Jedro

Prvi odstavek 243. člena OZ kot kritični trenutek določa objektivno predvidljivost škode ob kršitvi pogodbe. Ker bi toženka lahko nastanek škode preprečila tudi po 9.9.2005, ko je škodo že mogla predvideti, in je z opustitvijo skrbnosti in z neizpolnitvijo svoje obveznosti do 15.10.2005 kršila pogodbo tako pred 9.9.2005 kot tudi po 9.9.2005, je za nastalo škodo podana njena odgovornost. Sodišče na podlagi občutkov pravdnih strank ne more odločati in je vezano na ustrezno postavljene trditve in dokaze.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora družba ... (v nadaljevanju tožena stranka oziroma toženka) plačati A. T. (v nadaljevanju tožeča stranka oziroma tožnica) odškodnino v višini 34.275,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe do plačila, v 15 dneh. Hkrati je tožeči stranki oziroma, po popravnem sklepu, pravilno toženi stranki naložilo plačilo 3.250,02 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke v roku 15 dni od vročitve prvostopenjske sodbe dalje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper takšno odločitev se po svojem pooblaščencu pritožuje tožena stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu (Ur. l. RS, št. 73/07, v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke ter tožeči stranki naloži plačilo priglašenih stroškov postopka tožene stranke oziroma podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Zaradi obširnih pritožbenih navedb tožene stranke, pritožbeno sodišče posebej ne povzema njenih navedb v celoti, temveč jih natančneje predstavlja v nadaljevanju obrazložitve, ob sočasnem odgovoru na tiste navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). Sicer pa bistvo pritožbe predstavlja prepričanje tožene stranke, da je bila tožnica ves čas po 5.5.2005 seznanjena z gradbenim stanjem kupljene nepremičnine in je ob sklenitvi prodajne pogodbe za svoje prejšnje stanovanje, v kateri je bila določena nesorazmerno visoka pogodbena kazen za zamudo v korist zakoncev B., vedela, da njeno novo stanovanje nikakor ne bo dokončano do 15.10.2005. Tožena stranka ima namreč občutek, da gre v konkretnem primeru za pravni konstrukt, s katerim tožeča stranka skuša priti do vtoževane škode. Ker je v skladu z določili Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl., v nadaljevanju OZ) višina odškodnine za poslovne odškodninske obveznosti omejena na obseg predvidljive škode, vtoževana škoda pa ob sklenitvi pogodbe ni bila predvidljiva, tožena stranka meni, da ne more biti odgovorna za vtoževano škodo. Predmet pritožbe je tudi sama višina ugotovljene škode. Med drugim glede višine vtoževane škode toženka očita sodišču prve stopnje, da ni pravilno ocenilo dolžnosti tožnice za preprečitev oziroma zmanjšanje škode.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, gre v konkretni zadevi za vtoževanje škode iz naslova poslovne odškodninske obveznosti in materialnopravno podlago za odločanje v tem sporu predstavljajo določila drugega odstavka 239., 243. člen in prvi odstavek 5. člena ter tudi 6. člen OZ. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je toženka zamujala z izročitvijo večsobnega stanovanja, ki bi ga morala v skladu s pogodbo z dne 1.4.2004 izročiti tožnici že 1.5.2005. Toženka stanovanja ni izročila niti 15.10.2005, to se pravi niti po preteku dodatnega roka, ki ga je sama sporočila tožnici. Stanovanje je bilo tožnici izročeno šele 3.3.2006. Zamuda toženke pa v skladu s pogodbo in ugotovitvami sodišča prve stopnje ni prenehala pred datumom 23.12.2005, ko je bila vložena popolna vloga za izdajo uporabnega dovoljenja. Do tega datuma je tožnici nastala že vsa vtoževana škoda. Tožnica je namreč 29.8.2005 sklenila kupoprodajno pogodbo z zakoncema B. za svoje staro stanovanje, v kateri je bila določena pogodbena kazen v višini 1% kupnine (235.353,03 EUR) za vsak dan zamude z izročitvijo stanovanja po 25.10.2005. Pogodbena kazen je po 50 dneh, to je 14.12.2005, dosegla maksimalno višino, in sicer 117.676,51 EUR. O sklenitvi te pogodbe in posledicah zamude je tožnica obvestila toženko z dopisom z dne 9.9.2005, v katerem je izrazila svoje pričakovanje, da bodo izpolnjeni pogoji za predajo stanovanja do novega roka predaje, 15.10.2005, saj ji bo v nasprotnem primeru nastala škoda. Po sklenitvi sodne poravnave z zakoncema B. jima je bila tožnica dolžna izplačati pogodbeno kazen v višini 53.413,45 EUR. Vtoževani in prisojeni znesek 34.275,35 EUR pa predstavlja razliko med zneskom pogodbene kazni, ki jo je morala tožnica izplačati zakoncema B. (53.413,45 EUR) in zneskom pogodbene kazni, ki jo je toženka že izplačala tožnici (19.138,10 EUR).

