Jedro

Zmotno je tožnikovo stališče, da je določba 1. odstavka 12. člena ZTLR pomenila samostojno pravno podlago za originarno pridobitev pravice uporabe z gradnjo na zemljišču v družbeni lastnini. Besedno zvezo iz te zakonske določbe o stavbi, ki je zgrajena "v skladu z zakonom", je treba uporabiti tako, da se upošteva takratna posebna pravna ureditev stavbnih zemljišč v družbeni lastnini. Na našem območju je v tem obdobju veljal ZSZ (1984), ki instituta gradnje na tujem zemljišču ni uvedel tudi v pravni režim stavbnih zemljišč v družbeni lastnini. Tega ne prej ne kasneje ni uvedel niti kak drug zakon.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik mora v 15 dneh plačati toženki 671,98 EUR stroškov revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek iz tožbe za ugotovitev, da je tožnik lastnik parc. št. 3707/1 k.o. ..., kar je toženka dolžna priznati in izstaviti zemljiškoknjižno listino, sposobno za zemljiškoknjižni vpis tožnikove lastninske pravice, sicer bo to listino nadomestila pravnomočna sodba. Zavrnilo je tudi primarni tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe za vzpostavitev prejšnjega stanja s porušitvijo hleva in podrejeni tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe za plačilo 8,231.723 SIT (sedaj 34.350,37 EUR - vrednost dela sporne parcele).

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Strinjalo se je z razlogi prvostopenjskega sodišča, da je tožnik gradil na podlagi priglasitve del za nadomestno gradnjo v letu 1989 in molka upravnega organa, vendar mu to še ni dalo stvarnopravnih upravičenj v smislu pridobitve pravice uporabe na nepremičnini v družbeni lastnini. Določbo 12. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR; Ur. l. SFRJ, št. 6/80 in nadaljnji) je treba presojati ob takrat veljavnem Zakonu o stavbnih zemljiščih (ZSZ/84; Ur. l. SRS, št. 18/84 in nadaljnji), po katerem se je stavbno zemljišče oddalo v uporabo za gradnjo s pogodbo po posebnem postopku, take pogodbe pa v tej zadevi ni bilo. Ker tožnik ni pridobil pravice uporabe, z uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL; Ur. l. RS, št. 44/97 in nadaljnji) na spornem zemljišču tudi ni mogel pridobiti lastninske pravice.

Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga tako spremembo obeh sodb, da se njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi. Najprej poudarja dejanske ugotovitve, da je v začetku leta 1989 priglasil gradnjo objekta (nadomestnega hleva) na sporni parceli, ki je bila v lasti toženke (prav: v družbeni lastnini z vpisano toženkino pravico uporabe). Ker toženka (točneje: takratni občinski upravni organ) ni v 30 dneh o priglasitvi del odločila, se je štelo, da je tožnik na parceli v družbeni lastnini zgradil objekt z dovoljenjem upravnega organa, torej toženke, ki je bila tudi zemljiškoknjižna lastnica. Šlo je torej za legalno gradnjo. Tožnik v nadaljevanju opozarja na vsebino prvega odstavka 12. člena ZTLR in tudi, da so izpolnjeni vsi pogoji, zaradi česar je z gradnjo pridobil pravico uporabe na sporni parceli. Ne strinja se z razlogi obeh sodišč o pogodbi, s katero so se takrat oddajala stavbna zemljišča v uporabo za gradnjo in trdi, da to ni bil edini način pridobitve. Prav v situaciji iz prvega odstavka 12. člena ZTLR gre za eno od izjem, saj je z gradnjo zemljišče izgubilo svojo samostojnost in ni bilo več v samostojnem pravnem prometu, pač pa je delilo usodo stavbe. Ker je tožnik s samo gradnjo pridobil pravico uporabe na spornem zemljišču, je z uveljavitvijo ZLNDL na njem pridobil lastninsko pravico. Kljub takim tehtnih razlogom, ki jih je tožnik uveljavljal v pritožbi, pritožbeno sodišče ni odgovorilo na sporna vprašanja, ampak je sodbo potrdilo s splošno deklaracijo, da se strinja z razlogi prvostopenjskega sodišča. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki v odgovoru obrazloženo predlaga njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Po prvem odstavku 12. člena ZTLR ima lastnik stavbe, ki je v skladu z zakonom zgrajena na zemljišču, ki je v družbeni lastnini, pravico uporabe zemljišča, na katerem je stavba zgrajena, in zemljišča, ki je namenjeno za njeno redno rabo, dokler stavba obstaja. Po presoji revizijskega sodišča je zmotno tožnikovo stališče, da je navedena zakonska določba pomenila samostojno pravno podlago za originarno pridobitev pravice uporabe z gradnjo na zemljišču v družbeni lastnini (tudi dr. Boris Vizner v Komentarju Zakona o osnovnim vlastničkopravnim odnosima, Zagreb 1980, strani 104 do 106, poudarja, da je že na prvi pogled jasno, da tu ne gre za nekakšno originarno pridobitev lastninske pravice oziroma pravice uporabe). Institut gradnje na tujem zemljišču je urejen v drugem oddelku 2. poglavja ZTLR in ureja le pravico pridobitve lastninske pravice z gradnjo na zemljišču, ki je v (zasebni) lasti drugega. Stavbna zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja so bila takrat v družbeni lastnini, pravni režim stavbnih zemljišč pa je bil v času obravnavane gradnje (1989) urejen s področnimi republiškimi zakoni. Zato je treba besedno zvezo iz prvega odstavka 12. člena ZTLR o stavbi, ki je zgrajena "v skladu z zakonom", uporabiti tako, da se upošteva takratna posebna pravna ureditev stavbnih zemljišč v družbeni lastnini. Na našem območju je v tem obdobju veljal ZSZ/84, ki instituta gradnje na tujem zemljišču ni uvedel tudi v pravni režim stavbnih zemljišč v družbeni lastnini. Tega ne prej ne kasneje ni uvedel niti kak drug zakon (primerjaj npr. 4. člen Zakona o prometu z nepremičninami; Ur. l. SRS, št. 19/76 in 42/86). Tudi argument o enovitosti stavbe in zemljišča za takratne razmere ne vzdrži. Načelo superficies solo cedit se je ponovno uveljavilo po spremembi državne, družbene in pravne ureditve, torej pozneje in tudi postopoma s postopnim lastninjenjem družbene lastnine, dokončno pa s 1.1.2003, ko je začel veljati Stvarnopravni zakonik.

Pravilni so tudi razlogi pritožbenega sodišča, da ni pravno pomembno dejstvo, da se šteje, da je tožnik zaradi molka upravnega organa lahko gradil v okviru priglašenih del (četrti odstavek 62. člena takratnega Zakona o urejanju naselij in drugih posegih v prostor; Ur. l. SRS, št. 18/84 in nadaljnji). Ne pomeni namreč gradnje v skladu z zakonom v smislu prvega odstavka 12. člena ZTLR. Stavbna zemljišča v družbeni lastnini so se oddajala v uporabo v postopku in na način, kot ga je v 5. poglavju urejal ZSZ/84, torej na podlagi javnega razpisa ali tudi brez njega, vendar vedno s sklenitvijo pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča, ter za določeno plačilo (51., 54. in 49. člen). Take pogodbe pa v obravnavanem primeru po dejanski ugotovitvi obeh sodišč ni bilo.

Če tožnik s trditvami o izostanku odgovora na pravno pomembna vprašanja in potrditvijo razlogov prvostopenjskega sodišča samo s "splošno deklaracijo" meri na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB3) ali na relativno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 360. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, ki naj bi jo storilo pritožbeno sodišče, je tako stališče zmotno. Gre le za pravno vprašanje, razlogi pritožbenega sodišča pa so bili pravilni in zadostni za zavrnitev tožnikove pritožbe.

Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške. O toženkinih stroških revizijskega odgovora je odločilo na podlagi določb prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ter odvetniške tarife.