Jedro

Pridobitev lastninske pravice z nakupom v izvršbi (na podlagi sklepa o izročitvi, torej odločbe državnega organa) teorija pretežno obravnava kot originaren pridobitni način. Sodna praksa, vključno s sodno prakso Vrhovnega sodišča, jo enotno obravnava kot originaren način pridobitve lastninske pravice.

Zakonske določbe, po kateri bi z nakupom v izvršbi postal lastnik kupljene stvari le tisti kupec, ki je dobroveren, ni. Navedeno gre v prid stališču, da nedobrovernost kupca ne ovira pridobitve.

V konkretnem primeru tožeča stranka (ki je vložila lastninsko tožbo) trdi, da ni vložila ugovora tretjega in izločitvene tožbe, ker za izvršilni postopek ni vedela, na drugi strani pa naj bi upnik vedel, da je nepremičnina, na katero je predlagal izvršbo, last tožeče stranke in ne dolžnika ter da jo je nato v izvršbi sam kupil, pri čemer naj bi upnik v dogovoru z dolžnikom izterjeval poplačilo dogovorjene fiktivne terjatve – upnik in dolžnik naj bi ravnala goljufivo in z namenom, da bi tožeči stranki preprečila uveljavitev zatrjevane lastninske pravice na sporni nepremičnini, zlorabila izvršilni postopek. Če je bil izvršilni postopek res voden iz razloga, ki ga zatrjuje tožeča stranka, potem sta ga upnik in zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine nedvomno zlorabila. Pravic, pridobljenih z zlorabo, ni mogoče pravno varovati. To navkljub določbi 193. člena ZIZ velja tudi za kupca nepremičnine v izvršbi in tudi po pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine.

Oblika varstva, ki ga zahteva tožeča stranka (lastninska tožba), glede na zatrjevane okoliščine primera ni neustrezna. Položaj tožeče stranke je primerljiv s položajem prvega nevpisanega kupca pri dvojni prodaji), pri kateri se je drugi kupec vpisal v zemljiško knjigo. Tožeča stranka bi v sporu uspela, če bi dokazala, da je bila pred izvršbo lastnica sporne nepremičnine in da je tožena stranka lastninsko pravico na njej res pridobila z zlorabo. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da je treba prizadetemu nuditi varstvo tudi, ko pride do zlorabe postopka prodaje nepremičnine na javni dražbi v stečaju.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Tožbene navedbe in zahtevek

1. Predmet spora je lastninska pravica na parceli št. 1781/3 k. o. ..., v naravi brunarica v izmeri 57 m2 z 954 m2 zemljišča ..., ki po podatkih zemljiške knjige pripada toženi stranki, tožeča stranka pa jo uveljavlja zase. V tožbi je trdila, da jo je s prodajno pogodbo z dne 4. 9. 1996 kupila od družbe I., d. o. o., plačala kupnino, nepremičnino prevzela v posest, jo obnovila in uredila in vseskozi uporabljala ter krila vse stroške v zvezi z njo, na drugi strani pa poslovna dokumentacija prodajalca od leta 1996 dalje izkazuje odtujitev nepremičnine; tudi po začetku stečajnega postopka nad prodajalcem I., d. o. o., 4. 5. 2000 je že iz začetne bilance stečajnega dolžnika razvidno, da sporna nepremičnina tedaj ni bila več v njegovi lasti in ni postala del stečajne mase. Nepremičnino, ki je bila do uveljavitve Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti (v nadaljevanju ZLNDL) 25. 7. 1997 v družbeni lasti, je tožeča stranka, nadaljuje tožba, priposestvovala v 10 letih. Že po tem, ko je tožeča stranka postala lastnica, 8. 11. 2007, je prejšnjega lastnika v stečajnem postopku kot pravno osebo kupila tožena stranka N. d. o. o.; likvidacijska vrednost stečajnega dolžnika je bila ugotovljena v višini 55.000,00 EUR, kar jasno kaže, da sporna nepremičnina ni bila del premoženja stečajnega dolžnika. Da je temu tako, je stečajni dolžnik, ki jo je leta 1996 prodal tožeči stranki, vedel, prav tako pa je to vedela ali bi vsaj morala vedeti tožena stranka. Vendar sta obe z verigo pravnih poslov oziroma dejanj dosegli vpis lastninske pravice v korist tožene stranke. To sta storili tako, da sta izposlovali vknjižbo hipoteke pri sporni nepremičnini, ki je bila tedaj vpisana kot lastnina družbe I., v korist tožene stranke, in sicer na podlagi pravnomočnega sklepa o zavarovanju z dne 20. 5. 2008, pri čemer naj bi bila zavarovana terjatev družbe I. do tožene stranke fiktivna in naj bi služila le kot »izgovor« za vknjižbo hipoteke. Nato je tožena stranka, ki je v vmesnem času izstopila iz lastništva družbe I., vložila zaradi izterjave prej navedene (fiktivne) terjatve predlog za izvršbo. V izvršilnem postopku je s svojo (fiktivno) terjatvijo kupila sporno nepremičnino, sklep o izročitvi je bil izdan 4. 11. 2009, kot lastnica pa je bila v zemljiški knjigi vpisana 16. 11. 2009. Izvršilni postopek sta upnica in dolžnik zlorabila, zato tožena stranka ni bila dobroverna pridobiteljica lastninske pravice, na kar kaže tudi vložitev več zemljiškoknjižnih predlogov po vpisu lastninske pravice v njeno korist (dveh za vknjižbo zemljiškega dolga in enega za zaznambo vrstnega reda pridobitve lastninske pravice), kar je bilo očitno namenjeno le »zakompliciranju« zemljiškoknjižnega stanja s ciljem oviranja učinkovitosti morebitnih ukrepov tožeče stranke. Na podlagi teze, da ima kot dobroverna pridobiteljica lastninske pravice na podlagi priposestvovanja močnejšo pravico od toženke, ki je nedobroverna pridobiteljica, zahteva ugotovitev svoje lastninske pravice in neveljavnost in izbris vknjižb, ki so sledile vpisu lastninske pravice v korist toženke.

Odločitev sodišča prve stopnje

2. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožeče stranke zavrnilo, in sicer iz dveh razlogov. Prvi je v tem, da tožeča stranka ni bila dobroverna, saj je bila v zemljiški knjigi vpisana družba I., zmota tožeče stranke tako ni bila opravičljiva; predpostavk za priposestvovanje torej že zaradi nedobrovernosti ni bilo. Drugi razlog za zavrnitev zahtevka predstavlja toženkin način pridobitve lastninske pravice: tožena stranka je nepremičnino kupila v izvršilnem postopku, kar pomeni, da je lastninsko pravico pridobila originarno – ne glede na to, kdo je bil lastnik prej (tudi ne glede na morebitno priposestvovanje po tožeči stranki). Pravica tistega, ki je lastninsko pravico pridobil s priposestvovanjem, pa je ni vknjižil v zemljiško knjigo, je šibkejša od lastninske pravice, pridobljene na javni dražbi in vpisane v zemljiško knjigo. Opozorilo je, da tožeča stranka ni izkoristila pravnih sredstev v izvršilnem postopku in da se neutemeljeno brani, da zanj ni vedela – zaznamba izvršbe je bila vpisana v zemljiški knjigi.

Odločitev sodišča drugem stopnje

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Pritrjuje mu, da je z nakupom na javni dražbi v izvršilnem postopku tožena stranka lastninsko pravico pridobila originarno (njena pravica ni izvedena iz pravice prejšnjega lastnika); dobra vera tožene stranke ni pomembna oziroma njena nedobrovernost ni ovira za pridobitev lastninske pravice. Meni, da je tožeča stranka lastninsko pravico pridobila na podlagi ZLNDL.

Revizija tožeče stranke in odgovor tožene stranke

4. Tožeča stranka sodbo drugostopenjskega sodišča izpodbija z revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve procesnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava. Materialno pravo je bilo uporabljeno zmotno zato, ker je bila varovana sicer res originarna, a slaboverna pridobitev lastninske pravice tožene stranke in ker slabovernosti tožene stranke kot upnice in slabovernosti dolžnika izvršilnega postopka ni bil pripisan noben pomen. Slabovernost je v konkretnem primeru, ko je tožena stranka kot izvršilni upnik zlorabila izvršilni postopek, relevantna. Nedobroverni pridobitelj, ki lastninsko pravico pridobi z nakupom na javni dražbi v izvršilnem postopku, ki ga v ta namen zlorabi, ne more uživati prednosti oziroma boljšega varstva kot predhodni dobroverni pridobitelj. V konkretnem primeru gre za kolizijo dveh originarno pridobljenih lastninskih pravic: tožeča stranka jo je pridobila na podlagi ZLNDL oziroma s priposestvovanjem, tožena stranka pa v izvršbi. Gre za sporno pravno vprašanje, glede katerega je Vrhovno sodišče s sklepom II DoR 461/2010 dopustilo revizijo zoper sodbo VSL II Cp 888/2010. Revizija je bila nato zavrnjena, ker je šlo za primer, ko ni bilo kolizije dveh originarno pridobljenih lastninskih pravic. Poleg tega je zmotno stališče izpodbijane sodbe, da v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti določb 10. člena in drugega odstavka 44. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki naj bi se po stališču izpodbijane sodbe nanašale le na varstvo pravnega prometa. V zvezi s tem je sporno, ali prodaja v izvršbi res ne pomeni pravnega prometa - ob nakupu oziroma prodaji na dražbi je treba namreč plačati prometni davek. Ne obstoji prav noben razumen razlog, zaradi katerega navedeni določbi ne bi veljali za prodajo v izvršbi (10. člen je splošno pravilo, ki velja za vse primere, drugi odstavek 44. člena pa velja za vse primere priposestvovanja). Bistvo obeh določb je, da tisti, ki se zanese na podatke zemljiške knjige, uživa pravno varstvo, če je dobroveren. To pravilo mora veljati ves čas pridobivanja lastninske pravice, tudi v primeru nakupa na javni dražbi. Povedano pomeni, da je treba v konkurenci originarnih pridobitev lastninske pravice dati prednost dobroverni pridobitvi. Dokazov o nedobrovernosti tožene stranke sodišče zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča sploh ni izvedlo.

5. Procesna pravila so bila kršena, ker je zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča sodišče prve stopnje zavrnilo dokaze k tožničinim trditvam o toženkini nedobrovernosti (8. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in ker se pritožbeno sodišče ni opredelilo do navedb in argumentov tožeče stranke glede sodne prakse (na primer pritožbi priložene sodbe VSL I Cpg 1231/2010) in teorije (komentarja SPZ na strani 270 glede razumevanja vsebine in pomena dobre vere).

6. Tožena stranka je na revizijo odgovorila. Vrhovnemu sodišču je predlagala, naj jo zavrne. Zanikala je trditve tožeče stranke o zlorabi izvršilnega postopka in o fiktivnosti terjatve, zaradi poplačila katere je ta tekel: ni res, da bi del terjatve, ki s prodajo sporne nepremičnine v izvršbi ni bil poplačan, tožena stranka dolžniku odpustila, saj zoper njega še vodi (drugi) izvršilni postopek na drugo nepremičnino. Zanikala je tudi očitke tožeče stranke o lastni nedobrovernosti: tožeča stranka prodajne pogodbe z overjenim podpisom prodajalca nima, prav tako nima potrdila o zatrjevanem plačilu kupnine, več kot 13 let ni ukrenila ničesar za vknjižbo svoje lastninske pravice, sama pa je nepremičnino kupila na javni dražbi, zato njena dobrovernost sploh ni bila relevantna. Opozarja, da bi tožeča stranka svojo zatrjevano pravico lahko uveljavljala v izvršilnem postopku, a te možnosti ni izkoristila.

Odločitev o reviziji

7. Revizija je utemeljena.

8. Pravni temelji za pridobitev lastninske pravice so štirje: 1) pravni posel, 2) zakon, 3) dedovanje in 4) odločba državnega organa (39. člen SPZ). Krog podlag za pridobitev lastninske pravice je zaprt.(1)

9. Najpogostejša delitev načinov pridobitve lastninske pravice je na (a) izvedene (derivativne), katerih bistvena značilnost je, da lastninska pravica ne nastane na novo, pač pa se pridobi od predhodnika, s soglasjem oziroma privolitvijo odsvojitelja in pridobitelja, v enakem obsegu in z enakimi omejitvami (primera sta pravni posel in dedovanje) in (b) izvirne (originarne), katerih bistvena značilnost je, da lastninska pravica pridobitelja nastane na novo - ni pomembno, ali je prej kdo imel na stvari lastninsko pravico ali ne; če jo je imel, do prehoda na pridobitelja pride ne glede na voljo prejšnjega lastnika (brez njegove volje in sodelovanja), in načeloma brez omejitev oziroma bremen (primera sta pridobitev na podlagi zakona in sicer ali na podlagi SPZ priposestvovanje, prilastitev, najdba, najdba zaklada, prirast, spojitev, pomešanje, izdelava nove stvari, pridobitev lastninske pravice na plodovih in pridobitev od nelastnika po 64. členu SPZ, ali na podlagi drugih zakonov, ter pridobitev z odločbo državnega organa - tudi sodišča(2)).

10. V konkretnem primeru gre torej za konkurenco lastninskih pravic pravdnih strank, ki sta jih po razlogih izpodbijane sodbe obe pridobili na originaren način. Tezi vsake od pravdnih strank, da nasprotna stranka lastninske pravice ni pridobila,(3) je pritožbeno sodišče zavrnilo: lastninsko pravico sta pridobili obe, najprej tožeča stranka na podlagi zakona (sama trdi, da s priposestvovanjem, po presoji drugostopenjskega sodišča pa na podlagi ZLNDL), a je nato njena pravica prenehala s trenutkom, ko jo je na podlagi odločbe državnega organa (sklepa izvršilnega sodišča o izročitvi nepremičnine) pridobila tožena stranka.

Splošno o načinu pridobitve lastninske pravice v izvršbi: izvirno ali izvedeno

11. Pridobitev lastninske pravice z nakupom v izvršbi (na podlagi sklepa o izročitvi, torej odločbe državnega organa) teorija pretežno obravnava kot originaren pridobitni način.(4) Sodna praksa, vključno s sodno prakso Vrhovnega sodišča,(5) jo enotno obravnava kot originaren način pridobitve lastninske pravice. Pomislekov, ali ne gre za izvedeni (pravnoposlovni način), ker je pri prodaji v izvršbi najpomembnejše, da se lastninska pravica prenaša oziroma se ne podeljuje na novo,(6) ker ZIZ vsebuje določbe 173. do 175. člena o omejitvi kupčeve lastninske pravice na nepremičnini z izvedenimi pravicami, ki sledi pravnoposlovnemu prenosu lastninske pravice(7) in ker v prvem odstavku 197. člena določa, da se iz zneska, dobljenega s prodajo, plača davek na dodano vrednost oziroma davek na promet nepremičnine, ki se po predpisih obračuna od prodaje nepremičnine, kar bi lahko pomenilo, da je prodaja v izvršbi pravni promet, doslej ni sprejela.

12. Pridobitev lastninske pravice na podlagi odločbe državnega organa (ali sodišča) po stališču teorije(8) in sodne prakse ni pravni promet. Z določitvijo davčne obveznosti zakonodajalec v primerih pridobitve lastninske pravice na podlagi odločbe državnega organa ni spremenil pravne narave pridobitve lastninske pravice, pač pa je zasledoval druge (fiskalne) pravnopolitične cilje. To velja tudi za prodajo v izvršbi.

