Jedro

Določilo 12. čl. ZTLR je treba presojati ob takrat veljavnem Zakonu o stavbnih zemljiščih (Ur. l. SRS št. 17/84, 33/89), po katerem se je stavbno zemljišče oddalo v uporabo za gradnjo s pogodbo (51. čl.) po postopku oddaje stavbnega zemljišča za graditev, v katerem je odločala komisija za oddajo stavbnega zemljišča Sklada stavbnih zemljišč (46. čl.). Take pogodbe ni, in zato tožnik na spornem zemljišču ni pridobil pravice uporabe oz. z uveljavitvijo ZLNDL lastninske pravice.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek po tožbi (1. točka izreka) zaradi ugotovitve, da je tožnik lastnik parcele št. 3707/1 k.o. B., kar je tožena stranka dolžna priznati in izstaviti tožniku listino, sposobno za vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi v 15-ih dneh po pravnomočnosti sodbe, sicer bo pravnomočna sodba nadomestila tako listino. Zavrnilo je tudi primarni tožbeni zahtevek (II/1 točka izreka) po nasprotni tožbi, da mora tožena stranka na parc. št. 3707/1 k.o. B. porušiti hlev in zemljišče vzpostaviti v prejšnje stanje in podrejeni (II/2 točka izreka sklepa), da mora tožena stranka plačati tožeči stranki prometno vrednost stavbnega dela zemljišča parc. št. 1307/1 k.o. B. v višini 8.231.723,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (III točka izreka sodbe).

Zoper 1. točko izreka sodbe se pritožuje tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da kljub dovoljeni gradnji nadomestnega objekta ni pridobil pravice uporabe na stavbišču in funkcionalnem zemljišču. Glede na takrat veljavni 62. čl. Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor je nastala ista situacija kot v primeru, ko upravni organ izda investitorju gradbeno dovoljenje. Zgrajeni objekt je postal last tožnika. Takrat je bil že v veljavi Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), ki je v 12. čl. določal, da če je stavba, na kateri ima kdo lastninsko pravico, v skladu z zakonom zgrajena na zemljišču, ki je družbena lastnina, ima njen lastnik pravico uporabe zemljišča, na katerem je stavba zgrajena in zemljišča, ki je namenjeno za njeno redno rabo, dokler stavba obstaja. Tožnik je torej z zgraditvijo objekta, na podlagi dovoljenja tožene stranke (kot upravnega organa in lastnika zemljišča) pridobil pravico uporabe. Z zgraditvijo stavbe na zemljišču, zemljišče izgubi svojo samostojnost, ker postane neločljiva celota s stavbo, zemljišče ni več v samostojnem pravnem prometu in deli usodo stavbe. Zato je brezpredmetno vse, kar navaja sodba o načinu pridobivanja nepremičnin v družbeni lasti in pravici uporabe. Sporno zemljišče je bilo v družbeni lastnini v upravljanju tožene stranke. Tožena stranka je tožniku dovolila zgraditi stavbo na tem zemljišču, tožnik je postal lastnik stavbe, saj tožena stranka ni nikoli zahtevala, da se ji prizna lastninska pravica na zgrajeni stavbi. Zato je tožnik postal tudi imetnik uporabe pravice na zemljišču, na katerem stoji stavba, skladno z 12. čl. ZTLR in z uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti (ZLNDL) lastnik tega zemljišča. Ne glede na vse to, bi moralo sodišče ugoditi tožbenemu zahtevku glede na načelo 8. čl. Stvarno pravnega zakonika (SPZ), ki je stopil v veljavo pred izdajo sodbe. Sodišče bi moralo razsoditi na podlagi določil SPZ.

Pritožba ni utemeljena.

268. SPZ, ki je stopil v veljavo 1.1.2003, določa, da se vsi postopki, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, zaključijo po določilih prejšnjih predpisov, razen če ta zakon določa drugače. Zato ni mogoče slediti pritožbi, ko se zavzema za uporabo določb SPZ in istočasno ugotavlja, da se je postopek začel pred uveljavitvijo tega zakona in ob sklicevanju na določilo takrat veljavnega 12. čl. ZTLR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik z vlogo z dne 21.2.1989 priglasil dela za gradnjo nadomestnega hleva na sporni parceli. Upravni organ je s sklepom z dne 2.3.1989 razpisal ogled z obravnavo za nadomestno gradnjo hleva na sporni parceli, na katerem je bil tožnik pozvan na dopolnitev vloge. Zaradi delne izgube predmetnega upravnega spisa, podatkov o eventuelni dopolnitvi vloge ni. Sodišče je tudi ugotovilo, da upravni organ tožniku ni izdal potrdila v skladu z 62. čl. tedaj veljavnega Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Ur. l. SRS št. 18/84), niti odločbe o zavrnitvi izdaje potrdila, zato se je skladno s 4. odst. citiranega 62. čl. Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor štelo, da so dela dovoljena in tožnik je na sporni parceli zgradil hlev. Z nadaljnjim zaključkom prvostopnega sodišča, da tožniku sama gradnja na zemljišču v družbeni lastnini ni dala stvarnopravnih upravičenj v smislu pridobitve pravice uporabe, in da tožnik ni dokazal, da je pridobil pravico uporabe po tedaj veljavnih predpisih o pridobitvi pravice uporabe na nepremičnini v družbeni lastnini, se tožnik ne strinja. Sklicuje se na 12. čl. takrat veljavnega ZTLR-ja, ki je določal, da če je stavba, na kateri ima kdo lastninsko pravico, v skladu z zakonom, zgrajena na zemljišču, ki je družbena lastnina, ima njen lastnik pravico uporabe zemljišča, na katerem je stavba zgrajena, in zemljišča, ki je namenjeno za njeno redno rabo, dokler stavba obstaja. Zatrjuje, da je z zgraditvijo hleva, na podlagi dovoljenja tožene stranke, pridobil pravico uporabe zemljišča in z uveljavitvijo ZLNDL lastninsko pravico. Trditve, da je tožnik lahko zgradil hlev na spornem zemljišču, torej, da je bila gradnja izvedena v skladu s predpisi v času gradnje se nanašajo na vprašanje pravilnosti gradnje objekta, kar pa ni predmet te pravde in to ni pomembno v zvezi z vprašanjem, ali je tožnik pridobil pravico uporabe na spornem zemljišču. V tem pritožbeno sodišče pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča. Določilo 12. čl. ZTLR je treba presojati ob takrat veljavnem Zakonu o stavbnih zemljiščih (Ur. l. SRS št. 17/84, 33/89), po katerem se je stavbno zemljišče oddalo v uporabo za gradnjo s pogodbo (51. čl.) po postopku oddaje stavbnega zemljišča za graditev, v katerem je odločala komisija za oddajo stavbnega zemljišča Sklada stavbnih zemljišč (46. čl.). Take pogodbe ni, kar je ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče in zato tudi pravilno zaključilo, da tožnik na spornem zemljišču ni pridobil pravice uporabe oz. z uveljavitvijo ZLNDL lastninske pravice in zato tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

Ker pritožbeni razlogi niso podani in pritožbeno sodišče tudi kršitev, ki jih po uradni dolžnosti upošteva, ni zasledilo (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških je sprejelo na podlagi 1. odst. 165. čl. v zvezi s 154. čl. ZPP.