Jedro

V konkretnem primeru je tožnica predlagala je obnovo inšpekcijskega postopka na podlagi 9. točka 260 člena ZUP, ki se je končal s sklepom o ustavitvi postopka. S sklepom o ustavitvi postopka ne more biti poseženo v tožničine pravice, saj se z njim ne odloča o nobenih pravicah in dolžnostih.

U

veljavljanje obnovitvenega razloga iz 9. točke 260. člena ZUP je mogoče le v predpisanem roku. Iz četrtega odstavku 263. člena ZUP izhaja, da se po preteku treh let od dokončnosti odločb obnova ne more več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti. Tožničin predlog za obnovo postopka, ki ga je prvostopenjski organ prejel 10. 12. 2010 in ki se nanaša na sklep o ustavitvi postopka z dne 13. 3. 1998, v navedenem roku ni bil podan. To pa so razlogi, zaradi katerih je izpodbijani sklep pravilen in zakonit.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel predlog tožnice za obnovo postopka. Iz obrazložitve izhaja, da je bil zoper A.A. voden inšpekcijski postopek, v katerem je bila obravnavana gradnja stavbe na zemljišču s parcelno številko 1900 k. o. …. Z dopisom z dne 9. 1. 2010 je gradbeni inšpektor Okrajnemu sodišču v Novi Gorici predlagal, da v zemljiški knjigi pri navedeni parceli izbriše zaznambo prepovedi, kar je sodišče storilo s sklepom Dn. št. 5282/2010 z dne 12. 11. 2010. Tožnica v svoji vlogi nasprotuje izbrisu zaznambe iz zemljiške knjige in zahteva obnovo postopka, ki je bil podlaga za izbris. Prvostopenjski organ se sklicuje na 260. do 272. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se nanaša na obnovo postopka. Iz 261. člena ZUP izhaja, da lahko predlaga obnovo postopka stranka; organ, ki je izdal odločbo, na katero se obnovitveni razlog nanaša, pa lahko začne obnovo postopka po uradni dolžnosti. Prvostopenjski organ ugotavlja, da obnova postopka sploh ni dovoljena, saj se postopek ni končal z odločbo. Glede na določbe prvega odstavka 261. člena ZUP pa tožnica tudi ni upravičena podati predlog za obnovo postopka. Skladno z drugim odstavkom 267. člena ZUP je zato prvostopenjski organ tožničin predlog za obnovo postopka zavrgel. Tožničino pritožbo zoper navedeno odločbo je zavrnilo Ministrstvo za infrastrukturo in prostor kot drugostopenjski organ. Drugostopenjski organ se strinja z zaključkom prvostopenjskega organa, da v konkretni zadevi obnova postopka ni dovoljena ter da je ni zahtevala upravičena oseba, saj tožnica ni imela statusa stranke v inšpekcijskem postopku. Dodaja še, da tožnica tudi ne more zahtevati obnove postopka po 9. točki 260. člena ZUP, ker je zakonski rok za obnovo že potekel. Tožnica se z navedenim sklepom ne strinja in ga v tožbi izpodbija. Predlaga tudi razveljavitev sklepa z dne 13. 3. 1998, s katerim je bil izvršilni postopek ustavljen. Hkrati uveljavlja varstvo ustavnih pravic. Z izpodbijanim sklepom je bil tožnici zavrnjen vstop v izvršilni postopek, ki je bil ustavljen s sklepom z dne 13. 3. 1998. S tem ji je bila odvzeta pravica stranske udeležbe v inšpekcijskem postopku, s čimer je, ob ničnostnih razlogih iz 1., 2. in 3. točke 267. člena ZUP/86, vzpostavljeno protipravno stanje. Zato gre za kršitve ustavnih pravic do enakosti pred zakonom iz 14. člena, enakega varstva pravic iz 22. člena ter pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. V zadevah nedovoljenih gradenj ni predvideno drugo sodno varstvo, zato je izvotljena pravica do učinkovitega pravnega sredstva, ki jo zagotavljata 25. člen Ustave RS in Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), če je kršitev storila uradna oseba pri opravljanju uradne dolžnosti. Tožnica predlaga, da sodišče izpodbijana upravna akta prvostopenjskega in drugostopenjskega organa odpravi. Za lokacijsko dovoljenje, ki ima žig pravnomočnosti, pa ugotovi, da je nezakonito in ga v celoti izreče za nično, sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka z dne 13. 3. 1998 pa razveljavi ter inšpekcijskemu organu naloži izvedbo postopka ter priznanje položaja tožničine stranske udeležbe. Hkrati zahteva povrnitev upravnih in sodnih stroškov ter stroškov sodne takse.