O (ne)pomemnosti dobre vere kupca nepremičnine v izvršbi (v konkretnem primeru)

13. Ali je dobrovernost kupca predpostavka pridobitve lastninske pravice z nakupom v izvršbi, zakon ne določa. 14. Izpodbijana sodba svoje stališče o nerelevantnosti kupčeve dobrovernosti utemeljuje z originarnostjo pridobitve njegove lastninske pravice. Nasproten argument, namreč da se lastninska pravica z nakupom v izvršbi pridobi izvedeno, kot že pojasnjeno, v sodni praksi Vrhovnega sodišča ni sprejet. 15. Tako za nakup nepremičnine v izvršbi velja, da kupec postane lastnik, čeprav se kasneje morebiti izkaže, da dolžnik ni bil lastnik nepremičnine, ali da so obstajali kakšni drugi razlogi za nedopustnost izvršbe.(9) Lastnik postane s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnine in lastnik ostane tudi, če je sklep o izvršbi naknadno spremenjen ali razveljavljen.(10) ZIZ v 193. členu namreč kupca na dražbi varuje, ko določa, da razveljavitev ali sprememba sklepa o izvršbi po pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu nima vpliva na pravice, ki jih je kupec pridobil po 192. členu tega zakona.

16. Argument za stališče o nerelevantnosti dobre vere originarnega pridobitelja bi bilo (po razlogovanju a contrario) mogoče izpeljati iz splošnega načela zaupanja v zemljiško knjigo iz 10. člena SPZ(11) oziroma prvega odstavka 8. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1):(12) to načelo po stališču prakse Ustavnega sodišča(13) in rednih sodišč(14) ter pretežnega dela teorije(15) varuje dobrovernega pravnoposlovnega pridobitelja v zemljiško knjigo vpisane nepremičnine, če odsvojitelj nima razpolagalne sposobnosti (ne varuje torej tudi drugih pridobiteljev(16)) in seveda upnika.(17) Dobra vera namreč sanira le pomanjkanje razpolagalne sposobnosti odsvojitelja, ki je predpostavka za veljavnost razpolagalnega posla pri pravnoposlovni pridobitvi lastninske pravice. Pravnoposlovna pridobitev, ki je zaradi pomanjkanja razpolagalne sposobnosti neveljavna, vseeno privede do pridobitve lastninske pravice.(18) Na podlagi pravnega posla pridobi dobroveren pridobitelj lastninsko pravico od nelastnika (razpolagalno nesposobnega prenositelja) zato, ker je tako določeno z zakonom (ker ga varuje načelo zaupanja v zemljiško knjigo iz prvega odstavka 8. člena ZZK-1). Tudi za nekatere originarne načine pridobitve je dobrovernost zakonsko predpisana predpostavka; tak primer je priposestvovanje. Zakonske določbe, po kateri bi z nakupom v izvršbi postal lastnik kupljene stvari le tisti kupec, ki je dobroveren, ni. Navedeno gre v prid stališču, da nedobrovernost kupca ne ovira pridobitve.

17. Argument za nasprotno stališče bi lahko predstavljal (v sodni praksi neuveljavljen) pomislek teorije, ali ne bi bila v izločitvenih pravdah primerna smiselna uporaba načela zaupanja v zemljiško knjigo za varstvo upnika, ki je pridobil prisilno hipoteko proti tretjemu, ki je zunajknjižni lastnik nepremičnine, na katero meri upnik v izvršbi.(19)

18. Sklepanje o nerelevantnosti kupčeve dobre vere se v teoriji izpeljuje tudi iz pravnomočnosti sklepa o domiku in o izročitvi, ki ju ni mogoče izpodbijati z izrednimi pravnimi sredstvi, pravnomočnost pa veže tako sodišče kot stranke.(20)

19. Vrhovno sodišče se do vprašanja kupčeve dobre vere kot predpostavke za pridobitev lastninske pravice z nakupom v izvršbi, še ni opredelilo. Iz razlogov, pojasnjenih v nadaljevanju, v konkretnem primeru to vprašanje ni odločilno. Revizijsko sodišče pripominja, da se je o vprašanju relevantnosti dobre vere kupca na javni dražbi v stečaju (v drugi zadevi in negativno) izreklo sodišče druge stopnje: ugovor, da je kupec nedobroveren, je izključen.(21) O zlorabi postopka

20. Namen izvršilnega postopka je poplačilo upnika iz premoženja dolžnika. Upnik, ki predlaga izvršbo na nepremičnino, pridobi na tej nepremičnini prisilno hipoteko, osrednje upravičenje prisilne hipoteke pa je poplačilno upravičenje, ki se realizira s prodajo nepremičnine in poplačilom terjatve upnika iz sredstev, pridobljenih s prodajo. Z izvršilnim postopkom so lahko prizadete pravice tretjih: lahko se poseže na stvari, ki niso last dolžnika. Tak je tudi primer, ko upnik predlaga izvršbo na nepremičnino, ki je v zemljiški knjigi vpisana kot lastnina dolžnika, pa je lastninsko pravico na njej že prej pridobil tretji, ki ni poskrbel za ustrezen zemljiškoknjižni vpis.

21. Kdor meni, da so z izvršbo na določeno stvar prizadete njegove pravice, lahko proti sklepu o izvršbi vloži ugovor tretjega (64. člen ZIZ) in zahteva, naj se izvršba na ta predmet izreče za nedopustno ter naj se ta predmet izloči iz izvršbe; če upnik temu nasprotuje, lahko vloži zoper njega izločitveno tožbo (65. člen ZIZ), zoper dolžnika pa tožbo za ugotovitev pravice, ki preprečuje izvršbo.

22. Tako možnost bi lahko izkoristila tudi tožeča stranka. Če bi v izločitveni pravdi verjetno izkazala(22) svojo lastninsko pravico na sporni nepremičnini, bi skladno s sodno prakso ne glede na morebitno dobro vero upnika(23) (ki je kasneje postal tudi kupec) z zahtevkom za nedopustnost izvršbe uspela in bi prodajo preprečila. Sodišča namreč v pravdah za nedopustnost izvršbe nudijo varstvo zunajknjižnim originarnim lastnikom nepremičnin in ne upnikom zemljiškoknjižnih lastnikov (pridobiteljem prisilne hipoteke) - niti, če so ti dobroverni,(24) saj jih varuje načelo zaupanja v zemljiško knjigo (še toliko manj torej nedobrovernim upnikom(25)). V izločitveni pravdi se torej presoja, ali je močnejša pravica upnika iz prisilne hipoteke ali pravica zunajknjižnega lastnika. Zunajknjižni lastnik svojo (po v nadaljevanju opisani sodni praksi močnejšo) pravico »brani« preden jo sodišče v izvršbi proda. Vrhovno sodišče poudarja, da se dosedanja praksa glede varstva zunajknjižnih originarnih lastnikov nanaša na nevpisane skupne lastnike in priposestvovalce, ne pa na pridobitelje lastninske pravice na podlagi ZLNDL(26)(kar je ena od uveljavljanih podlag tožeče stranke).

23. Po prodaji v izvršbi gre za konkurenco pravic zunajknjižnega lastnika in (ne več upnika, pač pa) kupca.

24. Tožeča stranka ni vložila ugovora tretjega in izločitvene tožbe (za nedopustnost izvršbe), pač pa ju je »preskočila« in varstvo svoje zatrjevane lastninske pravice uveljavlja z lastninsko tožbo, vloženo zoper kupca v izvršbi, ki se je vknjižil v zemljiško knjigo. Zato je treba najprej presoditi, (i) ali ni morda zaradi opustitve ugovora tretjega in izločitvene tožbe pri uveljavljanju pravnega varstva svoje zatrjevane pravice na sporni nepremičnini prekludirana, in če ni, (ii) ali predstavlja lastninska tožba ustrezno varstvo. Glede navedenih vprašanj sodne prakse Vrhovnega sodišča še ni, po stališču sodišča druge stopnje,(27) ki se opira na določbo 193. člena ZIZ ter je bilo zavzeto v primeru prodaje v stečaju, pa lastnik na javni dražbi prodane nepremičnine najkasneje od vknjižbe kupčeve pravice v zemljiško knjigo z lastninsko tožbo ne more več uspeti.

25. Namen izvršilnega postopka, ki teče zaradi poplačila denarne terjatve upnika, je poplačilo upnika iz premoženja dolžnika. Zakon določa sodno pristojnost in postopek za dosego tega namena: upnik, ki predlaga izvršbo na nepremičnino, pridobi na tej nepremičnini prisilno hipoteko,(28) osrednje upravičenje prisilne hipoteke pa je poplačilno upravičenje, ki se realizira s prodajo nepremičnine (pri čemer funkcijo zavezovalnega posla odigra sklep o domiku, razpolagalnega, ki ga sodišče izda po plačilu kupnine, pa sklep o izročitvi) in poplačilom terjatve upnika iz sredstev, pridobljenih s prodajo.(29) Okoliščina, da lahko nepremičnino v izvršbi kupi tudi upnik,(30) v prej navedeni namen izvršilnega postopka ne posega. Namen izvršilnega postopka zaradi poplačila denarne terjatve ne more biti v upnikovi pridobitvi lastninske pravice na dolžnikovi nepremičnini. Ta je lahko le (bolj ali manj naključna) posledica izvršbe.

26. Konkreten primer je glede na trditveno podlago tožeče stranke drugačen: tožeča stranka je trdila, da sama ni vložila ugovora tretjega in izločitvene tožbe, ker za izvršilni postopek ni vedela, na drugi strani pa naj bi upnik vedel, da je nepremičnina, na katero je predlagal izvršbo, last tožeče stranke in ne dolžnika ter da jo je nato v izvršbi sam kupil, pri čemer naj bi upnik v dogovoru z dolžnikom izterjeval poplačilo dogovorjene fiktivne terjatve – upnik in dolžnik naj bi ravnala goljufivo in z namenom, da bi tožeči stranki preprečila uveljavitev zatrjevane lastninske pravice na sporni nepremičnini, zlorabila izvršilni postopek.

27. Če je bil izvršilni postopek res voden iz razloga, ki ga zatrjuje tožeča stranka, potem sta ga upnik in zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine nedvomno zlorabila.(31) Šlo bi za položaj, ko toženi stranki kot upniku in kot kupcu ne bi bilo mogoče očitati zgolj nedobrovernosti kot - po definiciji - premajhne skrbnosti glede zavedanja o pravem lastninskem stanju sporne nepremičnine ali celo vednosti o lastninski pravici tožeče stranke, zato načelno vprašanje relevantnosti dobrovernosti kupca nepremičnine v izvršbi v prej navedenem pomenu v konkretnem primeru ni odločilno; pod predpostavko resničnosti trditev tožeče stranke bi šlo namreč v konkretnem primeru za kvalificirano obliko nedobrovernosti - za naklepno ravnanje z nedovoljenim namenom pridobitve upnikove (kupčeve) lastninske pravice na sporni nepremičnini na škodo tožnikove zatrjevane zunajknjižne pravice. Pravic, pridobljenih z zlorabo, ni mogoče pravno varovati. To navkljub določbi 193. člena ZIZ velja tudi za kupca nepremičnine v izvršbi in tudi po pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine.

28. Oblika varstva, ki ga zahteva tožeča stranka (lastninska tožba), glede na zatrjevane okoliščine primera ni neustrezna. Položaj tožeče stranke je primerljiv s položajem prvega nevpisanega kupca pri dvojni prodaji(32), pri kateri se je drugi kupec vpisal v zemljiško knjigo. Pri dvojni prodaji ima prvi kupec na razpolago izbrisno tožbo po določbi četrtega odstavka 243. člena ZZK-1,(33) katere predpostavka je nedovoljen (obarvan) namen strank druge pogodbe kupcu iz prve pogodbe onemogočiti uresničitev zahtevka za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini.(34) Če prvi kupec z izbrisno tožbo uspe, se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, torej vpis v korist prodajalca, zaradi česar prvi kupec pridobi možnost predlagati vpis na podlagi že izdanega zemljiškoknjižnega dovolila ali zoper prodajalca uveljavljati zahtevek za izstavitev(35) (zoper drugega kupca takih zahtevkov nima, ker z njim ni bil v pravnoposlovnem razmerju(36)). V konkretnem primeru pa bi tožeča stranka uspela, če bi dokazala, da je bila pred izvršbo lastnica sporne nepremičnine in da je tožena stranka lastninsko pravico na njej res pridobila z zlorabo. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da je treba prizadetemu nuditi varstvo tudi, ko pride do zlorabe postopka prodaje nepremičnine na javni dražbi v stečaju.(37) Prav tako je že pojasnilo, da se načelo vestnosti in poštenja ter prepovedi zlorabe pravic upošteva tudi pri pridobitvi pravic v sodnem postopku,(38) kot ravnanje, nasprotno tem načelom, pa je opredelilo postopanje, primerljivo s tistim, ki ga strankam izvršilnega postopka pripisuje tožeča stranka.(39)

29. Zato je relevantno, ali je do zlorabe izvršilnega postopka res prišlo. Dejstev, s katerimi jo je tožeča stranka utemeljevala, sodišči nižjih stopenj zaradi zmotne uporabe materialnega prava (193. člen ZIZ v zvezi s 5. in 7. členom Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ) nista ugotovili. Utemeljenost očitka tožeče stranke pa bo relevantna le v primeru presoje, da je pred izvršbo (do pravnomočnosti sklepa o izročitvi) pridobila lastninsko pravico na sporni nepremičnini. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je ni pridobila, ker ni izkazala predpostavk za priposestvovanje, drugostopenjsko sodišče pa je ob drugačni uporabi materialnega prava, na katero je pazilo po uradni dolžnosti, presodilo, da je postala lastnica, vendar po drugi podlagi (ZLNDL), ki je tožeča stranka do tedaj ni uveljavljala, tožena stranka pa se o njej ni imela možnosti izjaviti. Navedeno v pritožbenem postopku ni bilo pomembno, ker je bila zavrnilna sodba kljub drugačni odločitvi sodišča druge stopnje o lastninski pravici tožeče stranke potrjena, bo pa pomembno v primeru zaključka o zlorabi izvršilnega postopka.

30. Revizijsko sodišče je zato reviziji tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

31. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Tratnik, M., v Juhart, M. in soavtorji, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, stran 219 in 446, Juhart, M., v Juhart, M. in soavtorji, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 239. Op. št. (2): Tratnik, M., navedeno delo, stran 220, Juhart, M., navedeno delo, stran 240. Eden izmed načinov pridobitve lastninske pravice je po določbi 42. člena SPZ pridobitev lastninske pravice s pravnomočno sodno odločbo. V izvršilnem postopku s prodajo nepremičnine na javni dražbi sodišče najprej izda sklep o domiku, s katerim najboljšemu ponudniku domakne nepremičnino, nato pa še sklep o izročitvi nepremičnine kupcu (četrti odstavek 189. člena in 192. člen ZIZ). Kateri izmed navedenih sklepov je sodna odločba v smislu 42. člena SPZ, ZIZ izrecno ne navaja. Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-35/98 zavzelo stališče, ki ga ponavlja še v odločbi Up-77/04, da kupec na javni dražbi pridobi lastninsko pravico na nepremičnini šele s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnine. Taka je od takrat naprej tudi ustaljena sodna praksa.

Op. št. (3): Tožeča stranka meni, da tožena stranka z nakupom nepremičnine v izvršbi ni postala lastnica, ker ni bila dobroverna, tožena stranka pa uveljavlja, da tožeča stranka ni pridobila lastninske pravice niti po ZLNDL niti s priposestvovanjem, ker prodajna pogodba ni bila overjena, ni vsebovala zemljiškoknjižnega dovolila in kupnina kot pogoj za njegovo izdajo ni bila plačana, bila pa je tudi nedobroverna.

