Jedro

Pravica uporabe se je lahko transformirala le na podlagi enega od zakonov o lastninjenju družbenega kapitala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka in stranska intervenienta sami krijejo stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom sodbe pod IV. točko izreka ugotovilo, da so v izreku opisane nepremičnine last tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice). Pod VI. točko izreka je toženi stranki (v nadaljevanju toženki) naložilo, da tožnici povrne pravdne stroške.

2. V pravočasni pritožbi zoper zgoraj opisani del prvostopne sodbe toženka in stranska intervenienta uveljavljajo pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagajo spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka na ugotovitev lastninske pravice tožnice glede vseh 94 parcel ter naložitvijo plačila stroškov tožnici oziroma podredno razveljavitev z vrnitvijo zadeve v ponovno obravnavo prvostopnemu sodišču. Priglašajo pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) utemeljuje s pomanjkanjem razlogov o odstopu od stališča, ki ga je prvostopno sodišče zavzelo v svojih zahtevah na Ustavno sodišče, nadalje o pomenu okoliščine, da so sporne nepremičnine v družbeno premoženje prešle na odplačen način, ter o pravni naravi vknjižb v zemljiški knjigi. Uveljavljana postopkovna kršitev je podana, v kolikor zaradi napak v sestavi sodbe pravice do pritožbe ni mogoče uresničiti. Ker izpodbijani del sodbe omogoča preizkus, saj so s stališča pravne kvalifikacije, ki jo je v zadevi zavzelo prvostopno sodišče, tudi pritožbeno izpostavljeni razlogi toliko razumljivi, jasni in obrazloženi, da jih je moč izpodbijati s pritožbo, postopkovni očitek iz 14. točke ni utemeljen.

