Jedro

ZPIZ-2G v določbi 121. člena niti v katerikoli drugi določbi ne določa, v katerih primerih se šteje, da gre za enakovrstno pravico, prav tako pa ZPIZ-2G ne določa nobenih kriterijev upoštevnih pri ugotavljanju, ali gre za enakovrstno pravico. Gre torej za pravno nedoločen in neopredeljen pojem, ki ga je potrebno zapolniti in določiti za vsak primer posebej ob upoštevanju vseh okoliščin primera ter ga razlagati ustavno pravno skladno v okviru celotne določbe 121. člena ZPIZ‑2G.

Po stališču pritožbenega sodišča pravica do dela na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom vsebinsko za tožnico ne predstavlja nove pravice, ampak obstoječo, že pridobljeno pravico do dela na drugem delovnem mestu, torej na delu z omejitvami, le dopolnjuje glede na ugotovljeno poslabšanje zdravstvenega stanja oziroma invalidnosti. V takem primeru je zato edini pravilen zaključek, da gre za enakovrstno pravico ob upoštevanju, da ima tožnica priznano pravico do dela na drugem delovnem mestu ter na tem delu še pravico do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: „Odpravita se odločbi tožene stranke št. zadeve: 10339-312/2020 z dne 5. 6. 2020 in številka zadeve: 10339-312/2020 z dne 5. 5. 2020 in se zadeva vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 615,97 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v višini 279,99 EUR v 15 dneh po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke številka zadeve: 10339-312/2020 z dne 5. 6. 2020 in številka zadeve: 10339-312/2020 z dne 5. 5. 2020 in da se ugodi zahtevi tožeče stranke za razveljavitev dokončne odločbe tožene stranke številka zadeve: 10334-2555/2019 z dne 24. 10. 2019 o odmeri delnega nadomestila in za izplačilo usklajenega zneska odmerjenega nadomestila iz invalidskega zavarovanja, priznanega na podlagi prej pridobljenih pravic iz invalidskega zavarovanja (I. točka izreka). Obenem je sklenilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi bistvene kršitve pravil postopka, napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Kronološko povzema potek postopkov in poudarja, da prvostopenjsko sodišče pri tolmačenju določbe 121. člena Zakona o spremembi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 75/19, v nadaljevanju: ZPIZ-2G) izhaja zgolj iz zahteve po izpolnjevanju enakovrstne pravice, spregleda pa dejstvo, da je eden izmed pogojev poslabšanje invalidnosti. Ravno poslabšanje invalidnosti pri zavarovancu zahteva izdajo nove odločbe po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Ker slednji zakon višino nadomestil zmanjšuje, zakon prvotno diskriminatornega obravnavanja delovnih invalidov ni urejal, je zadeva Kranjc proti Sloveniji št. 38775/14 posledično doprinesla spremembo zakonodaje in sprejem novele ZPIZ-2G s členom 121. Čeprav so bile ugotovitve ESČP o različnemu obravnavanju dveh skupin brezposelnih delovnih invalidov jasno zapisane, toženec še naprej različno obravnava brezposelne delovne invalide ter se pri tem sklicuje na določbo 121. člena ZPIZ-G. Tožnici se je invalidnost bistveno poslabšala, saj ji je toženec poleg priznane pravice do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo z omejitvami, kot izhajajo iz odločbe iz leta 1992, priznal pravico do dela na drugem delovnem mestu z obsežnejšimi omejitvami: lažje fizično delo brez dvigovanja bremen nad 5 kg, v ugodnih klimatskih pogojih in krajši delovni čas od polnega 4 ure, 20 ur tedensko. Pravico do premestitve imajo tudi delovni invalidi s III. kategorijo invalidnosti, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %, pri čemer zakon zanje ne pogojuje polnega delovnega časa. ZPIZ-2 tudi sicer pri pravicah posebej ne navaja možnosti vsebinskih razbremenitev v sklopu priznane pravice do dela s skrajšanim delovnim časom, to je upoštevano le v sklopu odmere nadomestila. Bistvo pravice do premestitve je v vsebinskih omejitvah. O obstoju omejitve skrajšanega delovnega časa vsebinske omejitve prej priznane pravice do premestitve ne postanejo del pravice do skrajšanega delovnega časa. Pritožnici pravica do premestitve ostaja, dodana ji je zgolj omejitev v sklopu pravice do premestitve, in sicer do skrajšanega delovnega časa. Zato je potrebno ugotoviti, da gre še vedno za enakovrstno pravico v sklopu pravice do premestitve. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da gre z odločbo iz leta 2019 pri tožnici zgolj za pravico do skrajšanega delovnega časa, je napačna. Dodatno opozarja na različno obravnavanje dveh skupin brezposelnih delovnih invalidov, katerih invalidnost se je poslabšala, in sicer tistih, katerih invalidnost se je poslabšala le v toliki meri, da še vedno izpolnjujejo pogoje enakovrstne pravice in zato posledično prejemajo nadomestilo po prejšnji zakonodaji in tistih, katerih invalidnost se je poslabšala toliko, da se jim poleg vsebinskih omejitev v sklopu prejšnje pravice do premestitve prizna še skrajšan delovni čas. V posledici česar jim gre nižje nadomestilo, saj ne bi izpolnjevali pogoja enakovrstnosti pravice. Posledično so takšni invalidi v slabšem položaju tako delovno pravno in očitno tudi socialno. Zakonodajalec tako dopušča diskriminacijo znotraj istovrstne skupine delovnih invalidov, pri čemer zanjo ni nikakršnih razlogov. S tem je kršena pravica do socialne varnosti iz 50. člena in pravice invalidov iz 52. člena Ustave Republike Slovenije, kršen pa je tudi 1. člen Protokola št. 1 EKČP. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ugotavljanje tega pa bi bilo pred sodiščem prve stopnje dolgotrajnejše in povezano z določenimi težavami.

