Jedro

Glede na namen sklenitve in glede vsebine pogodbe med pokojnim očetom in toženko, je bila sklenjena pogodba o preužitku, ki je po svoji naravi dvostranska, odplačna in ima elemente tveganosti, kar ji daje značaj aleatornosti pogodbe. Prav slednje pomeni, da gre pri takšni pogodbi za popolnoma odplačno pogodbo, ne glede na to, kakšna je oziroma bo dejansko dosežena vrednost preživljanja, ki je odvisna izključno od negotovega dejstva - dosežene starosti preživljanca. Obveznost dosmrtnega preživljanja in druge obveznosti preužitkarskega zavezanca imajo namreč tudi subjektiven pomen oziroma vrednost za izročevalca, zato zanj ni pomembno (ali vsaj ne prvenstveno) trajanje njenega izvrševanja, ki je vedno odvisno od življenjske dobe.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v drugem odstavku tako primarnega kot tudi podrejenega tožbenega zahtevka (glede ugotovitve, da spadajo v zapuščino po pokojnem I.D. njegovi gotovinski prihranki na deviznih hranilnih knjižicah Raiffeisen Bank Lipnica, Avstrija, št. računa 40.408.809 ... in pri Raiffeisen Bank v Strassu, Avstrija, št. računa 31.018.146 ...) in v odločitvi o pravdnih stroških (izrek sodbe pod III) razveljavi in se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem obsegu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje kot neutemeljen zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je pogodba o preužitku, ki sta jo 4. 6. 2002 sklenila I.D. (v nadaljevanju pokojni oče) kot preužitkar in tožena stranka V.K. (v nadaljevanju toženka) kot prevzemnica, s katero je pokojni oče izročil toženki nepremičnine pripisane k vl. št. 176 in 71 k.o. X, 203, 10, 52 in 195 k.o. Y ter 76, 18, 105 k.o. Z ter odškodnino oziroma vrednotnice, ki pokojnemu očetu pripadajo kot denacionalizacijskemu upravičencu v denacionalizacijskem postopku pri Upravni enoti Pesnica, oddelku za gospodarstvo in plan pod št. 321 – 9/92-08, neveljavna in da to premoženje spada v zapuščino po pokojnem očetu. Zavrnilo je tudi nadaljnji del primarnega zahtevka na ugotovitev, da spadajo v zapuščino po pokojnem očetu njegovi gotovinski prihranki na deviznih hranilnih knjižicah Raiffeisen Bank Lipnica, Avstrija št. računa 40.408.809 ... s saldom 214.046,06 EUR s pripadajočimi obrestmi in pri Raiffeisen Bank v Strassu, Avstrija, št. računa 31.018.146 ... s saldom 64.639,42 EUR s pripadajočimi obrestmi in zahtevek na povrnitev pravdnih stroškov. Zavrnilo pa je tudi podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da predstavljajo nepremičnine in odškodnina oziroma vrednotnice iz naslova odškodnine v denacionalizacijskem postopku, kar vse je pokojni oče kot preužitkar izročil toženki kot prevzemnici, darilo toženki ter v podrednem zahtevku povsem enak zahtevek, kot ga je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) postavila v primarnem tožbenem zahtevku glede ugotovitve, da spadajo v zapuščino po pokojnem očetu njegovi gotovinski prihranki na dveh deviznih hranilnih knjižicah v Avstriji. Glede na uspeh v pravdi je tožniku naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženki v znesku 4.188,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

2. Proti citirani sodbi je tožnik po svoji pooblaščenki vložil pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in se v pritožbenem predlogu zavzema za razveljavitev (pravilno spremembo) izpodbijane sodbe ter ugoditev primarnemu ali podrejenemu tožbenemu zahtevku in naložitev povrnitve pravdnih stroškov skupaj s pritožbenimi stroški oziroma podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

3. V vloženem odgovoru na pritožbo se toženka zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba je delno utemeljena, glede odločitve vsebovane tako v primarnemu kot podrejenemu zahtevku o denarnih sredstvih pokojnega očeta na dveh hranilnih knjižicah pri Raiffeisen Bank v Avstriji, sicer je neutemeljena.