5. V predmetni zadevi gre za preoblikovanje družbene lastnine v zasebno lastnino. Po sprejemu nove Ustave Republike Slovenije je približevanje novemu ustavnemu redu na področju lastnine potekalo postopoma in počasi. Za vsako nepremičnino v družbeni lastnini je do tedaj, ko je bila olastninjena v skladu z relevantnim predpisom, veljal pravni režim družbene lastnine in z njim povezane omejitve glede razpolaganja ter možnostjo priposestvovanja, kolikor so še veljale, ter nova zakonodaja, ki je urejala njeno preoblikovanje in varstvo1. Zakonodajalec je sistemsko najprej uredil lastninjenje družbenega kapitala z zakonodajo o lastninskem preoblikovanju podjetij, vendar ta ni olastninila tudi nepremičnin, ki so spadala med sredstva lastninsko preoblikovanih podjetij, temveč je to vprašanje urejalo več področnih zakonov, večinoma med prehodnimi določbami in sicer različno glede na tip in namen premoženja v družbeni lastnini. Lastninjenje nekdanjih družbenih nepremičnin ni bilo urejeno v enem aktu, pač pa so bili sklopi premoženja v družbeni lastnini lastninjeni z različnimi predpisi, večinoma glede na namen uporabe posamezne vrste družbenih nepremičnin2. Ti predpisi so določali tudi različne predpostavke za pridobitev lastninske pravice, ponekod je bila to pravica uporabe nepremičnine v družbeni lastnini, drugod pa zgolj njena namembnost glede na to, kateri družbeni subjekt je nepremičnino uporabljal. 6. Tožeča stranka uveljavlja, da je na spornih zemljiščih postala lastnica iz razloga, ker so imela status kmetijskih zemljišč in gozdov v družbeni lastnini. Pravni status le-teh so uredili trije zakoni: Zakon o zadrugah (v nadaljevanju ZZad), Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP) in Zakon o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju ZSKZ)3. Na podlagi ZZad so postali last Republike Slovenije kmetijska zemljišča in gozdovi v družbeni lasti, s katerimi so upravljale zadruge4. Po ZLPP so bila podjetja iz svojih sredstev dolžna izločiti kmetijska zemljišča in gozdove in so ti postali last Republike Slovenije ali občine5. Na podlagi ZSKZ pa so last države ali občin postala tudi kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini, ki niso postali last države ali občin po ZLPP oziroma ZZad, ter kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih organizacije kooperantov dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način6. Edini splošni predpis o lastninjenju družbenih nepremičnin je Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNLD), ki je uredil lastninjenje stavb in zemljišč v družbeni lastnini, ki niso predmet lastninjenja po drugih zakonih, razen vodnih zemljišč, sindikalnega premoženja, nepremičnin športnih društev ter nepremičnin v družbeni lastnini, na katerih imajo tuje osebe pravico uporabe ali razpolaganja. Ta zakon je izrazito subsidiarne narave, saj naj bi veljal samo za tiste družbene nepremičnine, katerih lastninjenja ni uredil še noben drug predpis. ZLNLD, s katerim je bila dotedanja pravica uporabe ex lege spremenjena v lastninsko pravico7, je določil, da nepremičnine postanejo lastnina fizičnih oseb oziroma pravnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe, oziroma njihovih pravnih naslednikov. Nepremičnine, na katerih ima pravico uporabe država, občina ali mesto, postanejo lastnina teh javnih subjektov. Lastninjenje obstoječih vodnih zemljišč ter objektov in naprav pa je uredil Zakon o vodah (ZV-1)8, ki pa za predmetno zadevo ni relevanten, saj tožnica v tem postopku ni uveljavljala pridobitve lastninske pravice na podlagi statusa vodnih zemljišč, torej da bi pridobila lastninsko pravico na spornih zemljiščih iz razloga, ker gre za vodna zemljišča. 7. Pogoja za ex lege pridobitev lastninske pravice na kmetijskih zemljiščih in gozdovih v korist države sta torej dva: 1. da je šlo za kmetijska zemljišča in gozdove ter 2. da so bila ta ob uveljavitvi ZSKZ na dne 11. 3. 1993 še v družbeni lastnini.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bila vsa zemljišča, opisana pod IV. točko sodbenega izreka, na dne 11. 3. 1993 namenjena za kmetijsko ali gozdno rabo, ter da so se v zemljiškem katastru vodila z vrsto rabe oziroma kulture travnik, njiva, gozd in pašnik9. Sodišče prve stopnje je nadalje še ugotovilo, da sta bili parceli, na katerih je sicer obstajala pregrada z infrastrukturo že pred presečnim datumom, z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za druga območja kmetijskih zemljišč v Občini ... razvrščeni kot območje kmetijskih zemljišč oziroma gozdov. Pritožniki trdijo, da je 44 parcel v celoti ali deloma vodno zemljišče. Menijo, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati Zakon o vodah, po katerem za vodna zemljišča štejejo vsa zemljišča do najvišje kote vode plus dodatnih 5 površinskih metrov. Trdijo, da bi bilo potrebno zato upoštevati mnenje izvedenca A. A., ki se je prvi lotil ugotavljanja meje vodnih zemljišč in priobalnega pasu. Doslej v katastru ni bila določena meja vodnih zemljišč zato bi bilo vodna zemljišča potrebno še odmeriti. Prvostopno sodišče bi moralo v ta namen ugoditi dokaznemu predlogu za parcelacijo vseh vodnih zemljišč. Izpostavljajo še, da ribniki predstavljajo gradbeni objekt, enako tudi pregrada in z njo povezana infrastruktura.

9. Določitev statusa zemljišč je pravno in ne dejansko vprašanje10. Pritožbene trditve o sedanjem stanju zemljišč v naravi, drugačnem od tistega v katastru, za predmetno zadevo niso relevantne. Trditve pritožnikov o vodnih in pozidanih zemljiščih se namreč opirajo na mnenje izvedenca A. A. z dne 20. 9. 2019, iz katerega pa izhaja, da je podal tudi mnenje glede „dejanske rabe parcel po današnjem stanju v naravi“. Ker se trditve torej ne nanašajo na stanje na dne 11. 3. 1993, je sodišče prve stopnje tudi dokazni predlog za „odmero vodnih zemljišč“ utemeljeno zavrnilo kot nepotreben. Ker pritožniki zaradi zavrnitve dokaznega predloga uveljavljajo še kršitev pravice do izjavljanja iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, velja pojasniti, da ta očitek ni utemeljen, ker je zavrnitev dokaznega predloga v izpodbijani sodbi ustrezno obrazložena.

10. Pritožniki nadalje trdijo, da je sodišče prve stopnje tudi zmotno ugotovilo lastninskopravni status spornih zemljišč na dne 11. 3. 1993. Trdijo, da so bile nepremičnine odplačno pridobljene od fizičnih oseb, da so bile vložene v gospodarsko družbo z znanimi lastniki ter da v času uveljavitve ZSKZ niso bile več družbena lastnina, saj so bile olastninjene že v letu 1989 oziroma 1990, ko so bile vložene kot stvarni vložek v družbo z omejeno odgovornostjo. Gospodarski družbi se po ZLPP ni bilo potrebno lastniniti. Menijo, da gre za poskus nacionalizacije toženkinega premoženja.

11. Odločilnega pomena za lastninjenje je torej poleg statua zemljišč še, kdo je bil na presečni dan upravičeni imetnik pravice uporabe družbene lastnine. Pogoj, da bi stranka na podlagi samega zakona pridobila lastninsko pravico na sporni nepremičnini, je, da je nastopala v pravnih razmerjih glede te nepremičnine kot nosilec absolutnega stvarnopravnega upravičenja, ki so ga omejevala le nekdanja pravila o družbeni lastnini (12. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih).

12. Družbeno podjetje je imelo na spornih nepremičninah pravico uporabe. Kljub temu, da je pravico uporabe pridobilo na podlagi kupoprodajnih pogodb oziroma odločb o razlastitvi, na spornih nepremičninah ni imelo lastninske pravice kot to trdi pritožba, temveč pravico uporabe. Lastninska pravica na spornih nepremičninah s samo vložitvijo v novonastalo gospodarsko družbo, še ni nastala. Čeprav je bila del sredstev te novo nastale družbe, je bila še vedno zgolj pravica uporabe11. 13. Pravica uporabe se je lahko transformirala le na podlagi enega od zakonov o lastninjenju družbenega kapitala. V obravnavani zadevi se je transformirala na podlagi ZSKZ. Zato ni mogoče govoriti o poskusu nacionalizacije, ne o odvzemu premoženja pod pretvezo ukinjanja družbene lastnine, niti o razlastitvi, kot to trdi pritožba. Šlo je zgolj za lastninjenje po 14. členu ZSKZ12. Zaradi lastninjenja ni prišlo do posega v lastninsko pravico toženke, čeprav je bila nanjo v letu 1999 na podlagi ZLNDL vpisana lastninska pravica. Ex offo vpis lastninske pravice na spornih nepremičninah v zemljiško knjigo na toženko je bil namreč zgolj deklaratorne narave, tožnica pa je lastninsko pravico na dne 11. 3. 1993 pridobila ex lege, saj so bili pogoji za pridobitev lastninske pravice izpolnjeni kot je bilo to pojasnjeno že zgoraj.

14. Pritožba sodišču očita neenakopravno obravnavo. Tega posplošenega očitka pa ne pospremi s trditvami, da pritožnikom v konkretnem postopku ni bilo dano enako varstvo pravic kot tožnici oziroma, da jim ne bi bil zagotovljen enak standard pravnega varstva. Zgolj na podlagi takšne posplošene trditve pa je moč zaključiti le, da ni prišlo niti do neenakopravne obravnave, pa tudi ne pristranskega odločanja v škodo toženke.