Op. št. (4): Za originaren način se zavzemajo Finžgar, A., Stvarno pravo, Lastnina, PF v Ljubljani, Ljubljana 1979, stran 180, Juhart, M., v Juhart, M. in soavtorji, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, stran 255 (poudarjata neodvisnost pridobitve od volje pravnega prednika), Wedam Lukić, D., Pravni letopis 2008, Littera picta, Ljubljana 2009, stran 67 (izpostavlja originarnost kot eno od bistvenih posebnosti pridobitve lastninske pravice v izvršilnem postopku, druga značilnost je, da kupec ne more uveljavljati jamčevalnih zahtevkov zaradi napak kupljene stvari), Rijavec, V., Civilno izvršilno pravo, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 310. Op. št. (5): Primerjaj odločbi II Ips 951/2006 II Ips 100/2012 in druge.

Op. št. (6): Gavella, N., v Gavella, N. in soavtorji, Stvarno pravo, Informator, Zagreb 1998, stran 349 ter Stvarno pravo, 1. knjiga, Narodne novine, Zagreb 2007, stran 474 (po njegovem stališču je najpomembnejše, da se lastninska pravica prenaša oziroma da se ne podeljuje na novo), obiter dictum tudi Klarić, P. in Vedriš, M., Građansko pravo, Narodne novine, Zagreb 2006, stran 274. Op. št. (7): Verčko, M., Vpliv postopka po ZVEtL na izvršilni postopek, prispevek na Posvetu Vrhovnega sodišča o ZVEtL januarja 2015. Op. št. (8): Glej Gavella, N., v Gavella, N. in soavtorji, Stvarno pravo, 1. knjiga, Narodne novine, Zagreb 2007, stran 472, opomba 142; o nekaterih pomislekih glej Galič, A., Hipoteka, pridobljena v izvršilnem postopku, Pravni letopis 2008, stran 46 in naslednje. Nekoliko nejasno Tratnik, M., Lastninska pravica na nepremičnini v pričakovanju, Pravna praksa 2/2013, stran 7 (»Če vložitev predloga za izvršbo že ni promet,...«).

Op. št. (9): Wedam Lukić, D., ibidem.

Op. št. (10): Wedam Lukić, D., ibidem, Rijavec,V., navedeno delo, stran 311. Op. št. (11): Kdor v pravnem prometu ravna pošteno in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic.

Op. št. (12): (1) Kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. (2) Kdor izpolni pogoje za vpis pravice oziroma pravnega dejstva v zemljiško knjigo v svojo korist in tega vpisa ne predlaga, nosi vse škodljive posledice takšne opustitve.

Op. št. (13): Glej odločbo Up-591/10. Op. št. (14): V zvezi s prisilno hipoteko glej odločbe II Ips 475/2008, II Ips 385/2008, II Ips 132/2009, II Ips 441/2010, v zvezi s prisilno hipoteko na nepremičnini, ki je v zemljiški knjigi vpisana na dolžnika, dejansko pa je lastninsko pravico na njej originarno, s priposestvovanjem, pridobil tretji pa sodbo II Ips 324/2011. Op. št. (15): Juhart, M., v Juhart, M., Stvarnopravni zakonik s komentarjem, stran 254 (»Ker zakon varuje dobro vero tistega, ki se v pravnem prometu zanese na pubicitetne znake, je položaj lastnika, ki je pridobil lastninsko pravico na podlagi odločbe, do trenutka, ko sam vzpostavi publiciteto, šibkejši.«).

Op. št. (16): Glej odločbo II Ips 951/2006. Op. št. (17): S prodajo bo upnik poplačan.

Op. št. (18): Juhart, M., v Juhart, M. in soavtorji, Stvarno pravo, stran 241. Op. št. (19): Tratnik, M., Lastninska pravica na nepremičnini v pričakovanju, Pravna praksa 2/2013, stran 7. Op. št. (20): Rijavec, V., Civilno izvršilno pravo, Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2003, stran 311. Op. št. (21): Sodba VSL I Cp 1163/2013. Op. št. (22): Za izločitveno tožbo in za ugovor tretjega v izvršilnem postopku velja, da mora tožnik oziroma tretji v izvršilnem postopku verjetno izkazati, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki izvršbo preprečuje. Glej sodbo II Ips 256/2014. Op. št. (23): Načelo zaupanja v zemljiško knjigo po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča varuje le dobrovernega pravnoposlovnega pridobitelja.

Op. št. (24): Glej Tratnik, M., Lastninska pravica na nepremičnini v pričakovanju, Pravna praksa 2/2013, stran 6, Hudej, J. in Ščernjavič, I., Ponovni premislek o nekaterih temeljnih izhodiščih stvarnega prava pri prenosu lastninske pravice na nepremičninah, Pravna praksa 2/2012, stran 7. Op. št. (25): Tratnik, M., Lastninska pravica na nepremičnini v pričakovanju, Pravna praksa 2/2013, stran 6. Op. št. (26): Glej odločbe II Ips 475/2008, II Ips 385/2008, II Ips 132/2009, II Ips 441/2010, II Ips 324/2011, II Ips 60/2014. Op. št. (27): Sodba VSL I Cp 1163/2013. Op. št. (28): Drugi odstavek 170. člena ZIZ.

Op. št. (29): 195. člen ZIZ.

Op. št. (30): Čeprav nepremičnino kupi za ceno, nižjo od njene ugotovljene vrednosti, se šteje, da je poplačan do višine ugotovljene vrednosti ( 200.a člen ZIZ).

Op. št. (31): Dejstvo, da se je izvršba končala s prodajo nepremičnine upniku, ni bistven opredelilni element zatrjevane zlorabe. Stranke izvršilnega postopka namreč ne morejo odločilno vplivati na odločitev sodišča, ali bo nepremičnino prodalo z neposredno prodajo ali na javni dražbi in ne na udeležbo zainteresiranih kupcev na dražbi (lahko pa upnik, ki zasleduje cilj nakupa zarubljene nepremičnine, predlog za izvršbo umakne, če se postopek ne odvija v tej smeri). Za zlorabo bi šlo tudi, če bi nepremičnino kupil drugi kupec: v tem primeru bi pač upnik namesto nepremičnine prejel denarna sredstva. Bistveno je, da bi šlo za poplačilo iz premoženja, ki ni pripadalo dolžniku in s tem za oškodovanje dejanskega lastnika.

Op. št. (32): Dolžnik je domnevno nepremičnino najprej prodal tožeči stranki, nato pa je bila domaknjena in izročena toženi stranki.

Op. št. (33): Če izbrisni upravičenec proti odsvojitelju in pridobitelju kot nujnima sospornikoma uveljavlja zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe iz 1. točke prvega odstavka tega člena na podlagi trditve, da je zemljiškoknjižno dovolilo, ki je bilo podlaga za izpodbijano vknjižbo, neveljavno po 1. točki drugega odstavka tega člena, ker sta odsvojitelj in pridobitelj sklenila zavezovalni pravni posel, na podlagi katerega je bilo izstavljeno to zemljiškoknjižno dovolilo, z nedovoljenim namenom onemogočiti izbrisnemu upravičencu uresničitev zahtevka za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi zavezovalnega pravnega posla, sklenjenega med izbrisnim upravičencem in odsvojiteljem (v nadaljnjem besedilu: kršeni zavezovalni pravni posel), lahko z izbrisno tožbo poleg zahtevka iz druge alineje 1. točke prvega odstavka tega člena uveljavlja zahtevek proti odsvojitelju za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ali za priznanje podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu zaradi izpolnitve odsvojiteljeve obveznosti iz kršenega zavezovalnega pravnega posla.

Op. št. (34): Glej Juhart, M., Nekaj dodatnih pomislekov k stvarnopravnim izhodiščem pri prenosu lastninske pravice na nepremičninah, Pravna praksa 2/2013, stran 4. Op. št. (35): Tako Vrenčur, R., Večkratna odsvojitev iste nepremičnine, Pravosodni bilten 4/2010, stran 55. Op. št. (36): Sodna praksa, da ima prvi kupec zoper drugega kupca, ki se je vpisal v zemljiško knjigo, zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine, je po prenovi ureditve izbrisne tožbe z novelo ZZK-1C opuščena.

Op. št. (37): Glej sklep III Ips 22/2012. Iz obrazložitve: »Upoštevati je namreč treba, da iz navedb tožeče stranke (o obstoju določenih »sumljivih« okoliščin v zvezi s sporno prodajo), ne glede na jasno določbo petega odstavka 342. člena ZFPPIPP (ki preprečuje posege v pravice kupca), izhaja možnost zlorabe stečajnega postopka (v zvezi s prenosom lastninske pravice na kupca) s strani toženk. Za omenjeno zlorabo bi namreč šlo, če bi se izkazalo, da sta toženki v okviru pravno dopustne prodaje premoženja stečajne dolžnice na podlagi javne dražbe prekoračili pravno dopustne meje takšne prodaje, konkretno s (kupo)prodajo solastnega deleža nepremičnine v naravi (s kupoprodajo gostinskega lokala C.) namesto v njenem idealnem delu (do 16/1000). V primeru ugotovljene zlorabe bi bila dolžnost sodišča, da na zahtevek prizadetega (konkretno tožnice, kot ene od solastnic in imetnic prednostne pravice do nakupa nepremičnine) prekoračeno zakonsko upravičenje vsebinsko omeji/utesni.«.

Op. št. (38): Glej na primer razloge v odločbah II Ips 220/2006 in II Ips 78/2010: »Tudi pri presoji stvarnopravnih oziroma zemljiškoknjižnih razmerij je treba upoštevati splošna načela civilnega prava. Če se od posameznika zahteva, da v pravnem prometu pri sklepanju pravnih poslov spoštuje načelo vestnosti in poštenja ter prepoveduje zloraba pravic, velja enako tudi za pridobitev pravic v sodnem postopku.« .

Op. št. (39): Glej obrazložitev v zadevi II Ips 220/2006: »Toženka je ravnala nepošteno, ko je kljub temu, da je bila seznanjena, da dejansko stanje lastništva nepremičnine ne ustreza zemljiškoknjižnemu stanju ter da se tožnica poskuša vknjižiti v zemljiško knjigo, ali povedano drugače, ko je kljub temu, da je vedela za obstoj izvenknjižnih pravic tretjih, zahtevala sodno pridobitev zastavne pravice. Sodišče druge stopnje je zato ugotovljena dejstva materialnopravno pravilno presodilo z uporabo meril vestnosti in poštenja iz določbe 5. člena Obligacijskega zakonika.«.