nakup teh stvari pridobivala s protipravnim prilaščanjem gotovine iz blagajne okrajnega sodišča.

23.Netočni so pritožbeni očitki, da naj bi sodišče prve stopnje zaradi zahteve po utemeljitvi izpodbijane sodbe skušalo povsem po svoje prikazati, da naj bi imela obdolženka zaradi daljše bolniške odsotnosti težave pri pridobivanju ekonomske varnosti. Obrazložitev v izpodbijani sodbi, da je "iz popisov bolezni razvidno, da je bilo doma več let kar nekaj težav pri pridobivanju ekonomske varnosti" (točka 13, str. 23, zadnji odstavek) namreč ni lastna presoja prvostopenjskega sodišča, ampak dobesedni povzetek dela izvedenskega mnenja psihiatrične stroke (str. 10), posledično pa so nadaljnji pritožbeni očitki o izostanku razlogov o dokazni podlagi za tak zaključek, brezpredmetni.

24.V dokaznem postopku resda ni bilo potrjeno, da bi Š. Š. (in ne "neznani moški" kot je navedeno v pritožbi) ali U. U. obdolženi A. A. posodila 10.000,00 EUR, kar pa v ničemer ne vpliva na ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je obdolženka 28. 6. 2017, kljub odobrenemu dopustu, zgodaj zjutraj (ob 6.35) prišla na okrajno sodišče, varnostnici M. M. rekla, da ima še nekaj za narediti in odšla na vložišče (točka 14, str. 29 sodbe), kasneje istega dne pa je bila, kot sta pojasnili soobdolžena B. B. (točka 4, str. 9 sodbe) ter priča K. K. (točka 14, str. 29 sodbe), v priročni blagajni (in ne v trezorju, kar zatrjuje pritožnik), najdena gotovina v znesku preko 10.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče sprejema razumne in logične dokazne zaključke izpodbijane sodbe, da je glede na izkazane okoliščine: (i) da sta le obdolženki imeli ključ od priročne blagajne; (ii) da je bila priročna blagajna prejšnji dan ob pregledu prazna; (iii) da je obdolžena A. A. tega dne v službo prišla že pred sedmo uro zjutraj, čeprav je imela dopust in se zadržala le krajši čas; in (iv) da se je nato v priročni blagajni našel "na hitro notri vržen, ne pa zložen" denar, zadnjih 10.218,13 EUR v blagajno 28. 6. 2017 zjutraj prinesla prav obdolžena A. A., ne glede na to, da je pri tem nihče ni videl (točka 14, str. 31 sodbe). Utemeljenosti takšne presoje prvostopenjskega sodišča ne morejo omajati pritožbene navedbe, da ni dokazano, da bi obdolženka ta znesek pred tem dejansko prejela, ter posplošeno zatrjevanje pritožnika, da okoliščina, da je bila obdolženka 28. 6. 2017, ko je imela dopust, v zgodnjih jutranjih urah na sodišču, niti sama po sebi niti v povezavi z drugimi okoliščinami konkretnega primera ne izkazuje očitka tožilstva, da je obdolženka izvršila ali soobdolženi B. B. pomagala izvršiti kaznivo dejanje.

25.Sodišče druge stopnje se strinja s pritožnikom, da je soobdolžena B. B. na svojem delovnem mestu hranila številno dokumentacijo, ki potrjuje njene dolgove in zoper njo odprte izvršilne postopke (list. št. 401 do 468), vendar pa to dejstvo v ničemer ne vpliva na pravilno dokazno presojo prvostopenjskega sodišča, da je gotovino iz blagajne okrajnega sodišča jemala tudi obdolžena A. A.