Pritožba na več mestih graja dokazno oceno sodišča prve stopnje in izpostavlja, da je tožnica že ob sklenitvi pogodbe z zakoncema B. vedela, da toženka do 15.10.2005 ne bo dokončala stanovanja. Če bi tožena stranka to svojo navedbo tudi dokazala, potem bi bila res tožeča stranka tista, ki bi ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ. Vendar pa iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja ravno obratno, torej, da je prav toženka ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Toženka je vsaj s tremi dejanji kršila svoje pogodbene obveznosti, in sicer z zamudo prvotnega roka za izročitev (1.5.2005), z zamudo naknadno postavljenega roka za izročitev (15.10.2005), ki ga je določila in sporočila tožnici sama, ter s tem, ko tožnice ni pravočasno obvestila o odmiku tudi drugega roka oziroma se ni odzvala na dopis tožnice z dne 9.9.2005. Glede na to, da je toženka pravna oseba, ki se ukvarja z investiranjem v stanovanjsko gradnjo, je namreč povsem nesprejemljivo, da se na dopis z dne 9.9.2005 ni ustrezno odzvala in ga je celo označila za „smešnega“, čeprav je sama že takrat oziroma od avgusta dalje vedela, da rok 15.10.2005 ne bo spoštovan. Ugotovljeno ravnanje toženke je torej v nasprotju tudi s 6. členom OZ.

Tožena stranka v pritožbi sicer navaja, da je bila tožnica o odmiku roka primopredaje pravočasno (že avgusta) obveščena s strani predstavnikov tožene stranke. Nesporno je, da se toženka na dopis z dne 9.9.2005 ni odzvala v pisni obliki. Pritožbeno sodišče pa v celoti sprejema ugotovitev in dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, da predstavniki tožene stranke niso obvestili tožnice o novem odmiku roka niti v ustni obliki. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, so predstavniki toženke, B. M., J. P. in direktor A. M. v svojih izpovedbah delovali glede tega neprepričljivo (glej str. 8 izpodbijane sodbe). Pritožba izrecno izpostavlja, da naj bi direktor toženke A. M. izjavil, da je on tožečo stranko o zamudi ustno obvestil, kar je v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba citira zgolj del izpovedbe priče A. M. na naroku dne 19.11.2007, medtem ko iz celotnega konteksta izjave jasno izhaja, da on ni bil tisti, ki naj bi ustno obvestil tožnico. Slednje nenazadnje potrjuje tudi popravek v zapisniku, ki ga je v zapisnik vnesla razpravljajoča sodnica na prvi stopnji. Popravek, ki ga je vnesla sodnica sama, s svinčnikom, sicer ni bil vnesen v skladu s četrtim odstavkom 124. člena ZPP, vendar pa, kot rečeno, zgolj potrjuje, kar jasno izhaja iz celotnega konteksta izjave A. M. Analiza njegove izjave v tem delu brez upoštevanja popravka namreč pokaže, da nadaljnji del stavka "vendar pa smo se v podjetju o tem pogovarjali in vem, da je g. M. tožnico o tem ustno obvestil" ne bi imel prav nobenega smisla oz. bi bil povsem nelogičen. Pritožbeno sodišče kot prepričljivo ocenjuje tudi dokazno oceno izpovedb prič M. in P. in v celoti sledi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnica o novem odmiku roka predaje s strani toženke ni bila obveščena, kljub temu, da je z dopisom z dne 9.9.2005 toženko o tem izrecno spraševala. Pritožbeno sodišče prav tako ne sledi pritožbenim navedbam, da je tožnica že zaradi svoje prisotnosti na gradbišču