Jedro

V kolikor je namreč ugotovljeno, da škodljivi okoljski vplivi v določenem času in prostoru presegajo običajne meje, to vzpostavlja obvezo države za povrnitev škode, nastale v tej posledici in gre torej za okoliščine, ki sodijo v okvir presoje obstoja temelja odškodninske obveznosti, ki pa sedaj na pritožbeni stopnji, z oziroma na pripoznavo temelja tožbenih zahtevkov že v postopku na prvi stopnji, več ne more biti predmet pravne presoje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, v preostalem se zavrne, in se sodba sodišča prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti spremeni tako, da njen izrek sedaj v celoti glasi: »Tožena stranka je dolžna v 15 dneh plačati prvo tožeči, drugo tožeči in tretje tožeči stranki vsaki znesek 6.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 5.842,10 EUR od 28.10.2006 do 21.5.2008, od zneska 6.800,00 EUR pa od 22.5.2008 dalje do plačila, četrto tožeči stranki pa znesek 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 5.842,10 EUR od 28.10.2006 do 21.5.2008, od zneska 6.000,00 EUR pa od 22.5.2008 dalje do plačila, ter v istem roku tožečim strankam povrniti pravdne stroške v višini 3.779,96 EUR, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

V presežku se tožbeni zahtevek četrto tožeče stranke, to je do vtoževanih 6.800,00 EUR s pripadki, ter zahtevki tožečih strank glede teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov ter od pravdnih stroškov kot neutemeljeni zavrnejo.«

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeče stranke v predmetnem postopku uveljavljajo plačilo negmotne škode za duševne bolečine, ki so jih trpele zaradi posega v njihovo osebnostno pravico do zdravega življenjskega okolja kot posledico prekomernega hrupa zaradi vožnje tovornih vozil po glavni cesti G1-3 ob kateri živijo. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki, po tem ko je sledilo njenemu ugovoru zastaranja, naložilo, da tožečim strankam v roku 15 dni plača odškodnino za obdobje od 22.1.2004 do 30.10.2008, in sicer prvo tožeči, drugo tožeči in tretje tožeči stranki vsaki znesek v višini 6.800,00 EUR, četrto tožeči stranki pa znesek v višini 6.000,00 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.10.2006 dalje do plačila, ter da jim v istem roku povrne pravdne stroške v znesku 3.779,96 EUR, po poteku tega roka pa s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek četrto tožeče stranke ter presežek vtoževanih zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov ter od pravdnih stroškov zavrnilo.

2. Zoper takšno odločitev se v delu, ki je zanjo neugodna, pravočasno pritožuje tožena stranka. Meni, da so prisojene odškodnine z vidika individualizacije in objektivizacije, še zlasti v primerjavi s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih, pretirano visoke, v zvezi s čimer se sklicuje na odločbe višjih sodišč in Vrhovnega sodišča RS, ki jih citira. Navaja, da sodišče ni v zadostni meri upoštevalo, da živimo v času, ko se v urbanih okoljih imisije vseh vrst povečujejo, posebej na območjih, ki ležijo ob tranzitnih poteh in ob industrijskih središčih, v večji meri pa bi moralo upoštevati tudi prepoved vožnje po Odredbi o omejitvi prometa na cestah v Republiki Sloveniji. Pri ugotavljanju jakosti hrupa bi sodišče moralo upoštevati zlasti mnenje izvedencev (Zavod za zdravstveno varstvo M.), v manjši meri pa slediti izpovedbam tožečih strank, saj je že izvedenec pri opravljenih meritvah, ki so priloga izvedenskega menja, upošteval vse posebnosti cestnega režima. Pritožba pa graja tudi odločitev sodišča prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti, saj so te od prisojenih zneskov neutemeljeno priznane že od 28.10.2006, glede na to, da so bili tožbeni zahtevki iz prvotnih 5.842,10 EUR zvišani šele s pripravljalno vlogo z dne 22.5.2008, s katero je vsaka od tožečih strank zahtevala plačilo odškodnine v višini 6.800,00 EUR. Tožena stranka pa nasprotuje tudi prvostopenjski stroškovni odločitvi in zatrjuje, da so bili z izpodbijano sodbo tožeči stranki priznani stroški, ki za predmetno pravdo v smislu določbe prvega odstavka 155. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) niso bili potrebni. Za uveljavitev tožbenih zahtevkov so bili zraven tožbe in prve pripravljalne vloge potrebni le še tretja in sedma pripravljalna vloga, medtem ko so tožeče stranke v ostalih pripravljalnih vlogah le ponavljale že izražena stališča in razpravljale o nebistvenih vprašanjih. Neutemeljeno je sodišče prve stopnje tožečim strankam priznalo tudi 700 točk za prvi narok za glavno obravnavo, saj se na tem dokazi niso izvajali, temveč so se obravnavala le procesna vprašanja, tako da bi bilo potrebno priznati kvečjemu 25% vrednosti iz tar. št. 18 Odvetniške tarife (OT). Glede na navedeno tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni skladno s pritožbenimi navedbami, tožečim strankam pa nerazdelno naloži v plačilo pritožbene stroške tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožeče stranke pritožbenega odgovora niso podale.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsegu preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa je v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu je ugotovilo, da izpodbijana sodba ni obremenjena s kršitvami procesne narave, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, v čem so bistvene kršitve določb postopka pa pritožba ne pojasni, čeprav uveljavlja tudi ta pritožbeni razlog. Ob tem, ko se sklicuje tudi na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, pa prvostopenjskih zaključkov dejanske narave pravzaprav ne graja, temveč nasprotuje zgolj prvostopenjski materialnopravni odločitvi, ki pa jo pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno, razen v delu, v katerem je odločeno o teku zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov odškodnin, kar je narekovalo spremembo izpodbijane sodbe v tem obsegu, kakor to izhaja iz zgornjega izreka.