26.Neutemeljeni in tudi netočni so pritožbeni očitki (str. 11 in 12 pritožbe), da v dokaznem postopku ni bilo raziskano, katere njune stvari so bile po odhodu obdolženk najdene v prostorih vložišča in kaj je kateri pripadalo oziroma, da je bil popis stvari izveden skrajno pomanjkljivo in neustrezno. Iz dopisov okrajnega sodišča obdolženkama z dne 25. 7. 2017 (B. B. na list. št. 390 do 391 in A. A. na list. št. 392 do 393) in uradnega zaznamka z dne 11. 8. 2017 (list. št. 394 do 400) je razvidno, da so bile njune stvari komisijsko popisane in po seznamu pospravljene v škatle ter da so stvari za vsako obdolženko posebej vsebinsko in količinsko zelo natančno navedene, enako pa je izpovedala priča M. M. (točka 14, str. 29 sodbe), ki je pri popisu stvari sodelovala tudi sama. Nadalje iz pojasnila Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 5. 1. 2022 (list. št. 386 do 387) izhaja, da so po odredbi predsednika okrajnega sodišča 19. 7. 2017 stvari obdolženk popisovale javni uslužbenki K. K. in Ž. Ž. ter varnostnica M. M., pri zadnjem popisovanju 11. 8. 2017 pa je sodelovala tudi vodja urada okrajnega sodišča F. F., da so bili vsi najdeni predmeti popisani ter spravljeni v škatle, nato pa sta bili obdolženki pozvani, da se zglasita in predmete prevzameta, pri čemer je stvari obdolžene A. A. prevzela njena hčerka B. A. Dokazna presoja prvostopenjskega sodišča torej ne temelji zgolj na "očitnih govoricah zaslišanih prič".

27.Pritožbene navedbe, da pri obdolženki ni obstajal nagib za izvršitev kaznivega dejanja, da ni izkazano, koliko gotovine si je obdolženka dejansko prilastila, da so se tudi druge neposredno v odnos obdolženke do tujega premoženja usmerjene okoliščine, o katerih so izpovedovale priče, izkazale kot neutemeljene ter da se je za očitke državnega tožilstva izkazalo, da temeljijo na povsem nepreverljivih očitkih in celo insinuacijah, saj je tekom postopka večkrat "iz omare padel kakšen okostnjak", zaradi česar je bilo sodišče prve stopnje dolžno samo raziskati okoliščine konkretnega primera, ki bi morale biti ustrezno razrešene, še preden je tožilstvo vložilo obtožni akt, so tako posplošene, da ne izpolnjujejo zahteve po obrazloženi pritožbi in posledično niti ne omogočajo pritožbenega preizkusa.

28.Pritožbeno povzemanje izpovedbe priče M. M. ne ustreza njeni dejanski vsebini. Priča namreč ni "povsem neprepričljivo izpovedovala o tem, kako so neznane osebe obiskovale obdolženko v njenem delovnem času v prostorih sodišča", temveč je izpovedala zgolj o tem, da je k obdolženi A. A. v službo prišel njen prijatelj Š. Š., da sta se zaprla v vložišče in sta se pogovarjala, ne ve pa, ali je imel kaj s seboj; to, da se z obdolženko poznata in da je, če je imel kakšne opravke na sodišču, "šel tudi do A. A.", pa je potrdil zaslišan kot priča tudi Š. Š. sam.

29.Glede na navedeno pritožnik neuspešno poskuša omajati verodostojnost izpovedbe M. M. o tem, da sta obdolženki na okrajno sodišče redno prejemali pakete (kar je zaslišan kot priča potrdil tudi varnostnik P. P.) in se bahali z dragimi stvarmi ter sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da bi moralo njeno izpoved presojati veliko bolj kritično, ne pa, da ji je nekritično sledilo in ji v celoti verjelo kljub drugim dokazom, ki so njeno izpovedbo demantirali, pri čemer teh "drugih dokazov" v pritožbi ni konkretiziral ter je tudi v tem delu ni mogoče preizkusiti. Posledično pa je neutemeljeno tudi nadaljnje pritožbeno stališče zagovornika, da navedeno ne potrjuje zaključka prvostopenjskega sodišča, da sta si obdolženki prilaščali denar, ga sprotno zapravljali za drage stvari, ki so prihajale s paketi na sodišče, in se celo bahali. Pritožbene trditve, da obdolženka, če bi si v resnici prisvajala gotovino iz blagajne okrajnega sodišča, zagotovo ne bi odkrito, vsem na očeh, kupovala stvari, saj bi bilo takšno ravnanje povsem nelogično in neživljenjsko, so prepričljivo ovržene s popisom obdolženkinih stvari, najdenih v prostorih vložišča (med drugim darilni škatli s servietami in brisačami, več parov obutve, več kosov oblačil ter izstopajoče število kosov spodnjega perila in kopalk; list. št. 392 do 393).

