Jedro

Pri tožnici je bil opravljen izredni inšpekcijski pregled kmetijskega gospodarstva. Ugotovljeno je bilo, da se je vršil "črni zakol". S tem je bil kršen 27. člen ZVet-1, odrejen je bil ukrep po 3. točki 1. odstavka 27. člena ZZUZIS - odvzem in neškodljivo uničenje oporečnega živila. Revidentov ugovor, da je sodišče prve stopnje primer opredelilo kot zakol v sili, ni utemeljen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 7.3.2002. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Veterinarske uprave Republike Slovenije, Veterinarske inšpekcije, Območnega urada Ljubljana z dne 29.11.2001, s katero je bil v 1. točki izreka gospodarstvu tožnice prepovedan promet s svežim govejim mesom in pripadajočo drobovino v teži cca 400 kg, v 2. točki izreka pa je navedeno, da je oporečno živilo iz 1. točke izreka na kraju samem onesposobljeno z metilenskim modrilom in poslano na neškodljivo uničenje. Tožena stranka je navedla, da sta uradna veterinarja za inšpekcijski nadzor Veterinarske uprave RS dne 28.11.2001 opravila izredni pregled kmetijskega gospodarstva A.A., pri čemer je bilo ugotovljeno, da so v jutranjih urah tega dne na omenjenem gospodarstvu zaklali goved, jo obdelali in obesili na dvorišču gospodarstva. S tem je bil kršen 27. člen Zakona o veterinarstvu (Uradni list RS, št. 33/01), ki predpisuje, da je proizvodnja živil dovoljena le v registriranih obratih, ki izpolnjujejo pogoje in so pod veterinarskim nadzorom. Uradni veterinar za inšpekcijski nadzor je tako odredil ukrep (1. in 2. točka izreka odločbe) na podlagi 10. in 14. točke 87. člena Zakona o veterinarstvu, v povezavi s 3. alineo 50. člena Pravilnika o veterinarsko - sanitarnem nadzoru živilskih obratov, veterinarsko - sanitarnih pregledih ter pogojih zdravstvene ustreznosti živil in surovin živalskega izvora (Uradni list RS, št. 100/99 in 38/00).

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi tožene stranke. V zvezi s tožbeno navedbo, da je v sporni zadevi šlo za zadušitev in ne za zakol živali je dodalo, da je v Navodilu za izvajanje preventivnih ukrepov pri klanju bolnih živali, v sili zaklanih živali in pri klanju živali iz hlevov z nepreverjeno ali sumljivo epizootiološko situacijo (Uradni list SRS, št. 39/87) določeno, kaj se šteje za klanje živali v sili. V 7. členu omenjenega Navodila, pa je določeno, da mora imetnik živali o vsakem zakolu v sili takoj obvestiti pristojno veterinarsko organizacijo in preprečiti drugim osebam pristop do mesta klanja in do zaklane živali. Tožnica tega ni storila glede na to, da naj bi se glede na njene navedbe v pritožbi zoper odločbo prve stopnje bik zadušil že dan pred opravljenim izrednim inšpekcijskim pregledom. Tako je izpodbijana odločba pravilna in zakonita.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je njen mož pred zakolom obvestil veterinarsko upravo, kjer pa so mu pojasnili, da s to zadevo nimajo nič ter da pregled goveda, mlajšega od 30 mesecev, ni potreben. Prvostopno sodišče je sporni primer opredelilo kot zakol v sili, čeprav ni podrobneje opredelilo pravne podlage za takšno opredelitev. Tožnica domneva, da se je pri tem oprlo na 2. člen Navodila za izvajanje preventivnih ukrepov pri klanju bolnih živali, v sili zaklanih živali in pri klanju živali iz hlevov z nepreverjeno ali sumljivo epizootiološko situacijo. Na podlagi omenjenega člena se žival lahko zakolje brez poprejšnjega veterinarsko-sanitarnega pregleda, torej izven registriranih obratov. To pomeni, da ta primer ne sodi med dejavnosti, opredeljene v 27. členu Zakona o veterinarstvu (ZVet-1). Zato ni podana kršitev niti po določbah ZVet-1, niti po določbah omenjenega Navodila. Tožnica predlaga, da Vrhovno sodišče RS pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje in odločanje.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da pritožba tožeče stranke ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu z omenjeno zakonsko določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo, sodba sodišča prve stopnje pa je postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 86. člena ZUS-1).

Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Revizija uveljavlja tudi nepravilno uporabo materialnega prava, čemur pa revizijsko sodišče ne more pritrditi, saj je mnenja, da je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Ne gre namreč pritrditi navedbi revizije, da obravnavani primer ne sodi med dejavnosti, ki so opredeljene v 27. členu Zakona o veterinarstvu (Uradni list RS, št. 33/01, v nadaljevanju ZVet-1), saj da gre za "zakol v sili", ko se lahko žival zakolje tudi izven registriranih obratov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil pri tožnici po uradni dolžnosti opravljen izredni inšpekcijski pregled kmetijskega gospodarstva. Ugotovljeno je bilo, da se je tega dne vršil "črni zakol". S tem je bil kršen 1. odstavek 27. člena ZVet-1, ki določa, da je proizvodnja, oddaja v promet in promet s proizvodi, surovinami, živili, krmo in odpadki dovoljen le v registriranih obratih, ki izpolnjujejo predpisane pogoje in so pod veterinarskim nadzorom. Uradni veterinar je tako na podlagi 2., 3. in 6. alinee 51. člena Pravilnika o veterinarsko - sanitarnem nadzoru živilskih obratov, veterinarsko - sanitarni pregledih ter o pogojih zdravstvene ustreznosti živil in surovin živalskega izvora ocenil meso zaklane živali kot zdravstveno neustrezno ter na podlagi 3. točke 1. odstavka 27. člena Zakona o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili (ZZUZIS) odredil, da se odvzame in neškodljivo uniči oporečno živilo. Tako nima podlage revidentov ugovor, da je prvostopno sodišče primer opredelilo kot zakol v sili. Slednje je omenjalo le v zvezi s tožbeno navedbo, da je šlo za zadušitev in ne za zakol živali ter je pri tem pojasnilo, da je tudi v primeru zakola v sili potrebno takoj obvestiti pristojno veterinarsko organizacijo in preprečiti drugim osebam pristop do mesta klanja in do zaklane živali, česar pa tožnica ni storila ter je tako povsem irelevantno, ali je šlo v obravnavanem primeru za zakol v sili ali za navadni zakol. Po oceni revizijskega sodišča je tako prvostopno sodišče na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Revizija ni uveljavljala bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo v skladu z določbo 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.