Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu.

V obravnavani zadevi gre za obnovo s sklepom o ustavitvi končanega inšpekcijskega postopka, ki ga je predlagala revidentka. Revidentkin predlog za obnovo postopka je bil zavržen iz treh razlogov, in sicer: ker ni dovoljen, ker je vložen prepozno in ker ga ni vložila upravičena oseba. Vprašanja, ki jih revidentka navaja, pa se ne nanašajo na razloge, zaradi katerih je bil predlog za obnovo postopka zavržen, ampak na učinke drugih upravnih postopkov na inšpekcijski postopek zaradi nezakonite gradnje. Ta vprašanja pa v obravnavani zadevi niso pomembna pravna vprašanja po vsebini te zadeve in tudi, glede na razloge za zavrženje predloga za obnovo postopka, na pravilno in zakonito odločitev v obravnavani zadevi ne vplivajo, zato ta vprašanja niso pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Revidentka je uveljavljala tudi odstop od sodne prakse, vendar glede vprašanj, ki niso pomembna pravna vprašanja in dodatno, glede vprašanja udeležbe stranskih udeležencev v inšpekcijskem postopku, ki pa glede na to, da njen predlog za obnovo postopka ni bil zavržen samo iz tega razloga, ampak tudi kot nedovoljen (ker je bil vložen zoper sklep) in prepozen (po poteku v četrtem odstavku 263. člena ZUP določenega objektivnega roka treh let od dokončnosti odločbe), sam zase na drugačno odločitev v obravnavani zadevi ne vpliva. Zato tudi izpolnjevanje tega uveljavljanega pogoja iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazano.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnica (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentkino tožbo zoper sklep Republike Slovenije, Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Nova Gorica, Inšpekcijske pisarne Ajdovščina, št. 356-02-05-38/95 z dne 12. 12. 2011. Z navedenim sklepom je prvostopenjski inšpekcijski organ zavrgel revidentkin predlog za obnovo inšpekcijskega postopka, ki se je vodil zoper tretjo osebo zaradi nezakonite gradnje strojne lope. Inšpekcijski postopek je bil končan s sklepom o ustavitvi inšpekcijskega postopka z dne 13. 3. 1998. Revidentka je s predlogom, vloženim dne 10. 12. 2010, predlagala obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Prvostopenjski inšpekcijski organ je predlog za obnovo postopka zavrgel, ker obnova postopka zoper sklep o ustavitvi postopka ni dovoljena in ker predloga ni vložila upravičena oseba. Tožena stranka je z odločbo, št. 0612-1/2012-4 045208 z dne 6. 7. 2012, zavrnila revidentkino pritožbo zoper izpodbijani sklep. V obrazložitvi svoje odločbe je poleg razlogov, ki jih je navedel organ prve stopnje, dodatno navedla, da je predlog za obnovo postopka vložen po izteku zakonskega roka, torej prepozno. Temu razlogu kot tudi razlogom, ki jih je za zavrženje predloga za obnovo postopka navedel prvostopenjski inšpekcijski organ, je pritrdilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revidenka uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse.

7. V okviru citirane 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 revidentka uveljavlja dovoljenost revizije zaradi pomembnega pravnega vprašanja in odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Kot pomembna pravna vprašanja navaja več vprašanj, in sicer: ali je sodišče prve stopnje presodilo vse tožbene navedbe, ki so glede na dejansko stanje obravnavane zadeve odločilnega pomena, ob dejstvu, da je z izpodbijanim sklepom univerzalni pravni naslednici prijavitelja nedovoljene gradnje onemogočeno zahtevati odpravo posledic izdanega lokacijskega dovoljenja, ki je bilo odpravljeno na pritožbo njenega pravnega prednika; kateri organ je dolžan odpraviti posledice odpravljenega lokacijskega dovoljenja; ali je mogoče v obravnavani zadevi uporabiti institut zastaranja; ali je treba odločbo o lokacijskem dovoljenju, ki je bila odpravljena, izreči za nično; ali je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da inšpekcijski postopek, ki se je končal s sklepom o ustavitvi, ni mogoče več uvesti, čeprav je bila upravna odločba, na podlagi katere je bil postopek ustavljen, odpravljena, in ali se šteje inšpekcijski postopek za končan, če obveznost ni izpolnjena in nelegalna gradnja ni legalizirana. Pri vsakem od vprašanj uveljavlja tudi odstop od sodne prakse Ustavnega, Vrhovnega in Upravnega sodišča in v ta namen navaja določbe zakonov, ki naj bi bile kršene, in številke odločb, od katerih naj bi izpodbijana odločitev odstopala. Odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča uveljavlja tudi glede vprašanja udeležbe stranskih udeležencev v inšpekcijskih postopkih in se sklicuje na odločbe Up-3/97, Up-257/03, Up-2411/06, X Ips 371/2005, III U 96/2010 in I U 892/2009. 8. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka s temi navedbami izpolnjevanja uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazala.

9. Vprašanja, ki jih namreč navaja, glede na vsebino obravnavane zadeve, niso pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 10. V obravnavani zadevi gre za obnovo s sklepom o ustavitvi končanega inšpekcijskega postopka. Revidentkin predlog za obnovo postopka je bil zavržen iz treh razlogov, in sicer: ker ni dovoljen, ker je vložen prepozno in ker ga ni vložila upravičena oseba. Vprašanja, ki jih revidentka navaja, pa se ne nanašajo na razloge, zaradi katerih je bil predlog za obnovo zavržen, ampak na učinke drugih upravnih postopkov na inšpekcijski postopek zaradi nezakonite gradnje (na presojo tožbenih ugovorov glede: zatrjevane kasnejše odprave lokacijskega dovoljenja, zastaranja inšpekcijskega postopka, ponovne uvedbe le-tega in pogojev za ustavitev inšpekcijskega postopka zaradi nezakonite gradnje). Ta vprašanja pa v obravnavani zadevi niso pomembna pravna vprašanja po vsebini te zadeve in tudi, glede na razloge za zavrženje predloga za obnovo postopka, na pravilno in zakonito odločitev v obravnavani zadevi ne vplivajo. Ker se torej vprašanja, ki jih revidentka navaja kot pomembna pravna vprašanja, ne nanašajo na vsebino obravnavane zadeve ter na pravilnost in zakonitost odločitve v obravnavani zadevi ne vplivajo, ta vprašanja niso pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 11. Revidentka tudi ni izkazala uveljavljanega odstopa od sodne prakse Ustavnega, Vrhovnega in Upravnega sodišča. V skladu s trditvenim in dokaznim bremenom, ki je na njeni strani, in v skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 269/2009, X Ips 496/2010, X Ips 410/2011, X Ips 123/2012, X Ips 187/2012, X Ips 190/2013, X Ips 38/2014 in druge), bi morala natančno in konkretno opredeliti pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve in navesti okoliščine, ki utemeljujejo njegovo pomembnost, ter nato opraviti primerjavo pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje z odločbami, s katerimi utemeljuje odstop, in zatrjevano odstopanje tudi utemelji. Tega revidentka ni storila. Poleg tega da uveljavlja odstop od sodne prakse glede vprašanj, ki niso pomembna pravna vprašanja (10. točka te obrazložitve), in dodatno, glede vprašanja udeležbe stranskih udeležencev v inšpekcijskem postopku, ki pa glede na to, da njen predlog za obnovo postopka ni bil zavržen samo iz tega razloga, ampak tudi kot nedovoljen (ker je bil vložen zoper sklep) in prepozen (po poteku v četrtem odstavku 263. člena ZUP določenega objektivnega roka treh let od dokončnosti odločbe), sam zase, na drugačno odločitev v obravnavani zadevi ne more vplivati. Zato tudi izpolnjevanja na tej podlagi uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazala.

12. Glede na obrazloženo revidentka uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije ni izkazala, zato je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

13. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).