Jedro

(Ne)dobrovernost kupca nima nobene teže, ko gre za nakup na javni dražbi v okviru izvršilnega postopka. Kupec v takšnem primeru veljavno pridobi lastninsko pravico, tudi če ni bil v dobri veri.

Pri prodaji na javni dražbi se lastništvo pridobi že s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnine, medtem ko ima vpis v zemljiško knjigo le publicitetni učinek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožeča stranka lastnica nepremičnine parc. št. 1781/3 k.o. x, ter na ugotovitev neveljavnosti in izbris v izreku navedenih zemljiškoknjižnih vpisov pri tej nepremičnini, tako da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje. Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške v višini 4.779,00 EUR.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ne strinja se s stališčem sodišča, da posest tožeče stranke ni bila dobroverna. Sodišče bi moralo upoštevati, da se dobra vera domneva (9. čl. Stvarnopravnega zakonika), dokazno breme o nasprotnem pa je na toženi stranki. Ne drži, da tožeča stranka ni pojasnila, zakaj ni poskrbela za vpis v zemljiško knjigo. Ni namreč razpolagala z listinami o lastninskem preoblikovanju prodajalca nepremičnine I.-JT d.d., brez tega pa bi bil njen predlog zavrnjen. Tožeča stranka je ves čas izvrševala lastniško in dobroverno posest, kljub temu, da ni bila vpisana v zemljiški knjigi. Ker je bila izigrana s strani tožene stranke in prodajalca I.-JT d.d., ji ni mogoče očitati neskrbnosti. Ravno nasprotno, to, da ni vsakodnevno spremljala vpisov v zemljiški knjigi na ''svoji'' nepremičnini, kaže kvečjemu na njeno dobro vero, da z njenim lastništvom ni nič narobe. To je tudi razlog, zakaj ni spremljala izvršilnih dejanj v zvezi s to nepremičnino. Tožeča stranka ni imela nobenega razloga, da bi dvomila v poštenost prodajalca. Ta je priznaval, da je nepremičnina last tožeče stranke, kar potrjuje dopis T. iz leta 1999, ter dejstvo, da te nepremičnine ni bilo v otvoritveni bilanci v stečajnem postopku in v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja. Sodišče pa nasprotno ni pripisalo nobenega pomena okoliščinam, ki kažejo na slabo vero tožene stranke. Slednja je vedela oziroma bi morala vedeti, da nepremičnina, ki jo je sprva prejela v zavarovanje, nato pa kupila v izvršilnem postopku, ne pripada družbi I.- JT. Po mnenju pritožbe gre v obravnavanem primeru za kolizijo oziroma tehtanje interesov varnosti pravnega prometa, ki ga zagotavlja načelo zaupanja v zemljiško knjigo in interesov ''pravega'' lastnika. Prevladati bi moral interes slednjega, torej tožeče stranke. Interes tožene stranke kot tretjega lahko prevlada le, če je ta v dobri veri, sicer pa ne. Ker je bila tudi tožena stranka v slabi veri, ko se je zanašala na podatke v zemljiški knjigi, tožeči stranki ne more onemogočiti priposestvovanja. Pritožba se sklicuje na določbo 10. in 2. odst. 44. čl. SPZ. Ob uporabi argumenta a contrario je jasno, da tisti, ki se zanese na podatke v zemljiški knjigi, ne uživa pravnega varstva, če ni hkrati dobroveren. To velja tudi v primeru nakupa nepremičnine na dražbi. Sodišče pa teh okoliščin in povezav med toženo stranko in prodajalcem sploh ni ugotavljalo. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, nekaterih odločilnih dejstev pa ni ugotovilo. Gre za pravno vprašanje, ali je originarna pridobitev lastninske pravice z nakupom na dražbi tudi v takšnih okoliščinah lahko izjema od ureditve, da mora biti kupec ves čas v dobri veri. Ne drži tudi zaključek sodišča, da je v času sklenitve pogodbe veljalo splošno pravilo, da se lastninska pravica pridobi z vpisom v zemljiško knjigo. Vse do uveljavitve Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) je bilo mogoče pravico pridobiti tudi brez vpisa v zemljiško knjigo.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tista dejstva, ki so bistvena za odločitev v zadevi, ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo v pritožbi zatrjevanih procesnih kršitev in tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

6. Tožeča stranka zatrjuje, da je na podlagi priposestvovanja postala lastnica brunarice parc. št. 1781/3 k.o. x, ki jo je dne 4.9.1996 kupila od podjetja I.-JT d.d., a se v zemljiško knjigo ni vknjižila. Nepremičnina je bila kasneje na javni dražbi v izvršilnem postopku zoper dolžnika I.-JT d.d. prodana toženi stranki, tako da je ta postala lastnica na podlagi sklepa o izročitvi nepremičnine In 72/2008 Okrajnega sodišča v Radovljici z dne 4.9.2009, ki je postal pravnomočen dne 3.11.2009 (192. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ).

7. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožeča stranka z lastninsko tožbo zoper toženo stranko ne more uspeti. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom, ki jih je za svojo odločitev navedlo v prvem delu 11. točke na strani 23 sodbe. Vprašanje, ali je bil dolžnik I.-JT d.d. lastnik prodane nepremičnine 1781/3 k.o. x ali ne, na nastalo lastništvo tožene stranke ne more vplivati. Tožena stranka je namreč pridobila lastninsko pravico originarno na podlagi odločbe državnega organa (42. čl. Stvarnopravnega zakonika, SPZ). Za izvorni način pridobitve pravice je značilno, da le – ta nastane na novo, neodvisno od pravice prejšnjega imetnika. Ker novi lastnik svoje pravice ne izvaja iz položaja prejšnjega lastnika, ni pomembno, ali je nepremičnina dejansko pripadala nekomu tretjemu. V trenutku, ko je kupec postal njen lastnik, je lastninska pravica prejšnjega lastnika prenehala. To pomeni, da bivši lastnik z lastninsko tožbo zoper takšnega kupca ne more več v nobenem primeru uspeti. Že navedeni razlogi utemeljujejo zavrnitev tožbenega zahtevka, pritožbeni očitki, da je takšna odločitev materialnopravno napačna, pa so neutemeljeni.

8. Pritožba neutemeljeno poudarja slabovernost tožene stranke, ker naj bi ob nakupu vedela, da nepremičnina ni več last dolžnika I.-JT d.d.. (Ne)dobrovernost kupca namreč nima nobene teže, ko gre za nakup na javni dražbi v okviru izvršilnega postopka. Kupec v takšnem primeru veljavno pridobi lastninsko pravico, tudi če ni bil v dobri veri (prim. Vesna Rijavec, Civilno izvršilno pravo, GV Založba 2003, stran 311, enako tudi sodba VSL 888/2010). Pridobitev lastninske pravice temelji na izvedenem sodnem postopku, v katerem imajo upravičenci na voljo pravna sredstva. Če je tožeča stranka menila, da je sama lastnica, bi lahko oziroma celo morala vložiti ugovor tretjega (64. čl. ZIZ), če bi hotela zaščititi svoje pravice. Svoje neaktivnosti ne more opravičevati s pojasnilom, da za izvršbo sploh ni vedela. Sklep o izvršbi je bil namreč zaznamovan v zemljiški knjigi (Dn št. 2605/2008 z dne 20.10.2008), zaradi javnosti zemljiške knjige pa se nihče ne more sklicevati na to, da za vpisane pravice ni vedel. 9. Vprašanje, ali je bila tožena stranka dobroverna ali ne, bi bilo pomembno le, če bi nepremičnino pridobila na podlagi pogodbe z dolžnikom I.-JT d.d.. Le v takšnem primeru lastninska pravica nastane šele z vpisom v zemljiško knjigo (49. čl. SPZ), za veljavnost katerega je potrebna tudi dobra vera. Pri prodaji na javni dražbi, kot je bilo to v obravnavanem primeru, pa se lastništvo pridobi že s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnine, medtem ko ima vpis v zemljiško knjigo le publicitetni učinek. Tudi omejitev priposestvovanja (2. odst. 44. čl. SPZ) in načelo zaupanja v zemljiško knjigo (10. čl. SPZ), na katerega se sklicuje pritožba, sta namenjena varstvu pravnega prometa. Izvršba pa nedvomno ni pravni promet, zato zahteve po dobrovernosti kupca v izvršbi prodane stvari ni mogoče izpeljati iz navedenih določb, kot to meni pritožba.

10. Sodišče prve stopnje se je torej po nepotrebnem obširno ukvarjalo z vprašanjem, ali je bilo toženi stranki znano, da je bila nepremičnina že pred tem prodana (razlogi na strani 24 do 26). Brezpredmetni so potemtakem tudi pritožbeni očitki, da se sodišče ni opredelilo do medsebojnih povezav med dolžnikom I.-JT d.d. in toženo stranko, s čemer je tožeča stranka utemeljevala njeno slabovernost. Ker ne gre za odločilna dejstva, odsotnost takšnih razlogov ne predstavlja procesne kršitve po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP.

11. Pritožba ima sicer prav, ko navaja, da za veljaven prenos pravice uporabe ni bil potreben vpis v zemljiško knjigo. Glede na to, da je I.-JT d.d. pravico uporabe na nepremičnini s pogodbo 4.9.1996 prenesel na toženo stranko, je ta z uveljavitvijo ZLNDL 25.7.1997 postala njena lastnica. Navedeno dejstvo pa na njen položaj ne vpliva, saj je s prodajo nepremičnine v izvršbi vse pravice izgubila.

12. Po povedanem je odveč tudi presoja, ali je bila posest tožeče stranke dobroverna ali ne. Tudi če bi nepremičnino priposestvovala, to iz zgoraj opisanih razlogov ne bi vodilo do drugačnega zaključka, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje. Pritožbenemu sodišču se zato ni potrebno ukvarjati z vprašanjem, kako na njeno dobrovernosti vpliva dejstvo, da ni poskrbela za vpis v zemljiško knjigo (1. odst. 360. čl. ZPP).

13. V obravnavani situaciji očitno ne gre za kolizijo dveh lastninskih pravic, ki bi terjala tehtanje interesov enega in drugega pridobitelja, za kar se zavzema pritožba. Če je tožena stranka res ravnala nepošteno, to utemeljuje (kvečjemu) njeno odškodninsko odgovornost, na veljavno nastalo lastništvo pa to ne more vplivati.

14. Pritožba odločitve sodišča o zavrnitvi zahtevka, ki ima naravo izbrisne tožbe (točka 1.II. izreka), konkretizirano ne napada. Glede na to, da lastništvo tožene stranke ne more biti sporno, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi ta del zahtevka.

15. Pritožbeno sodišče je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. čl. ZPP).

16. V odgovoru na pritožbo tožena stranka ni navedla nič takega, kar bi lahko pritožbeno sodišče posebej upoštevalo in bi prispevalo k hitrejši ali preprostejši rešitvi spora, zato svoje pritožbene stroške nosi sama (155. čl. ZPP).