30.Sodišče prve stopnje je v točki 14 (str. 30 - 2. odstavek) obrazložitve izpodbijane sodbe zapisalo, da sta obdolženki ne samo vedeli druga za drugo, da si obe prilaščata denar iz blagajne sodišča, ampak sta pri tem skladno sodelovali, saj sta obe tudi delali vse, da se to ne bi ugotovilo oziroma, če bi se že, da bi se čim kasneje, in da se ne bi dalo ugotoviti, kaj točno manjka, koliko denarja, kdaj je zmanjkal, katera gotovina ni bila položena na račun sodišča, po katerih računih, in katera od njiju je bila takrat v službi, katera od njiju je izdala določen račun in prejela zanj gotovino, ki manjka. Pritožnik neuspešno zatrjuje, da so navedeni zaključki povsem neobrazloženi in skrajno pavšalni ter da se izpodbijane sodbe v tem delu naj ne bi dalo preizkusiti. Sodišče prve stopnje je namreč v nadaljnji obrazložitvi sodbe (točka 14, str. 30 - 3. in 5. odstavek; str. 31 - 2. in 4. odstavek; str. 32 - 2. in 3. odstavek in točka 15) takšno svojo presojo utemeljilo in argumentiralo z določnimi, razumnimi, logičnimi in prepričljivimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se nanje sklicuje, pritožba pa jih konkretno ne izpodbija.

31.Dokazni zaključki prvostopenjskega sodišča, da sta obdolženki svoje ravnanje prikrivali (točka 15 sodbe), nikakor ne vzbujajo dvoma v njegovo nepristranskost, saj temeljijo na celoviti, logični, življenjski in razumni analizi in presoji v dokaznem postopku ugotovljenih odločilnih dejstev. Sicer pa sta si obdolženki, ki sta izkoristili zaupanje ter posledično pomanjkljiv nadzor vodstva okrajnega sodišča in FRS, gotovino neopaženo prisvajali daljše časovno obdobje in v visokem znesku, kar le še dodatno utrjuje, da sta svoje ravnanje dejansko spretno prikrivali.

32.Pritožnik pravilno povzema zagovor soobdolžene B. B., da je po vrnitvi iz bolniškega staleža (od 13. 10. do 14. 11 2016) takratnega predsednika okrajnega sodišča spraševala "ali je bilo vse v redu ta čas, ko je ni bilo, pa je rekel, da vse štima" (točka 4, str. 6 sodbe). Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenimi navedbami, da opisano ravnanje soobdolženke kaže na vedenje, da je nekaj hudo narobe in tudi samo ocenjuje, da je takratnega predsednika okrajnega sodišča o tem, ali je vse v redu, spraševala prav zato, ker je vedela, da z obdolženo A. A. jemljeta denar iz blagajne sodišča, in je pač na ta način preverila, ali je bil v času njene odsotnosti morebiti ugotovljen manko v blagajni oziroma celo odkrito njuno protipravno ravnanje.

33.Ne držijo pritožbene trditve, da naj bi drugi zaposleni (npr. priča N. N.) vedeli, da obdolženka jemlje denar iz blagajne in ga porablja zase, pa o tem nikoli niso seznanili predsednika okrajnega sodišča. Priča N. N. je namreč za to, da je jemala denar iz blagajne, izvedela od same obdolžene A. A. potem, ko je FRS že zahtevala blagajniško dokumentacijo in je o tem takoj povedala K. K., ki je v tistem času nadomeščala vodjo urada, saj sta bila slednja in predsednik sodišča na dopustu. Katerihkoli drugih zaposlenih, ki naj bi bili že pred odkritjem seznanjeni z dejstvom, da obdolženki iz blagajne sodišča jemljeta gotovino, pa zagovornik v pritožbi poimensko ni izpostavil, niti to ne izhaja iz izvedenega dokaznega postopka.

