Jedro

Odškodninsko odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila ureja določba 154. člena OZ, ki v prvem odstavku določa, da se pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. Na podlagi citirane določbe objektivna odgovornost imetnika motornih vozil ne preneha, je pa izključna krivda kriterij za oprostitev odškodninske odgovornosti. Izključno krivdo mora zatrjevati in dokazovati stranka, ki se nanjo sklicuje.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna iz naslova nepremoženjske škode zaradi izgube bližnjega tožniku plačati odškodnino v znesku 12.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). V odločbi o pravdnih stroških (točka II izreka) je tožečo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 2.005,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru plačilne zamude.

2. Zoper prvostopno sodbo sta pritožbo vložili obe pravdni stranki. Tožeča stranka izpodbija celotno prvostopno sodbo. Tožena stranka je vložila pritožbo zoper odločbo o pravdnih stroških.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da se je prvostopno sodišče glede presoje odškodninske odgovornosti zavarovanca toženke oprlo na krivdno odgovornost, ne pa tudi na po tožeči stranki zatrjevano objektivno odgovornost po določbi drugega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tudi določba 154. člena OZ ne more izničiti odgovornosti zaradi obratovanja nevarne stvari, čemur pritrjuje tudi sodna praksa. Pri objektivni odgovornosti, v kolikor pride do konkurence dveh ali več, je v skladu s pravilno uporabo zakonskih določb in ob upoštevanju že oblikovane sodne prakse pomembna le teža prispevka k nastanku škode. V obravnavanem primeru pa sta k nastanku trčenja tovornih vozil prispevala oba voznika, ker je poljski voznik (zavarovanec toženke) obstal na voznem pasu po katerem je za njim vozil voznik K. in je tako tovorno vozilo, ki ga je vozil zavarovanec toženke, postala zanj ovira na cesti. Z izpodbijano odločitvijo, oprto zgolj na uporabo krivdnega principa, je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo in tudi pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje v obravnavni zadevi. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo prvostopne sodbe z izdajo vmesne sodbe, podrejeno predlaga razveljavitev prvostopne sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper odločbo o pravdnih stroških je vložila pritožbo tožena stranka. Izpodbija odločitev prvostopnega sodišča o nepriznanju priglašenih pravdnih stroškov za pripravljalne vloge z dne 12. 12. 2016, 9. 1. 2017, 24. 3. 2017, 28. 9. 2017, 13. 8. 2018 in 1. 10. 2018 ter stroškov za pregled končne sodne odločbe ter poročila stranki. Vse navedene storitve so bile v pravdi potrebne in zato bi jih moralo prvostopno sodišče priznati. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane odločbe o pravdnih stroških v smeri, da se toženi stranki dodatno prizna še 882,24 EUR pravdnih stroškov. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo tožeče stranke zavzema za potrditev prvostopne sodbe. Tožeča stranka ni vložila odgovora na pritožbo.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi tožeče stranke

5. Ni sporno, da je dne 24. 7. 2013 prišlo do prometne nesreče, v kateri sta bila s tovornimi vozili kot voznika udeležena poljski državljan (zavarovanec toženke) in Š. K. (oče tožnika) in da se je prometna nesreča zgodila na avtocesti iz smeri Cerkvenjaka proti Svetemu Juriju. V posledici prometne nesreče je voznik Š. K. dne 17. 8. 2013 umrl. 6. Odškodninsko odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila ureja določba 154. člena OZ, ki v prvem odstavku določa, da se pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. Na podlagi citirane določbe objektivna odgovornost imetnika motornih vozil ne preneha, je pa izključna krivda kriterij za oprostitev odškodninske odgovornosti. Izključno krivdo mora zatrjevati in dokazovati stranka, ki se nanjo sklicuje.

7. V obravnavanem primeru je tožena stranka zatrjevala in dokazala, da je do obravnavane prometne nesreče prišlo po izključni krivdi Š. K., kot je pravilno presodilo prvostopno sodišče. Do takšne pravilne presoje je prvostopno sodišče prišlo na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca prometne stroke prof. dr. I. P. (nadalje izvedenec) iz katerega izhaja, da zavarovanec toženke po tem, ko mu je razneslo gumo na tovornem vozilu, le-tega ni mogel ustaviti na SOS niši temveč je tovorno vozilo zaradi nestabilnosti in z nestabilnostjo povezanim pregledom stabilnosti tovornega vozila lahko ustavil za SOS nišo. Odstavnega pasu na navedenem odseku avtoceste ni in tako je zavarovanec toženke lahko ustavil le na desnem voznem pasu. Po zavarovancu toženke ustavitev tovornega vozila za voznika tovornega vozila Š. K. pa tudi ni predstavljala nepričakovane ovire, ker se je K. v času, ko je zavarovanec toženke ustavil vozilo na desnem voznem pasu avtoceste, od kraja trčenja (naleta) nahajal več kot 2 km, kar časovno glede na hitrost vožnje tovornjaka K. predstavlja približno minuto in pol. Ob takšni prometni situaciji, pri čemer je avtocesta na navedenem odseku povsem pregledna, do nesreče je prišlo podnevi in pri dobri vidljivosti, je povsem pravilna ugotovitev prvostopnega sodišča, da je do naleta tovornega vozila, ki ga je vozil K., v tovorno vozilo, ki ga je upravljal zavarovanec toženke prišlo izključno zaradi očitno neprevidne in nepozorne vožnje K.. Zavarovancu toženke za nastali škodni dogodek ni pripisati nobene krivde in tako toženki (zavarovalnici) na podlagi določbe prvega odstavka 154. čelna OZ ni očitati odškodninske odgovornosti pri obravnavani nesreči premikajočih se dveh tovornih vozil. Nasprotna pritožbena izvajanja tožeče stranke so neutemeljena.

K pritožbi tožene stranke zoper odločbo o pravdnih stroških

8. Prvostopno sodišče toženi stranki pravilno ni priznalo pravdnih stroškov za v pritožbi navedene pripravljalne vloge ter 50 točk za pregled končne sodne odločbe, ker navedene vloge glede na pripravljalne vloge, za katere je prvostopno sodišče pravilno štelo, da so bile potrebne za pravdo, niso bile potrebne in zato toženi stranki za navedene vloge tudi ne pripadajo pravdni stroški. Vse navedeno je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo in ovrednotilo v razlogih odločbe o pravdnih stroških (točka 19 prvostopne sodbe) in takim razlogom se pritožbeno sodišče v celoti pridružuje. Nasprotna pritožbena izvajanja tožene stranke so neutemeljena.

9. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, tožena stranka z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve in zato pravdni stranki krijeta sami svoje pritožbene stroške.