5. Po pregledu in preizkusu zadeve, tako v smeri očitanih pritožbenih razlogov, kot tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje (razen v razveljavljenem obsegu) pravilna in je pritožbena izvajanja ne morejo omajati. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da je glede na namen sklenitve in glede vsebine pogodbe med pokojnim očetom in toženko bila sklenjena pogodba o preužitku, ki je po svoji naravi dvostranska, odplačna in kar je v obravnavani zadevi bistveno, da ima elemente tveganosti, kar ji daje značaj aleatornosti pogodbe. Prav slednje pomeni, da gre pri takšni pogodbi za popolnoma odplačno pogodbo, ne glede na to, kakšna je oziroma bo dejansko dosežena vrednost preživljanja, ki je odvisna izključno od negotovega dejstva - dosežene starosti preživljanca. Obveznost dosmrtnega preživljanja ter druge obveznosti preužitkarskega zavezanca imajo namreč tudi subjektiven pomen oziroma vrednost za izročevalca, zato zanj ni pomembno ali vsaj ne prvenstveno trajanje njenega izvrševanja, ki je vedno odvisno od trajanja njegovega življenja. Prav zato je izključena možnost uporabe pravil o enaki vrednosti izpolnitev v času sklenitve pogodbe; po drugi strani pa bi bil prevzemnik v nasprotnem primeru vselej izpostavljen tveganju, da zaradi neizpolnjene enake vrednosti njegove protidajatve izročene vrednosti ne bi dosegle, s tem pa bi bil izpostavljen grožnji uveljavitve dednopravnih zahtevkov ostalih dedičev, čigar dedni deleži bi bili prikrajšani (1). Ravno zato je pri takšnih pogodbah po volji pogodbenih strank izključena uporaba obligacijskih institutov enake vrednost dajatev in tudi neopravičene pridobitve, na takšno pogodbeno voljo pa so vezani tudi tisti pravni nasledniki izročevalcev, ki bi jim lahko pripadal nujni delež po zapustniku. Prav zato v obravnavanem primeru ni pomembno, v kolikšnem času oziroma da je v kratkem času po sklenitvi pogodbe preživljanec umrl, kot tudi ne, da je v tem času lahko sam skrbel zase, posebej še glede na zapis v preužitkarski pogodbi, da prevzemnica – toženka „že dvajset let skrbi zanj, s tem, da je s časom obseg oskrbe vedno večji“, saj je bistveni nagib za izročitev premoženja bil, ne le v bodočem delu, temveč v obsežnem in dolgoletnem toženkinem preteklem delu na kmetiji oziroma oskrbi izročevalca, zaradi česar je darilni nagib povsem izključen. Sodišče prve stopnje je zato povsem pravilno sporno pogodbo presojalo glede na izraženo voljo pogodbenih strank ob sklepanju pogodbe, ko njene pravne narave kasneje ni mogoče spreminjati mimo izjavljenih volj strank. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno zaključilo, da tudi sicer ni mogoče natančno matematično izračunati medsebojnih dajatev, ravno zaradi aleatornega značaja pogodbe, saj je pri tem treba razen navedenega upoštevati tudi subjektivno vrednost prevzemnikovih obveznosti, ki je lahko za preužitkarja večja od njihove računske vrednosti, kar je prav tako podano tudi v obravnavanem primeru, zato morebitne neodplačnosti takšne aleatorne pogodbe ni mogoče ugotavljati s primerjavo vrednosti izročenega premoženja in vrednostjo prevzemnikovih izpolnitev, kot to želi prikazati pritožba.

6. Ker je pri pogodbi o preužitku po volji pogodbenih strank izključena uporaba obligacijskih institutov enakovrednosti dajatev in neupravičene pridobitve in ker so na takšno pogodbeno voljo vezani tudi pravni nasledniki izročevalcev, ki bi jim lahko pripadel nujni delež po zapustniku, je sodišče prve stopnje sicer povsem neutemeljeno zadevo presojalo po določbi prvega odstavka 118. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), kot tudi v obsegu ugotavljanja izločitve premoženja iz zapuščine po določbi 32. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), vendar to ni vplivalo na sprejeto in izpodbijano odločitev. V preostalem obsegu so razlogi izpodbijane sodbe pravilni ter jih pritožbeno sodišče, ker sodišče prve stopnje pri svojem delu tudi ni storilo ne očitanih (te niso konkretizirane) in ne po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb procesnega prava, sprejema in glede na pritožbena izvajanja izrecno še dodaja:

7. Prav ima pritožba, da je tožnik v tožbi navedel kot vrednost spornega predmeta znesek 50.075,11 EUR in da se sodišče v skladu s tretjim odstavkom 44. člena ZPP na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari ni prepričalo o pravilnosti navedene vrednosti in da stranke med postopkom ne morejo spreminjati sporne vrednosti, v kolikor je od te odvisna pravica do revizije, ki je v obravnavanem primeru podana tudi glede na v tožbi zatrjevano sporno vrednost, vendar vse navedeno, ko je sodišče sledilo strankama o določitvi nove sporne vrednosti, ni vplivalo na samo sprejeto odločitev.

8. Res je v razlogih izpodbijane sodbe pod točko 8 zapisalo, da je bistveno v obravnavani zadevi le, če obstoji nesorazmeje med tem, kar je toženka prejela na podlagi pogodbe o preužitku in tem, kar je dala oziroma ali je izročeno premoženje šteti kot darilo, kot tudi, da je zapustnik v oporoki z dne 14. 6. 2002 in kasneje še v pogodbi o preužitku jasno navedel, da izroča premoženje hčerki – toženki, katero je hkrati zavezal, da mora tožniku izplačati na račun njegovega dednega deleža 20,000.000,00 SIT, kar znaša preračunano v evre po centralnem paritetnem tečaju 834.458,52 EUR (pravilno 83.458,52 EUR), na kolikor da je očitno zapustnik ocenil nujni delež tožnika, da pa je tekom tega postopka sodišče kot nesporno ugotovilo, da tožniku ta znesek ni bil izplačan. Slednje je sicer res, saj tožnik tega denarja prej še od pokojnega očeta in kasneje od toženke niti v ponujenih višjih zneskih ni želel sprejeti, vendar glede na izpodbijano odločitev, ki ohranja pogodbo o preužitku v veljavi, ta obveznost toženke še vedno obstoji. Glede razlogov o obstoju nesorazmernosti dajatev pa pritožbeno sodišče pripominja, da sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku (tudi z izvedencem kmetijske stroke) ni ugotovilo očitnega nesorazmerja med vrednostjo danega in nasprotno dajatvijo, kar bi sicer morebiti nakazovalo tudi na drugačno voljo pogodbenih strank in drugačen značaj pogodbe, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje.

9. Povsem neutemeljen je tudi nadaljnji pritožbeni očitek, da bi bilo potrebno ovrednotiti tudi delo pokojnega očeta, ko pri tem ne pojasni v čem in zakaj, kot tudi nadaljnji pritožbeni očitek, da je treba upoštevati delo toženke od sklenitve pogodbe naprej do smrti očeta, ker da zaradi predpisane obličnosti pogodbe o preužitku – to je notarski zapis, pred zapisom takšne pogodbe ta ni obstajala. V sporni pogodbi je namreč jasna določba, da „se pogodba sklepa sedaj, čeprav dejansko hčerka V.K. že dalj časa – dvajset let skrbi zanj.“ Razlogi iz izpodbijane sodbe so zato glede teh zaključkov pravilni.

10. Da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zadevo presojalo po določilu 118. člena OZ, kar pa ni vplivalo na sprejeto odločitev, je že navedeno. Glede na nadaljnjo pritožbeno trditev, da dejstva, ali je šlo vsaj za (delno) neodplačno pogodbo, ni mogoče ugotavljati samo s primerjavo vrednosti izročenega premoženja in vrednostjo prevzemnikovih izpolnitev, pač pa tudi z ugotavljanjem volje in namena pogodbenih strank, pritožbeno sodišče le ugotavlja, da prav ta namen in voljo pogodbenih strank je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi tudi ugotavljalo in upoštevalo. Iz pogodbe o preužitku izhaja sicer namen preužitkarja, da naj tožnik dobi izplačano iz naslova dednega odpravka takrat 20,000.000,00 SIT, kar, kot je že navedeno, tožniku še vedno gre, zato ni utemeljen nadaljnji pritožbeni očitek, da namen pokojnega očeta ni bil, da toženka dobi vse, tožnik pa ostane brez vsega, kar da naj bi bilo po izdaji izpodbijane sodbe.

11. Pravilno nadalje zatrjuje pritožba, da ima obveznost dosmrtnega preživljanja ter druge obveznosti preužitkarskega zavezanca tudi subjektiven pomen oziroma vrednost za izročevalca, zaradi česar da je izključena možnost uporabe pravil o enaki vrednosti izpolnitev v času sklenitve pogodbe in s tem uporabe 118. člena OZ, kar je pritožbeno sodišče že obrazložilo.

12. Preostala pritožbena izvajanja, ki se nanašajo na toženkino delo na kmetiji, na delo njenega brata I.D., da sodišče prve stopnje ni upoštevalo enoletnega dela tožnika na kmetiji in občasno dela tudi v času, ko je bil zaposlen in da je sodišče vrednosti dela toženke in njenega brata I. upoštevalo v bruto vrednosti in ne neto (slednje tožnik ni pravočasno izpodbijal v postopku na prvi stopnji in je zato ta trditev v nasprotju z določbo 337. člena ZPP), za samo sprejeto odločitev glede na značaj in vsebino pogodbe ni odločujočega pomena. Prav tako ni moč pritrditi nadaljnji pritožbeni graji, da pri oceni vrednosti kmetije na okoli 850.000,00 EUR ostaja nepojasnjeno, kaj je podlaga za zaključek, da je bila pogodba v celoti odplačna. Sodišče prve stopnje je namreč povsem pravilno pojasnilo naravo in značaj sporne pogodbe, pri čemer je upoštevalo tudi subjektivni odnos in pomen sklenitve takšne pogodbe, tako za pokojnega očeta, kot tudi toženko.

13. Pritrditi pa je sicer pavšalnemu pritožbenemu očitku o graji zavrnitve tako primarnega kot tudi podrejenega zahtevka glede ugotovitev, da sredstva na dveh hranilnih vlogah pri Raiffeisen Bank v Avstriji ne spadajo v zapuščino. Pritožbeno sodišče pri tem ugotavlja, da izpodbijana sodba o tem nima nobenih razlogov. Razlogi glede denarnih sredstev v tujini se nanašajo namreč na morebitna druga denarna sredstva in druge vloge, ki naj bi jih imel pokojni oče v tujini, medtem ko med pravdnima strankama ni sporno, da je pokojnik razpolagal z dvema hranilnima knjižicama pri že navedeni banki v Lipnici in Strassu. Tega dejstva toženka v odgovoru na tožbo niti ni prerekala. Ker izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov, zakaj je v obsegu zahtevka glede dveh hranilnih knjig sodišče prve stopnje zavrnilo tako primarni, kot podrejeni tožbeni zahtevek, ki sta povsem identična, pritožbeno sodišče te izpodbijane odločitve ni moglo preizkusiti. Navedeno pomeni bistveno kršitev določb procesnega prava iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in iz tega razloga je pritožbeno sodišče v tem obsegu sledilo utemeljeni pritožbi in je izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj samo glede na naravo kršitve, te ni moglo odpraviti – 354. člen ZPP.

14. V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje – 353. člen ZPP.

15. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje obravnavati tožbeni zahtevek glede dveh hranilnih vlog pokojnega očeta pri banki v Avstriji, ob upoštevanju trditvene in ugovorne podlage pravdnih strank ter o tem delu zahtevka znova odločiti.

16. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.

17. Pritožbeno sodišče v delu razveljavitve sodbe ni sledilo predlogu pritožbe, da se nova glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom (356. člen ZPP), saj za to niso podani utemeljeni razlogi.

op. št. (1): Glej sodno prakso: sodba VS RS opr. št. 791/2008, sodbe Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 2091/2007, II Cp 708/2009 ter I Cp 1610/2009 in druge.