6. Z oziroma na to, da je tožena stranka na naroku za glavno obravnavo dne 23.11.2009 temelj tožbenih zahtevkov priznala kot nesporen, je sodišče prve stopnje presojalo njihovo utemeljenost le še po višini, kar je sedaj, razen teka zakonskih zamudnih obresti, tudi edino pritožbeno sporno. Po preizkusu sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsegu pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje tožečim strankam za duševne bolečine, ki so jih te trpele zaradi posega(nja) v osebnostno pravico do zdravega življenjskega okolja, prisodilo pravično in primerno denarno zadoščenje, ob tem pa je v ustreznem razmerju upoštevalo obe temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, to sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti njene višine, obe izraženi v 179. členu Obligacijskega zakonika (OZ), ki ob določilu tretjega odstavka 133. člena OZ predstavlja materialnopravno podlago predmetne odločitve.

7. Uvodoma velja pojasniti, da je vprašanje (po)večanja ravni imisij v urbanih okoljih, kar pritožba posebej izpostavlja, obravnavano že v okviru presojanja pravnega standarda iz tretjega odstavka 133. člena OZ. V kolikor je namreč ugotovljeno, da škodljivi okoljski vplivi v določenem času in prostoru presegajo običajne meje, to vzpostavlja obvezo države za povrnitev škode, nastale v tej posledici in gre torej za okoliščine, ki sodijo v okvir presoje obstoja temelja odškodninske obveznosti, ki pa sedaj na pritožbeni stopnji, z oziroma na pripoznavo temelja tožbenih zahtevkov že v postopku na prvi stopnji, več ne more biti predmet pravne presoje, tudi sicer pa je v zaključnih ugotovitvah izvedenskega mnenja jasno izraženo stališče, da so imisije hrupa v celotnem obdobju, za katerega je tožečim strankam prisojena odškodnina, presegale krajevno običajne meje (stran 14 izvedenskega mnenja), v kolikor ne že, ko so imisije hrupa presegle mejne vrednosti, pa zagotovo ob prekoračitvi kritičnih vrednosti hrupa.