5. V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnica upravičena do usklajenega zneska nadomestila iz invalidskega zavarovanja priznanega na podlagi prej veljavnih predpisov, konkretno priznanega nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo, priznanega na podlagi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ/92). V zvezi s tem je bistveno in odločilno vprašanje za rešitev zadeve, ali je šlo pri odmeri nadomestila za enakovrstno pravico.

6. Predmet sodne presoje je dokončna odločba tožene stranke št. zadeve 10339-312/2020 z dne 6. 5. 2020, s katero je zavrnil tožničino pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo št. zadeve 10339-312/2020 z dne 5. 5. 2020. S slednjo odločbo je toženec zavrnil tožničino zahtevo za razveljavitev dokončne odločbe št. zadeve 10334-2555/2019, št. dosjeja: 4022784 z dne 14. 10. 2019, o odmeri delnega nadomestila ter izplačila usklajenega zneska odmerjenega nadomestila iz invalidskega zavarovanja, priznanega na podlagi prej pridobljenih pravic iz invalidskega zavarovanja.

7. Takšni odločbi je sodišče prve stopnje štelo za pravilni in zakoniti in tožbeni zahtevek zavrnilo. Enako kot pred tem toženec je zaključilo, da ne gre za enakovrstni pravici. Kot odločilnega pomena je za tak zaključek štelo, da je bila tožnici priznana pravica do dela s skrajšanim delovnim časom, tožnica pa je na podlagi ZPIZ/92 pridobila pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo delo z omejitvami s polnim delovnim časom.

8. Po prepričanju pritožbenega sodišča je v konkretnem primeru takšen zaključek z upoštevanjem zgolj priznane pravice do dela s skrajšanim delovnim časom pravno zmoten in ne zadostuje opredelitvi, ali gre za enakovrstno pravico. To toliko bolj, ker gre za medsebojno primerjavo pravic priznanih na podlagi zakonov veljavnih v različnih obdobjih, ki ob različni in spremenjeni definiciji invalidnosti, ki sicer predstavlja temeljno podlago, ne zagotavljajo enakih pravic, niti te niso enake ali med seboj primerljive po vsebini ali obsegu.

