Jedro

Pravilne so dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da sta pravdni stranki (skupaj z obema hčerkama) imeli skupno prebivališče ves čas od razveze dalje (čeprav je tožnik določen čas preživel na delu v tujini), da sta živeli v skupnem gospodinjstvu in da sta s svojimi dohodki poravnavali obveznosti, nastale v času njune skupnosti - torej sta bivali tudi v ekonomski skupnosti. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je takšno skupnost štelo za zunajzakonsko skupnost (12. čl. ZZZDR).

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdita sodba in v izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da predstavlja skupno premoženje pravdnih strank stanovanje št. 3 v izmeri 33,99 m2 v pritličju stanovanjske hiše v ulici X v Ljubljani, skupaj z opremo dnevne sobe in kuhinje, pri čemer znaša delež tožnika na navedenem premoženju 6/10, toženke pa 4/10. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 137.578,00 SIT. Zavrnilo pa je zahtevek toženke po nasprotni tožbi, da se je tožnik, po na-sprotni tožbi toženec, dolžan iz spornega stanovanja nemudoma izseliti in ga praznega oseb in stvari izročiti toženki, po nasprotni tožbi tožnici, vse pod izvršbo, ter ji povrniti pravdne stroške. S sklepom pa je zavrnilo ugovor toženke zoper sklep o izdaji začasne odredbe z dne 14.2.1996 in toženko oprostilo plačila sodnih taks.

Zoper sodbo in sklep o zavrnitvi ugovora toženke zoper sklep o izdaji začasne odredbe se je pravočasno pritožila toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 353. člena ZPP. Navaja, da bi se sodišče najprej moralo opredeliti, ali bo verjelo lastnim sodbam ali ne, ali pa bo podpiralo morebitne poskuse izigravanja zakona na svoj račun. Toženka v tej pravdi je leta 1986 vložila tožbo za razvezo zakonske zveze s tožnikom, ker je postalo zanjo nadaljne skupno življenje s tožencem, sedaj tožnikom, -nevzdržno. Sodišče je toženki po podrobnem zaslišanju verjelo, obširno utemeljilo razloge sodbe in zakonsko zvezo razvezalo. Zato je sedaj nevzdržno, da isto sodišče sprejema stališče tožnika, da je bilo vse skupaj le navidezno in z namenom pridobiti stanovanje. Toda če bi bilo tudi res, da sta po razvezi bivša zakonca nekaj časa živela v istem stanovanju, to še ne pomeni, da je tako "skupno" življenje pomenilo tudi izvenzakonsko skupnost. Iz neke sodbe višjega sodišča izhaja, da bivanje pod isto stre-ho in udeležba pri plačilu dejanskih stroškov, ki odpade na posameznika, še ne pomeni izvenzakonske skupnosti. V tem primeru pa je celo komaj mogoče govoriti o bivanju pod isto streho in delitvi stroškov. Kje pa so šele tisti elementi, ki skupnemu bivanju dajo značaj izvenzakonske skupnosti izenačene z zakonsko zvezo, kot so obojestranska čustvena navezanost, vzajemno spoštovanje, medsebojna pomoč, enakopravnost zakoncev itd. Vsega tega tožnik ne zatrjuje ali opisuje, sodi-šče pa nič od tega ne navaja v ra-zlogih sodbe, iz izpovedbe tožnika pa nič od tega ni mogoče razbrati. Da bi obstajala dejanska izvenzakonska skupnost je še toliko manj verjetno, ko je toženka vendar imela razmerje z drugim moškim in to, vsaj po vedenju tožnika, že od leta 1993 dalje, bržkone pa že znatno prej. Izpovedbe prič o tem, kaj in kako so videle, pa ne pomenijo nič. Pravdni stranki sta navsezadnje starša skupnih otrok in ni razloga, zakaj se ob bežnih srečanjih ali obiskih tožnika pri otrocih ne bi normalno pogovarjala, zakaj to-ženka ne bi kaj skuhala in podobno. Ampak to seveda še ni izvenzakonska skupnost. V tem je torej sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, pa tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj o odločilnih dejstvih (znakih izvenzakonske skupnosti) nima razlogov. Ob tem pa je tudi napačno uporabilo materialno pravo, ko je nekakšno rahlo zvezo bivših zakoncev, če je ta seveda sploh obstajala, štelo za izvenzakonsko skupnost. Zato tudi v primeru spornega stanovanja ne gre za skupno premoženj-e in tudi ne za delež tožnika na njem. Zato je sodišče tudi napačno ugodilo predlogu za začasno odredbo in neutemeljeno zavrnilo zahtevek po nasprotni tožbi. Na koncu pa navaja tudi, da zgolj podrejeno toženka izpodbija tudi pravilnost določitve deležev na domnevnem skupnem premoženju, saj iz podatkov, zbranih v dokaznem postopku, ni prav nobenih takih, ki bi utemeljevali večji prispevek tožnika k "skupnemu" premoženju. Predlaga, da sodišče druge st-opnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spre-meni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen stroškovno zavrne in ugodi tožbenemu zahtevku tožene stranke po nasprotni tožbi oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in mu jo vrne v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

O pritožbi zoper sodbo: Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da sta se pravdni stranki v sporno stanovanje vselili dva do tri dni po dodelitvi (24.11.1986) in sta ves čas po razvezi (sodba Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, opr. št. III P 54/86 z dne 22.10.1986) živeli skupaj v spornem stanovanju. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo navedbam tožnika o navideznosti razveze, saj je za to imelo trdno oporo v izvedenih dokazih. Glede navedb pritožnice o tem, da -bi se sodišče moralo opredeliti o tem, ali bo verjelo lastnim sodbam ali ne, pritožbeno sodišče odgovarja, da lahko sodišče v drugi pravdi ugotovi drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo v prejšnji pravdi.

Sodišče odloča, katera dejstva so dokazana, na podlagi navedb in dokazov, ki so bili izvedeni v konkretnem postopku. Tako je tudi sodišče v razvezni pravdi odločalo na podlagi takrat izvedenih dokazov oziroma izpovedbe toženke, saj se tožnik razve-znega postopka ni udeležil. Glede na izvedene dokaze s- strani sodišča prve stopnje predmetni zadevi, pa je le to pravilno ugotovilo, da sta pravdni stranki takoj po razvezi nadaljevali skupno življenje v spornem stanovanju. Svojo ugotovitev je pravilno oprlo tako na podatke o stalnem prebivališču tožnika, ki so pokazali, da je bil tožnik stalno prijavljen na naslovu v ulici X že od 26.11.1986 dalje (vlogo za spremembo stalnega prebivališča na ta naslov pa je podpisala toženka, kar kaže na njeno voljo živeti skupaj s tožnikom) kot tudi na skladne izpovedbe -prič, zaslišanih v postopku. Pravilne so torej dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da sta pravdni stranki (skupaj z obema hčerkama) imeli skupno prebivališče ves čas od razveze dalje (čeprav je tožnik določen čas preživel na delu v tujini), da sta živeli v skupnem gospodinjstvu in da sta s svojimi dohodki poravnavali obveznosti, nastale v času njune skupnosti - torej da sta bivali tudi v ekonomski skupnosti. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporab-ilo materialn pravo, ko je takšno skupnost štelo za zunajzakonsko skupnost (12. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur.l. SRS, št. 14/89 in RS št. 13/94 - 26/99; ZZZDR). Tudi po oceni pritožbenega sodišča je namreč skupnost, kot sta jo imeli pravdni stranki, šteti za življenjsko skupnost. Glede na to, da je ta skupnost trajala tudi dalj časa (to je vse od razveze dalje pa do nakupa spornega stanovanja in nato še do decembra 1995), pa je nato s-odišče prve stopnje pravilno zaključilo, k-o je ugotovilo, da sta pravdni stranki živeli v zunajzakonski skupnosti v času nakupa spornega stanovanja (september 1992). Očitno je, da je vse ostale znake življenjske skupnosti spremljala tudi notornost te skupnosti, oziroma da sta pravdni stranki v okolju veljali za taka partnerja kot sta mož in žena. Zato se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožbenimi navedbami, da niso podani elementi zunajzakonske skupnosti. Tožnik v svoji izpovedbi sicer res ni govoril o čustvenem odnosu med pravdnima strankama, -kot to navaja pritožba, vendar pa tudi ni omenil ničesar, iz česar bi lahko sklepali, da med strankami ni bilo čustvene povezanosti. Toženka je sicer navajala, da je bil tožnik fizično agresiven in da je popival, vendar pa pritožbeno sodišče meni, da tako kot pri zakoncih tudi pri zunajzakonskih partnerjih ni potrebno, da gre za tako vseobsežno skupnost, da bi bilo to idealno. Tudi zunajzakonske skupnosti so namreč polimorfne (mnogolične) in so dejanska stanja zelo različna. Glede na vse navedeno je tore-j sodišč prve stopnje pravilno zaključilo, da je med pravdnima strankama obstajala v času nakupa spornega stanovanja zunajzakonska skupnost, svojo odločitev pa je tudi zadostno obrazložilo. Zato ne drži trditev pritožbe, da sodba sodišča prve stopnje o znakih zunajzakonske skupnosti nima razlogov in da je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbena navedba o tem, da naj bi toženka že v letu 1993 imela razmerje z drugim moškim, pa ni relevantna glede na to, da je prišlo do n-akupa sp-ornega stanovanja že prej in sicer septembra 1992. Pravilni pa so tudi zaključki sodišča o tem, da sporno stanovanje št. 3 v ulici X v Ljubljani (skupaj z opremo dnevne sobe in kuhinje), ki je bilo kupljeno leta 1992 in je kot kupec v pogodbi označena le toženka, sodi v skupno premoženje pravdnih strank. Takšen zaključek izhaja iz ugotovitve, da je bilo pridobljeno v času zunajzakonske skupnosti in da je bila kupnina plačana iz sredstev, ki sta jih stranki zaslužili z delom (2. odstavek 51. člena ZZZDR). Pritožba navaja tudi, da zgolj podrejeno izpodbi-ja tudi pravilnost določitve deležev na domnevnem skupnem premoženju, saj iz podatkov, zbranih v dokaznem postopku, naj ne bi bilo prav nobenih takih, ki bi utemeljevali večji prispevek tožnika k "skupnemu" premoženju.

Pritožba torej konkretno ne izpodbija dejstev, ugotovljenih s strani sodišča prve stopnje, ki vplivajo na to, kolikšen je delež obeh zunajzakonskih partnerjev na skupnem premoženju, ampak le oceno sodišča prve stopnje o višini deležev obeh pravdnih strank na skupnem premoženju. Glede na d-ejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, da so bili v letih pred nakupom stanovanja in stanovanjske opreme, torej do leta 1992, tožnikovi dohodki dejansko toliko višji od toženkinih, da je imel tožnik prihranke v tuji valuti od dela v Iraku za podjetje Gradis (približno 13.000 dolarjev), ki jih je porabil tudi za nakup kuhinje in dnevne sobe in s katerimi je plačal tudi polog za kupnino spornega stanovanja, ter da je v dobro toženke upoštevati tudi njen prispevek pri gospodinjskih delih, pospravl-janj in kuhanju ter njeno skrb za obe hčerki, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil splošni prispevek tožnika k nastanku skupnega premoženja pravdnih strank večji kot prispevek toženke in se sodišče druge stopnje strinja tudi z oceno sodišča prve stopnje glede višine deležev obeh pravdnih strank na skupnem premoženju.

Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da sporno stanovanje sodi v skupno premoženje obeh pravdnih strank, je le to tudi pravilno zavrnilo zahtevek na izselitev po nasprotni tožbi toženke.

O pritožbi zoper sklep o zavrnitvi ugovora toženke zoper sklep o izdaji začasne odredbe: Sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožba izpodbija navedeni sklep iz razloga, ker sporno stanovanje ne sodi v skupno premoženje pravdnih strank. Drugih razlogov ne navaja. Ker je bilo torej v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno nasprotno, da sporno stanovanje predstavlja skupno premoženje obeh pravdnih strank in da je toženka dne 27.11.1995 sklenila posredniško pogodbo o prodaji spornega stanovanja, je sodišče prve stopnje na podlagi določil 267. člena Zakona o izvršilnem postopku utemelje-no zavrnilo ugovor toženk zoper sklep o izdaji začasne odredbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo in v izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje (368. čl. in 2. tč. 380. člena ZPP).

Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP (Ur.l.RS, št. 26/99) je v pritožbenem postopku sodišče uporabilo določbe ZPP (Ur.l.SFRJ, št. 4/77 - 27/90 in RS, št. 55/92).