K pritožbi zagovornika obdolžene B. B.:

34.Sodišče prve stopnje je svojo presojo o krivdi obdolžene B. B. utemeljilo z jasnimi, prepričljivimi, logičnimi, izkustvenimi in razumnimi razlogi, ki kljub izostanku neposrednega dokaza tudi po oceni pritožbenega sodišča z gotovostjo potrjujejo, da si je iz naslova sodnih taks prejeto gotovino iz blagajne okrajnega sodišča protipravno prilastila tudi ona. V obrazložitvi izpodbijane sodbe (točka 14, str. 26 do 33), na katero se pritožbeno sodišče v izogib nepotrebnemu ponavljanju v celoti sklicuje, je izčrpno pojasnilo okoliščine, ki potrjujejo, da bi bilo v dokaznem postopku ugotovljeno ravnanje obdolžene B. B., v kolikor ne bi dejansko tudi sama iz blagajne jemala gotovine, ne le nepričakovano, temveč tako skrajno neobičajno, neživljenjsko, nerazumno in neodgovorno, da je edino možno, logično, izkustveno in življenjsko sklepanje, da si je denar prilaščala tudi ona.

35.Pritožnik v pritožbi selektivno izpostavlja zgolj določene dokazne zaključke izpodbijane sodbe ter jim nasprotuje s ponujanjem lastne dokazne ocene obdolženkinega ravnanja, ki pa je v primerjavi s celostno analizo in presojo vseh na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovljenih dejstev v medsebojni povezavi, kot jo je napravilo prvostopenjsko sodišče, neprepričljiva in gotovosti o krivdi obdolženke ne more omajati.

36.Po oceni pritožnika naj bi zaključki izpodbijane sodbe:

- da v kolikor denarja iz blagajne ne bi jemali prav obdolženki in to skupaj, v sodelovanju, ne bi računov za plačano sodno takso praviloma izdajali le pod imenom obdolžene B. B. (točka 14, str. 27 - 5. odstavek);

- da bi obdolžena B. B., najmanj zato, da zaščiti sebe, da se ne bi obremenjevalo nje, zahtevala: 1. da obdolžena A. A. račune v programu blagajna izdaja pod svojim imenom, da se vsak dan zaključi blagajniški dnevnik in prešteje ter popiše vsa gotovina; 2. da se za vsak dan posebej jasno zabeleži, po katerih računih je tisti dan gotovino prejela obdolžena B. B., koliko je je prejela in kaj se je z njo zgodilo; 3. da se priročna blagajna zaklepa in hrani v trezorju, prejeti denar pa polaga na račun sodišča sproti, tudi že ob najmanjših zneskih vsak dan; 4. da ve, koliko denarja točno manjka in da ga obdolžena A. A. do določenega roka vrne, če ne bi že takoj obvestila predsednika sodišča oziroma druge nadrejene, vse zato, da se zaščiti, saj je vsakomur jasno, da je treba denar, ki v blagajni zmanjka, tudi, če zmanjka iz malomarnosti in če sam nisi odgovoren za manko, vrniti in da bo sum najprej padel na delavki na blagajni (točka 14, str. 27 - 6. odstavek);

- da bi obdolžena B. B. prav gotovo, ko se je vrnila s kakšne odsotnosti, preštela in preverila izdane račune oziroma blagajniške dnevnike, da bi poznala stanje v blagajni (točka 14, str. 28 - 1. odstavek),

36.kvečjemu potrjevali, da obdolžena B. B. niti ni vedela, da si nekdo prilašča gotovino iz blagajne, saj bi v nasprotnem primeru ravnala tako kot navaja prvostopenjsko sodišče, vendar pa sodišče druge stopnje te pritožbene navedbe ocenjuje kot povsem neprepričljive.