8. Z oziroma na naravo škodljivih vplivov so oškodovanci v predmetni zadevi navajali povsem objektivno primerljive posledice kot odraz življenja v degenerativnem okolju (zaradi prekomernega hrupa je bila otežena komunikacija, pogovori po telefonu, gledanje televizije in poslušanje radia, omejeni so bili pri zadrževanju na balkonu oziroma dvorišču ter odpiranju oken, zaradi slabšega spanca pa so bili utrujeni in razdražljivi, kar je vplivalo na izpolnjevanje poklicnih oziroma študijskih obveznosti in se je kot negativno odražalo tudi v odnosu do drugih ljudi) kot tudi oškodovanci v drugih zadevah in gre pravzaprav že za ustaljen katalog nevšečnosti, ki jih sodišča upoštevajo pri presoji višine odškodnine v sorodnih zadevah, seveda ob ustrezni trditveni podlagi, zato zatrjevanja tožene stranke v smeri, da obširnejše in preciznejše navedbe vodijo v odmero višje odškodnine, ne vzdržijo kritične presoje. Sodišče prve stopnje namreč pri presojanju višine odškodnine do navedb kot tudi do izpovedb tožečih strank ohranja potrebno objektivno distanco. V luči navedenega zato tudi v okviru presoje utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini še dodatno izpostavi, da so bile že od leta 2004 do leta 2005 presežene kritične vrednosti dnevnega in nočnega hrupa, v letu 2006 in vse do 30.10.2008 pa tudi dnevno-večernega-nočnega hrupa ter nočnega hrupa. V zadostni meri pa upošteva tudi Odredbo o omejitvi prometa na cestah v Republiki Sloveniji, saj ob tem, ko sicer po eni strani ugotavlja, da je bil promet in s tem hrup ob koncih tedna manjši, na drugi strani omenja tendenco naraščanja gostote prometa v spornem obdobju. Zagotovo so posebnosti prometnega režima ustrezno upoštevane že tudi v okviru meritev, ki jih je opravil izvedenec in v zvezi s katerimi je za vzpostavitev odškodninske odgovornosti bistvena le ugotovitev, da hrup presega krajevno običajne meje, vendar zgolj navedeno, ob tem ko je hrup skoraj v celotnem spornem obdobju presegal kritične vrednosti, določene s prisilnimi predpisi (natančno opredeljeni na strani 5 izvedenskega mnenja), ni ovira za argument, da je ureditev prometnega režima, ko so tovorna vozila v neposredni bližini večstanovanjske hiše, kjer živijo tožeče stranke, zaradi prehoda za pešce zavirala in nato speljevala, zaradi pogostih prometnih nesreč pa so tudi nastajale kolone vozil (trditev tožečih strank, katerih tožena stranka ni prerekala), pomenila moteč dejavnik, ki lahko vpliva tudi na odmero višine odškodnine. Izkustveno povsem sprejemljivo je namreč trditi, da je zaznavanje zvokov, ki jih povzročajo težka tovorna vozila ob zaviranju in speljevanju, moteče in ob siceršnjem hrupu tudi izstopajoče. Ob tem pa ne gre prezreti tudi, da na cesto mejijo ravno dnevni prostori tožečih strank (kuhinja in dnevna soba, pa tudi soba prvo tožeče stranke) kakor tudi balkon, tako da je hrup glede na namembnost teh prostorov bil še posebej moteč.

9. Ob tem, ko se tožena stranka zavzema za znižanje tožečim strankam prisojenih odškodnin in se v tej povezavi sklicuje na sodne odločbe v drugih zadevah, pa velja dodati, da ob dosledni izpeljavi že zgoraj opisanih temeljnih načel za odmero odškodnine za negmotno škodo neposredna primerjava absolutnih zneskov prisojenih odškodnin ni mogoča. Ko v zadevah, na katere se sklicuje tožena stranka, ni mogoče govoriti niti o identiteti objektivnih kriterijev v primerjavi s predmetno zadevo, saj objektivni dejanski stan determinirajo predvsem oddaljenost od vira imisij, kontinuiteta in čas izpostavljenosti imisijam, lega bivalnih prostorov glede na vir imisij kot tudi status oškodovancev samih (zaposlena oseba, upokojenec, dijak oziroma študent, ipd.), ker se tudi te ne ponavlja vselej v istih kombinacijah, pa ni mogoče prezreti, da je vsak posameznik neponovljiva celota telesne in duševne biti in se zato škodne posledice zaradi poseganja v osebnostno pravico pri vsakem izražajo na svojstven način, ki je tisti odločilni element, ki lahko narekuje prisojo odškodnine v drugačni višini kot v vsaj navidezno objektivno primerljivih zadevah. Odmera pravičnega in primernega denarnega zadoščenja zato pri vsakem oškodovancu posebej terja upoštevaje tako objektivnih kot subjektivnih okoliščin v ustreznem ravnovesju, kar je v obravnavanem primeru ustrezno storilo tudi sodišče prve stopnje. Vse tožeče stranke so bile načeloma večino časa, za katerega jim gre odškodnina, od doma odsotne okoli sedem (četrto tožeča stranka) oziroma osem ur dnevno (ostale tožeče stranke) zaradi izpolnjevanja poklicnih oziroma študijskih obveznosti (razen tretje tožeča stranka, ki je bila v delovnem razmerju do 30.12.2006, nato pa je bila prijavljena na Zavodu za zaposlovanje, dne 1.5.2008 pa se je upokojila in se je torej vse od prenehanja delovnega razmerja pretežno zadrževala doma), vendar pa v primerjavi z oškodovanci, ki so bili prekomernim imisijam dejansko izpostavljeni ves dan, ne gre prezreti, da so se posledice življenja v degenerativnem okolju pri teh negativno odražale tudi pri izpolnjevanju poklicnih obveznosti, slab vpliv pa so imele tudi na socialne odnose na delovnem mestu. O težavah z zbranostjo na delovnem mestu so namreč izpovedali prvo tožeča, drugo tožeča in tretje tožeča stranka (prvo tožeča stranka je izpovedala, da svojega dela kot policist zaradi nespečnosti ni mogla dosledno opravljati; drugo tožeča stranka je izpovedala, da je bila kot komercialist oziroma poslovodja pri delu s strankami velikokrat preglasna in vzkipljiva, tretje tožeča stranka pa je izpovedala, da se kot bančna uslužbenka pri delu, ki je terjalo natančnost, ni mogla zbrati), četrto tožeča stranka pa je zaslišana kot stranka pojasnila, da je bilo zaradi prekomernega hrupa moteno tudi njeno učenje. Sodišče prve stopnje pa je tudi ustrezno ovrednotilo izpovedbo slednje, iz katere izhaja, da se je na prekomerni hrup v primerjavi s preostalimi tožečimi strankami bolje prilagodila oziroma je bil ta zanjo manj moteč, in ji v tej posledici prisodilo nižjo odškodnino, to je 6.000,00 EUR. Končno pa ni mogoče spregledati, da večstanovanjska hiša, kjer stanujejo tožeče stranke, leži neposredno ob cesti, ki je bila vir prekomernih imisij, saj je od te oddaljena le 5-6 metrov in so bile tožeče stranke škodljivim okoljskih vplivom izpostavljene relativno daljše časovno obdobje (glede na ugovor zastaranja so upravičene do odškodnine za obdobje 4 let in 9 mesecev), kar ob upoštevanju vseh individualnih okoliščin vsekakor utemeljuje odškodnine v prisojeni višini. Tožena stranka v pritožbi sicer izpostavlja, da so bile odškodnine, po višini primerljive z odmerjenimi v predmetni zadevi, oškodovancem priznane zaradi izpostavljenosti škodljivim vplivom v bistveno daljšem časovnem obdobju, vendar pa pri tem prezre, da iz izvedenskega menja izhaja izrazito visok porast emisije hrupa na glavni cesti G3-1 ravno v letih, na katera se nanašajo tožbe in se navaja, da ni poznan drug primer v državi, kjer bi šlo hkrati za takšno emisijo in rast imisije hrupa. Glede na vse navedeno zato pritožbena prizadevanja po znižanju tožečim strankam prisojenih zneskov odškodnin ne morejo biti uspešna.

10. Utemeljena pa je pritožbena graja prvostopenjske odločitve glede teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov, saj tožena stranka pravilno izpostavlja, da so tožeče stranke svoje tožbene zahtevke zvišale šele s pripravljalno vlogo z dne 22.5.2008, s katero je vsaka zahtevala plačilo odškodnine v višini 6.800,00 EUR, tako da niso upravičene do zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov, ki so višji od prvotno terjanih zneskov odškodnine (5.842,10 EUR), že od dneva zamude (28.10.2006), temveč šele od dneva, ko so s pripravljalno vlogo uveljavljale plačilo višje odškodnine, to je od 22.5.2008 dalje do plačila. Z ozirom na obrazloženo je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v tem obsegu spremenilo v zgoraj nakazani smeri, kakor to natančneje izhaja iz izreka predmetne sodbe.