Tožnica pojasnjuje, da je od 12. 11. 2010 dalje iz podatkov zemljiške knjige izhajalo, da nelegalni objekt ob njeni hiši ni več nedovoljena gradnja, zaradi česar je 9. 12. 2010 vložila predlog za obnovo inšpekcijskega postopka in v njem izpodbijala pravno podlago izbrisa, ki ji še ni bila znana. Njen predlog je bil zavržen. Sklicuje se na obnovitveni razlog iz 9. točke 260. člena ZUP in meni, da bi prvostopenjski organ moral predhodno ugotoviti, ali nelegalni poseg v prostor na kakršen koli način lahko vpliva na njeno nepremičnino. V nadaljevanju pojasnjuje, da niso izpolnjeni pogoji za legalizacijo navedene nedovoljene gradnje. Tožena stranka je bila z dopisom z dne 25. 5. 2010 opozorjena na novo dejstvo, da je bil žig pravnomočnosti na lokacijskem dovoljenju odtisnjen po pomoti, saj je bilo lokacijsko dovoljenje pravnomočno odpravljeno. Inšpekcijski organ bi moral postopati po 281. členu ZUP in zaradi novega dejstva izdati sklep o dovolitvi obnove postopka po uradni dolžnosti. Ker je bil na lokacijskem dovoljenju žig pravnomočnosti, čeprav je bila vložena pritožba, je odločba s svojo izvršljivostjo omogočila dejanja organov, ki so bila kazniva po Kazenskem zakoniku RS in zoper človekove pravice, zoper pravni promet in zoper uradno dolžnost in javna pooblastila. Prav tako so podani ničnostni razlogi. Ker tožnici vse do izbrisa prepovedi iz zemljiške knjige ni bil priznan pravni interes in status stranske udeležbe v postopku, tožnica zaradi nastopa novega dejstva (obvestila o pomoti glede žiga o pravnomočnosti in izbrisa zaznambe prepovedi v zemljiški knjigi) predlaga, da sodišče njeni tožbi v celoti ugodi.

Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v drugem odstavku 13. člena med drugim določa, da Upravno sodišče odloča po sodniku posamezniku, če se izpodbijajo procesni sklepi v postopku izdaje upravnega akta (2. alineja drugega odstavka 13. člena ZUS-1). Ker gre v predmetni zadevi za procesni sklep, izdan v postopku izdaje upravnega akta, so izpolnjeni pogoji iz 2. alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1, zaradi česar je sodišče odločilo po sodniku posamezniku.