36.V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je obdolženo B. B. v delo na blagajni uvedel C. C. Kot je pravilno izpostavilo že prvostopenjsko sodišče (točka 14, str. 30 in 31 sodbe), iz podatkov ročne evidence vložišča o pologih gotovine na račun sodišča (list. št. 43) izhaja, da je C. C. v mesecih oktobru in novembru 2015 gotovino na račun sodišča položil trikrat na mesec, že pri zneskih okoli 1.000,00 EUR, in tudi obdolžena B. B. je v mesecu decembru 2015 opravila dva pologa, do sredine meseca junija 2016 pa po en polog na mesec, vedno v približnem znesku 2.000,00 EUR, torej je natančno vedela, da je treba na račun sodišča redno polagati že nižje zneske gotovine iz blagajne. Kljub temu tega pravila od sredine meseca junija 2016 dalje ni (več) spoštovala in pritožbeno sodišče, enako kot sodišče prve stopnje, za takšno njeno ravnanje ne najde nikakršnega drugega razloga, kot to, da je na ta način sebi in soobdolženi A. A. omogočila razpolaganje z večjimi zneski gotovine, ki sta si jo v skupnem znesku 17.605,72 EUR protipravno prilaščali vse do razkritja. Obdolženka je tudi natančno vedela, da je treba ob koncu vsakega delovnega dne iz računalniškega programa "blagajna" natisniti blagajniški dnevnik, mu priložiti tistega dne izdane račune za plačilo sodne takse ter prejeto gotovino prešteti in popisati. Nadalje je v pritožbi ostalo povsem prezrto dejstvo, da je pologe na račun sodišča izvajala prav obdolžena B. B. To opravilo že samo po sebi izkazuje natančen vpogled v poslovanje blagajne, saj je bilo treba ob pologu gotovine FRS poslati tudi spremno dokumentacijo in sicer za časovno obdobje, v katerem je bila položena gotovina prejeta, za vsak dan izdelane blagajniške dnevnike in pripadajoče strankam izdane račune. Glede na to, da je D. D. v mesecih juniju in juliju 2017 ugotovila, da FRS niso bili predloženi vsi blagajniški dnevniki, kot tudi ne vsa iz naslova sodnih taks prejeta gotovina, je bila torej prav obdolžena B. B. tista, ki je ob pologih gotovine na račun sodišča pripadajočo dokumentacijo blagajniškega poslovanja priredila tako, da so FRS poslani blagajniški dnevniki in računi ustrezali znesku položene gotovine, čeprav je bil le-ta nižji od dejansko prejetih gotovinskih plačil za sodne takse. Po oceni pritožbenega sodišča tudi ni prav nobene razumne in logične razlage, zakaj bi obdolžena B. B., če bi gotovino iz blagajne jemala le obdolžena A. A., takšno dolgotrajno protipravno ravnanje in tako visok primanjkljaj v blagajni sodišča pred nadrejenimi sploh prikrivala, saj je bilo popolnoma jasno, da bo ob morebitnem odkritju sum prilaščanja gotovine padel tudi nanjo. Glede na navedeno je prepričljivo ovržena pritožbena teza, da obdolženka naj niti ne bi vedela, da si nekdo prilašča gotovino iz blagajne, temveč je, ne le vedela, ampak si je gotovino protipravno prisvajala tudi sama, kar prepričljivo potrjujejo tudi v tem delu pritožbe izpostavljeni dokazni zaključki prvostopenjskega sodišča, sicer pa obdolženkino ravnanje oziroma njeno opustitev samozaščitnega ravnanja navsezadnje kot nelogičnega ocenjuje tudi sam pritožnik.

37.V zvezi s presojo prvostopenjskega sodišča, da če obdolžena B. B. ne bi sodelovala pri protipravnem jemanju denarja iz blagajne sodišča, tudi ne bi bilo razloga, da bi soobdolžena A. A. (priči N. N.) jokala, da bosta s "B. B." obe ob službo, ker si je (obdolžena A. A.) izposojala denar (točka 14, str. 28 sodbe), pritožnik nasprotno zatrjuje, da gre za jasno priznanje soobdolžene A. A., da si je (zgolj) ona prilaščala denar. Navaja, da soobdolženka ni rekla, da sta si z obdolženo B. B. gotovino prilaščali skupaj, da je sicer logično, da bi zaradi ne dovolj skrbnega ravnanja z blagajno izgubila službo tudi obdolženka (in jo tudi je), kar pa nima nobene zveze z obravnavanim kaznivim dejanjem.

38.Po oceni pritožbenega sodišča zgolj dejstvo, da soobdolžena A. A. v izjavi N. N. ni izrecno rekla, da sta z obdolženo B. B. denar iz blagajne jemali skupaj, pravilni zaključki izpodbijane sodbe, da si je gotovino prilaščala tudi obdolžena B. B., niso omajani. Presoja prvostopenjskega sodišča, da v primeru, če ne bi denarja iz blagajne jemala tudi obdolžena B. B., ne bi bilo prav nobenega razloga, da bi jo soobdolžena A. A. N. N. v zvezi z izgubo službe samoiniciativno sploh omenjala, je logična, življenjska in razumna. N. N. namreč z obravnavanim dogajanjem ni bila v nobeni povezavi, prav tako takrat manko gotovine še ni bil odkrit, temveč je bila soobdolžena A. A. zgolj seznanjena z zahtevo vodje FRS D. D. po predložitvi manjkajočih blagajniških dnevnikov za leto 2017, pa je že govorila, da bosta z obdolženo B. B. službo izgubili obe. Poleg tega je treba izjavo soobdolžene A. A. presojati ne le same zase, temveč v medsebojni povezavi z vsemi ostalimi glede ravnanja obdolžene B. B. v dokaznem postopku ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami (ki ne potrjujejo zgolj neskrbnega blagajniškega poslovanja) ter upoštevati celostno dokazno oceno in zaključke prvostopenjskega sodišča, na podlagi katerih pa se pritožnikova interpretacija izjave izkaže kot neprepričljiva in neutemeljena.

39.Pritožnik nadalje izpostavlja zaključke izpodbijane sodbe, da sta si obdolženki v službo naročali pakete in se bahali z dragimi stvarmi, oblačili in obutvijo (točka 14, str. 29 - 2. odstavek). Po njegovi oceni naj bi tudi ta okoliščina potrjevala, da obdolženka ni niti slutila, da si nekdo iz blagajne prilašča denar, do česar se je sodišče druge stopnje že opredelilo in je pritožbene navedbe, da obdolženka niti ni vedela za manko gotovine v blagajni, zavrnilo. Pritožbeno sodišče se načeloma strinja s pritožbenimi navedbami, da se obdolženka, če bi jemala denar, ne bi želela izpostavljati in bi bilo bolj logično, da bi pakete naročala domov. Vendar pa naročanje paketov v službo zgolj potrjuje, da je bila glede na pomanjkljiv nadzor vodstva okrajnega sodišča, predvsem pa FRS nad poslovanjem blagajne ter posledično dalj časa trajajoče uspešno prikrivanje prilaščanja gotovine, očitno prepričana, da njeno in soobdolženkino protipravno ravnanje ne bo odkrito. Nadalje ni mogoče prezreti, da listinska dokumentacija v spisu potrjuje, da je imela obdolženka (tudi) v inkriminiranem obdobju številne dolgove (opomini, obvestila o pričetku sodne izterjave, obvestila pred unovčenjem menice) in odprte izvršilne postopke (list. št. 401 do 468), kar le še dodatno utrjuje zaključek, da si zaradi slabega premoženjskega stanja kupovanja dragih oblačil in obutve drugače, kot da si je denar za nakupe zagotovila z jemanjem gotovine iz blagajne okrajnega sodišča, vsekakor ne bi mogla privoščiti.

40.V točki 14 obrazložitve izpodbijane sodbe (str. 29 - 3. odstavek) je sodišče prve stopnje kot eno izmed okoliščin, ki potrjujejo, da sta (obe) obdolženki jemali gotovino iz blagajne, izpostavilo, da sta se po razkritju najprej enako izgovarjali, da nečesa ne znata napisati oziroma natisniti na blagajni, očitno zgolj zato, da bi se čim kasneje odkrilo, da v blagajni manjka denar. Sodišče druge stopnje se strinja z oceno prvostopenjskega sodišča, da ni mogoče verjeti, da nekdo po vsaj letu in pol dela na blagajni iz računalniškega programa "blagajna" ne bi znal natisniti blagajniškega dnevnika ali drugega dokumenta, kar je bilo sicer treba narediti vsak dan ob zaključku blagajne. Prav tako je sodišče prve stopnje (točka 14, str. 25 - zadnji odstavek in str. 26 - 1. do 3. odstavek sodbe) prepričljivo utemeljilo svojo presojo, da sta bili obdolženki za delo na blagajni popolnoma usposobljeni. Navedenih zaključkov izpodbijane sodbe pritožnik konkretno ne izpodbija, temveč zgolj posplošeno in neutemeljeno zatrjuje, da če obdolžena B. B. nečesa ni znala natisniti, to ne dokazuje ničesar, ker naj bi bilo iz spisa razvidno, da o delovanju blagajniškega poslovanja ni bila dobro poučena ga ni obvladala. Te pritožbene trditve so namreč tudi v popolnem nasprotju z obdolženkinim zagovorom, v katerem je poslovanje z blagajno natančno opisala ter potrdila, da sta s soobdolženko z računalniškim programom "blagajna" znali rokovati (točka 4, str. 5, 7 in 8 sodbe).