vedela, da rok ne bo spoštovan in sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica na podlagi okoliščin, s katerimi je bila seznanjena, utemeljeno sklepala, da bo rok spoštovan (glej str. 9 izpodbijane sodbe). Če tožena stranka meni, da je oziroma bi arhitekt tožeče stranke, gospod T., ki je sodeloval pri gradnji stanovanja, moral vedeti, da rok 15.10.2005, glede na stanje v katerem je bilo stanovanje avgusta 2005, ne bo spoštovan, bi ga lahko sama pravočasno predlagala za zaslišanje v tem postopku, česar pa ni storila. Svojega dokaznega bremena ne more sedaj v pritožbi prevaliti na tožečo stranko, češ da bi tožnica nedvomno predlagala zaslišanje gospoda T., če bi ta takrat ocenjeval, da bo stanovanje lahko predano kupcu do 15.10.2005. Povsem neumesten pa je argument tožene stranke, da je ravnanje tožnice neskrbno zato, ker je bila tožena stranka v zamudi že od 1.5.2005 dalje. Ravno toženka je bila namreč tista, ki je po prvotni zamudi sama določila in tožnici sporočila kot nov rok predaje 15.10.2005. Glede na to, da je toženka strokovnjak za investiranje v stanovanjsko gradnjo, je nesprejemljivo, da se njene stranke ne bi mogle zanašati na njene izjave v pravnem prometu. Prav tako bi se morala tožena stranka kot strokovnjak primerno odzvati na dopis tožnice z dne 9.9.2005 oziroma bi morala tožnico o novem odmiku roka obvestiti že, ko je izvedela, da novi rok ne bo spoštovan. Tega ni storila in je s takšno opustitvijo dolžne skrbnosti odločilno prispevala k zmotnemu prepričanju tožnice, da bo rok spoštovan.

Toženka se sklicuje tudi na časovno dinamiko pridobitve tehničnega in uporabnega dovoljenja in navaja, da primopredaja ne bi mogla biti opravljena niti v primeru, da bi bilo stanovanje gradbeno dokončano že konec avgusta. Ker je tožnica izpovedala, da stanovanje do konca avgusta še ni bilo dokončano, toženka meni, da tožnica ni imela nobene podlage za sklep, da bi lahko prišlo do primopredaje 15.10.2005. Kot izhaja iz obrazložitve zgoraj, poleg dejstva, da ji je prav toženka sporočila novi rok, je sama toženka o novi zamudi ni obvestila (čeprav je zanjo vedela od avgusta dalje) niti ji ni odgovorila na njen dopis z dne 9.9.2005. Potek konkretnega upravnega postopka ni splošno znano dejstvo, ki ga ni treba posebej dokazovati. Prav tako pa toženka tekom postopka niti ni zatrjevala, da je tožnico seznanjala s potekom pridobitve uporabnega dovoljenja. Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno ocenilo pomen in vlogo pridobivanja uporabnega dovoljenja v konkretni zadevi. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe na strani 4 in 5, v skladu s pogodbo med tožnico in toženko, trajanje upravnega postopka za pridobitev uporabnega dovoljenja nima vpliva na zamudo toženke, potem ko slednja vloži pravočasno in popolno vlogo. Ker je toženka vložila popolno vlogo šele konec decembra 2005, zamuda roka 15.10.2005 ni posledica tega, da upravni organ ne bi izdal uporabnega dovoljenja v zakonsko določenem roku (uporabno dovoljenje je bilo izdano v roku šestih dni po vložitvi popolne vloge), temveč je bil razlog za zamudo v sferi tožene stranke vsaj do vložitve popolne vloge za uporabno dovoljenje, tedaj pa je pogodbena kazen tožnice po pogodbi z zakoncema B. že dosegla maksimalno višino.

