Jedro

Kadar gre za klanje živali v sili, mora imetnik živali o vsakem zakolu v sili takoj obvestiti pristojno veterinarsko organizacijo in preprečiti drugim osebam pristop do mesta klanja in do zaklane živali. Če uradni veterinar oceni meso zaklanih živali kot zdravstveno neustrezno, ima poleg pooblastil po splošnih predpisih pravico in dolžnost odrediti, da se odvzamejo in neškodljivo uničijo živila in izdelki ter snovi, ki prihajajo v stik z živili, ki ogrožajo zdravje ljudi, na stroške fizične ali pravne osebe, pri kateri so bila odkrita.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnice proti odločbi Veterinarske uprave Republike Slovenije, Veterinarske inšpekcije, Območnega urada A. z dne 29.11.2001. Veterinarski inšpektor je tožnici v 1. točki izreka prepovedal promet s svežim govejim mesom in pripadajočo drobovino v teži cca. 400 kg, v 2. točki izreka je oporečno živilo bilo na kraju samem onesposobljeno z metilenskim modrilom in poslano ne neškodljivo uničenje.

V odločbi tožena stranka navaja, da je na podlagi 1. odstavka 27. člena Zakona o veterinarstvu (Uradni list RS, št. 33/01, v nadaljevanju ZVet-1) določeno, da je proizvodnja, oddaja v promet in promet s proizvodi, surovinami, živili, krmo in odpadki dovoljen le v registriranih obratih, ki izpolnjujejo predpisane pogoje in so pod veterinarskim nadzorom. Iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu, ki je bil opravljen po uradni dolžnosti, je razvidno, da so zjutraj dne 28.11.2001 pri tožnici zaklali govedo, ki je bilo izobešeno na dvorišču. Meso je inšpektor neškodljivo uničil. Zaradi splošnega razburjenja prisotnih je bila o dogodku obveščena tudi policija. Inšpektor je ugotovil, da je bila žival zaklana v neregistriranem objektu brez veterinarsko-sanitarnega nadzora, zato je bilo meso poslano v neškodljivo uničenje v kafilerijo. Po 2. in 3. alinei 51. člena Pravilnika o veterinarsko - sanitarnem nadzoru živilskih obratov, veterinarsko - sanitarnih pregledih ter o pogojih zdravstvene ustreznosti živil in surovin živalskega izvora (Uradni list RS, št. 100/99, 38/00 in 71/00, v nadaljevanju Pravilnik) uradni veterinar oceni meso zaklanih živali kot zdravstveno neustrezno, če zdrave živali niso bile pregledane pred zakolom in če meso ni bilo pregledano po zakolu. Po 16. členu in 3. točki 27. člena Zakona o zdravstveni ustreznosti živil ter snovi, ki pridejo v stik z živili (Uradni list RS, št. 52/00, v nadaljevanju ZZUZIS) uradni veterinar odredi, da se odvzamejo in neškodljivo uničijo živila in snovi, ki prihajajo v stik z živili, ki ogrožajo zdravje, na stroške fizične ali pravne osebe, pri kateri so odkrita.

V tožbi tožnica vztraja pri svojih pritožbenih navedbah, pri tem pa še opozarja na površnost inšpektorjev, ki so dne 28.11.2001 opravili pregled gospodarstva ter dejanje takoj označili kot "črni zakol". V zapisniku o inšpekcijskem ogledu inšpektorji niso dovolili vpisa pripomb tožnice oziroma takrat prisotnega njenega moža, niti niso hoteli zaslišati prisotne priče A.A. Prav prisotnost te priče naj bi vplivala na odločitev inšpektorjev, da je šlo za zakol ter promet z živili živalskega izvora. Omenjena priča sploh ni prišla k tožnici po meso, temveč po mleko, po katerega hodi k njej že več desetletij. Prav tako inšpektor ni upošteval dejstva, da je šlo v konkretnem primeru za zadušitev živali in ne za zakol. Ker gre za pomanjkljivosti v sami izvedbi postopka, posledično pa je bilo tudi materialno pravo napačno uporabljeno, tožnica predlaga, da se tožbi ugodi in izpodbijana odločba odpravi.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise, ne da bi podala odgovor na tožbo.

Zastopnik javnega interesa, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ni prijavil udeležbe v postopku.

Tožba ni utemeljena.