9. Pravno podlago za odločanje predstavlja ZPIZ-2G, ki je začel veljati 1. 1. 2020. Ta v prvem odstavku določa, da uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti II. in III. kategorije invalidnosti, uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do 31. 12. 2002, in uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorije invalidnosti) po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 109/06 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1), obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po uveljavitvi tega zakona. Glede na drugi odstavek 121. člena ZPIZ-2G pa je zavarovancu delovnemu invalidu s pravico do premestitve ali s pravico do dela s skrajšanim delovnim časom, prejemniku nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, nadomestila plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu ali nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom po predpisih, ki so se uporabljali do 31. 12. 2002, ki je zaradi poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti pridobil pravice iz invalidskega zavarovanja po ZPIZ-1 ali po zakonu in bi mu bilo nadomestilo iz invalidskega zavarovanja odmerjeno v nižjem znesku od zneska nadomestila iz invalidskega zavarovanja, priznanega na podlagi prej pridobljenih pravic iz invalidskega zavarovanja, zagotovljeno izplačevanje usklajenega zneska oziroma deleža zneska nadomestila iz invalidskega zavarovanja, ki je za zavarovanca ugodnejši, če gre ob odmeri nadomestila za enakovrstno pravico in enak delovnopravni status delovnega invalida.

10. S slednjo določbo je ZPIZ-2G na novo določil, v katerem primeru je zavarovanec upravičen do nadaljnjega izplačevanja nadomestila priznanega na podlagi predpisov veljavnih do 31. 12. 2002. Pred tem je Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2), ki je začel veljati 1. 1. 2013 v prehodni določbi 396. člena določal enako kot je bilo določeno v predhodni določbi 397. člena ZPIZ-1, da uživalci pravic lahko pridobijo pravice po tem zakonu le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti. Navedeno pomeni, da kategorija uživalcev pravic iz prvega odstavka citiranih določb, ki se jim zdravstveno stanje ni poslabšalo, obdržijo pridobljene pravice v nespremenjenem obsegu in da so jim te pravice zagotovljene toliko časa, kot določa ZPIZ/92. Drugi zavarovanci, ki se jim je zdravstveno stanje poslabšalo, pa možnosti ohranitve pridobljenih pravic, nimajo. Vendar je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo št. U‑I‑494/18‑27 z dne 7. 10. 2021 ugotovilo, da je bil 397 ZPIZ-1 v neskladju z ustavo in odločilo, da je zavarovancu, ki je pridobil pravice na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija invalidnosti) po predpisih, ki so se uporabljali do 31. 12. 2002, pa je pri njem po 1. 1. 2003 prišlo do poslabšanja invalidnosti oziroma nastanka nove invalidnosti in je zato pridobil pravice po ZPIZ-1, je v primeru, če mu je bilo nadomestilo z invalidskega zavarovanja odmerjeno v nižjem znesku od zneska nadomestila iz invalidskega zavarovanja, priznanega na podlagi prej pridobljenih pravic iz invalidskega zavarovanja, zagotovljeno izplačevanje usklajenega zneska nadomestila iz invalidskega zavarovanja, ki je za zavarovanca ugodnejši. 11. Drugače pa je določeno v ZPIZ-2G v določbi 121. člena, da je zavarovanec upravičen do nadaljnjega izplačevanja nadomestila pridobljenega po prej veljavnih predpisih, če gre za enakovrstno pravico in za enak delovnopravni status zavarovanca. To pomeni, da je pravica do nadomestila iz invalidskega zavarovanja priznanega na podlagi prej veljavnih predpisov, ki je za zavarovanca ugodnejša, v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti, zagotovljena, če gre ob odmeri nadomestila za enakovrstno pravico in enak delovnopravni status delovnega invalida.

12. ZPIZ-2G v citirani določbi 121. člena niti v katerikoli drugi določbi ne določa, v katerih primerih se šteje, da gre za enakovrstno pravico, prav tako pa ZPIZ-2G ne določa nobenih kriterijev upoštevnih pri ugotavljanju, ali gre za enakovrstno pravico. Gre torej za pravno nedoločen in neopredeljen pojem, ki ga je potrebno zapolniti in določiti za vsak primer posebej ob upoštevanju vseh okoliščin primera ter ga razlagati ustavno pravno skladno v okviru celotne določbe 121. člena ZPIZ‑2G.

13. V obravnavanem primeru gre za primerjavo pravic, ki so bile tožnici priznane po prejšnjih predpisih in pravic, ki ima priznane po ZPIZ-2. Med strankama ni sporno, da je tožnica na podlagi določb ZPIZ/92 kot invalid III. kategorije invalidnosti pridobila pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo z omejitvami s polnim delovnim časom od 26. 11. 1992 dalje (odločba pravnega prednika toženca z dne 14. 12. 1992). Na tej podlagi je tožnica od 14. 7. 2010 dalje pridobila pravico do nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo, ki se ji je po prekinitvi ponovno pričelo izplačevati od 1. 1. 2016 dalje (odločba toženca z dne 15. 1. 2016). V novem postopku je bila nato tožnica z odločbo z dne 12. 8. 2019 skladno z določbami ZPIZ-2 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti s priznano pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami in krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko od 1. 6. 2019 dalje. Tožnica je kot delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni na podlagi prvega odstavka 82. člena ZPIZ-2 pridobila pravico do dela na drugem delovnem mestu s skrajšanim delovnim časom in nato pravico do delnega nadomestila odmerjenega na podlagi šestega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 86. člena ZPIZ-2 v višini 50 % invalidske pokojnine, ki bi ji pripadala na dan nastanka invalidnosti.

14. Pravico do skrajšanega delovnega časa ima skladno z 82. členom ZPIZ-2 zavarovanec, ki ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje dela, na katerem dela, kakor tudi zavarovanec, ki ima preostalo delovno zmožnost za drugo delo. Takšen zavarovanec, ki ima pravico do dela na drugem delovnem mestu s skrajšanim delovnim časom, je z dnem pričetka dela na drugem delu upravičen še do 30 % povečanja nadomestila prav iz razloga, ker ima priznano pravico do dela na drugem delovnem mestu.

15. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je tožnica, ki je imela na podlagi ZPIZ/92 priznano pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu s polnim delovnim časom, ki ni enaka, ampak najbolj primerljiva s pravico do premestitve na drugo delovno mesto, določeno v ZPIZ-2 (in pred tem ZPIZ-1), tako še vedno ohranila pravico do dela na drugem delovnem mestu, ne sicer več s polnim delovnim časom, ampak s skrajšanim delovnim časom. Tako tožnica nima priznane le pravice do dela s skrajšanim delovnim časom, ampak ima priznano tudi pravico do dela na drugem delovnem mestu. Za takšen zaključek dodatno daje podlago 1. alineja tretjega odstavka 86. člena ZPIZ-2, ker bi se tožnici, kolikor bi pričela delati na drugem delovnem mestu s skrajšanim delovnim časom, delno nadomestilo prav zaradi dela na drugem delovnem mestu povečalo za 30 %.

16. Po stališču pritožbenega sodišča pravica do dela na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom vsebinsko za tožnico ne predstavlja nove pravice, ampak obstoječo, že pridobljeno pravico do dela na drugem delovnem mestu, torej na delu z omejitvami, le dopolnjuje glede na ugotovljeno poslabšanje zdravstvenega stanja oziroma invalidnosti. V takem primeru, kot je konkretni, je zato edini pravilen zaključek, da gre za enakovrstno pravico ob upoštevanju, da ima tožnica priznano pravico do dela na drugem delovnem mestu (kot v primeru priznane pravice do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo oz. pravice do premestitve na drugo delovno mesto, to je na delu z omejitvami) ter na tem delu še pravico do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega.

17. V zvezi s priznanjem pravice do dela na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom je že Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavzelo stališče, da pri takšnem priznavanju pravice ne prihaja do nedopustnega hkratnega priznanja pravice do premestitve, saj ravno pri pravici do dela s krajšim delovnim časom določilo ZPIZ-1 (ki je smiselno enako kot v ZPIZ-2) dopušča istočasnost premestitve (delo pod drugačnimi pogoji in dela s krajšim delovnim časom) (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 22/2010 z dne 13. 9. 2011).

18. Ob upoštevanju, da gre za primerjavo pravic pridobljenih na podlagi zakonov, ki različno urejajo posamezne pravice, je takšna širša razlaga ne samo pravilna, ampak ustavnopravno skladna. Takšna razlaga določbe 121. člena ZPIZ-2G zapolnjuje ne le vprašanje enakovrstne pravice, pač pa tudi vprašanje enakega obravnavanja tistih zavarovancev, ki so po prejšnjih predpisih pridobili določeno pravico, pa se jim zdravstveno stanje ni poslabšalo in tistih, ki se jim je zdravstveno stanje poslabšalo in so poleg že priznane pravice, pridobili še dodatno pravico. Primarno gre za vprašanje, ali gre za ustavnopravno primerljivi skupini delovnih invalidov in ali so podani razumni razlogi za njihovo različno oziroma slabše obravnavanje kot tistih invalidov, ki se jim zdravstveno stanje ni poslabšalo, ki ga je izpostavilo Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi U-I-494/18-27 z dne 7. 10. 2021 v postopku presoje določbe 397. člena ZPIZ-1 v zvezi z nadaljnjim izplačevanjem ugodnejšega nadomestila pridobljenega po prej veljavnih predpisih.

19. Glede na navedeno in sprejeto stališče je pritožbeno sodišče tožničini pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v skladu z določbo 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je upravna akta navedena v izreku odpravilo ter zadevo v skladu z določbo 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava dejansko stanje ni popolno ugotovljeno, ugotavljanje tega pa bi bilo pred sodiščem daljše in povezano z nesorazmernimi težavami. V ponovljenem postopku bo tožena stranka ugotovila višino nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugo ustrezno delo, do katerega bi bila tožnica upravičena z vsemi uskladitvami, in z novo odločbo odločila o zahtevi za razveljavitev odločbe z dne 24. 10. 2019 in o nadaljnjem izplačevanju nadomestila, ki je za tožnico ugodnejše. 20. Ker je tožnica v postopku uspela, ji je sodišče v skladu z določbo 154. člena ZPP priznalo stroške postopka v višini 615,97 EUR in jih naložilo v plačilo toženi stranki, da jih plača v 15 dneh po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Znesek 615,97 EUR predstavlja 300 točk za tožbo, 300 točk za pripravljalni oziroma prvi narok za glavno obravnavo ter 225 točk za pripravljalni spis, to je 825 točk in še 16,50 točke za 2 % materialnih stroškov, skupaj 841,50 točke. Pri vrednosti točke 0,60 EUR to znaša 504,90 EUR oziroma skupaj še z 22 % DDV v višini 111,07 EUR, 615,97 EUR.

21. Ker je tožnica uspela tudi s pritožbo, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP priznalo stroške pritožbe v višini 279,99 EUR in jih naložilo v plačilo toženi stranki, da jih izplača v roku 15 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Stroški v višini 279,99 EUR predstavljajo 375 točk za pritožbo in še 7,50 točke za 2 % materialnih stroškov oziroma skupaj 382,50 točke. Pri vrednosti točke 0,60 EUR to znaša 229,50 EUR, k temu pa se prišteje še 22 % DDV v višini 50,49 EUR, kar skupaj znaša 279,99 EUR.