Jedro

Zemljiški kataster mora v kar največji meri odražati dejansko stanje v naravi. Po naravi stvari se to ne odraža avtomatično in lahko pride do odstopanj - diskrepance med dejanskim in formalnim, zato so potrebni mehanizmi, ki te preprečujejo oziroma odpravljajo. Forma mora namreč slediti resničnosti, ne pa obratno.

Ureditev ZKZ 1973 je glede statusa kmetijskih zemljišč pravzaprav vsebovala dve domnevi. Prvo, da so kmetijska zemljišča tista, ki se v zemljiškem katastru vodijo kot katastrske kulture (2. člen ZKZ 1973), in drugo, izrecno, da za določanje kulture veljajo podatki iz zemljiškega katastra (drugi odstavek 3. člena). Izhajajoč iz jezikovne razlage, je besedni pomen citiranih določb mogoče razlagati na dva načina: 1) ožje, to je tako, da je mogoče izpodbijati le kulturo kmetijskega zemljišča ("za določanje kulture zemljišč veljajo podatki iz zemljiškega katastra, dokler se ne dokaže drugače"), ne pa tudi dejstva, da je kot kmetijsko zemljišče evidentirano zemljišče, ki to v resnici ni; 2) in širše, to je tako, da je z izpodbijanjem domnevne baze (torej z dokazovanjem, da evidentirano zemljišče sploh ni katastrska kultura) mogoče izpodbijati domnevo, da gre za kmetijsko zemljišče (2. člen ZKZ 1973). Pravi pravni pomen domneve iz 2. člena ZKZ 1973, ki ga je mogoče dognati z uporabo drugih uveljavljenih metod razlage, je drugi, gre torej za izpodbojno domnevo.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišča prve in druge stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnica zatrjuje, da je _ex lege_ postala lastnica spornih nepremičnin, še preden je toženka na njih uspela vknjižiti lastninsko pravico na podlagi določb Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL). Toženka se brani z ugovorom, da sporne nepremičnine v času uveljavitve Zakona o skladu kmetijskih zemljišč (v nadaljevanju ZSKZ) niso bile družbena lastnina in tudi niso bile kmetijska ali gozdna zemljišča. 2. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je pretežni del nepremičnin, ki so predmet tožbenega zahtevka, last tožnice. Toženki je naložilo plačilo stroškov postopka.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da toženka in stranska intervenienta sami krijejo stroške pritožbenega postopka.

**Dejanski okvir spora**

4. Bistvene dejanske ugotovitve sodišča prve in druge stopnje, na katere je Vrhovno sodišče v skladu s tretjim odstavkom 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vezano, so naslednje: – Toženko so ustanovile A., B. in C., p. o., na podlagi Pogodbe o ustanovitvi mešanega podjetja z dne 20. 12. 1989. V sodni register se je vpisala 28. 2. 1990. – C., p. o., je sporne nepremičnine vložila v toženko kot stvarni vložek.

– V zemljiški knjigi je kot lastnica spornih nepremičnin na podlagi določb ZLNDL vpisana toženka.

– Pred vpisom lastninske pravice je bila na spornih nepremičninah v zemljiški knjigi vpisana družbena lastnina z imetnikom pravice uporabe D., d. o. o (prejšnja firma toženke).

– Nepremičnine, glede katerih je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku, so bile na presečni dan, tj. 11. 3. 1993, po dejanski rabi, kot izhaja iz podatkov zemljiškega katastra, in namenski rabi kmetijska ali gozdna zemljišča. **Nosilni razlogi sodišč prve in druge stopnje**

5. Toženka ni bila družbeno podjetje, saj se je kot družbeni kapital štel le anonimni družbeni kapital. Bila je namreč organizirana kot družba z znanimi lastniki, zato na podlagi 5. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP) kmetijskih zemljišč in gozdov ni bila dolžna prenesti na tožnico. Sporne nepremičnine se s prenosom stvarnega vložka v novo ustanovljeno družbo (toženko) niso olastninile, saj C. ni mogla prenesti več pravic, kot jih je imela sama. Kot stvarni vložek je prenesla zgolj pravico uporabe na družbeni lastnini. Za presojo je pomemben status spornih zemljišč ob uveljavitvi ZSKZ, tj. 11. 3. 1993, kar pomeni, da je treba uporabiti določbe tedaj veljavnega Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ 1973).1 Za kmetijska zemljišča se tako štejejo tista zemljišča, ki so se takrat v katastru vodila kot katastrske kulture, in tista, ki jih je bilo mogoče z ekonomsko upravičenimi stroški usposobiti za kmetijsko proizvodnjo. To merilo je izpolnjeno glede vseh nepremičnin, glede katerih je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku - namenska raba se namreč pri vseh sklada z dejansko.

6. Sodišče druge stopnje je soglašalo z razlogi sodišča prve stopnje.

**Sklep o dopustitvi revizije**

7. Revizija toženke je bila s sklepom II DoR 348/2021 z dne 9. 2. 2022 dopuščena glede vprašanja, ali je pravilno stališče sodišč nižjih stopenj glede statusa zemljišč, in glede na to - ali je na podlagi 14. člena ZSKZ Republika Slovenija postala _ex lege_ lastnica v IV. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje navedenih nepremičnin.

**Navedbe strank v reviziji**

8. Toženka in stranska intervenienta zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlagajo revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje, ki so jih uveljavljali pred sodiščem druge stopnje, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava. Prepričani so, da sporne nepremičnine 11. 3. 1993 niso bile v družbeni lastnini, saj jih je družbeno podjetje kot stvarni vložek vložilo v toženko. Menijo, da je toženka lastninsko pravico pridobila _ex lege_ na podlagi ZLNDL, in se sklicujejo na izpodbojno domnevo iz drugega odstavka 3. člena takrat veljavnega ZSKZ, ki je določal, da za določanje kulture zemljišč veljajo podatki iz katastra, dokler se v pravdi ne dokaže nasprotno. Sporne nepremičnine so bile glede na določbe tedaj veljavnega Zakona o vodah bodisi vodna, bodisi priobalna zemljišča, bodisi zemljišča, na katerih so zgrajeni vodnogospodarski objekti. Toženka je že v postopku pred nižjimi sodišči uveljavljala, da je treba upoštevati dejansko rabo zemljišč v naravi na dan 11. 3. 1993, zato predmet lastninjenja po 14. členu ZSKZ ne morejo biti zemljišča pod vodo, zemljišča priobalnega pasu in vodnogospodarski objekti, a tega sodišči prve in druge stopnje pri svoji presoji nista upoštevali. Sklicujejo se na kršitev določb Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), saj izpodbijana odločba pomeni protipravno razlastitev.

**Presoja utemeljenosti revizije**

9. Revizija je utemeljena.

**Geneza prehoda družbene lastnine v „pravo“ lastnino**

10. V prejšnji družbenopolitični ureditvi je družbeno lastnino sestavljalo premoženje za zadovoljevanje potreb družbene skupnosti. Sredstva v družbeni lastnini, ki so bila organizirana kot materialni substrat družbenih pravnih oseb, so bila praktično edina oblika sredstev, ki so se lahko angažirala za gospodarske namene, in so predstavljala temelj socialne varnosti za zaposlene v družbenem sektorju, tj. za veliko večino prebivalstva.2 Kljub temu, da je družbena lastnina uživala posebno varstvo, ni bila prava lastnina, saj ji je manjkal temeljni lastninskopravni atribut – titular (lastnik).3 Gospodarskim organizacijam je bila na družbeni lastnini priznana pravica uporabe kot posebna premoženjska pravica, ki je vsebovala tudi razpolagalno upravičenje.4

11. Po sprejetju Ustave je bilo treba vso zakonodajo uskladiti z novo Ustavo, zato je bilo sprejetih več tranzicijskih predpisov, katerih namen je bila pretvorba družbene lastnine v klasični režim lastnine. Ta se je vršila postopoma, z različnimi zakoni na različnih področjih. Lastninjenje kmetijskih in gozdnih zemljišč je potekalo po posebnem režimu. Na teh zemljiščih so uporabniki že v prejšnjem sistemu imeli manjši krog upravičenj, kot so jih imeli na drugih sredstvih.5 Zakonodajalec je ob sprejemanju predpisov o lastninjenju kmetijskih in gozdnih zemljišč kot cilje upošteval izvajanje enotne in dolgoročne kmetijske in naravovarstvene politike; potrebo po izločitvi zemljišč iz sredstev podjetij, ki se lastninijo, ker je obstajala nevarnost, da bi tujci v nasprotnem primeru pridobili lastninsko pravico na teh zemljiščih; ter lažjo izvedbo denacionalizacije zaradi zagotavljanja nadomestnih zemljišč.

**Materialnopravna podlaga za presojo**

12. ZLNDL je bil kot eden izmed tranzicijskih predpisov subsidiarne narave - v poštev je prišel šele, če zemljišča in stavbe v družbeni lastnini niso bile predmet lastninjenja po drugih zakonih. Taka zakona sta bila ZLPP in ZSKZ, ki sta bila prav tako v medsebojnem odnosu subsidiarnosti, saj se je 14. člen ZSKZ uporabil le, če kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini niso postali last Republike Slovenije (v nadaljevanju RS) oziroma občin na podlagi ZLPP.

13. ZLPP je omogočil lastninsko preoblikovanje podjetjem z družbenim kapitalom. Na podlagi 5. člena je nastopil učinek podržavljanja vseh kmetijskih zemljišč in gozdov, ki so jih podjetja morala izločiti iz sredstev podjetja. Preostale nepremičnine je moralo podjetje v postopku lastninjenja vnesti v otvoritveno bilanco in so z zaključenim postopkom lastninjenja po tem zakonu postale last olastninjenega podjetja. Odločba o zaključku lastninskega preoblikovanja je bila podlaga za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo za nepremičnine (na primer stavbna zemljišča), na katerih je neolastninjeno podjetje imelo le pravico uporabe (na podlagi določb ZLNDL). _Ratione materiae_ ZLPP je bilo zgolj lastninsko preoblikovanje podjetij z družbenim kapitalom v podjetja z znanimi lastniki (1. člen ZLPP). Ker je bila toženka ustanovljena kot podjetje z znanimi lastniki že pred uveljavitvijo ZLPP, je stališče nižjih sodišč pravilno – ZLPP ni ustrezna materialnopravna podlaga za presojo tožbenega zahtevka.

14. Zakon o podjetjih (v nadaljevanju ZPod), ki je veljal do uveljavitve ZGD (10. 7. 1993), je omogočal ustanavljanje novih podjetij tudi v obliki gospodarskih družb. Čeprav je omogočal, da so neolastninjena podjetja lahko nastopala kot ustanovitelji novih družb in vanj kot osnovni vložek vlagala nepremičnine s statusom družbene lastnine (tretji odstavek 2. člena ZPod), z ustanovitvijo nove družbe na tej nepremičnini še ni nastala prava lastnina. ZPod takšnih (lastninskih) posledic ni določal. Je pa zato na lastninskopravni status teh nepremičnin neposredno učinkovala določba 14. člena ZSKZ, in sicer tako, da so kmetijska zemljišča v družbeni lastnini _ex lege,_ z uveljavitvijo ZSKZ prešla v last RS.

15. Določba 14. člena ZSKZ je jezikovno jasna in se glasi: „Kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini, ki niso postali last Republike Slovenije oziroma občin po zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92) oziroma po zakonu o zadrugah (Uradni list RS, št. 13/92), ter kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih temeljne organizacije kooperantov dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način, postanejo z dnem uveljavitve tega zakona last Republike Slovenije oziroma občin in se po stanju ob uveljavitvi tega zakona prenesejo na sklad oziroma na občino.“ Pogoja za _ex lege_ pridobitev lastninske pravice v korist države sta bila dva: – da je šlo za kmetijska zemljišča, kmetije ali gozdove in – da so bila ta ob uveljavitvi ZSKZ še v družbeni lastnini.

**Vprašanje družbene lastnine**

16. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da se kmetijska zemljišča6 s tem, ko so bila vložena kot stvarni vložek, še niso olastninila.7 Treba je razlikovati med lastniškimi (upravljalskimi) upravičenji do gospodarske družbe, ki jih imata v konkretnem primeru stranska intervenienta kot družbenika toženke, ter stvarnopravnimi upravičenji same gospodarske družbe do njenih sredstev (med katerimi v konkretnem primeru ni bilo lastninske pravice na spornih nepremičninah). Z vložitvijo spornih nepremičnin v novo nastalo (hibridno) gospodarsko družbo na njih ni nastala lastninska pravica. Toženkina ustanoviteljica (C.) kot osnovni vložek ni mogla prenesti lastninske pravice na spornih nepremičninah, ker je ni imela (načelo _nemo plus iuris transferre potest quam ipse habet)_. S tem, ko je sporne nepremičnine kot družbeno podjetje z družbenimi sredstvi odkupila od zasebnikov, so te postale družbena lastnina.8 Posledično lastninska pravica ni mogla biti med sredstvi toženke. Kar je toženkina ustanoviteljica lahko prenesla, je bila le pravica do uporabe. Čim je tako, tudi ni mogoče govoriti o razlastitvi, ki naj bi jo povzročilo lastninjenje (podržavljenje) po 14. členu ZSKZ.

17. Zakonodajalec je pri lastninjenju kmetijskih zemljišč in gozdov upošteval, da so ta kot naravna danost del naravnega bogastva RS, zato je za lastnika teh zemljišč določil državo. Pravica uporabe je vsebovala določene posebnosti glede družbenolastninskih upravičenj, ki so bile posebej izrazite prav pri različnih kategorijah zemljišč in ki so zmanjševale trdnost ustavno varovanega položaja iz naslova uporabe zemljišč v družbeni lastnini.9 Poleg tega je zakonodajalec državi predpisal nekatere omejitve njenih lastninskih upravičenj (npr. dolžnost Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS kot upravljalca in gospodarja zemljišč skleniti zakupne pogodbe z dosedanjimi upravljalci in jim dodeliti koncesijo).10 Pravica uporabe se je tako ob prehodu iz družbene v »pravo« lastnino transformirala v obligacijsko pravico, ki je skladna s konceptom lastninskopravnega reda.11

18. Stališče sodišč prve in druge stopnje, da so bile sporne nepremičnine ob uveljavitvi ZSKZ v družbeni lastnini, je potemtakem pravilno.

**O (kmetijskem in/ali gozdnem) statusu spornih nepremičnin**

19. Do pretvorbe družbene lastnine v lastninsko pravico države na podlagi 14. člena ZSKZ je lahko prišlo le, če so bile sporne nepremičnine ob uveljavitvi ZSKZ, tj. 11. 3. 1993, kmetijsko zemljišče, kmetija12 ali gozd. Na presečni datum veljavni krovni predpis s področja kmetijskih zemljišč ZKZ 1973 je v 2. členu določal, da so kmetijska zemljišča tista, ki se v zemljiškem katastru vodijo kot katastrske kulture, razen gozdov, ter zemljišča, ki se vodijo kot nerodovitna in jih je mogoče usposobiti za kmetijsko proizvodnjo, razen zemljišč, ki so s srednjeročnim družbenim planom občine določena kot stavbna zemljišča. Prvi odstavek 3. člena ZKZ 1973 je nadalje opredeljeval, da so kmetijska obdelovalna zemljišča ne glede na rabo: njive, vrtovi, plantažni sadovnjaki, ekstenzivni sadovnjaki, vinogradi, hmeljišča in travniki. Kmetijska neobdelovalna zemljišča pa so pašniki, barjanski travniki, plantaže gozdnega drevja in trstičja. Drugi odstavek 3. člena ZKZ 1973 je vzpostavil izpodbojno domnevo, da za določanje kulture zemljišč veljajo podatki iz zemljiškega katastra, dokler se ne dokaže nasprotno.

20. Zemljiški kataster je (in je bil) temeljna upravna evidenca za vpis podatkov o zemljiških parcelah. Z zemljiško knjigo se dopolnjuje tako, da kaže dejanska (objektivna) razmerja, zemljiška knjiga pa pravna razmerja glede nepremičnin. Iz katastra je razvidna dejanska raba, ki daje informacijo, kaj na nekem območju v naravi dejansko obstaja oziroma »kaj je«. Določena je s fizičnimi elementi zemeljskega površja, ki so posledica naravnih dejavnikov ali človekove dejavnosti (uporabe).13 Zemljiški kataster mora v kar največji meri odražati dejansko stanje v naravi. Po naravi stvari se to ne odraža avtomatično in lahko pride do odstopanj – diskrepance med dejanskim in formalnim, zato so potrebni mehanizmi, ki te preprečujejo oziroma odpravljajo. Forma mora namreč slediti resničnosti, ne pa obratno.

21. Ureditev ZKZ 1973 je glede statusa kmetijskih zemljišč pravzaprav vsebovala dve domnevi. Prvo, da so kmetijska zemljišča tista, ki se v zemljiškem katastru vodijo kot katastrske kulture (2. člen ZKZ 1973), in drugo, izrecno, da za določanje kulture veljajo podatki iz zemljiškega katastra (drugi odstavek 3. člena).14 Izhajajoč iz jezikovne razlage, je besedni pomen citiranih določb mogoče razlagati na dva načina: 1) ožje, to je tako, da je mogoče izpodbijati le _kulturo_ kmetijskega zemljišča („_za določanje kulture zemljišč veljajo podatki iz zemljiškega katastra, dokler se ne dokaže drugače_“), ne pa tudi dejstva, da je kot kmetijsko zemljišče evidentirano zemljišče, ki to v resnici ni; 2) in širše, to je tako, da je z izpodbijanjem domnevne baze (torej z dokazovanjem, da evidentirano zemljišče sploh ni katastrska kultura) mogoče izpodbijati domnevo, da gre za kmetijsko zemljišče (2. člen ZKZ 1973). Pravi pravni pomen domneve iz 2. člena ZKZ 1973, ki ga je mogoče dognati z uporabo drugih uveljavljenih metod razlage, je drugi, gre torej za izpodbojno domnevo.

22. Predmet urejanja z ZKZ 1973 je bilo varstvo kmetijskih zemljišč (1. člen ZKZ 1973). Kmetijska zemljišča so uživala posebno pravno varstvo, saj so služila proizvodnji prehrambnih dobrin in surovin.15 ZKZ 1973 je zasledoval tedanjo kmetijsko politiko, ki je združevala prostorske, ekonomske in socialne cilje. Eden od prostorskih ciljev je bilo smotrno izkoriščanje zemljišč za kmetijsko in gozdno proizvodnjo na eni ter za gradbene namene, infrastrukturo in rekreacijo na drugi strani. Kmetijska zemljišča naj bi se v druge namene uporabljala samo v izjemnih primerih. Ekonomski cilji kmetijske politike so bili v optimalnem (ekonomskem) izkoriščanju vseh kmetijskih zemljišč, tj. zemljišč, ki so bila dobrina splošnega pomena. Temu so bili podrejeni vsi drugi vidiki pravne ureditve (lastnina, promet z zemljišči, dedovanje ipd.).16

23. Opirajoč se na tako izluščeni namen zakona, ki izhaja iz ZKZ 1973 – varstvo _kmetijskih_ zemljišč, 17 predmet varstva ne morejo biti zemljišča, ki to v resnici niso. V skladu z namensko razlago je zato treba določbo 2. člena ZKZ 1973 razlagati tako, da je mogoče izpodbijati domnevo, da je zemljišče, ki se v zemljiškem katastru vodi kot katastrska kultura, kmetijsko zemljišče. 24. Tak zaključek podpira tudi sistematična razlaga. Podoben režim kot za kmetijska zemljišča je v spornem obdobju zaradi splošno koristnih funkcij veljal za gozdove. Gozdovi kot dobrina splošnega pomena so bili skladno z Zakonom o gozdovih (v nadaljevanju ZG 1985)18 pod posebnim varstvom. Prvi odstavek 2. člena ZG 1985 je določal, da je gozd zemljišče, ki je poraslo z gozdnim drevjem v obliki sestoja, _ne glede na to, kot kaj je vpisano v zemljiškem katastru_, in drugo zemljišče, ki je z dolgoročnim planom občine namenjeno za gozd. Ureditev je torej izhajala iz stanja v naravi in izrecno zanemarila evidenco v zemljiškem katastru. Če bi v primeru ZKZ 1973 od dveh možnih jezikovnih razlag izbrali ožjo, po kateri domneve iz 2. člena ZKZ 1973 ni mogoče izpodbijati, bi bilo to v nasprotju s sistematično razlago, ki predpostavlja, da je (pod)sistem stvarnega prava usklajena celota, zato za primerljiva dva lastninskopravna režima veljajo podobne rešitve.

25. K temu je treba dodati še logično razlago. Če je nevzdržno, da bi kataster odražal napačno stanje kultur (npr. namesto vinograda, travnik), je toliko bolj _(a fortiori_) nevzdržno, da kataster kot kmetijsko zemljišče vodi nekaj, kar to sploh ni (npr. vodno zemljišče).

**Presoja okoliščin konkretnega primera**

26. Toženka je vseskozi opozarjala, da je treba upoštevati dejansko rabo zemljišč v naravi na dan 11. 3. 1993, zato iz dometa 14. člena ZSKZ izpadejo vsa zemljišča pod vodo, zemljišča priobalnega pasu in vodnogospodarski objekti. Sodišče prve stopnje je v obrazložitev sicer povzelo abstraktni dejanski stan – zakonsko določbo drugega odstavka 3. člena ZKZ 1973, ki določa navedeno izpodbojno domnevo, a je pri ugotavljanju spodnje premise navedlo le, da na presečni dan »ni bilo diskrepance med namensko in dejansko rabo spornih nepremičnin iz ugodilnega dela izreka«. Sodišče druge stopnje je temu pritrdilo in tako nepravilno uporabilo materialno pravo. Nakazuje se, da je kot odločilno za izpodbijanje domneve štelo razhajanje med namensko in dejansko rabo, kot je ta bila zapisana v katastru, ne pa, kot bi moralo, morebitno razhajanje med dejansko rabo, kot je ta bila zapisana v katastru, in dejansko rabo v naravi.

27. Enako kot v zvezi s kmetijskimi zemljišči je za presojo pomembno, ali so bile sporne nepremičnine na presečni dan gozdno zemljišče. Kot že poudarjeno, je ZG 1985 v prvem odstavku 2. člena določal, da je gozd zemljišče, ki je poraslo z gozdnim drevjem v obliki sestoja, ne glede na to, kot kaj je vpisano v zemljiškem katastru, in drugo zemljišče, ki je z dolgoročnim planom občine namenjeno za gozd.19 **Odgovor na dopuščeno vprašanje in odločitev o reviziji**

28. Stališče sodišč prve in druge stopnje, da so bile sporne nepremičnine ob uveljavitvi ZSKZ v družbeni lastnini, je pravilno. Ker pa sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo glede statusa zemljišč (ali je šlo za kmetijska zemljišča ali gozdove), je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in je odgovor na vprašanje, ali je tožnica na spornih nepremičninah _ex lege_ pridobila lastninsko pravico, preuranjen. Revizijsko sodišče je zato odločitev obeh sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

**Navodila za ponovno sojenje**

29. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje z dopolnitvijo dokaznega postopka za vsako izmed spornih nepremičnin, glede katerih je ugodilo tožbenemu zahtevku, ugotoviti, ali je bila na presečni dan v naravi kmetijsko zemljišče ali gozd. Če bo ugotovilo, da so bile nekatere med njimi v skladu s tranzicijsko zakonodajo prav tako predmet podržavljanja (npr. vodna zemljišča), a po drugih pravnih podlagah, bo moralo preveriti utemeljenost tožbenega zahtevka tudi po teh (npr. Zakonu o vodah).

**O stroških revizijskega postopka**

30. Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

**Sestava senata in glasovanje**

31. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu te odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Uradni list SRS, št. 26/1973, 24/1975, 23/1977, 1/1979, 4/1979 – popr., 11/1981, 1/1986, 7/1986 – popr., 17/1986, 29/1986 – popr., 32/1989, Uradni list SFRJ, št. 83/1989, Uradni list SRS, št. 42/1989, 5/1990, Uradni list RS - stari, št. 9/1990, 14/1990 – popr., 5/1991, 8/1991, 10/1991, Uradni list RS/I, št. 17/1991 - ZUDE, Uradni list RS, št. 46/1992 - odl. US, 13/1993. 2 Odločba Ustavnega sodišča U-I-77/93, tč. 6. 3 Družbena lastnina je pripadala vsej družbi skupaj in vsakemu posameznemu članu te družbe hkrati. 4 Več o tem Finžgar, A., Preoblikovanje družbene lastnine v drugo obliko lastnine, Zbornik znanstvenih razprav LII. Letnik, str. 3-8. 5 Posebnost je temeljila na premisi, da zemlja pomeni naravno bogastvo in omejen naravni vir. Prehod kmetijskega in gozdnega zemljišča v družbeni lastnini v zasebno lastnino je bil nedopusten, razen v izjemnih primerih, določenih z zakonom (prvi odstavek 206. člena Zakona o združenem delu). Tako odločba Ustavnega sodišča U-I-77/93, tč. 33. 6 Navedeno analogno velja tudi za gozdna zemljišča. 7 Npr. sodbi II Ips 298/2015 z dne 31. 3. 2016 in II Ips 345/2008 z dne 10. 9. 2012. 8 Zakoni, ki urejajo lastninjenje kmetijskih zemljišč, nimajo posebnih pravil, s katerimi bi za nepremičnine, na katerih so subjekti pravico uporabe pridobili odplačno, uzakonila drugačen režim lastninjenja. Zakonodajalec je izjemo predvidel za kmetijska zemljišča, ki so jih na odplačen način dobile zadruge – te so z uveljavitvijo Zakona o zadrugah postala last zadruge. Druga izjema velja za temeljne organizacije kooperantov, ki so prav tako postale lastnice nepremičnin, če so pravico uporabe pridobile odplačno. Tako tudi: sodba VSRS II Ips 211/2017 z dne 18. 4. 2019. 9 Ustavno sodišče ugotavlja, da je šlo pri podržavljenju kmetijskih zemljišč za poseg v pravni položaj, ki pa je bil ustavno dopusten. Glej podrobneje odločbi U-I-77/93 z dne 6. 7. 1995 in U-I-78/93 z dne 18. 10. 1995, zlasti 62. in 63. tč. odločbe U-I-77/93. 10 Primerjaj odločbo U-I-77/93, tč. 67. 11 Tako tudi sodba II Ips 298/2015 z dne 31. 3. 2016. 12 Za nobeno izmed spornih nepremičnin ni ugotovljeno, da bi bila kmetija. 13 Več o tem Petek, T., Sistem zbirk prostorskih podatkov, Geodetski vestnik, let. 49 (2005), str. 558 –566. 14 V tem smislu zakonska ureditev pomeni svojevrstno tavtologijo. 15 Kmetijstvo je prav tako opravljalo varovalno funkcijo pomembnih naravnih dobrin (varovalo je pokrajino pred elementarnimi nezgodami – erozija, poplave, plazovi itd.) 16 Več o ciljih ZKZ 1973 Marenk, I., Zakon o kmetijskih zemljiščih s komentarjem in napotki za prakso, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, 1974, str. 13–19. 17 Kmetijska obdelovalna zemljišča so ne glede na rabo: njive, vrtovi, plantažni sadovnjaki, ekstenzivni sadovnjaki, vinogradi, hmeljišča in travniki. Kmetijska neobdelovalna zemljišča pa so pašniki, barjanski travniki, plantaže gozdnega drevja in trstičja. 18 To je prepoznal že zakonodajalec, ko je v prvem odstavku 1. člena Zakona o gozdovih določil cilje tedaj veljavnega Zakona o gozdovih. V drugem odstavku 1. člena navedenega predpisa je bilo določeno, da so splošno koristne funkcije gozdov: lesno-proizvodne, varovalne, hidrološke, higiensko-zdravstvene, estetske, turistično-rekreativne, poučne, raziskovalne in obrambne. 19 Navedeni člen je v drugem odstavku določal: „Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se za gozd ne štejejo skupine gozdnega drevja na površini do petih arov ter drevoredi, parki in plantaže gozdnega drevja. Zanje veljajo samo tiste določbe tega zakona in na njegovi podlagi izdanih predpisov, kjer je to izrecno navedeno.“