Jedro

Pravno napačen je pristop, da se po smrti preužitkarja, ko postane jasen obseg obveznosti pogodbenih strank, na zahtevo nujnih dedičev opravi obračun in se morebitna presegajoča vrednost obravnava kot darilo.

Zahtevek za razveljavitev pogodbe zaradi zatrjevane nesorazmernosti po materialnem pravu ne more biti utemeljen; nemoralnosti nagiba pogodbenih strank oziroma navideznosti pogodbe, katere pravna posledica je ničnost posla, pa tožnik ni zatrjeval.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (med drugim) zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je pogodba o preužitku z dne 4. 6. 2002, sklenjena med pok. I. D. kot preužitkarjem in toženko kot prevzemnico, s katero je pok. I. D. izročil toženki nepremičnine, pripisane vložni št. ..., ter odškodnina oziroma vrednotnice, ki pok. I. D. pripadajo kot denacionalizacijskemu upravičencu, neveljavna, in da to premoženje spada v zapuščino po pok. I. D. (prvi odstavek I. točke izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da predstavljajo prej navedene nepremičnine in odškodnina oziroma vrednotnice, kar vse je pok. I. D. kot preužitkar izročil toženki kot prevzemnici, darilo toženki (prvi odstavek II. točke izreka).

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo (v delu zoper prvi odstavek I. točke in prvi odstavek II. točke izreka prvostopenjske sodbe) zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Ne sprejema zaključka sodišč prve in druge stopnje, da je izpodbijana pogodba o preužitku (v nadaljevanju pogodba) v celoti odplačna. Prvostopenjsko sodišče je namreč prispevek toženke v obdobju 20 let pred sklenitvijo pogodbe ocenilo na 275.270,40 EUR, od prevzema kmetije do očetove smrti pa na 142.796,52 EUR, medtem ko je kmetija, ki jo je prejela, vredna 846.760,00 EUR (kar je nekajkrat več od vloženega dela). Na delno darilno naravo pogodbe kaže tudi, da je pokojni oče tožniku izgovoril v pogodbi denarno izplačilo od toženke. Meni, da bi moralo sodišče upoštevati le toženkino delo od sklenitve pogodbe naprej, na pa delo prej. Zatrjuje tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodiščema očita, da nista pojasnili, kako sta prišli do zaključka, da je sporna pogodba v celoti odplačna. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku (v izpodbijanem delu) v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne drugemu sodniku v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Za pogodbo o preužitku je značilno, da je aleatorna. To pomeni, da korist oziroma breme pogodbenih strank v trenutku sklenitve pogodbe nista določljiva. Pri aleatornih pogodbah je namreč tveganje del pogodbene podlage. Stranki ne moreta vedeti, kolikšne bodo medsebojne obveznosti, saj je to odvisno od tega, kako hudo bo preživljanec bolan in obnemogel in koliko časa bo treba zanj skrbeti. Zato je pravno napačen pristop (ki ga ponuja revident), da se po smrti preužitkarja, ko postane jasen obseg obveznosti pogodbenih strank, na zahtevo nujnih dedičev opravi obračun in se morebitna presegajoča vrednost obravnava kot darilo(1). Pač pa nujni dedič lahko uveljavlja, da je sklenjena pogodba nična, ker je navidezna, sklenjena zato, da se ga izloči iz dedovanja, in da gre v resnici za prikrito darilo (50. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Ničnost pogodbe lahko nujni dedič utemeljuje tudi z nedopustno podlago zaradi nemoralnega nagiba obeh pogodbenikov (39. člen OZ). Za presojo o tem, kakšen je bil resnični namen strank, pa je pomembno, ali je bila ocena koristi in obveznosti določljiva ob sklenitvi pogodbe, in če je bila določljiva, ali je šlo že ob sklenitvi pogodbe za očitno nesorazmerje med pridobljeno koristjo in prevzeto obveznostjo. Vrhovno sodišče je že večkrat odločilo, da zgolj odsotnost aleatornosti ni razlog za ničnost pogodbe(2). Tudi v primeru, ko je preužitkar ob sklenitvi pogodbe na smrt bolan in je njegova smrt pričakovana, prav tako pa je pričakovan tudi obseg prevzete skrbi, je lahko za preužitkarja oskrba s strani osebe, ki mu je blizu, vredna toliko ali več od izročenega premoženja. Pravilno je zato stališče pritožbenega sodišča, da obračunski pristop ne pride v poštev, saj te pogodbe ni mogoče presojati po načelu enake vrednosti dajatev (8. člen OZ).

7. V obravnavani zadevi sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da sta se pok. I. D. (oče pravdnih strank) kot preužitkar in toženka kot prevzemnica 14. 6. 2002 dogovorila, da ji oče izroči vso nepremično in premično premoženje, ki ga ima v trenutku sklepanja pogodbe v lasti, vključno z odškodnino iz denacionalizacije in denarna sredstva, toženka pa se je zavezala skrbeti za očeta do njegove smrti, mu nuditi dosmrtno brezplačno stanovanje in hrano z vsem ostalim, kar je potrebno za normalno življenje, po smrti pa s krajevno običajnim pogrebom. Hkrati je preužitkar podal enostransko izjavo, da je toženka že 20 let delala na njegovem posestvu, med tem ko tožnik ni delal, bil pa je tudi že dedno odpravljen. Tožniku je izgovoril še 20 milijonov SIT, ki mu bodo izplačani v dveh letih od sklenitve te pogodbe. Ker je bilo torej ugotovljeno, da je bil bistven nagib za izročitev premoženja toženki ne le v bodočem delu(3), temveč v obsežnem in dolgoletnem toženkinem preteklem delu na kmetiji oz. oskrbi preužitkarja, zaradi česar je darilni nagib povsem izključen, je odločitev sodišč o zavrnitvi podrednega tožbenega zahtevka (v izpodbijanem delu) materialnopravno pravilna.

8. Glede primarnega tožbenega zahtevka za ugotovitev neveljavnosti pogodbe (ki je mimogrede povedano splošni pojem za neučinkovanje pogodbe in ga je OZ razdelil v dve obliki – ničnost in izpodbojnost) pa velja pojasniti, da zahtevek za razveljavitev pogodbe zaradi zatrjevane nesorazmernosti po materialnem pravu ne more biti utemeljen; nemoralnosti nagiba pogodbenih strank oziroma navideznosti pogodbe, katere pravna posledica je ničnost posla, pa tožnik ni zatrjeval. Zato je tudi odločitev o zavrnitvi primarnega zahtevka (v izpodbijanem delu) materialnopravno pravilna.

9. Bistvena in nosilna značilnost zatrjevane kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Ker je sodbi sodišč prve in druge stopnje vsekakor mogoče preizkusiti, očitana procesna kršitev ni podana.

10. Glede na navedeno je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tudi njegov zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj zadevo II Ips 192/2007. Op. št. (2): Primerjaj zadevi II Ips 381/2006 in II Ips 175/2007. Op. št. (3): Preužitkar je umrl 10. 5. 2004.