Jedro

Toženka je imela vse možnosti, da bi po obvestilu z dne 9. 9. 2005 ob tem, da je takrat že vedela, da izročitvenega roka ne bo mogla spoštovati, naredila vse, da bi škodo v nastali višini preprečila (z najemom drugega primernega stanovanja).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožnici odškodnino v višini 34.275,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ji povrniti stroške pravdnega postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Toženka je vložila revizijo zaradi kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pojasni, zakaj meni, da je sodišče zmotno uporabilo določbo prvega odstavka 5. člena OZ ter zakaj bi sodišče moralo uporabiti 7. člen OZ, pa tega ni storilo. Po mnenju revidentke, pa je sodišče zmotno uporabilo tudi določbo 243. člena OZ, saj škoda, nastala tožnici, za revidentko ni mogla biti objektivno pričakovana. Meni, da tožnica ni izkazala vzročne zveze med protipravnim dejanjem revidentke in obsegom nastale škode, ter odgovornosti tožene stranke za nastanek škode v vtoževani višini, pri čemer opozarja tudi na določbo 171. člena OZ. V sodbi pritožbenega sodišča pa tudi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni, saj sklicevanje na odsotnost ustreznega odziva lahko kaže na nevljudno ravnanje, ne more pa biti tak očitek razlog za prehod odgovornosti za podpis škodljive pogodbe in nastanek ogromne škode. Predlaga, da se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnica od toženke zahteva plačilo odškodnine, ker ji je zaradi kršitve pogodbe nastala škoda (drugi odstavek 239. člena Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ).

7. V konkretnem primeru je relevantno naslednje dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki je prestalo pritožbeni preizkus (in na katerega je revizijsko sodišče na podlagi tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano): pravdni stranki sta 1. 4. 2004 sklenili kupoprodajno pogodbo, s katero je tožnica kupila večsobno stanovanje na J.; toženka je zamudila z izpolnitvijo svoje pogodbene obveznosti izročiti tožnici stanovanje v pogodbeno določenem roku (15.10.2005) in ji je zato plačala pogodbeno kazen v maksimalni višini, tj. znesek 19.138,10 EUR; tožnica je pred preselitvijo v stanovanje, ki je bilo predmet pogodbe, stanovala v 93,77 m2 velikem stanovanju na C. Glede tega stanovanja je z B. B. in M. B. 29. 8. 2005 sklenila kupoprodajno pogodbo. Tožnica se je s kupcema dogovorila, da bo stanovanje izročila do 25. 10. 2005. V primeru zamude so se dogovorili za plačilo pogodbene kazni v višini 1% kupnine za vsak dan zamude in največ 50% kupnine. Dogovorjena kupnina je znašala 235.353,03 EUR. Po sodni poravnavi je bila tožnica tožencema dolžna plačati pogodbeno kazen v višini 53.413,45 EUR; - tožnica je dne 9. 9. 2005 toženki poslala dopis, s katerim jo je obvestila, da je sklenila kupoprodajno pogodbo glede stanovanja, v katerem biva, da ga je dolžna izročiti kupcema do 25. 10. 2005, da je za primer zamude dolžna plačati pogodbeno kazen v višini 1% kupnine za vsak dan zamude, in prosila, da jo ponovno obvestijo o datumu predaje nepremičnine in kako je z izpolnitvijo pogojev za predajo nepremičnine; na dopis toženka ni odgovorila; tožena stranka pred sklenitvijo pogodbe s kupcema njenega prejšnjega stanovanja tožnici ni jasno sporočila, da rok 15. 10. 2005 ne bo spoštovan.

Neupoštevne so zato tiste revizijske trditve, ki tako ugotovljeno dejansko stanje izpodbijajo ali relativizirajo (npr. da je tožnica vedela, da rok izročitve stanovanja ne bo spoštovan).

8. Ker je toženka pogodbeno obveznost izpolnila z zamudo, je tožnici nastala škoda. Škodo predstavlja plačilo pogodbene kazni, ki jo je tožnica morala plačati kupcema njenega prejšnjega stanovanja. Prvi odstavek 243. člena OZ določa, da ima upnik pravico do povračila navadne škode in izgubljenega dobička, ki bi ju dolžnik moral pričakovati ob kršitvi pogodbe kot možni posledici kršitve pogodbe glede na dejstva, ki so mu bila takrat znana ali bi mu morala biti znana. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki so prestale pritožbeni preizkus, (1) da je tožnica pri predstavnikih toženke pred sklenitvijo pogodbe poskušala preveriti, ali bo rok spoštovan, in (2) da ni dobila odgovora, da ta rok ne bo spoštovan, (3) da je toženko obvestila o nastanku škode v primeru prekoračitve roka in da je prosila toženko za obvestilo o roku izročitve, (4) da je toženka takrat že vedela, da rok ne bo spoštovan, je pravilen materialnopravni zaključek, da je toženka dolžna tožnici plačati škodo v višini plačane pogodbene kazni za njeno prvo stanovanje.

Glede na konkretne okoliščine primera je neutemeljen revizijski očitek, da je bila plačana pogodbena kazen v nasprotju s 5.(načelo vestnosti in poštenja) in 7. (načelo prepovedi zlorabe pravic) členom OZ. Pogodbena kazen v navedeni višini je bila dogovorjena s sodno poravnavo. Nadalje bi bil takšen očitek lahko relevanten le ob odsotnosti izkazane skrbnosti tožnice, da se je pri toženki pozanimala glede izročitve stanovanja ter jo obvestila o sklenjeni pogodbi ter spornem pogodbenem določilu. Poleg tega je tožnica škodo tudi zmanjšala, saj je bila zaradi poravnave s kupcema na koncu dolžna plačati manj kot je sicer znašala njena pogodbena obveznost. Ker je tožnica storila vse, da bi se prepričala o spoštovanju datuma izročitve stanovanja, je neutemeljen revizijski očitek, da je obvestilo z dne 9.9.2005 nerelevantno, ker je bilo poslano šele po sklenitvi pogodbe za njeno prvo stanovanje.

9. Obseg odškodnine pa revidentka izpodbija tudi skozi vprašanje „(ne)predvidljive škode“ na področju pogodbenega prava. Ker se škodni dogodek praviloma obravnava po tem, ko je že nastal, lahko pogosto iz končne posledice (škode), ki je nastala, sklepamo (za nazaj), da je bil (v trenutku ko je bilo dejanje storjeno) škodni dogodek (objektivno) predvidljiva posledica takšnega ravnanja. Zastavlja se vprašanje, ali je toženka lahko predvidevala, da bo tožnica svoje prejšnje stanovanje prodala in se pri tem zanašala na rok za izročitev stanovanja, dogovorjen med pogodbenima strankama? Takšno morebitno predvidevanje je z dopisom z dne 9. 9. 2005 preraslo v toženkino vednost. Toženka je bila tako pred datumom izročitve seznanjena, da bo tožnici zaradi zamude pri izročitvi stanovanja nastala škoda in je s svojo pasivnostjo na takšno škodo pristala.

Poleg tega je običajno, da se za zamudo pri izročitvi stanovanj dogovori pogodbena kazen. Da bi bila pogodbena kazen v višini 23% kupnine stanovanja poslovno neobičajna, pa toženka ni dokazala. Nerazumnost dogovorjene kazni je utemeljevala zgolj glede na pogodbeno kazen, ki je bila določena v pogodbi med pravdnima strankama (6% kupnine stanovanja). Toženki kot pravni osebi, kateri gradnja nepremičnin predstavlja poslovno dejavnost, plačilo pogodbene kazni kot v konkretnem primeru, po prepričanju Vrhovnega sodišča, tako predstavlja predvidljivo škodno posledico. Pri presoji profesionalne skrbnosti se namreč dolžnost predvideti negativne posledice določenega ravnanja, ki je v zvezi s poklicnim udejstvovanjem profesionalne osebe, tako rekoč izenači z objektivno predvidljivostjo teh posledic. Poleg tega pa je imela toženka vse možnosti, da bi po obvestilu z dne 9. 9. 2005 ob tem, da je po svojih zatrjevanjih takrat že vedela, da izročitvenega roka ne bo mogla spoštovati, narediti vse, da bi škodo v nastali višini preprečila (prav na način, na katerega meni, da bi morala škodo zmanjšati tožnica; z najemom drugega primernega stanovanja). To pomeni, da revizijski očitek o neuporabi 171. člena OZ ni utemeljen.

10. Navedeno pomeni, da so podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti toženke. S tem, ko je toženka zamudila z izpolnitvijo svoje pogodbene obveznosti, je povzročila, da je tudi tožnica prišla v zamudo z izročitvijo svojega stanovanja, zato je vzročna zveza med nastalo in izkazano škodo tožnici ter kršitvijo toženkine pogodbene obveznosti izkazana.

11. Pod preobleko kršitve določb pravdnega postopka pa revidentka izpodbija dokazno oceno, da je bila o pogodbenem določilu glede visoke pogodbene kazni obveščena in da je nastala škoda bila predvidljiva.

12. Navedeno pomeni, da revizijski razlogi niso podani in da je bilo materialno pravo uporabljeno pravilno, zato je revizijsko sodišče revizijo tožene stranka v skladu z določbo 378. člena ZPP zavrnilo.