Iz upravnih spisov je razvidno, da je bil pri tožnici dne 28. 11. 2001 po uradni dolžnosti opravljen izredni inšpekcijski pregled kmetijskega gospodarstva. Iz zapisnika je razvidno, da se je na kmetijskem gospodarstvu na V poti 16 dne 28.11.2001 ob 9.30 uri vršil "črni zakol", da je prišlo na samem kraju do splošnega razburjenja prisotnih ter da prisotna stranka (mož tožnice) ni podpisala zapisnika. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ugotavlja, da je tožnica kršila 1. odstavek 27. člena ZVet-1, ki določa, da je proizvodnja, oddaja v promet in promet s proizvodi, surovinami, živili, krmo in odpadki dovoljen le v registriranih obratih, ki izpolnjujejo predpisane pogoje in so pod veterinarskim nadzorom. Iz upravnih spisov je razvidno, da se je zakol opravil na kmetijskem gospodarstvu, ki ni registrirano in ni pod veterinarskim nadzorom. Pri tem sodišče v zvezi s tožbeno navedbo, da je v sporni zadevi šlo za zadušitev in ne za zakol živali dodaja, da je v Navodilu za izvajanje preventivnih ukrepov pri klanju bolnih živali, v sili zaklanih živali in pri klanju živali iz hlevov z nepreverjeno ali sumljivo epizootiološko situacijo (Uradni list SRS, št. 39/87, v nadaljevanju Navodilo) določeno, kaj se šteje za klanje živali v sili. Po tem Navodilu se šteje za klanje živali v sili zakol brez poprejšnjega veterinarsko-sanitarnega pregleda pred zakolom, ki je dovoljen, če je žival napihnjena ali če grozi zdravi živali nevarnost, da se bo zadušila, ker ji je zastal v požiralniku tujek. V 7. členu Navodila pa je določeno, da mora imetnik živali o vsakem zakolu v sili takoj obvestiti pristojno veterinarsko organizacijo in preprečiti drugim osebam pristop do mesta klanja in do zaklane živali. Diplomirani veterinar pooblaščene veterinarske organizacije mora meso in organe zaklane živali čimprej pregledati in najprej ugotoviti, če gre res za zakol v sili ali za zakol (kronično) bolne živali, nato pa postopa tako, ko je določeno v 5. in 6. členu tega Navodila.

Tožnica v tožbi sicer navaja, da inšpektor ni upošteval dejstva, da je šlo za zadušitev živali in ne za zakol, kar pa je v tem primeru povsem irelevantno, saj je iz upravnih spisov (natančneje iz pritožbe tožnice zoper odločbo prve stopnje) razvidno, da se je bik zadušil že en dan prej, torej 27.11.2001. To pomeni, da bi tožnica morala že 27.11.2001 obvestiti pooblaščeno veterinarsko inšpekcijo o zadušitvi in zakolu v sili, zato da bi lahko veterinarski inšpektor ocenil zdravstveno ustreznost mesa. Tožnica bi namreč morala obvestiti pristojno veterinarsko inšpekcijo o zakolu v sili, in ker tega ni storila, je bil veterinarski inšpekcijski pregled po uradni dolžnosti opravljen šele naslednjega dne, zato je pravilna odločitev tožene stranke, da je bilo potrebno prepovedati promet s svežim govejim mesom in pripadajočo drobovino. Na podlagi 2., 3. in 6. alinee 51. člena Pravilnika lahko uradni veterinar oceni meso zaklanih živali kot zdravstveno neustrezno, če zdrave živali niso bile pregledane pred zakolom, če meso ni bilo pregledano po zakolu in če je žival poginila pred zakolom, na podlagi 3. točke 1. odstavka 27. člena ZZUZIS pa ima veterinarski inšpektor poleg pooblastil po splošnih predpisih pravico in dolžnost odrediti, da se odvzamejo in neškodljivo uničijo živila in izdelki ter snovi, ki prihajajo v stik z živili, ki ogrožajo zdravje ljudi, na stroške fizične ali pravne osebe, pri kateri so bila odkrita. Glede tožbene navedbe, da je na odločitev pristojnega veterinarskega inšpektorja vplivala ravno prisotnost sosede, ki je prišla po mleko, pa sodišče pripominja, da prisotnost te osebe nima nobenega vpliva na samo odločitev tožene stranke v konkretnem primeru.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in izdana v skladu z zakonom, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo.