Jedro

Tožnici je bila potem, ko ji je bila v letu 1992 na podlagi 116. člena ZPIZ/92 priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu z določenimi dejanskimi omejitvami s polnim delovnim časom, zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja v letu 2019 na podlagi 82. člena ZPIZ-2 priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z še dodatnimi dejanskimi omejitvami in s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko. Ta časovna omejitev kljub temu, da je temeljila na 82. členu ZPIZ-2, ne pomeni popolnega pretrganja s pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu iz leta 1992. Ti pravici sta res le delno enakovrstni, vendar ju je treba glede na namen drugega odstavka 121. člena ZPIZ-2G in ob upoštevanju okoliščin primera vseeno obravnavati širše in ju šteti za enakovrstni v smislu citirane določbe ZPIZ-2G.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za odpravo odločb toženca z dne 5. 6. 2020 in 5. 5. 2020, za razveljavitev dokončne odločbe toženca z dne 24. 10. 2019 o odmeri delnega nadomestila in za izplačilo usklajenega zneska odmerjenega nadomestila iz invalidskega zavarovanja, priznanega na podlagi prej pridobljenih pravic iz invalidskega zavarovanja (I. točka izreka). Odločilo je še, da tožnica krije sama svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odpravilo odločbi toženca z dne 5. 6. 202o in 5. 5. 2020 in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje (prvi odstavek I. točke izreka). Tožencu je naložilo, da mora tožnici povrniti stroške postopka v višini 615,97 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (drugi odstavek I. točke izreka). Poleg tega je tožencu naložilo, da mora tožnici povrniti tudi pritožbene stroške v višini 279,99 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

3. Vrhovno sodišče je na predlog toženca s sklepom VIII DoR 160/2022 z dne 12. 10. 2022 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali sta pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu s polnim delovnim časom iz 116. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92) in pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko, iz 82. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) enakovrstni pravici v smislu drugega odstavka 121. člena novele ZPIZ-2G.

4. Toženec v reviziji navaja, da je pritožbeno sodišče, drugače kot prvostopenjsko sodišče, svojo odločitev oprlo na drugačno razlago pogoja enakovrstnosti in na tej podlagi odločilo, da sta primerjani pravici, to je pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu z omejitvami s polnim delovnim časom, ki ju je pridobila tožnica ob nastanku invalidnosti v letu 1992 po določilih Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 in nadalj.; ZPIZ/92) in pravica do dela na drugem delovnem mestu (z dodatnimi novimi omejitvami) in krajšim delovnim časom od polnega, 4 ure dnevno, 20 ur tedensko, ki jo je tožnica pridobila ob spremembi invalidnosti v letu 2019 na podlagi 82. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/12 in nadalj.; ZPIZ-2), enakovrstni v smislu določila drugega odstavka 121. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 75/19; ZPIZ-2G), zaradi česar ima tožnica pravico do nadomestila, ki je zanjo ugodnejše. Sodišče druge stopnje je neustrezno zavzelo tako široko razlago pogoja enakovrstnosti pravice iz drugega odstavka 121. člena ZPIZ-2G, kar je privedlo do izvotlitve vsebine in izgube pomena tega zakonskega pogoja in s tem do obida zakona. Sodišče druge stopnje bi moralo ob dvomu v neustavnost zakonskega pogoja enakovrstnosti pravice prekiniti postopek in vložiti zahtevo za presojo ustavnosti. Pravica do premestitve po ZPIZ-2 je tako po vsebini kot po obsegu in učinkih v bistvenem enako urejena kot prej veljavna pravica do razporeditve oziroma premestitve na drugo delo po ZPIZ/92. Enako velja za pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega v primerjavi s prej veljavno pravico do skrajšanega delovnega časa. Obe ureditvi sta torej toliko izenačeni, da zagotavljata vsebinsko kontinuiteto posamezne pravice. Nepravilna je tudi razlaga sodišča druge stopnje, da pravica do dela na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom vsebinsko za tožnico ne predstavlja nove pravice, ampak le dopolnjuje že pridobljeno pravico do dela na drugem delovnem mestu glede na ugotovljeno poslabšanje zdravstvenega stanja. Pravica do premestitve oziroma predhodna enakovrstna pravica do razporeditve oziroma premestitve na drugo delo je v obeh zakonih urejena drugače in ožje kot pravica do dela s krajšim delovnim časom (oziroma predhodna enakovrstna pravica do dela s skrajšanim delovnim časom). V pravici do dela s krajšim delovnim časom je namreč inkorporirana tudi pravica do premestitve (enako velja za prej veljavno pravico do skrajšanega delovnega časa in inkorporirano pravico do razporeditve oziroma premestitve), saj je v obeh zakonih izrecno določeno, da se lahko prizna pravica do dela s krajšim (prej s skrajšanim) delovnim časom, ne le na svojem delu, temveč tudi na drugem delu. Tako je pojasnjeno tudi v odločbi Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 22/2010 z dne 13. 9. 2011, na katero se sklicuje tudi pritožbeno sodišče.Neutemeljen je tudi argument sodišča druge stopnje, da se s široko razlago pojma enakovrstnosti pravice zasleduje ustavnopravno skladnost 121. člena ZPIZ-2G, pri čemer se neutemeljeno sklicuje na ustavno odločbo U-I-494/18-27 z dne 7. 10. 2021. V tej odločbi je Ustavno sodišče ugotovilo neskladnost 397. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj.; ZPIZ-1) z ustavo v povezavi z odločitvijo Evropskega sodišča za človekove pravice v sodbi Krajnc proti Sloveniji iz leta 2017. S citirano ustavno odločbo ni bila ugotovljena morebitna neustavnost 121. člena ZPIZ-2G, prav tako ni bil presojan pogoj enakovrstnosti pravice, zato ta odločba ni neposredna podlaga za neupoštevanje veljavnosti drugega odstavka 121. člena ZPIZ-2G. Zakonski pogoj enakovrstnosti pravice ustavno še ni bil izpodbijan niti presojen, zato zavezuje in bi ga moralo sodišče upoštevati. Zgoraj omenjeni pravici nista enakovrstni tudi zato, ker sta v zakonu urejeni ločeno (to velja tako za ZPIZ/92 kot tudi za ZPIZ-2). Nadaljnji razlikovalni znak med pravicama sta tudi različni nadomestili, ki iz njiju izhajata. Ključen razlikovalni znak pa je tudi v njuni različni vsebinski naravi. Pri pravici do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo delo z omejitvami po 116. členu ZPIZ/92, ki se vsebinsko najbolj približa pravici do premestitve na drugo delovno mesto iz 81. člena ZPIZ-2, so bistvene vsebinske razbremenitve na delu, s katerimi lahko zavarovanec še vedno opravlja delo v polnem delovnem času. Zato je navedena pravica vedno vezana na polni delovni čas. Pri pravici do dela s krajšim delovnim časom pa je bistvena časovna razbremenitev pri delu. Potreba po teh različnih vrstah razbremenitev izhaja iz različnih dejanskih položajev (različnih zdravstvenih težav in posledično delazmožnosti, kar ugotavlja medicinska stroka). Glede na to ni moč sprejeti interpretacije sodišča druge stopnje, da pomeni pravica do krajšega delovnega časa zgolj dopolnitev pravice do premestitve.

5. Tožnica na revizijo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.; ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

8. Z odločbo z dne 14. 12. 1992 je bila tožnici zaradi invalidnosti III. kategorije zaradi bolezni na podlagi 116. člena ZPIZ/921 priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo z dejanskimi omejitvami2 in s polnim delovnim časom. Z odločbo z dne 12. 8. 2019 pa je bila tožnici, pri kateri je bila še vedno podana III. kategorija invalidnosti, zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja, na podlagi 82. člena ZPIZ-23 priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z dejanskimi omejitvami4 in s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno. V času veljavnosti prve odločbe je bilo tožnici priznano nadomestilo za čas čakanja na drugo ustrezno delo, najprej v znesku 436,86 EUR, nato pa v znesku 442,44 EUR. V času veljavnosti druge odločbe sta bili tožnici izdani novi odločbi. Z odločbo z dne 23. 10. 2019 je tožnici prenehala pravica do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu z dnem 2. 9. 2019, ker so ji bile z odločbo z dne 12. 8. 2019 priznane nove omejitve pri delu, izplačevanje tega nadomestila pa je bilo ustavljeno z dnem 23. 10. 2019. Tožnici pa je bila dne 24. 10. 2019 izdana tudi odločba o odmeri delnega nadomestila ter izplačila usklajenega zneska odmerjenega nadomestila iz invalidskega zavarovanja, priznanega na podlagi prej pridobljenih pravic iz invalidskega zavarovanja, v znesku 299,78 EUR od 3. 9. 2019 dalje. Ta odločba je bila izdana na podlagi 86. člena ZPIZ-25. Tožnica je zahtevala njeno razveljavitev, vendar je toženec zahtevo zavrnil z odločbo z dne 5. 5. 2020, ki je bila potrjena z odločbo z dne 5. 6. 2020. 9. V tem socialnem sporu tožnica zahteva razveljavitev odločbe z dne 24. 10. 2019 in odpravo odločb z dne 6. 5. 2020 in z dne 5. 5. 2020. Glede na drugi odstavek 121. člena ZPIZ-2G je v zadevi sporno, ali je tožničina pravica iz invalidskega zavarovanja, ki ji je bila priznana z odločbo z dne 12. 8. 2019 po ZPIZ-2, enakovrstna pravici, ki jo je pridobila z odločbo z dne 14. 12. 1992 (po ZPIZ/92). Tožničin delovnopravni status je bil pri priznanju obeh pravic enak.

10. Prvi odstavek 121. člena ZPIZ-2G določa, da uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija invalidnosti), uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do 31. decembra 2002, in uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorije invalidnosti) po ZPIZ-1 obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po uveljavitvi tega zakona.

11. Drugi odstavek 121. člena ZPIZ-2G pa določa, da je zavarovancu, delovnemu invalidu s pravico do premestitve ali s pravico dela s skrajšanim delovnim časom, prejemniku nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, nadomestila plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu ali nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom po predpisih, ki so se uporabljali do 31. decembra 2002, ki je zaradi poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti pridobil pravice iz invalidskega zavarovanja po ZPIZ-1 ali po zakonu in bi mu bilo nadomestilo iz invalidskega zavarovanja odmerjeno v nižjem znesku od zneska nadomestila iz invalidskega zavarovanja, priznanega na podlagi prej pridobljenih pravic iz invalidskega zavarovanja, zagotovljeno izplačevanje usklajenega zneska oziroma deleža zneska nadomestila iz invalidskega zavarovanja, ki je za zavarovanca ugodnejši, če gre ob odmeri nadomestila za enakovrstno pravico in enak delovnopravni status delovnega invalida. Postopek in pravila pridobitve oziroma izplačila ugodnejšega nadomestila za zavarovanca iz drugega odstavka 121. člena ZPIZ-2G so opredeljena v tretjem do sedmem odstavku 121. člena ZPIZ-2G.

12. 121. člen ZPIZ-2G je uvrščen med prehodne in končne določbe ZPIZ-2G. Iz obrazložitve predloga tega člena6, objavljenega v Poročevalcu Državnega zbora RS7 izhaja, da je bila ta določba sprejeta v povezavi z zadevo Krajnc proti Sloveniji8, kjer je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) odločilo, da je Republika Slovenija kršila 1. člen protokola št. 1 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Prav z namenom izogibanja drugim podobnim obsodbam je bil predlagan navedeni člen9. Iz Poročevalca izhaja, „da je uživalcem invalidskih nadomestil po predhodno veljavnih zakonodajah omogočeno nadaljnje prejemanje nadomestila v nespremenjenem obsegu, čeprav je pri njih nastopila nova invalidnost ali pa spremembe v stanju invalidnosti, če bi bilo nadomestilo po veljavni zakonodaji nižje od predhodnega. Ureditev torej ohranja višino predhodno pridobljenih nadomestil iz invalidskega zavarovanja ne glede na morebitne spremembe invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti. Do nespremenjene višine nadomestila bodo tako poleg uživalcev nadomestil, pri kateri ni prišlo do sprememb v stanju invalidnosti, upravičeni tudi uživalci nadomestil, pri katerih se je poslabšalo stanje invalidnosti ali pa je nastala nova invalidnost, če bi bilo njihovo nadomestilo nižje od predhodno določenega nadomestila.“

13. V predlogu navedenega člena sicer ni bilo določenih posameznih kategorij zavarovancev niti pogoja enakovrstne pravice in enakega delovnopravnega statusa, kot je to določeno v veljavnem besedilu drugega odstavka 121. člena ZPIZ-2G10. Prav tako ZPIZ-2G kriterijev za presojo, kaj se šteje za enakovrstno pravico, ne opredeljuje. Vseeno je treba določbo drugega odstavka 121. člena ZPIZ-2G, vključno s pogojem enakovrstnosti pravice, razlagati v skladu z namenom, s katerim je bila predlagana (da se uživalcem nadomestil iz invalidskega zavarovanja zaradi poslabšanja invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti nadomestilo ne zniža).

14. Tožnici je bila potem, ko ji je bila v letu 1992 na podlagi 116. člena ZPIZ/92 priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu z določenimi dejanskimi omejitvami s polnim delovnim časom, zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja v letu 2019 na podlagi 82. člena ZPIZ-2 priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z še dodatnimi dejanskimi omejitvami in s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko. Na podlagi obeh odločb je imela priznano pravico do dela na drugem delovnem mestu, ki je bila v letu 2019 še dodatno časovno omejena s pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Ta časovna omejitev kljub temu, da je temeljila na 82. členu ZPIZ-2, ne pomeni popolnega pretrganja s pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu iz leta 1992. Pravici, ki ju je tožnica pridobila v letu 1992 na podlagi 116. člena ZPIZ/92 in v letu 2019 na podlagi 82. člena ZPIZ-2, sta sicer res le delno enakovrstni, vendar ju je treba glede na namen drugega odstavka 121. člena ZPIZ-2G in ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera (pravica, ki jo je tožnica pridobila v letu 2019, je posledica poslabšanja njenega zdravstvenega stanja, zaradi česar dela na drugem delovnem mestu ni bila zmožna opravljati niti polni delovni čas, delo na drugem delovnem mestu pa je lahko s s krajšim delovnim časom od polnega opravljala le z ugotovljenimi dodatnimi, za tožnico ugodnejšimi dejanskimi razbremenitvami, kot jih je imela po prejšnji odločbi), obravnavati širše v korist tožnice in ju šteti za enakovrstni v smislu citirane določbe ZPIZ-2G. To pa pomeni, da je tožnica upravičena do izplačevanja usklajenega zneska oziroma deleža zneska nadomestila iz invalidskega zavarovanja, ki je zanjo ugodnejši. Takšna razlaga enakovrstnosti pravic je tudi v skladu z nosilnimi razlogi ESČP v zadevi Krajnc.11

15. Navedenemu stališču ne nasprotuje stališče v sodbi Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 22/2020 z dne 13. 9. 2011. V citirani zadevi je bila tožniku najprej priznana pravica do premestitve na novo delovno mesto z določenimi omejitvami (s polnim delovnim časom), zaradi ugotovitve nezmožnosti dela s polnim delovnim časom na delovnem mestu, na katerem so že bile upoštevane omejitve iz predhodno priznane pravice do premestitve, pa mu je bila priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega.12 Vrhovno sodišče je pojasnilo, da pri takšnem priznanju pravice do dela na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom ne prihaja do nedopustnega hkratnega priznanja s pravico do premestitve. ZPIZ-1 je ravno pri pravici do dela s krajšim delovnim časom in do delne invalidske pokojnine v 93. členu vseboval določbo, ki dopušča istočasnost premestitve (delo pod drugačnimi pogoji, kot so določeni v obstoječi pogodbi o zaposlitvi) in dela s krajšim delovnim časom.

16. Ustavno sodišče RS se v odločbi U-I-494/18 res ni ukvarjalo z morebitno neustavnostjo 121. člena ZPIZ-2G, kar pravilno opozarja toženec v reviziji. V tej odločbi je namreč presojalo skladnost 397. člena ZPIZ-113 z ustavo in ugotovilo, da je ta člen neustaven, saj je brez ustavno dopustnega razloga različno uredil položaj delovnih invalidov, ki so od začetka uporabe določb ZPIZ-1 bili uživalci pravic iz invalidskega zavarovanja po prej veljavnih predpisih in se njihova invalidnost ni poslabšala (ti so obdržali pravice v nespremenjenem obsegu), in položaj delovnih invalidov, pri katerih je prišlo do poslabšanja invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti (tem so bile pravice odmerjene po ZPIZ-1, kar je bilo lahko za njih manj ugodno).

17. Sodišče druge stopnje se je na navedeno odločbo sklicevalo le v povezavi z razlago pojma enakovrstnosti pravice in položaja zavarovancev, invalidov III. kategorije invalidnosti, ki se jim je zdravstveni položaj poslabšal v tolikšni meri, da dela niso mogli opravljati v polnem delovnem času in 121. člena ZPIZ-2G ni štelo za neustavnega, kot to zmotno zaključuje toženec. Prav tako ne drži navedba, da sodišče druge stopnje ni upoštevalo drugega odstavka 121. člena ZPIZ-2G, saj je le drugače kot sodišče prve stopnje in kot toženec razlagalo pojem enakovrstne pravice.

18. Tudi revizijska ugovora o ločeni ureditvi teh pravic v zakonu in o različnih nadomestilih, ki iz njiju izhajata, ne moreta omajati pravilnost stališča sodišča druge stopnje, da je pravici, ki sta bili tožnici priznani v letih 1992 in 2019, treba šteti za enakovrstni v smislu drugega odstavka 121. člena ZPIZ-2G.

19. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, je revizijsko sodišče revizijo toženca zavrnilo (378. člen ZPP).

20. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je razviden iz uvoda te sodbe. Odločitev je sprejelo soglasno.

1 Po tem členu je imel zavarovanec, razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu s polnim delovnim časom, če je za tako delo zmožen brez poklicne rehabilitacije ali če se je za tako delo usposobil s poklicno rehabilitacijo. 2 Tožnica zaradi invalidnosti III. kategorije zaradi bolezni od 26. 11. 1992 dela na svojem delovnem mestu „retušer I“ pod splošnimi pogoji ni bila zmožna opravljati, je pa to delo lahko opravljala z določenimi omejitvami (dvigovanje bremen do 10 kg, brez dolgotrajne prisilne drže telesa in stalnega globokega pripogibanja). 3 Prvi odstavek 82. člena ZPIZ-2 določa, da imata zavarovanec, pri katerem je podana III. kategorija invalidnosti in ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, ter zavarovanec, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 55. letu starosti in ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje dela, na katerem dela ali za drugo delo vsaj s krajšim delovnim časom od polnega, pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj štiri ure dnevno oziroma najmanj 20 ur tedensko. 4 Zmožna je bila za lažje fizično delo brez dvigovanja bremen nad 5 kg, brez dolgotrajne prisilne drže hrbtenice, brez pogostega sklanjanja, v ugodnih klimatskih pogojih. 5 Prvi odstavek 86. člena ZPIZ-2 določa, da ima pravico do delnega nadomestila zavarovanec s priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega najmanj štiri ure dnevno oziroma 20 ur tedensko po prvem in drugem odstavku 82. člena ZPIZ-2. Višina delnega nadomestila je bila tožnici odmerjena v skladu s šestim in drugim odstavkom 86. člena ZPIZ-2. 6 Ta člen je bil v predlogu sicer evidentiran kot 122. člen. 7 Poročevalec Državnega zbora RS z dne 3. 10. 2019. 8 Zadeva Krajnc proti Sloveniji, št. 38775/14. 9 Vsebina člena v končnem tekstu, ki ga je sprejel Državni zbor RS, se je na podlagi Poročila Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide z dne 27. 11. 2019 sicer deloma spremenila. 10 Tak tekst je bil oblikovan šele v Poročilu Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide z dne 27. 11. 2019. 11 Pravilnost tega stališča potrjuje tudi odločitev ESČP v že omenjeni in delno primerljivi zadevi Krajnc (Krajnc proti Sloveniji, št. 38775/14). V citirani zadevi je bila v letu 2003 tožniku priznana invalidnost III. kategorije s pravico do razporeditve na drugo ustrezno delovno mesto, priznano pa mu je bilo tudi nadomestilo plače za čas čakanja na razporeditev ali zaposlitev na drugem ustreznem delovnem mestu po ZPIZ/92 (v približni višini 390 EUR). Ker je bil pred tem prijavljen v evidenci brezposelnih, je prejemal nadomestilo za brezposelnost, po izteku tega nadomestila pa je na podlagi 123. člena ZPIZ/92 postal upravičen do nadomestila za čas čakanja. V letu 2011 je bila tožniku na podlagi ponovne ocene njegove invalidnosti (poškodba ramenskega sklepa) priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z nekaterimi omejitvami. Na podlagi ZPIZ-1 mu je bila priznana pravica do nadomestila za invalidnost v znesku 192,91 EUR, ki je bilo odmerjeno po ZPIZ-1 (ZPIZ-1 je uvedel nadomestilo za invalidnost, ukinil pa je nadomestilo za čas čakanja, katerega je opredeljeval ZPIZ/92). Invalidi, ki se jim zdravstveno stanje ni poslabšalo, so še naprej prejemali celoten znesek nadomestila, odmerjen po ZPIZ/92. Po presoji ESČP je bilo z določitvijo novega (nižjega) nadomestila poseženo v tožnikovo pravico do premoženja. Ta poseg je sicer izpolnjeval zahtevo po zakonitosti, zasledoval je legitimen cilj, vendar pa je bila tožniku z znižanjem zneska iz invalidskega zavarovanja (kljub poslabšanju njegove invalidnosti), kar je bilo posledica sprememb v zakonodaji (tožnik je bil zato tudi v slabšem položaju v primerjavi z invalidi, katerih invalidnost je ostala nespremenjena, saj so ti ohranili dosedanje pravice) kršena pravica do socialnih prejemkov iz socialnega zavarovanja na način, ki je povzročil oslabitev bistva njegovih pravic. Zato je po presoji ESČP moral tožnik nositi nesorazmerno breme izgube znatnega dela svojega nadomestila za invalidnost, kar je porušilo pravično ravnovesje, ki ga je treba vzpostaviti med varstvom premoženja in zahtevami splošnega interesa. S tem pa je bil kršen 1. člen protokola št. 1 EKČP. 12 Te pravice so bile priznane tožniku po ZPIZ-1, ki pa se glede pravice do premestitve in pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega ni bistveno razlikoval od določb ZPIZ-2. 13 Po prvem odstavku tega člena so uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorije invalidnosti), uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do datuma, določenega v 446. členu tega zakona (torej do 31. 12. 2002), obdržali te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po navedenem datumu. Po drugem odstavku se denarna nadomestila uživalcem iz prejšnjega odstavka usklajujejo enako, kot se usklajujejo pokojnine po tem zakonu. Tretji odstavek pa je določal, da lahko pridobilo uživalci pravic iz prvega odstavka tega člena po tem zakonu le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti.