Jedro

Dejanske ugotovitve o vsebini razmerij pravdnih strank in dolžini njunega življenja v istem stanovanju v okviru družine, ki je navzven objektivno funkcionirala kot družinska skupnost, so utemeljevale oceno, da sta stranki živeli v času od 1986 do konca 1995 v izvenzakonski skupnosti, ki je imela glede na določilo 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih take pravne posledice, kot če bi bila sklenila zakonsko zvezo.

Tožnik je sicer imel nekaj višje dohodke kot pa toženka, vendar je toženka po ugotovitvah sodišč opravljala še gospodinjstvo za celo družino ter vzgajala in skrbela tudi za obe skupni hčerki, kar vrednostno skupaj ni moglo predstavljati manj od tožnikovih prispevkov. Glede na take ugotovitve, ki niso izkazale tožnikovega večjega prispevka k nastanku spornega premoženja, kot pa je bil toženkin, je pravno pravilen zaključek, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka.

Izrek

Reviziji se delno ugodi ter se ob delni ugoditvi pritožbi sodbi sodišč nižjih stopenj delno spremenita in sicer: a) v odločbi o višini deležev pravdnih strank na skupnem premoženju tako, da sta deleža pravdnih strank enaka, torej za vsakega 1/2, in b) v odločbi o stroških postopka tako, da je toženka dolžna povrniti tožniku 69.189,00 SIT v 15 dneh.

Višji tožnikov zahtevek se zavrne.

Sicer se toženkina revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da predstavlja enosobno stanovanje pravdnih strank njuno skupno premoženje, na katerem znaša tožnikov delež 6/10 in toženkin 4/10. Višji tožnikov zahtevek je zavrnilo in prav tako toženkin, da se mora tožnik izseliti iz spornega stanovanja. Pritožbeno sodišče je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo toženka. V reviziji vztraja pri svojem stališču, da s tožnikom nista živela v izvenzakonski skupnosti, da je tožnik prihajal v sporno stanovanje le na obiske in predvsem zaradi hčerk, da med njima ni bilo čustvene navezanosti in da v postopku sploh niso bili ugotovljeni vsi elementi, ki so potrebni za obstoj izvenzakonske skupnosti. Zakonska zveza je bila leta 1986 razvezana zaradi tožnikovega nasilja in pijančevanja, zaradi takega njegovega ponašanja je morala večkrat intervenirati policija in kolikor je bilo sobivanja med njima, je bilo v posledici težkih stanovanjskih razmer. Lastnica spornega stanovanja pa je ona.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožniku, ki nanjo ni odgovoril (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe so bile uporabljene na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Med postopkom na nižjih stopnjah sojenja je bilo ugotovljeno, da sta se pravdni stranki razvezali 22.10.1986, da je bilo le nekaj dni zatem toženki dodeljeno enosobno sedaj sporno stanovanje, da sta se v to stanovanje skupaj vselili obe pravdni stranki s hčerkama, da je imel tožnik stalno prebivališče prijavljeno na navedenem stanovanju, da sta živeli ves ta čas v skupnem gospodinjstvu in s svojimi dohodki poravnavali tekoče obveznosti te skupnosti, da sta navzven delovali s hčerkama kot družina in da je taka skupnost prenehala šele konec leta 1995, ko se je toženka odselila. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči nižjih stopenj ocenili, da sta pravdni stranki vse od razveze 1986 pa do toženkinega odhoda konec leta 1995 živeli v izvenzakonski skupnosti. Ker sta v času navedene skupnosti - 16.9.1992 - kupili sporno stanovanje, sta sodišči nižjih stopenj presodili, da je kupljeno stanovanje skupna lastnina pravdnih strank, na katerem sta zaradi nekaj višjih dohodkov tožnika določili njegov delež na skupnem stanovanju z opremo v obsegu 6/10 in toženkin v velikosti 4/10. Toženkin nasprotni zahtevek, da se mora tožnik izseliti iz spornega stanovanja, pa sta zavrnili, ker tožnik glede na ugotovljeno skupno premoženje, ni v stanovanju brez naslova.

Po presoji revizijskega sodišča, sta sodišči nižjih stopenj glede na ugotovljeno predhodno vprašanje - da sta pravdni stranki živeli v izvenzakonski skupnosti od novembra 1986 pa do konca leta 1995 - in nadaljnjo ugotovitev, da sta kupili sporno stanovanje 16.9.1992 s prispevki obeh, pravilno zaključili, da predstavlja kupljeno stanovanje z opremo skupno premoženje pravdnih strank z določenima lastninskima deležema, pri čemer je na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP poseglo le v deležna razmerja obeh pravdnih strank, ki je po njegovi oceni glede na ugotovljeno dejansko stanje, za obe stranki enak. Dejanske ugotovitve o vsebini razmerij pravdnih strank in dolžini njunega življenja v istem stanovanju v okviru družine, ki je navzven objektivno funkcionirala kot družinska skupnost, so utemeljevale oceno, da sta stranki živeli v času od 1986 do konca 1995 v izvenzakonski skupnosti, ki je imela glede na določilo 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih take pravne posledice, kot če bi bila sklenila zakonsko zvezo. Drugačna revizijska izvajanja o tem sklopu vprašanj predstavljajo le nestrinjanje z dokazno oceno, to je dejanskimi ugotovitvami, ki ne morejo biti podvržene revizijskemu preizkusu (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Ker je bilo ugotovljeno, da sta obe pravdni stranki prispevali sredstva za nakup spornega stanovanja in njegove opreme, ter da je bilo to pridobljeno v času, ko sta živeli skupaj v izvenzakonski skupnosti (16.9.1992), je to premoženje v skladu z določilom drugega odstavka 51. člena ZZZDR njuna skupna lastnina. Ob delitvi takega premoženja se po določilu prvega odstavka 59. člena ZZZDR šteje, da sta deleža partnerjev enaka, če kateri od njiju ne dokaže, da je prispeval k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. Tožnik je po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj sicer imel nekaj višje dohodke kot pa toženka, vendar je toženka po ugotovitvah sodišč opravljala še gospodinjstvo za celo družino ter vzgajala in skrbela tudi za obe skupni hčerki, kar vrednostno skupaj ni moglo predstavljati manj od tožnikovih prispevkov. Glede na take ugotovitve, ki niso izkazale tožnikovega večjega prispevka k nastanku spornega premoženja, kot pa je bil toženkin, je po presoji revizijskega sodišča pravno pravilen zaključek, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka. Zato je v skladu z določilom prvega odstavka 395. člena ZPP odločitev o velikosti deležev pravdnih strank spremenilo tako, da je določilo enaka deleža obeh na spornem premoženju. V posledici take presoje je v odločbi o deležih pravdnih strank ustrezno spremenilo sodbi sodišč nižjih stopenj. V preostalem delu je toženkino revizijo zavrnilo, ker njena ostala materialnopravna stališča niso imela opore v ugotovljenem dejanskem stanju (kot je to pojasnjeno ob razlogih, ki so bili podani k spremenjenemu delu odločitve).

Zaradi spremenjene odločbe o glavni stvari, je moralo revizijsko sodišče poseči tudi v stroškovno odločbo sodišč nižjih stopenj. Po spremenjeni odločbi je tožnikov uspeh le 55% (toženkin pa 45%).

Tožniku gre tako 191.929,65 SIT (od 348.963,00 SIT), toženki pa 122.740,65 SIT (od 272.757,45 SIT). Po medsebojnem pobotu je toženka tako dolžna povrniti tožniku 69.189,00 SIT stroškov postopka prve stopnje. Ker toženka v pritožbenem in revizijskem postopku ni zahtevala povrnitve pravdnih stroškov v teh delih postopka, je odpadla odločba o njenih nadaljnjih stroških postopka. Sprememba stroškovne odločbe sodišča prve stopnje temelji na drugem odstavku 166. in 154. člena ZPP.