Predmet presoje v navedenem upravnem sporu je sklep, s katerim je bil zavržen tožničin predlog za obnovo postopka. V tem obsegu je sodišče tudi presojalo tožničine ugovore in presodilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se strinja z razlogi prvostopenjskega in drugostopenjskega organa in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja: V predmetni zadevi tožnica uveljavlja obnovo inšpekcijskega postopka, ki je bil uveden v zadevi A.A. Zoper slednjo je bil namreč po uradni dolžnosti uveden inšpekcijski postopek za odstranitev zgrajene strojne lope brez lokacijskega dovoljenja. Navedeni postopek pa je bil nato s sklepom z dne 13. 3. 1998 ustavljen. Iz obrazložitve navedenega sklepa izhaja, da je bilo investitorici A.A. izdano lokacijsko dovoljenje za navedeno gradnjo, zaradi česar nadaljevanje postopka ni več potrebno. Posledično je bilo obveščeno Okrajno sodišče v Novi Gorici (dopis z dne 9. 11. 2010), da se na zemljišču, na katerega se nanaša navedena gradnja, v zemljiški knjigi izbriše zaznambo prepovedi, ki so bile vpisane pri navedeni nepremičnini po 76. členu Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Tožnica je zaradi izbrisa zaznamb prepovedi v zemljiški knjigi pri navedeni nepremičnini 10. 12. 2010 zahtevala obnovo postopka, v katerem je bil izdan upravni akt, ki je imel za posledico, da se je izbrisala zaznamba prepovedi v zemljiški knjigi. Predlagala je torej obnovo inšpekcijskega postopka, ki se je končal s sklepom o ustavitvi postopka.

Iz prvega odstavka 267. člena ZUP izhaja, da ko organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, prejme predlog, mora preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katere se predlog opira verjetno izkazana. Iz drugega odstavka 267. člena ZUP pa izhaja, da če pogoji iz prvega odstavka niso izpolnjeni, zavrže pristojni organ predlog s svojim sklepom. Tudi po presoji sodišča je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je tožničin predlog za obnovo postopka zavrgel. Po presoji sodišča z omenjenim sklepom o ustavitvi postopka ne more biti poseženo v tožničine pravice, saj se s sklepom o ustavitvi postopka ne odloča o nobenih pravicah in dolžnostih. Že iz tega razloga so neutemeljeni tožničini ugovori, da bi v postopku, v katerem je bil izdan sklep o ustavitvi postopka, morala sodelovati kot stranka, ter njeno sklicevanje na obnovitveni razlog iz 9. točke 260. člena ZUP (nemožnost udeležbe v postopku osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec). Pa tudi sicer je uveljavljanje obnovitvenega razloga iz 9. točke 260. člena ZUP mogoče le v predpisanem roku. Iz četrtega odstavku 263. člena ZUP izhaja, da se po preteku treh let od dokončnosti odločb obnova ne more več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti. Tožničin predlog za obnovo postopka, ki ga je prvostopenjski organ prejel 10. 12. 2010 in ki se nanaša na sklep o ustavitvi postopka z dne 13. 3. 1998, v navedenem roku ni bil podan. To pa so razlogi, zaradi katerih je izpodbijani sklep tudi po presoji sodišča pravilen in zakonit. ZUP v prvem odstavku 260. člena ZUP določa, da se lahko obnovi postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku) iz razlogov, ki jih navaja. Enaka določba izhaja tudi iz starega ZUP (prvi odstavek 249. člena ZUP/86). Postopek, katerega obnovo predlaga tožnica, se ni končal z odločbo, pač pa se je končal s sklepom. Ker postopka, ki je končan s sklepom, ni mogoče obnoviti, je to nadaljnji razlog, zaradi katerega je izpodbijani sklep pravilen, saj predlog za obnovo postopka, ki je končan s sklepom o ustavitvi postopka, ni dovoljen.

Iz vseh pojasnjenih razlogov je po presoji sodišča izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožničini ugovori pa neutemeljeni. Ker, kot že povedano, z omenjenim sklepom o ustavitvi postopka ni bilo odločeno o nobenih pravicah in dolžnostih ter zato tudi ni bilo poseženo v tožničine pravice, so neutemeljeni tožničini očitki o kršitvi pravice do sodnega varstva ter kršitvi ustavnopravnih procesnih jamstev ter kršitvi človekovih pravic. Sodišče še dodaja, da se inšpekcijski postopek vodi v javnem interesu ter da ni namenjen varstvu pravic posameznikov. Tožnica pa lahko varstvo svojih pravnih interesov uveljavlja v pravdnem postopku pred sodiščem splošne pristojnosti.

Iz pojasnjenih razlogov je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, saj je ugotovilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.