15. Sklepno pritožniki še zatrjujejo, da je bilo v predmetni zadevi poseženo v ustavno zajamčene človekove pravice iz 14., 22. in 23. člena Ustave RS, pa tudi v konvencijsko varovane pravice, in sicer iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah ter 1. člena Protokola št.1 k Evropski konvenciji o človekovih pravicah. V kolikor se ti očitki nanašajo na pritožbene navedbe, povzete že zgoraj, je bilo na njih že sproti odgovorjeno. Kakšno nadaljnje ugotavljanje obstoja kršitev pa ni možno, saj zgolj na podlagi trditev o kršitvah določenih materialnopravnih določb vsebinske presoje ni moč narediti.

16. Pritožbeni razlogi tako niso podani. Ker ni podana niti kakšna od kršitev, na katero pritožbeno sodišče ob presojanju pritožbe pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), se je pritožba izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrditi (353. člen ZPP).

17. Pritožniki s pritožbo niso uspeli. Zato niso upravičeni do povrnitve stroškov, nastalih z njeno vložitvijo (prvi odstavek 165. člena ter prvi odstavek 154. člena ZPP).

1 Odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-77/93 z dne 6.7.1995. 2 Tako Alojzij Finžgar (Preoblikovanje družbene lastnine v drugo obliko lastnine, Zbornik znanstvenih razprav, Letnik 52 (1992), str. 10) ob upoštevanju 12. člena Ustave SFRJ (1974) in 14. člena Ustave SRS (1974) razlikuje med naslednjimi vrstami družbene lastnine: 1. sredstva za delo in poslovanje, 2. sredstva za zadovoljevanje splošnih družbenih potreb, 3. sredstva za zadovoljevanje skupnih družbenih potreb, 4. naravna bogastva in 5. dobrine v splošni rabi. 3 Sodba Vrhovnega sodišča RS z dne 7.12.1995, opr. št. III Ips 19/95. 4 Po prvem odstavku 74. člena ZZad (Uradni list RS št. 13/92) je vse premoženje (takrat) obstoječih zadrug postalo zadružno premoženje. Izjema od tega pravila velja samo za kmetijska zemljišča in gozdove, ki so jih zadruge pridobile na neodplačen način. Ta so postala last Republike Slovenije in so se v Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (drugi odstavek 74. člena ZZad). 5 Po prvem odstavku 5. člena ZLPP so z dnem uveljavitve zakona (5.12.1992) kmetijska zemljišča in gozdovi last Republike Slovenije oziroma občin. 6 Kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini, ki niso postali last Republike Slovenije oziroma občin po ZLPP oziroma po ZZad, ter kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih temeljne organizacije kooperantov dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način, postanejo z dnem uveljavitve ZSKZ (11.3.1993) last Republike Slovenije oziroma občin in se po stanju ob uveljavitvi ZSKZ prenesejo na sklad oziroma občino (prvi odstavek 14. člena ZSKZ). 7 M. Juhart: Zbogom, družbena lastnina!, Pravna praksa št. 3/2008, str. 22 in nasl. 8 Uradni list RS, št. 67/2002, ki je stopil v veljavo 10. 6. 2002. 9 V skladu z 2. členom Zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 26/73 in nasl., v nadaljevanju ZKZ) so kmetijska zemljišča tista, ki se v zemljiškem katastru vodijo kot katastrske kulture, razen gozdov ter zemljišča, ki se vodijo kot nerodovitna in jih je mogoče usposobiti za kmetijsko proizvodnjo, razen zemljišč, ki so s srednjeročnim družbenim planom občine določena kot stavbna zemljišča. Za določanje kulture zemljišč veljajo podatki zemljiškega katastra, dokler se ne dokaže nasprotno (drugi odstavek 3. člena ZKZ). 10 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 276/2012. 11 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 298/2015. 12 Primerjaj odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-77/93 in U-I-78/93.