11. Ni pa mogoče slediti pritožbi tožene stranke v delu, s katerim napada odločitev o stroških postopka, ta je namreč po prepričanju pritožbenega sodišča upoštevaje določilo prvega odstavka 155. člena ZPP materialnopravno pravilna. Zraven pripravljalnih vlog, ki jih za predmetno pravdo kot potrebne šteje tudi tožena stranka (prva, tretja in sedma pripravljalna vloga tožečih strank), je sodišče prve stopnje tožečim strankam priznalo le še stroške za drugo pripravljalno vlogo z dne 31.8.2007 in četrto pripravljalno vlogo z dne 22.5.2008, kar je storilo pravilno, saj sta bili obe vlogi za predmetno pravdo potrebni. V drugi pripravljalni vlogi so tožeče stranke namreč zavzele stališče do navedb tožene stranke v njeni prvi pripravljalni vlogi z dne 12.6.2007 (nasprotovale so ugovoru zastaranja in izdaji vmesne sodbe, prav tako pa zatrjevanjem tožene stranke o neobstoju pravno priznane škode, opisovale pa so tudi prizadetost zaradi hrupa, vibracij ter onesnaženosti zraka, kar je bilo sprva vse predmet obravnavanja) s četrto pripravljalno vlogo pa so modificirale prvotno postavljene tožbene zahtevke, prav tako pa so prerekale navedbe tožene stranke v njeni tretji pripravljalni vlogi z dne 15.4.2008. Medtem pa je sodišče prve stopnje tožečim strankam za peto pripravljalno vlogo z dne 12.9.2008 ter sedmo pripravljalno vlogo z dne 16.9.2009 priznalo le po 20 točk kot za obrazložen dopis po tar. št. 39 OT (po 4. točki tar. št. 39 OT sicer predvidenih 50 točk), šesto pripravljalno vlogo z dne 23.9.2008 pa je ocenilo kot nepotrebno in zato zanjo tožečim strankam stroškov ni priznalo. Pravilno pa so priznani tudi stroški za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo dne 22.8.2007 v višini 700 točk, saj ne drži, da so na tem naroku bila obravnavana zgolj procesna vprašanja, kakor to zatrjuje pritožba. Na predmetni obravnavi je namreč sodišče prve stopnje združilo pravdne zadeve tožečih strank, prej obravnavane ločeno, v skupno obravnavanje, obe pravdni stranki pa sta navajali kot doslej v postopku, tožeče stranke pa so predlagale tudi pritegnitev izvedenca, tak dokaz pa je sodišče prve stopnje dovolilo in tožečim strankam naložilo plačilo predujma za izvedbo tega dokaza. Ob predstavljenem je tako vsekakor potrebno zastopati stališče, da je bila prva glavna obravnava opravljena in je tožeči stranki za zastopanje po pooblaščencu pravilno priznanih 700 točk po prvem odstavku tar. št. 20 OT v zvezi s prvim odstavkom tar. št. 18 OT. Pritožbeno sodišče pa tudi ne more mimo dejstva, da je tožena stranka pravdne stroške priglasila v enakem obsegu.

12. Na prvostopenjsko stroškovno odločitev pa ne vpliva niti sprememba izpodbijane odločitve v obrestnem delu, ki je posledica predmetne sodbe, saj tek zakonskih zamudnih obresti, glede na to, da so akcesorna terjatev, za presojo uspeha pravdnih strank v postopku, ni merodajen.

13. Vse obrazloženo je torej narekovalo odločitev pritožbenega sodišča, ki je pritožbi tožene stranke skladno s peto alinejo 358. člena ZPP delno ugodilo, v preostalem pa jo je kot neutemeljeno zavrnilo, in sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem se je ta s pritožbo izpodbijala, spremenilo le glede teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov odškodnin, kakor to natančneje izhaja iz izreka te sodbe.

14. Posledica zgornje odločitve je tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka, ki temelji na določilu drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s predmetno pritožbo ni uspela, razen v obrestnem delu, kar pa, kot že zgoraj obrazloženo, na uspeh pravdnih strank ne vliva, mora svoje stroške pritožbenega postopka kriti sama.