Jedro

Določilo 154. člena OZ je specialno v pomenu določitve kriterijev za porazdelitev (krivdnih in objektivnih) odgovornosti med več imetniki motornih vozil. Sodna praksa v primerih obojestranske krivde imetnikov motornih vozil, torej v situacijah, ki jih ureja drugi odstavek 154. člen OZ, krivdo imetnikov upošteva zgolj kot enega od (so)kriterijev za porazdelitev odgovornosti, prispevka obeh imetnikov k nastali škodi pa ovrednoti po oceni vseh okoliščin primera in pri tem da ustrezno težo tisti okoliščini, ki je predstavljala odločilen vzrok za nastalo škodo, ob upoštevanju teže kršitev cestnoprometnih predpisov imetnikov motornih vozil in stopnje nevarnosti, ki izhaja iz posameznega motornega vozila. Praksa je drugačna v primerih, kadar do škode pride po izključni krivdi enega od imetnikov v nesreči udeleženih vozil. Tedaj je treba dejansko stanje subsumirati pod določilo prvega odstavka 154. člena OZ, ki jasno določa izključno odgovornost krivdno odgovornega imetnika motornega vozila za vso nastalo škodo.

V obravnavani situaciji, ko je imel voznik B. B. vse možnosti za zaznavo neobičajne situacije na vozišču in tudi vse možnosti, da se ji varno izogne, okoliščina, da je tovorno vozilo voznika B. B. stalo na desnem voznem pasu avtoceste ni takšne narave, da bi lahko temu vozniku pripisali kakršnokoli odgovornost. Ali - z vidika vzročne zveze - v prikazani situaciji bi upoštevanje okoliščine, da je vozilo poljskega voznika stalo na desnem voznem pasu avtoceste presegalo meje pravno relevantne vzročnosti in bi ji pripisali pomen pogoja (skladno z že preseženo ekvivalenčno teorijo o enakovrednem upoštevanju vseh vzrokov in pogojev) oziroma pomen gole naravne vzročnosti.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 447,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu tožena stranka plača 12.000,000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2016 dalje in tožniku naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da stranki krijeta svoje pritožbene stroške.

3. S sklepom II DoR 276/2019 z dne 20. 6. 2019 je Vrhovno sodišče na predlog tožnika dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je odločitev sodišča druge stopnje o temelju zahtevka materialnopravno pravilna.

4. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik pravočasno vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da Vrhovno sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa z vmesno sodbo samo odloči o podlagi zahtevka.

5. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki, ki je v odgovoru nanjo predlagala, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne.

**Relevantno dejansko stanje**

6. Dne 24. 7. 2013 je v jutranjem času prišlo do prometne nesreče, v kateri sta bila s tovornimi vozili udeležena zavarovanec tožene stranke (poljski državljan A. A.) in oče tožnika B. B., ki je zaradi posledic prometne nesreče umrl. 7. Prometna nesreča se je zgodila na avtocesti iz smeri C. proti S. v bližini naselja E. Na priklopniku tovornega vozila zavarovanca tožene stranke je razneslo gumo. Zaradi hitrosti, mase in nestabilnosti vozila ni uspel zaviti na odstavno SOS nišo, ampak je tovorno vozilo s priklopnikom ustavil za njo na desnem voznem pasu, ker odstavnega pasu na tem delu avtoceste ni. V trenutku ustavljanja je vključil utripajoče luči. Od tedaj dalje ni imel več vpliva na potek prometne nesreče. Na tem mestu je cesta pregledna, in sicer tudi pri gostem prometu okoli 100 metrov.

8. B. B. je bil od ustavljenega vozila oddaljen 2,175 km. Vozil je po desnem voznem pasu avtoceste s hitrostjo 87 km/h in se z nezmanjšano hitrostjo zaletel v ustavljeno vozilo po minuti in pol. Po oceni izvedenca bi svoje tovorno vozilo lahko pri ugotovljeni hitrosti ustavil v dolžini 69,5 metra, za kar bi potreboval 4,9 sekunde; za umikanje na prehitevalni pas pa bi potreboval 87,5 metra oziroma 3,6 sekunde. Druga vozila so ustavljeno vozilo varno prehitevala po levi strani.

9. Preiskava zoper poljskega državljana kot obdolženca je bila ustavljena, ker je državni tožilec odstopil od pregona (ker so bile podane okoliščine, ki izključujejo krivdo ali kaznivost obdolženca, ker je obdolženec ravnal v skrajni sili).

10. Tožnik od tožene stranke zahteva odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega, in sicer glede na delno odgovornost očeta uveljavlja 60 % splošno priznanih zneskov odškodnine, kar po njegovem znaša 12.000,00 EUR.

**Nosilni razlogi sodišč prve in druge stopnje**

11. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je za nastanek prometne nesreče podana izključna odgovornost B. B., zato je glede na določilo prvega odstavka 154. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) uporabilo pravila o krivdni odgovornosti. Voznik B. B. je v celoti spregledal skupino vozil (tovorno vozilo s priklopnikom), ki je bila parkirana na desnem voznem pasu in je s tem povzročil kritično situacijo na vozišču in posledično nalet. Ni bil pozoren na dogajanje pred njim, saj bi lahko pravočasno videl ustavljeno vozilo in brez težav zapeljal z desnega na levi pas oziroma bi svoje vozilo lahko varno zaustavil. A. A. bi sicer moral zapeljati tovorno vozilo s priklopnikom v odstavno nišo, vendar pa to njegovo protipravno ravnanje ni v vzročni zvezi z nastalo prometno nesrečo. Sodišče prve stopnje tako zaključi, da ni podana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem zavarovanca tožene stranke (ki skupine vozil ni zapeljal v odstavno nišo) in prometno nesrečo, ampak je do nje prišlo izključno zaradi ravnanja pokojnega B. B..

12. Sodišče druge stopnje je pritrdilo, da je do prometne nesreče prišlo po izključni krivdi B. B.. Glede na oddaljenost, preglednost in vidljivost ustavljeno tovorno vozilo ni predstavljalo nepričakovane ovire. Do naleta je prišlo izključno zaradi očitno neprevidne in nepozorne vožnje B. B.. Zavarovancu tožene stranke za škodni dogodek ni pripisati nobene krivde, toženi stranki pa na podlagi prvega odstavka 154. člena OZ ne odškodninske odgovornosti pri nesreči premikajočih se dveh tovornih vozil. **Navedbe strank v revizijskem postopku**

13. Tožnik meni, da je opiranje obeh sodišč zgolj na pomanjkanje krivdnega elementa na strani poljskega voznika materialnopravno nepravilno. Povsem sta spregledali pravila o objektivni odgovornosti, saj sta vozili nevarna stvar, do nesreče pa je prišlo zaradi njunega obratovanja. Ne glede na krivdo voznikov je dejstvo, da je do trčenja prišlo ob konkurenci obeh objektivnih odgovornosti, ki glede na obratovanje nista prenehali. Krivda je samo eden od (so)kriterijev za porazdelitev odgovornosti, ne pa edini. Upoštevati je treba prispevek k nesreči premikajočih se motornih vozil in poleg 154. člena upoštevati tudi določbe 131., 149. in 150. člena OZ. Do trčenja je prišlo zaradi prispevka iz sfere obeh vozil. Oba voznika sta (ne glede na subjektivni element) kršila cestnoprometne predpise. Poljski voznik je z vozilom obstal na vozišču, torej na površini, namenjeni za vožnjo vozil na tem voznem pasu, kar ni dovoljeno in je v nasprotju s prepovedjo iz 10. odstavka 30. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP). Vozilo ni imelo take okvare, da bi ne moglo varno nadaljevati vožnje do prve niše, ki je bila oddaljena kakih 500 m od kraja nesreče, kar so ugotovili tudi policisti. S tem je podana kršitev na strani poljskega voznika, ki nedvomno predstavlja enega od vzrokov za trčenje, saj je vozilo predstavljalo oviro pri vožnji B. B.. Brez te ovire do trčenja ne bi prišlo. Ni tudi dvoma o krivdnem ravnanju voznika B. B., ki bi se moral oviri izogniti in preprečiti nalet vozil, za kar je imel vse možnosti. Drug vzrok za nesrečo tako obstaja na strani voznika B. B.. Ob konkurenci dveh objektivnih odgovornosti in na strani voznika B. B. tudi subjektivne se tako tožnik utemeljeno zavzema za deljeno odgovornost obeh udeležencev trčenja. Tožnik je že v pritožbi izpostavil obstoječo sodno prakso, in sicer judikata II Ips 128/2013 in II Ips 133/2006, ki pritrjujeta njegovemu stališču, da krivda ni edini temelj odškodninske odgovornosti, če škoda izvira iz obratovanja dveh motornih vozil, ampak je bistveno, ali izvira iz prispevka obeh imetnikov motornih vozil. Okvara vozila je vedno možen in predvidljiv element obratovanja in sodi v nevarnostno sfero vozila in ne koga drugega. Pomembno je le, ali je (so)vzrok za nastalo škodo v obratovanju posameznega vozila, udeleženega v trčenju.

14. Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da je B. B. v celoti spregledal ustavljen tovornjak s priklopnikom zavarovanca tožene stranke in sam povzročil kritično situacijo na vozišču in nalet v vozilo A. A.. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je poljski voznik nastalo situacijo v kabini zaznal kot nestabilnost, kar je terjalo nujno ustavitev vozila in preveritev razloga za nestabilnost. Revizijske trditve o možnosti nadaljevanja vožnje poljskega voznika do naslednje odstavne niše segajo na področje ugotovljenega dejanskega stanja in iz njih ni mogoče izvajati zaključkov o kršitvi 10. odstavka 30. člena ZPrCP. Tožnik se neutemeljeno zavzema, da bi se ravnanje udeležencev nesreče oziroma voznika A. A. presojalo po pravilih objektivne odgovornosti. Določba 154. člena OZ je specialna in ureja posebne primere odgovornosti za škodo iz nesreč, ki jih povzročijo premikajoča se motorna vozila. V medsebojnem razmerju dveh imetnikov motornih vozil se uporabi kriterij krivdne odgovornosti tako v primeru izključne krivdne odgovornosti enega imetnika (prvi odstavek 154. člena OZ) kot tudi v primeru deljene krivde obeh imetnikov (drugi odstavek istega določila). Ob ugotovitvi, da gre za nesrečo dveh premikajočih se motornih vozil in izključno krivdo B. B., sta sodišči prve in druge stopnje svojo odločitev pravilno oprli na prvi odstavek 154. člena OZ. Zakonske podlage za deljeno odgovornost ni. Tožnik se sklicuje na dve sodbi, ki nista uporabljivi. V zadevi II Ips 128/2013 je Vrhovno sodišče kot kriterij porazdelitve odgovornosti med oba udeleženca res upoštevalo tudi stopnjo nevarnosti, ki izhaja iz obratovanja posameznega vozila, vendar šele potem, ko je ugotovilo, da sta oba udeleženca kršila cestno prometna pravila in sta oba krivdno odgovorna za nastanek prometne nesreče. Šlo je za trk kolesa z motorjem z osebnim vozilom, kar je sodišče upoštevalo pri presoji stopnje nevarnosti, ki izhaja iz posameznega motornega vozila kot enega od kriterijev porazdelitve odgovornosti med oba udeleženca nezgode. V konkretnem primeru pa gre za trk dveh tovornjakov, torej je stopnja nevarnosti, ki izvira iz njunega delovanja, enaka in ob izključni krivdi B. B. za nastanek prometne nesreče ni podlage za porazdelitev odgovornosti med oba udeleženca nesreče. Judikat II Ips 133/2016 pa za obravnavano zadevo ni relevanten, saj se v njem sodišče ukvarja z obsegom škode, ki izvira iz škodnega dogodka, in ne s temeljem odgovornosti. Sodišče upošteva pravno relevantno vzročno zvezo in ne „naravno vzročno zvezo“, kot jo razume tožeča stranka. Med ravnanjem poljskega voznika in prometno nesrečo ne obstoji pravno relevantna vzročna zveza. Pokojni B. B. je bil tisti, ki je povzročil kritično situacijo, ker ni bil pozoren na dogajanje pred seboj, zaradi česar je spregledal ustavljeno skupino vozil in z nezmanjšano hitrostjo trčil vanjo. Ustavljeno vozilo je bilo dovolj opazno in na preglednem odseku ceste z vklopljenimi utripajočimi lučmi tako, da so ga vsa ostala vozila s previdnostjo, ki se zahteva od voznikov v cestnem prometu, tudi obšla. Glede na konkretne okoliščine tako ni predstavljalo nepričakovane ovire. Tožena stranka še opozarja, da je sodišče v dveh drugih zadevah presojalo isti škodni dogodek in v vseh primerih tožbeni zahtevek zavrnilo.

**Odločitev Vrhovnega sodišča**

15. Revizija ni utemeljena.

16. Določilo 154. člena OZ je umeščeno v 5. odsek zakona, ki ureja odgovornost za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti, in sicer za splošnimi določbami in nosi naslov odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila. V prvih treh odstavkih ureja kriterije za porazdelitev odgovornosti med imetnike motornih vozil, ki so udeležena v prometni nesreči, v zadnjem četrtem odstavku pa ureja odgovornost imetnikov motornih vozil „drugim“. Ne v teoriji ne v sodni praksi ni dvoma, da pomeni uporaba motornega vozila nevarno dejavnost in je zato odgovornost za škodo, ki nastane od uporabe motornega vozila objektivna. V primeru škode, ki nastane pri dveh (ali več) imetnikih motornih vozil kot nevarnih stvari, bi, če bi oba utrpela škodo, bila obenem oškodovanca in objektivno odgovorna za njen nastanek. Zato določilo 154. člena OZ v prvih treh odstavkih vnaša dodatne kriterije in konkurenco objektivno odgovornih imetnikov motornih vozil za medsebojno povzročeno škodo ureja na naslednji način:

(1) Pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti.

(2) Če je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde.

(3) Če ni kriv nobeden, odgovarjata imetnika po enakih delih, razen če pravičnost ne zahteva kaj drugega.

17. Določilo 154. člena OZ je torej specialno v pomenu določitve kriterijev za porazdelitev (krivdnih in objektivnih) odgovornosti med več imetniki motornih vozil. Tožnik se zavzema za takšno interpretacijo tega določila, da se poleg krivde v vsakem primeru upošteva tudi dejstvo, da je motorno vozilo nevarna stvar, iz katere izvira nastala škoda. Zato se objektivno odgovorni imetnik motornega vozila odgovornosti praktično ne more povsem razbremeniti (vedno pač ostane odgovoren ne glede na krivdo), pri presoji deleža odgovornosti pa je treba upoštevati vse okoliščine in vzroke na strani imetnikov motornega vozila, tudi tistega, kateremu ni mogoče očitati krivdnega ravnanja.

18. Sodna praksa je takšno stališče zavzela v primerih obojestranske krivde imetnikov motornih vozil, torej v situacijah, ki jih ureja drugi odstavek 154. člen OZ. Tedaj, kot je zapisalo Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 128/20131, na katero se sklicuje tožnik, krivdo imetnikov upošteva zgolj kot enega od (so)kriterijev za porazdelitev odgovornosti, prispevka obeh imetnikov k nastali škodi pa ovrednoti po oceni vseh okoliščin primera in pri tem da ustrezno težo tisti okoliščini, ki je predstavljala odločilen vzrok za nastalo škodo, ob upoštevanju teže kršitev cestnoprometnih predpisov imetnikov motornih vozil in stopnje nevarnosti, ki izhaja iz posameznega motornega vozila;2 zato je upoštevalo tudi stopnjo nevarnosti obratovanja obeh motornih vozil.3 Vendar pa iz te odločbe izhaja tudi, da je praksa drugačna v primerih, kadar do škode pride po izključni krivdi enega od imetnikov v nesreči udeleženih vozil. Tedaj je treba dejansko stanje subsumirati pod določilo prvega odstavka 154. člena OZ, ki jasno določa izključno odgovornost krivdno odgovornega imetnika motornega vozila za vso nastalo škodo.4

19. V konkretnem primeru sta obe sodišči svojo odločitev oprli na prvi odstavek 154. člena OZ, čeprav sodba prve stopnje govori tudi o protipravnem ravnanju poljskega voznika A. A.. Očitno na tem temelji tožnikova trditev o prispevku poljskega voznika k nastali nesreči. Vendar pa tudi pravilnosti takšnega zaključka ni mogoče apriorno izključiti. Pravilen je – in očitno je imelo sodišče prve stopnje v mislih prav to – kadar sodišče oceni, da protipravno ravnanje enega od imetnikov motornih vozil ni v vzročni zvezi z nastalo škodo. Morda nekoliko neroden zapis v sodbi prve stopnje pa je saniralo sodišče druge stopnje, ki je jasno izključno krivdo za nesrečo pripisalo tožnikovemu očetu B. B.. Vrhovno sodišče se strinja, da primerjava z zadevami, ki jih ponuja tožnik v reviziji, ni ustrezna. V zadevah II Ips 128/20135 in II Ips 133/20066 je obravnavana konkurenca krivdnih odgovornosti obeh imetnikov vozil in šele zaključek o krivdi obeh udeležencev je narekoval tudi presojo vseh drugih okoliščin primera, na podlagi katerih je bil mogoče sprejeti sklep o deležu enega in drugega.

20. Dejanske okoliščine tu obravnavanega primera so na eni strani še najbolj primerljive z zadevo II Ips 630/2007, ki jo je tožnik omenjal v predlogu za dopustitev revizije, na drugi strani pa od nje tudi bistveno odstopajo, zaradi česar je pravilna uporaba drugačne pravne podlage. V zadevi II Ips 630/2007 je do prometne nesreče prišlo na avtocesti, kjer je kritično prometno situacijo povzročil voznik z zaustavitvijo svojega vozila zaradi izpraznjene pnevmatike na prehitevalnem pasu. Izbral je najslabšo možno rešitev, ko je skušal za ustavljeno vozilo namestiti varnostni trikotnik, saj bi lahko s počasno vožnjo umaknil vozilo s prehitevalnega pasu. Tudi v tu obravnavanem primeru je voznik A. A. ustavil svoje vozilo, vendar na skrajnem desnem voznem pasu avtoceste (odstavnega pasu na tem odseku avtoceste ni). Ker je počila guma na priklopniku tovornega vozila, pa je vozilo postalo nestabilno, kar je terjalo takojšnje ukrepanje (pregled stabilnosti in s tem zmožnosti vozila za nadaljnjo vožnjo). Vozila ni mogel ustaviti na SOS niši, ker to v nastali prometni situaciji zaradi mase in hitrosti vozila ni bilo izvedljivo, ampak šele za njo. Krivdnega ravnanja mu tako ni mogoče očitati ne glede na objektivno izpolnitev znakov prepovedi iz 10. odstavka 30. člena ZprCP7. Okvara vozila sicer res sodi v riziko obratovanja in torej nevarnostno sfero imetnika motornega vozila, kot to navaja tožnik. Vendar pa glede na razmere na vozišču (dobra preglednost) in oddaljenost vozila B. B. (več kot 2 km, kar časovno pomeni približno minuto in pol) ustavljeno vozilo zanj ni predstavljalo nepričakovane ovire. Udeleženci avtocestnega prometa lahko pričakujejo ovire tudi na vozišču, zlasti kadar na avtocesti ni odstavnega pasu. V tej situaciji, ko je imel voznik B. B. vse možnosti za zaznavo neobičajne situacije na vozišču in tudi vse možnosti, da se ji varno izogne,8 zato Vrhovno sodišče pritrjuje stališču, da okoliščina, da je tovorno vozilo voznika A. A. stalo na desnem voznem pasu avtoceste ni takšne narave, da bi lahko temu vozniku pripisali kakršnokoli odgovornost v smislu prvega odstavka 154. člena OZ. Ali – z vidika vzročne zveze – v prikazani situaciji bi upoštevanje okoliščine, da je vozilo poljskega voznika stalo na desnem voznem pasu avtoceste presegalo meje pravno relevantne vzročnosti in bi ji pripisali pomen pogoja (skladno z že preseženo ekvivalenčno teorijo o enakovrednem upoštevanju vseh vzrokov in pogojev) oziroma, kot navaja toženka v odgovoru na revizijo, pomen gole naravne vzročnosti.

21. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da je v izpodbijani sodbi sodišče materialnopravno pravilno odločilo o temelju zahtevka. Revizija torej ni utemeljena, in jo je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

22. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Ker tožnik z revizijo ni uspel mora toženi stranki povrniti njene stroške, ki jih sestavljajo stroški sestave odgovora na revizijo, materialni stroški in DDV.

1 In številnih drugih, npr. II Ips 280/2013, II Ips 1258/2008, II Ips 444/2007, II Ips 133/2006. 2 Jedro odločbe II Ips 128/2013. 3 V nesreči sta bila udeležena voznica osebnega vozila in voznik motornega kolesa. 4 V literaturi (Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 883) se omenja tudi primer, ko naj bi golo upoštevanje krivde (neznatna prekoračitev hitrosti osebnega vozila, ki je zato rahlo zapeljalo čez sredinsko črto in se zaletelo v na nasprotnem pasu vozečo cisterno z vnetljivim gorivom, ki se je vnelo, zaradi česar je nastala katastrofalna škoda), ne privedlo do ustreznega rezultata. Vendar, kot je na istem mestu zapisano že v komentarju, sodna praksa v primerih izključne krivde le enega imetnika od v nesreči udeleženih vozil uporablja zgolj krivdno načelo iz prvega odstavka 154. člena OZ. Vrhovno sodišče pa tudi ocenjuje, da okoliščine konkretnega primera, ki bodo predstavljene v nadaljevanju obrazložitve, ne utemeljujejo odstopa od te prakse, prav pa ima tudi tožena stranka, ki v odgovoru na revizijo izpostavlja enako stopnjo nevarnosti, ki izhaja iz v nesreči udeleženih motornih vozil (dve tovorni vozili). 5 Izsiljevanje prednosti voznice osebnega vozila na eni strani in neprimerna reakcija, prekoračena hitrost in neprižgani žarometi voznika voznika motornega kolesa. 6 Voznik motornega kolesa je izvajal manever polkrožnega zavijanja na cesti, ne da bi se prepričal, ali to lahko varno stori, in je pri tem zaprl pot vozniku osebnega vozila, ki je pripeljal za njim v isti smeri, pri čemer je voznik osebnega vozila rahlo prekoračil hitrost, hitrosti pa tudi ni prilagodil slabi vidljivosti. 7 Na vozišču avtoceste in hitre ceste je prepovedano obračanje, vzvratna vožnja, ustavitev ali parkiranje. 8 Ne gre spregledati, da voznik B. B. situacije sploh ni zaznal (kot zapiše sodišče prve stopnje, je „v celoti spregledal skupino vozil, ki je bila parkirana na desnem voznem pasu smernega vozišča“) in se je s povsem nezmanjšano hitrostjo zaletel v stoječe vozilo.