41.Dejstvo, da je bila obdolžena B. B. 28. 6. 2017, ko je bila v priročni blagajni najdena še gotovina v znesku preko 10.000,00 EUR, tako presenečena, da jo je bilo treba miriti, ne pomeni, da s prisvajanjem denarja ni imela ničesar, temveč zgolj potrjuje, da obdolženka ni pričakovala, da bo soobdolžena A. A. praktično čez noč uspela pridobiti tolikšen znesek gotovine.

42.Po obrazloženem sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbenih očitkov, da naj bi zaključki izpodbijane sodbe temeljili zgolj na ugibanjih, kako naj bi obdolženka razmišljala in kako bi morala ravnati, temveč je sodišče prve stopnje svojo presojo o krivdi obdolženke utemeljilo s celostno, logično, izkustveno, življenjsko in prepričljivo oceno njenega ravnanja, ki je pritožnik zgolj z zatrjevanjem lastnega videnja obravnavanega dogajanja ne more omajati.

43.Po določbi 386. člena ZKP pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji in o odvzemu premoženjske koristi (374. člen), zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tem delu.

44.Sodišče prve stopnje je pri izbiri kazenske sankcije in odmeri določene zaporne kazni pri obeh obdolženkah pravilno upoštevalo in ustrezno ovrednotilo vse relevantne obteževalne in olajševalne okoliščine ter jima utemeljeno izreklo pogojni obsodbi, v katerih je vsaki določilo primerno in pravično kazen eno leto zapora in preizkusno dobo treh let ter nadaljnji posebni pogoj, da vsaka izmed njiju v roku dveh let od pravnomočnosti izpodbijane sodbe plača polovico zneska premoženjskopravnega zahtevka oškodovane Republike Slovenije in vsaka polovico zneska odvzete protipravne premoženjske koristi (točka 17, str. 33 in 34 sodbe), ki jima jo je, kot je bilo že pojasnjeno v okviru pritožbe zagovornika obdolžene A. A., v znesku, ki presega višino premoženjskopravnega zahtevka, utemeljeno odvzelo.

45.Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

46.Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, je obdolžena B. B. prejemnica denarne socialne pomoči, zato jo je sodišče druge stopnje oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka. Obdolžena A. A. pa je zaposlena in je mati že preskrbljenega otroka, zato je dolžna plačati sodno takso v višini 220,00 EUR, ki jo je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi tar. št. 7112 (v znesku 200,00 EUR) ter tar. št. 71113 in 7122 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah.

-------------------------------

1V skladu s prvim odstavkom 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR-1) lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alineja) ali če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja).

2VDSS je s sodbo Pdp 278/2019 z dne 7. 11. 2019 odločilo o pritožbi tožeče stranke A. A. zoper sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 000/2017 z dne 23. 1. 2019, s katero je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nezakonita, zavrnjen.

3Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 67/2008 z dne 21. 2. 2008.

4Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku poleg prič Č. Č., D. D., E. E., F. F., G. G. in C. C., ki jih je zaslišalo delovno in socialno sodišče, zaslišalo še priče H. H., I. I., J. J., K. K., L. L., M. M. (prej ...), N. N., O. O., P. P., R. R., S. S., Š. Š., T. T., U. U., V. V. ter sodna izvedenca ekonomske in psihiatrične stroke.

5Prepis zvočnega posnetka dela glavne obravnave z dne 12. 4. 2022, str. 1 do 3.

6Zapisnik o glavni obravnavi 1. 6. 2021, str. 3.

7Zapisnik o glavni obravnavi 1. 6. 2021, str. 3 in 4.

8Zapisnik o glavni obravnavi 7. 9. 2021, str. 6.

9Prav tam.

10Zapisnik o glavni obravnavi 17. 5. 2022, str. 5.