Tožnica torej, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, ni imela razloga dvomiti v to, da bo naknadno sporočen rok s strani toženke, spoštovan, zato ji ni mogoče očitati, da je delovala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ, ko se je konec avgusta 2005 zavezala prodati svoje staro stanovanje zakoncema B. Tožena stranka v pritožbi večkrat omenja, da se ne more znebiti občutka, da gre v konkretni zadevi za pravni konstrukt, s katerim tožeča stranka skuša priti do vtoževane odškodnine. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pripominja, da sodišče na podlagi občutkov pravdnih strank ne more odločati in je vezano na ustrezno postavljene trditve in dokaze. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe je tožeča stranka vtoževano škodo dokazala s sodno poravnavo, po kateri je morala zakoncema B. izplačati 53.413,45 EUR. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, da je tožnica z nadaljnjim bivanjem v starem stanovanju do maja 2006, to se pravi še po izročitvi novega stanovanja 3.3.2006, skušala doseči znižanje pogodbene kazni, kar ji je tudi uspelo. Tožnica je namreč s sodno poravnavo z zakoncema B. pogodbeno kazen iz zneska 117.676,51 EUR znižala na 53.413,45 EUR. Pritožbeno sodišče pa v celoti pritrjuje sodišču prve stopnje, da toženka ni navedla okoliščin, ki bi mogle vplivati na odločitev, da je bila dejansko plačana pogodbena kazen po sodni poravnavi nesorazmerno visoka (str. 9 izpodbijane sodbe). Kot rečeno pa toženka v tej zadevi ni postavila ustreznih trditev in predložila dokazov, s katerimi bi dokazala goljufijo oziroma poskus goljufije, na kar v bistvu namiguje s svojimi trditvami o občutku, da gre za pravni konstrukt. Za odločitev v tej zadevi vprašanje, ali je tožnica sklenila dober posel s prodajo starega stanovanja ali ne in ali je bila prodaja starega stanovanja potrebna za poplačilo pogodbe s toženko o nakupu novega stanovanja, ni bistveno. Bistvena pa je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zaradi kršitve pogodbe s strani toženke tožnici nastala škoda, ki je bila za toženko objektivno predvidljiva in katero je tožnica dokazala.

Tožena stranka v pritožbi izpostavlja, da niti v trenutku sklenitve pogodbe niti v trenutku kršitve pogodbe, ni mogla objektivno predvideti, da bo tožnica prodala svoje staro stanovanje in dogovorila tako visoko pogodbeno kazen. Toženka je imela dolžnost, tako pred prejemom dopisa z dne 9.9.2005 kot tudi po prejemu tega dopisa, da tožnico, v skladu z načelom vestnosti in poštenja iz 5. člena in načelom skrbnosti iz 6. člena OZ, obvesti, da do izročitve ne bo prišlo 15.10.2005. Toženka je bila po prejemu dopisa z dne 9.9.2005 seznanjena z vsemi okoliščinami, na podlagi katerih bi lahko objektivno predvidela natančno višino škode za vsak dan zamude, pa se kljub temu ni držala dogovorjenega roka 15.10.2005 in je popolno vlogo za pridobitev upravnega dovoljenja vložila šele konec decembra 2005. Toženka je torej vedela, da bo prišlo do škode, pa tega ni preprečila, čeprav je bila to dolžna storiti in bi to lahko storila tudi po 9.9.2005 s tem, da bi tožnico pravočasno obvestila, da se dogovorjenega roka ne bo držala. Nasprotno pa je tožnica storila prav vse, da bi se prepričala ali bo rok 15.10.2005 spoštovan, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tudi v primeru, da se ravnanje toženke pravno ne opredeli kot huda malomarnost po 2. odstavku 243. člena OZ, je šteti, da je toženka ob navedeni kršitvi pogodbe mogla predvideti obseg škode glede na dejstva, ki so ji bila znana od tožničinega dopisa z dne 9.9.2005. Prvi odstavek 243. člena OZ namreč ne določa, da ima pogodbi zvesta stranka pravico do odškodnine samo v obsegu navadne škode in izgubljenega dobička, ki bi ju stranka, ki je prekršila pogodbo, morala pričakovati ob sklenitvi pogodbe kot možni posledici kršitve pogodbe glede na dejstva, ki so ji bila takrat znana ali bi ji morala biti znana, temveč kot kritični trenutek določa objektivno predvidljivost škode ob kršitvi pogodbe. Ker bi toženka lahko nastanek škode preprečila tudi po 9.9.2005 in je z opustitvijo skrbnosti in z neizpolnitvijo svoje obveznosti do 15.10.2005 kršila pogodbo tako pred 9.9.2005 kot tudi po 9.9.2005, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila nastala škoda za toženko ob kršitvi pogodbe objektivno predvidljiva. Posledično je prav tako pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je za nastanek vtoževane škode odgovorna prav tožena stranka.

Glede višine toženka v svoji pritožbi navaja, da tožnica ni storila vseh razumnih ukrepov, da bi preprečila oziroma zmanjšala škodo, kar ji nalaga četrti odstavek 243. člena OZ. Toženka namreč meni, da bi lahko tožnica svoje staro stanovanje izročila zakoncema B. v skladu s pogodbo, ki jo je podpisala z njima, sama pa bi si najela drugo primerno, enako veliko in kvalitetno stanovanje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženka v tem delu ponavlja trditve iz postopka na prvi stopnji, katere je utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje (str. 9 izpodbijane sodbe). V svoji pritožbi toženka ne ponudi dodatnih argumentov, ki bi omajali zaključke sodišča prve stopnje. Slednje je v podkrepitev svoje odločitve navedlo, da ni razumno zahtevati, da bi se tožnica z dvema otrokoma, pri čemer je bil en otrok star manj kot leto dni, za čas dveh mesecev in pol preselila v drugo stanovanje. Prepričljivi so tudi nadaljnji argumenti sodišča prve stopnje, namreč, da tudi iskanje najemnega stanovanja zahteva določen čas, toženka pa je tožnico šele 15.10.2005 obvestila, da rok ne bo spoštovan in ji pri tem tudi sama ni ponudila take rešitve, čeprav je od prejema dopisa z dne 9.9.2005 vedela, do kakšne škode lahko pride. Pavšalne, nedokazane in prepozne pa so pritožbene navedbe, da vsa plačana pogodbena kazen ne pomeni škode tožeče stranke, ampak pomeni škodo tožeče stranke šele plačilo tiste pogodbene kazni, ki je presegla pogodbeno kazen, ki jo je tožena stranka plačala tožeči stranki in za tisti znesek, ki je kupnino za stanovanje tožeče stranke znižala pod normalno tržno vrednost. Neutemeljena sta tudi postopkovna pritožbena očitka o prekluziji dokaznih predlogov tožeče stranke iz vloge z dne 12.10.2007 ter nedopustno sklicevanje na listino tožene stranke z dne 5.5.2005. Glede prekluzije je že sodišče prve stopnje obrazložilo, da navedbe in dokazi v tožničini vlogi z dne 12.10.2007 predstavljajo odgovor na toženkine navedbe v vlogi, vloženi en dan pred prvim narokom, ki je bila tožnici vročena na prvem naroku s petnajstdnevnim rokom za odgovor. Toženka pa v svoji pritožbi zgolj pavšalno ugovarja prekluzijo in ne konkretizira, za katere dokaze meni, da so bili podani prepozno (in katere navedbe ne predstavljajo odgovora na njeno vlogo). Kar se tiče upoštevanja listine tožene stranke z dne 5.5.2005, pa vsebina in obstoj te listine med pravdnima strankama tekom postopka ni bila sporna in zato dejstvo, da sodišče navedene listine ni povzelo v dokaznem sklepu, pomeni kvečjemu relativno oz. nebistveno postopkovno kršitev, ki ni vplivala na zakonitost in pravilnost končne odločbe. Kot namreč izhaja že iz obrazložitve zgoraj, med pravdnima strankama ni bilo sporno oziroma prerekano, da je bil novi datum za izročitev stanovanja, ki je bil določen s strani tožene stranke v dopisu z dne 5.5.2005, 15.10.2005. Razlogi, zaradi katerih je bila pritožba vložena, torej niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških je zajeta v zavrnilnem delu izreka te sodbe in temelji na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 165. člena ZPP.